Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 19.7.2011 19:18:34

Poročilo medresorske delovne skupine za pripravo ukrepov za preprečevanje davčnih utaj pri gotovinskem poslovanju - 24.6.2011

Rubrika: Predlogi zakonovprint Natisni

Poročilo medresorske delovne skupine za pripravo ukrepov za preprečevanje davčnih utaj pri gotovinskem poslovanju - 24.6.2011

Poročilo medresorske delovne skupine za pripravo ukrepov za preprečevanje davčnih utaj pri poslovanju z gotovino - 24.6.2011



UVOD


Ukrepi proti davčnim utajam so postali v času finančne in gospodarske krize še pomembnejši. Medtem ko številni poslovni subjekti vlagajo dodatne napore v obstoj na trgu in vzdrževanje konkurenčnosti ter se številnim prebivalcem življenjski standard zaradi krize poslabšuje, mnogi svojih davčnih obveznosti ne poravnavajo. Izogibanje plačilu davkov in davčne utaje so resna ovira pri doseganju državnih razvojnih ciljev.

Po oceni Davčne uprave Republike Slovenije utajijo davčni zavezanci, ki poslujejo z gotovino, okoli 130 milijonov evrov davka na dodano vrednost (DDV) letno.

Vlada je 15. 4. 2010 na 77. seji sprejela sklep o ustanovitvi medresorske delovne skupine za pripravo ukrepov za preprečevanje davčnih utaj pri poslovanju z gotovino. S sklepom vlade s 104. seje z dne 21. 10. 2010 je bila delovna skupina dopolnjena s predstavnikoma Ministrstva za pravosodje in Urada za preprečevanje pranja denarja. Vlada je na 104. seji obravnavala tudi prvo poročilo medresorske delovne skupine in sprejela sklep, da medresorska delovna skupina do 31. 1. 2011 pripravi predloge ukrepov.

V medresorsko delovno skupino so imenovani predstavniki:
- Ministrstva za finance (vodja medresorske delovne skupine);
- Davčne uprave Republike Slovenije (DURS);
- Ministrstva za gospodarstvo;
- Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo - Urada za meroslovje;
- Ministrstva za pravosodje;
- Carinske uprave Republike Slovenije (CURS);
- Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja (UPPD).

Medresorska delovna skupina je kot prvi ukrep pripravila predlog zakonskih podlag za uvedbo davčnih blagajn, ki je bil obravnavan na 117. seji Vlade, dne 20. 1. 2011. Tokratno poročilo medresorske delovne skupine je sestavljeno iz petih delov. V prvem delu so predstavljeni predlogi za odvzem in obdavčitev nezakonito pridobljenega premoženja. Drugi del poročila vsebuje predloge za okrepitev sodelovanja med DURS, CURS in UPPD. V tretjem delu so predstavljeni predlogi za ureditev gotovinskega poslovanja in omejitev gotovinskih transakcij nad določenim zneskom. Predlogi delovne skupine za učinkovitejši pregon nedobrovernih dobaviteljev registrskih blagajn oziroma računalniških programov zanje ter nedobrovernih računovodij so predstavljeni v četrtem delu. V petem delu so predstavljena izhodišča za odnose z javnostjo in promocijo predlaganih ukrepov.


1. ODVZEM IN OBDAVČITEV NEZAKONITO PRIDOBLJENEGA PREMOŽENJA

Organizirani finančni in gospodarski kriminal je dosegel vse pore in nivoje družbe ter škodljivo vpliva na javne finance, dohodke podjetij in premoženje posameznikov. Organiziran finančni in gospodarski kriminal zaseda v Evropski uniji skrb vzbujajoče drugo mesto, takoj za trgovino z mamili. Zatajitve DDV in trošarin, velikokrat v povezavi s tihotapljenjem visoko obdavčenih dobrin kot so gorivo, alkohol in tobak, povzročajo milijardno škodo (vir: Europol, Financial & property crimes, 2006). Po podatkih policije za leto 2009 je znašala škoda zaradi gospodarskih kaznivih dejanj v Sloveniji več kot 190 milijonov evrov; skupna škoda zaradi vseh kaznivih dejanj pa je bila skoraj 280 milijonov evrov. Po oceni DURS se v Sloveniji z organiziranimi utajami DDV na letni ravni zataji najmanj 100 milijonov evrov. Pridobitev premoženjske koristi je osnovni motiv velike večine kaznivih dejanj. Velik del teh kaznivih dejanj izvršujejo organizirane kriminalne združbe, ki delujejo tudi mednarodno. Prav premoženjska korist je največkrat edini vezni člen med vodji združb in številnimi nivoji izvrševalcev kaznivih dejanj. Storilci s tem denarjem financirajo nova kazniva dejanja in si s podkupovanjem kupujejo družbeni vpliv, kar ima velik vpliv na mlade, saj daje močan signal, da se kriminal splača.

Glede na navedeno je na nivoju mednarodnih politik in dokumentov, posledično pa tudi v primerjalnih zakonodajah, vse večji poudarek dan pomenu odvzema nezakonito pridobljenega premoženja kot ene od oblik učinkovitejšega pregona in sojenja storilcem najhujših oblik kaznivih dejanj, ki naj bi imela tudi boljše generalno-preventivne učinke. Storilci namreč upoštevajo možnost, da bodo odkriti in morebiti spoznani za krive storitve določenega kaznivega dejanja, vendar pa izhajajo iz predpostavke, da bo njihovo premoženje nezakonitega izvora, ki ni neposredno pridobljeno z ali zaradi konkretnega kaznivega dejanja, ostalo nedotaknjeno.

Vedno bolj prevladuje spoznanje, da mora demokratična družba uporabljati pri odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja širok spekter ukrepov, ki ne obsegajo samo odvzema premoženjske koristi, pridobljene z ali zaradi kaznivega dejanja, v kazenskem postopku, ampak tudi razmislek o možnih ureditvah širšega odvzema premoženja nezakonitega izvora v pravdnem postopku, ter ustreznih ukrepih v upravnem oziroma davčnem postopku. Številne države že dolgo uporabljajo pri odvzemu premoženja kriminalnega izvora sistem obrnjenega dokaznega bremena, po katerem mora storilec ob določenih zakonsko predpisanih pogojih sam dokazati izvor svojega premoženja, drugače se sporno premoženje lahko vzame. Takšna ureditev odvzema nezakonito pridobljenega premoženja se je uveljavila tudi v mednarodnih konvencijah Organizacije združenih narodov in Sveta Evrope. Tovrstna zakonodaja je uspešno prestala vrsto preizkusov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

1.1 Opis obstoječe ureditve

1.1.1 Odvzem nezakonito pridobljenega premoženja v kazenskem postopku

V skladu z določbami Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Takšna korist se vzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, ki jih določa KZ-1, ugotovljeno kaznivo dejanje. Glede na navedeno Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določa postopek za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v predkazenskem in kazenskem postopku (oz. zamrznitev in začasni zaseg) ter postopek odvzema take premoženjske koristi.

V Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (v nadaljevanju Predlog KZ-1B), ki je v zakonodajnem postopku v Državnem zboru RS, pa so predlagane tudi določbe, ki dopolnjujejo veljavno ureditev odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Skupen namen predlaganih novih določb je dopolniti in razširiti podlage za odvzem premoženja, tako da bodo omogočale učinkovito uporabo tudi glede na nove pojavne oblike pridobivanja, prenašanja in skrivanja premoženja, ki je povezano s storjenimi kaznivimi dejanji, in da se odpravijo v praksi zaznane pravne praznine v sedanji ureditvi. Prva od predlaganih dopolnitev KZ-1 z obravnavanega področja zasleduje namen povečanja učinkovitosti postopkov, ki zagotavljajo odvzem premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivimi dejanji, storjenimi na način organiziranega kriminala in v skladu z določili o razširjeni pristojnosti za zaplembo po Okvirnem sklepu Sveta Evropske unije 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji. V tem okviru bo v skladu s Predlogom KZ-1B izrecno določeno, da se tako premoženjska korist kot premoženje, ki ga je s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobila ali s katerim razpolaga hudodelska združba, tej družbi odvzameta po določbah sedmega poglavja KZ-1. Prav tako bo v skladu s predlogom določena tudi možnost za širši odvzem premoženja storilcu kaznivega dejanja, izvršenega v okviru hudodelske združbe. Predlog KZ-1B upošteva tudi možnost, da storilec (ali druga oseba, ki se ji premoženje odvzame) uporablja premoženje, ki formalno ni v njegovi (njeni) lasti, ampak je v lasti drugih oseb. Tak način prikritega razpolaganja je pogost zlasti pri storilcih, ki so bili že obsojeni za kazniva dejanja. Tudi tako premoženje bo lahko predmet odvzema, vendar pod dodatnim pogojem, da ga storilec (ali druga oseba, zoper katero se lahko odredi odvzem) uporablja s privolitvijo oseb, ki jim premoženje pripada, in da so te osebe vedele ali bi bile mogle vedeti, da je premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem ali zaradi njega ali da je z njim bilo pripravljeno, storjeno ali prikrito kaznivo dejanje ali da je bilo namenjeno za kaznivo dejanje. Za primer prenosa premoženjske koristi ali premoženja na gospodarske družbe in druge pravne osebe pa se s Predlogom KZ-1B predlaga vzpostavitev domneve neodplačnosti, če so te v večinski lasti storilca ali njegovih bližnjih sorodnikov (razmerja iz 224. člena zakonika) ali imajo v tej osebi pravico izvajati prevladujoč vpliv ali nadzor. Zakonska domneva se lahko ovrže le z dokazom, da je za premoženjsko korist ali premoženje bila plačana dejanska vrednost.
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 77/09; v nadaljevanju ZKP-J) je bil tudi z namenom povečanja učinkovitosti tako imenovanih finančnih preiskav v predkazenskem in kazenskem postopku ter posledično začasnega zasega in odvzema premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega dopolnjen 160.a člen ZKP. Tako 160.a člen ZKP po spremembi iz leta 2009 izrecno določa, da državni tožilec lahko z obveznimi navodili, strokovnimi mnenji ter predlogi za zbiranje obvestil in izvedbo preostalih ukrepov poleg policije usmerja tudi druge pristojne državne organe in institucije s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora.

Gre predvsem za primere zahtevnih kaznivih dejanj s področij gospodarstva, organiziranega kriminala in korupcije. Navedena področja so določena primeroma, torej je specializirano preiskovalno skupino po presoji vodje državnega tožilstva mogoče oblikovati tudi v zvezi z drugimi zahtevnimi kaznivimi dejanji. Vodja pristojnega državnega tožilstva lahko navedeno skupino s predstojniki posameznih navedenih organov in institucij ustanovi po uradni dolžnosti ali na pisno pobudo policije, ki se prva sreča s primerom. Skupina se ustanovi za vsak konkreten primer, vanjo pa so vključeni državni tožilec, predstavniki policije in strokovnjaki iz drugih državnih organov in institucij, ki so potrebni glede na okoliščine konkretne zadeve in glede na področje, za katero so pristojni s področnimi zakoni.

Na podlagi navedenega člena je bila v lanskem letu sprejeta in uveljavljena tudi Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin, ki operativno podrobneje določa usmerjanje navedenih organov s strani državnega tožilca, sodelovanje v specializiranih preiskovalnih skupinah ter posebej tudi sodelovanje v zvezi z zavarovanjem odvzema premoženjske koristi.

Nadalje pa bodo v skladu s Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju Predlog ZKP-K), ki je v zakonodajnem postopku v Državnem zboru RS, dopolnjene določbe o začasnem zavarovanju odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, tako, da bo sodišče v primeru, ko bo takšno začasno zavarovanje odpravilo, o tem obvestilo pristojni davčni organ. Če bo davčni organ v zvezi s takim premoženjem začel postopek obdavčitve, organ, ki je pristojen za odpravo zavarovanja, le-tega ne bo mogel odpraviti preden ne bo davčni organ ustrezno začel svojih postopkov.

Navedeni dosedanji ukrepi iz pristojnosti Ministrstva za pravosodje bodo tako omogočili učinkovitejše izvajanje ukrepov pristojnih organov v predkazenskem in kazenskem postopku na obravnavanem področju, saj državnemu tožilcu in policiji pri tako imenovanih finančnih preiskavah omogočajo širše sodelovanje tudi z drugimi organi s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora.

1.1.2 Obdavčitev premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj

Obdavčitev premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj se v zadnjih letih pospešeno uvaja v davčne postopke evropskih držav. Davčni organi se s tovrstno problematiko v preteklosti niso ukvarjali, saj je veljalo, da je potrebno nezakonito pridobljeno premoženje odvzeti z drugimi (nedavčnimi) postopki.

Številne države so v zadnjem času uspešne pri zamrznitvi in obdavčitvi nezakonito pridobljenega premoženja (vir: OECD - podskupina za davčna kazniva dejanja in pranje denarja, oktober 2010). V Veliki Britaniji so leta 2007 v davčni upravi ustanovili posebno enoto za odvzem premoženja kriminalnim strukturam. Pri tem uporabljajo tako kazenski kot davčni postopek. Če ne gre drugače, prestopnike le obdavčijo, čeprav je njihov osnovni namen, da odvzamejo premoženje in tako zmanjšajo gospodarsko moč kriminalnih struktur. Podobne ukrepe izvajajo tudi Danska, Nizozemska in Švedska.

Ko odpovejo kazensko pravni ukrepi in odvzem premoženja v civilnem postopku, se kot najučinkovitejši uporabijo davčni ukrepi. Obdavčitev tovrstnega premoženja zahteva tesno sodelovanje vseh organov odkrivanja in pregona, ker se je pokazalo, da so učinkoviti samo pristopi, ki uporabljajo celovito pahljačo ukrepov od kazenskih, preprečevanja pranja denarja pa do davčnih ukrepov. Po obstoječi zakonodaji DURS nima pristojnosti na področju odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in z njimi povezane premoženjske koristi. Davčni organ je v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku dolžan naznaniti kazniva dejanja, za katere se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je o njih obveščen, ali če kako drugače zve zanje. Če sodišča in drugi organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, v konkretnem primeru ocenijo, da je potrebna pomoč oziroma sodelovanje drugih državnih organov, jim morajo zaprošeni državni organi (torej tudi DURS) v skladu s 142. členom ZKP dajati potrebno pomoč, še posebej, če gre za odkrivanje kaznivih dejanj ali izsleditev storilcev. Ob tem je v zvezi s tako imenovanimi finančnimi preiskavami v predkazenskem in kazenskem postopku pomembna sprememba 160.a člena ZKP ter na njegovi podlagi sprejeta Uredba, ki v zadevah, kjer je to potrebno, omogoča sodelovanje predstavnikov DURS v specializiranih preiskovalnih skupinah tako v predkazenskem kot tudi v kazenskem postopku.

DURS od leta 2006 izvaja postopke, s katerimi ugotavlja obseg premoženja fizične osebe za namene obdavčenja. DURS uporablja v tovrstnih postopkih instituta cenitve davčne osnove in prijave premoženja. V primerih, ko obstaja nevarnost, da davčna obveznost ne bo izpolnjena, lahko DURS zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev davčnega obračuna.

1.1.2.1 Cenitev davčne osnove

V primeru, da davčni zavezanec v poslovnih knjigah ni evidentiral celotnega prometa oziroma je predložil davčno napoved, ki vsebuje neresnične oz. napačne podatke, lahko davčni organ na podlagi določili 68. člena ZDavP-2 opravi cenitev davčne osnove (v nadaljevanju cenitev).

V letih 2008 in 2009 je bilo opravljenih skupno 288 cenitev, od tega 177 v letu 2008 in 111 v letu 2009. 288 cenitev predstavlja 1,9% delež v skupnem številu opravljenih DIN v letih 2008 in 2009 (7.827 + 7.544 oz. 15.371 DIN). Skupno neposredno povečanje dajatev v 288 postopkih cenitve davčne osnove je bilo 12,6 mio evrov (in za 3,0 mio evrov posrednega povečanja obračunanih dajatev). Po navedenih podatkih je povprečni učinek neposrednega povečanja dajatev na opravljen DIN s cenitvijo znašal 43.850,00 evrov; povprečni neposredni učinek na nivoju DURS vseh opravljenih DIN (15.371) pa je znašal 11.118,00 evrov. Opisana primerjava kaže, da je bilo v postopkih s cenitvijo v povprečju zaračunanih kar 3,9-krat več neposrednih obveznosti. V deležu vseh neposrednih učinkov predstavljajo te obveznosti 7,4% (12,6 mio evrov /170,9 mio evrov).

1.1.2.2 Institut prijave premoženja

Davčni organ lahko na podlagi ZDavP-2 za namene obdavčenja ugotavlja obseg premoženja fizične osebe z institutom prijave premoženja. V skladu z 69. členom ZDavP-2 sme davčni organ v določenih primerih, ki jih določa 68. člen ZDavP-2, pozvati posameznega davčnega zavezanca – fizično osebo, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. Če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Davčna uprava je leta 2008 na podlagi poziva za prijavo premoženja obračunala za 220.000 evrov dodatnih davčnih obveznosti. V letu 2009 je bilo ugotovljenih za 2.762.506,33 evrov dodatnih davčnih obveznosti; v prvem polletju 2010 pa 1.660.143,00 evrov.

1.2 Predlogi sprememb

Osebi, ki ne prijavlja dohodkov, je zelo težko dokazati, koliko davkov je dejansko utajila v določenem obdobju (npr. v preteklih petih letih). Nazoren kazalec je lahko prirast premoženja obravnavane osebe. Davčne uprave zato spremljajo obseg premoženja davčnih zavezancev, njegov prirast in neobičajne prenose tega premoženja. V primerih hujših kršitev lahko davčnemu utajevalcu zamrznejo celotno premoženje in zahtevajo pojasnila. Prav tako kot v davčnih zadevah, je nadzor nad premoženjskimi transakcijami pomemben tudi pri preprečevanju hujših oblik kriminala.

Ministrstvo za pravosodje je konec decembra 2010 v strokovno usklajevanje posredovalo predvidene spremembe Splošnega dela KZ-1 z oblikovanimi materialno-pravnimi izhodišči, ki bi bile podlaga za odvzem premoženja nezakonitega izvora v kazenskem postopku. Postopek naj bi bil predvidoma urejen z dopolnitvijo ZKP, ki bi ustrezno sledila materialno-pravni podlagi.

V strokovnem usklajevanju je bila navedena možnost soglasno zavrnjena, zato se je v nadaljevanju usklajevanj pokazalo, da je ustrezneje poskusiti z oblikovanjem podlag za odvzem premoženja nezakonitega izvora tako, da bi se postopek lahko začel in takšno premoženje začasno zavarovalo osebi, zoper katero so podani razlogi za sum storitve enega od kataloško določenih kaznivih dejanj, postopek dokazovanja zakonitosti izvora premoženja z načelom obrnjenega dokaznega bremena ter odvzem premoženja, v zvezi s katerim oseba ne bi izkazala zakonitega izvora, pa bi se izvedel v pravdnem postopku, ločenem od kazenskega postopka in neodvisno od pravnomočne obsodbe.

Osredotočanje na premoženjsko plat kriminala, je povzročilo, da se v tovrstne postopke vedno pogosteje vključujejo tudi davčni organi, ki so dobro usposobljeni za preiskovanje finančnih transakcij. Vedno bolj prevladuje spoznanje, da mora demokratična družba v boju za ohranitev zaupanja v pravno državo in pravično družbo uporabljati širok spekter ukrepov, ki obsega tako kazensko kot civilno in tudi davčno zakonodajo. Pokazalo se je, da so uspešni le celoviti pristopi. S tem je povezan tudi trend, da ima vedno več davčnih organov v EU tudi pooblastila po zakonu o kazenskem postopku, vključno z vsemi našimi EU sosedami. Pri tem je pomembna tudi primerna ureditev kazenske in prekrškovne zakonodaje, ki mora natančno določati meje do kod sega posamezen postopek. V Sloveniji je premoženjski prag, ki določa kaznivo dejanje davčne zatajitve postavljen sorazmerno nizko, pri 5.000 evrih. V sosednji Italiji in Avstriji imajo ta prag postavljen pri 50.000 oziroma 100.000 evrih. V Avstriji so z letom 2011 dvignili ta prag s 75.000 na 100.000 evrov zato, da se v kazenskem postopku lahko ukvarjajo z manjšim številom hujših davčnih zatajitev, medtem ko v prekrškovnem postopku obdelajo številčnejše manjše davčne zatajitve.

V Predlogu KZ-1B je skladno z oceno o večji učinkovitosti in hitrosti davčnih prekrškovnih postopkov v primerjavi s kazenskimi, za razmejitev med davčnim prekrškom in kaznivim dejanjem po prvem in drugem odstavku 249. člena KZ-1 predlagana določitev velike premoženjske koristi (50.000 evrov) in ne le večje premoženjske koristi (5.000 evrov), kot velja sedaj. Sprememba je utemeljena tudi z vidika uveljavljene kaznovalne politike, saj se v prekrškovnem postopku izrekajo temeljnemu dejanju davčne zatajitve ustreznejše denarne globe. Zato je primerno, da se kazenski postopek uveljavi le v zadevah razmeroma visokih davčnih utaj, ki so praviloma tudi povezane z večjo stopnjo protipravnosti glede na organizirane načine storitve (npr. »davčni vrtiljaki«, »sistemske davčne goljufije«). S tem bi bila meja kaznivosti (v razmerju do prekrška) po KZ-1 hkrati izenačena s tisto, ki je določena za tihotapstvo, kot drugo temeljno finančno kaznivo dejanje. Ustrezno se bo spremenila tudi predpisana kazen zapora po prvem odstavku (od enega do osmih let namesto sedaj predpisane od šestih mesecev do treh let), tako da bo ustrezala premoženjski koristi. Hkrati je v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem mogoče izreči poleg kazni zapora tudi denarno kazen, saj KZ-1 v 45. členu določa, da se sme za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, izreči denarna kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom. V tretjem odstavku 249. člena KZ-1 pa se kot izvršitvena oblika kaznivega dejanja dodaja tudi opustitev vodenja poslovnih knjig ali evidenc, z namenom preprečiti ugotavljanje davčne obveznosti.

Pri analizi tovrstnih dobrih praks je najnazornejše preučevanje konkretnih primerov sodelovanja med organi v državah, kjer imajo daljšo tovrstno tradicijo. Švedska policija je preiskovala kaznivo dejanje trgovanja z mamili in je na hišni preiskavi zasegla osumljencu 320.000 evrov gotovine, za katero so sumili, da je izvirala iz obravnavanega kaznivega dejanja. Tožilec v kazenskem postopku ni uspel dokazati, da je zaseženi denar izviral iz kaznivega dejanja, saj je obdolženec zatrjeval, da je denar zaslužil s prodajo tovornjakov v balkanske države. Takoj, ko je tožilec sprostil zasežena sredstva, jih je zamrznila švedska davčna uprava in obdavčila ter oglobila tega zavezanca z 290.000 evri. Pri tem so v davčnem postopku uporabili dokaze, ki so bili pridobljeni v (pred)kazenskem postopku (izjavo, da je denar zaslužil s prodajo tovornjakov). Švedski davčni organi imajo policijska pooblastila in uporabljajo pri svojih postopkih tako prekrškovno kot kazensko procesno zakonodajo (vir: interno izobraževalno gradivo švedske davčne uprave).

1.3 Predlogi ukrepov:

a) Določitev pogojev in ustreznega postopka za začasno zavarovanje in odvzem premoženja nezakonitega izvora z uporabo instituta obrnjenega dokaznega bremena v ustreznem postopku.
b) Zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v vseh primerih, ko davčni organ na podlagi indikatorjev tveganja, podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Po veljavni ureditvi lahko davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe (pred nastankom izvršilnega naslova, torej pred izdajo odločbe v postopku davčnega nadzora oziroma drugem ugotovitvenem postopku) ali potekom roka za predložitev davčnega obračuna oziroma zavarovanje plačila v primeru odloga ali obročnega plačila davčne obveznosti, če utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Ker davčnemu organu v primeru zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti še ni na voljo izvršilni naslov, gre za zavarovanje davčne obveznosti, ki je v fazi ugotavljanja s strani davčnega organa. Po novi ureditvi pa bi bilo omogočeno zavarovanje tudi v drugih fazah postopka, torej že pred začetkom ugotavljanja davčne obveznosti, če bi davčni organ na podlagi indikatorjev tveganja, podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov utemeljeno pričakoval, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena.
c) Preučitev uvedbe pooblastil v zakonu o kazenskem postopku za DURS in CURS za odkrivanje in preiskovanje davčnih kaznivih dejanj in pranja denarja.
d) Celovito spremljanje ukrepov z davčnega področja, s podatki o zamrznjenem premoženju, dodatno odmerjenem in plačanem davku ter globah.
e) Celovito spremljanje ukrepov zamrznitve, odvzema premoženja nezakonitega izvora v kazenskem postopku in ostalih določil kazenske zakonodaje, ki zadevajo premoženjsko plat kaznivih dejanj (povračilo škode, plačilo stroškov postopka, plačilo denarnih kazni..).

2. MEDSEBOJNO SODELOVANJE DURS, CURS IN UPPD

Za izboljšanje učinkovitosti so potrebni ukrepi, ki temeljijo na pravočasnem odkrivanju in zavarovanju nezakonito pridobljenega premoženja. Pri tem ima posebno vlogo Urad za preprečevanje pranja denarja (UPPD), ki mu morajo banke in druge ustanove poročati o določenih transakcijah. Pri tem so posebej pozorni na gotovinske transakcije. Obstoječa zakonodaja davčnim organom ne omogoča neposrednega dostopa do baze teh transakcij in učinkovite zamrznitve le-teh. S spremembo ureditve, ki bi davčnim organom omogočila pravočasno zamrznitev predmetnih transakcij, bi lahko povečali učinkovitost pri odkrivanju in preprečevanju najhujših davčnih utaj s področja slamnatih družb in davčnih vrtiljakov. Če bi bili davčni organi pravočasno obveščeni o najavljenem dvigu gotovine s transakcijskega računa slamnate družbe, bi lahko ukrepali. Podobno bi lahko ukrepali tudi, ko bi npr. gradbeni izvajalec, ki je opravil storitev brez računa, položil izkupiček na svoj osebni transakcijski račun.

Tako kot je potrebno, da so davčni organi pravočasno obveščeni o neobičajnih transakcijah, je nujno, da tudi sami o tem obveščajo druge organe, saj so zaradi narave svojega dela pogosto prvi, ki jih zaznajo. Pri odkrivanju neobičajnih transakcij so ključni pravilno določeni indikatorji za prepoznavanje strank in transakcij, v zvezi s katerimi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma. OECD je leta 2009 izdal priporočila v zvezi s sodelovanjem davčnih organov pri preprečevanju pranja denarja (OECD, Money Laundering Awareness Handbook for Tax Examiners and Tax Auditors, 2009).

2.1 Opis obstoječe ureditve

2.1.1 Sodelovanje med DURS in UPPD

Sodelovanje med DURS in UPPD temelji predvsem na določbah Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju ZPPDFT), ki določa ukrepe za odkrivanje ravnanj, s katerimi se prikriva izvor denarja ali premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ter ukrepi za preprečevanje takšnih ravnanj.

Sodelovanje poteka preko izmenjanih pisnih informacij, ki jih UPPD v primeru obstoja suma davčne zatajitve na podlagi 62. člena ZPPDFT posreduje DURS, oz. zaprosi DURS za podatke, ki jih potrebuje pri obravnavi zadeve. V primeru, ko DURS ugotovi sum storitve kaznivega dejanja pranja denarja, informacijo posreduje UPPD, oz. uvede ustrezen prekrškovni postopek (1. odstavek 91. člen ZPPDFT).

2.1.2 Sodelovanje med DURS in CURS

Za potrebe nadzora nad poslovanjem davčnih zavezancev posreduje CURS DURS-u podatke o vrednostih uvoza blaga, analitične podatke o transakcijah, izvedenih v okviru postopka 42 (hkratna sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico), postopka 63 (ponovni uvoz s hkratno sprostitvijo v prost promet in domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico) in podatke o trošarinah. Izmenjava poteka mesečno. Podatki se uvozijo v informacijski sistem DURS preko pripravljenih vmesnikov. V pripravi je dodatna avtomatizacija procesov, ki bo urejena v protokolu o posredovanju podatkov iz carinskega informacijskega sistema.

Neposredno sodelovanje poteka predvsem na področju transakcij z motornimi vozili in transakcijami, izvedenimi v okviru postopka 42. Informacijo CURS o nadzoru prevoznikov, ki iz drugih držav članic EU prevažajo motorna vozila v Slovenijo, so na DURS analizirali in izvedli inšpekcijske postopke. V postopkih so ugotovili, da so goljufi uporabljali za slamnate može v prodajnih verigah tudi dijake, in so z njihovo pomočjo utajevali DDV in DMV. V zvezi z nadzorom nad transakcijami, izvedenimi po postopku 42, je bil izveden skupen inšpekcijski nadzor, ki se je izkazal za dobro prakso.

Sodelovanje med DURS-om in CURS-om temelji na 39. členu ZDavP-2, 11.a členu ZDMV in v Dogovoru o sodelovanju pri izmenjavi in uporabi podatkov med CURS in DURS oz. po novem Sporazumu o izmenjavi podatkov med DURS in CURS. Na tej podlagi se bodo sklepali posamezni protokoli za posamezna področja s pripadajočo tehnično prilogo.

2.1.3 Sodelovanje med CURS in UPPD

Zahteva, ki je najpogosteje posredovana CURS-u, se običajno nanaša na posredovanje podatkov iz evidenc, ki jih CURS vodi na podlagi tretjega odstavka 82. člena ZPPDFT (evidenca o prijavljenih in neprijavljenih vnosih in iznosih gotovine v vrednosti 10.000 evrov ali več pri vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje ter evidenca o vnosih in iznosih oziroma poskusih vnosov ali iznosov zneskov manjših od 10.000 evrov, če so podani razlogi za pranje denarja ali financiranje terorizma). Tovrstne podatke mora CURS sporočati UPPD tudi na podlagi 73. člena ZPPDFT, rok za sporočanje teh podatkov pa je tri dni.
Zahteva za posredovanje podatkov, ki je posredovana CURS-u temelji na 56. členu ZPPDFT.

UPPD posreduje CURS-u podatke v primerih, ko pri obravnavi suma pranja denarja ali financiranja terorizma ugotovi, da gre za sume drugih kaznivih dejanj. Tako v primeru ugotovitve suma storitve kaznivega dejanja tihotapstva redno obvešča CURS.

2.2 Problematika pri medsebojnem sodelovanju

Organi se pri medsebojnem sodelovanju srečujejo z raznovrstno problematiko, ki jo lahko strnemo v naslednje skupne točke:
a) ni medsebojnega neposrednega dostopa do podatkovnih zbirk;
b) zakonske ovire pri posredovanju podatkov;
c) ni skupne strategije razvoja na področju IT.

2.3 Predlogi ukrepov:

a) UPPD omogoči DURS-u in CURS-u pridobivanje podatkov iz podatkovne zbirke gotovinskih transakcij (sprememba ZPPDFT);
b) DURS in CURS sodelujeta pri sestavi seznama indikatorjev pri posameznih segmentih zavezancev po ZPPDFT;
c) sprememba ZPPDFT ki bo omogočila, da bo DURS postal pobudnik po 60. členu ZPPDFT;
d) ustanovitev stalne koordinacijske skupine DURS, CURS, UPPD in MF (t.i. kontaktne točke, ki skrbi za strategijo (so)delovanja navedenih organov, spremljanje sprejetih ukrepov, odpravo morebitnih ovir, predlaga usposabljanja, ..).


3. UREDITEV GOTOVINSKEGA POSLOVANJA

Medtem ko davčne blagajne izboljšujejo zanesljivost evidentiranja milijonov posamičnih gotovinskih transakcij pri prodaji blaga in storitev, se sistemski nadzor nad gotovinskimi transakcijami osredotoča na manjše število neobičajnih, sumljivih transakcij in odkrivanje nezakonito pridobljenega premoženja.

Storilci uporabljajo različne metode za prikrivanje izvora nezakonito pridobljenega premoženja. Če uspe slamnatemu možu z računa slamnate družbe dvigniti gotovino, je ta denar za upnike te družbe največkrat za vedno izgubljen.

Na splošno je z vidika poslovanja večine podjetij ekonomsko nelogično, da s svojih računov dvigujejo gotovino, s katero naj bi plačevala blago ali storitve. Iz javno dostopnih statističnih podatkov izhaja, da preko 90 % vseh podjetij v Sloveniji posluje z bankami preko elektronskega dostopa. Poslovanje z gotovino je v primerjavi z elektronskim poslovanjem zamudnejše in dražje, hkrati pa se v zvezi s prenosom gotovine pojavlja tudi varnostno tveganje.
Lastnika verige lokalov, ki ne prikazuje pravega prometa, in organizatorja davčnega vrtiljaka povezuje skupna značilnost, da razpolagata z velikimi količinami gotovine, za katero ne moreta pojasniti zakonitega izvora. Gotovino poskušata prej ali slej položiti na bančni račun ali z njo kupiti nepremičnino. Vloga nadzornih organov je, da tovrstne premoženjske transakcije odkrijejo in odvzamejo nezakonito pridobljeno premoženje.

Številne pravne ureditve prepovedujejo gotovinske transakcije nad določenimi zneski in npr. dovoljujejo le brezgotovinsko plačilo pri nakupu nepremičnine. V zadnjem obdobju sta to področje močno zaostrili Grčija in Italija. Obe državi zahtevata, da lahko potekajo nakupi oz. druge transakcije blaga in storitev v gotovini le v primeru, če je obseg transakcije nižji od 1.500 evrov v Grčiji oziroma 5.000 evrov v Italiji. Podobne ukrepe je uvedla tudi Norveška.

3.1 Opis obstoječe ureditve

Poslovanje z gotovino je urejeno z Zakonom o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT), Zakonom o deviznem poslovanju (ZDP-2) in Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2).

ZPPDFT omejuje gotovinsko plačevanje za prodano blago. Osebe, ki opravljajo dejavnost prodaje blaga v Sloveniji, ne smejo prejeti plačila v gotovini, če to plačilo presega 15.000 evrov. ZPPDFT predpisuje, da morajo organizacije poročati UPPD o vseh gotovinskih transakcijah nad 30.000 evrov.

ZDP-2 določa obvezno prijavo gotovine nad 10.000 evrov pri prehodu EU meje. Prenos gotovine se kontrolira, da bi se preprečilo prenašanje gotovine za nezakonite namene (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) 1889/2005/ES). Neprijavljena gotovina se zaseže, storilec pa plača globo. Nekatere države članice imajo strožje predpise, kot jih določa Uredba 1889/2005/ES. Italija predpisuje obvezno prijavo gotovine tudi na notranjih mejah EU.

Zakon o davčnem postopku določa obveznost poslovnih subjektov, upravnih in drugih organov ter nosilcev javnih pooblastil, da plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila nakazujejo prejemnikom na njihove transakcijske račune. Ta obveznost pa ne velja za fizične osebe.

Veljavna davčna zakonodaja ne določa obveznosti polaganja gotovine na transakcijske račune poslovnih subjektov, kakor tudi blagajniškega maksimuma, kot sta to določala Zakon o plačilnem prometu in na njegovi podlagi izdan Pravilnik o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu. Zaradi ohlapnejše ureditve gotovinskega poslovanja se je povečal obseg davčnih utaj na tem področju.

DURS predlaga omejitev gotovinskih transakcij nad določenim zneskom na podlagi ugotovitev iz davčnih inšpekcijskih nadzorov, katerih predmet je odmera davka v postopkih nesorazmernega pridobivanja premoženja in trošenja sredstev davčnih zavezancev. Davčni zavezanci se v teh postopkih praviloma izgovarjajo na gotovinske prihranke iz preteklosti, ki naj bi izhajali iz neodplačnih gotovinskih poslov (npr. daril) in drugih gotovinskih poslov s sorodniki in prijatelji (posojilna razmerja, preživljanje, kupoprodajna razmerja), pri čemer gre praviloma za visoke zneske.

3.2 Predlogi ukrepov:
a) v ZPPDFT znižati zgornjo dovoljeno mejo za plačevanje blaga v gotovini in preučiti možnosti za razširitev omejitve, ki po obstoječi ureditvi velja samo za gotovinska plačila za blago, tudi za plačila storitev in ostalih gotovinskih transakcij;
b) preučitev omejitev gotovinskih transakcij med fizičnimi osebami;
c) znižanje praga gotovinskih transakcij, pri katerem za zavezance po ZPPDFT nastopi obveznost sporočanja UPPD;
d) podrobnejša ureditev gotovinskega poslovanja za poslovne subjekte (kot npr. omejitev gotovinskih dvigov nad 5.000 evrov) v ZDavP-2.


4. OKREPITEV AKTIVNOSTI ZA PREGON NEDOBROVERNIH DOBAVITELJEV
REGISTRSKIH BLAGAJN OZIROMA RAČUNALNIŠKE OPREME ZANJE IN
NEDOBROVERNIH RAČUNOVODIJ

Davčni zavezanci ne izdajajo računov ali pa že izdane račune naknadno zbrišejo iz svojih evidenc, kopije računov pa uničijo ali pa svoje elektronske spremenijo glede na originalni račun. Tak način kršenja davčnih predpisov je povezan z nakupom posebej prirejenih registrskih blagajn, ki omogočajo davčnim zavezancem, da lahko podatke o ustvarjenih prihodkih v nasprotju z davčnimi predpisi prirejajo po lastni volji.

Pri tem uporabljajo različne načine prirejanja podatkov o prilivih gotovine, kot so na primer: neizdajanje računov, brisanje računov, brisanje posameznih postavk na računih in podobno.

V sistem tovrstnih utaj so vključeni tudi dobavitelji prirejenih registrskih blagajn, ki omogočajo opisane manipulacije. Take davčne utaje je namreč pri naknadnem davčnem nadzoru težko odkriti in dokazovati.

4.1 Možna pravna opredelitev opisanih dejanj kot kaznivega dejanja dobaviteljev

4.1.1 Kaznivo dejanje:

Pregon nedobrovernih dobaviteljev registrskih blagajn oziroma računalniških programov zanje, ki omogočajo prirejanje podatkov o opravljenem prometu zagotavljajo določbe KZ-1 in sicer, glede na konkretno dejanje in krivdo (naklep) storilca:

- pomoči pri ponareditvi ali uničenju poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, katerega poskus je kazniv, v izvršitveni obliki: »… v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence…. kot podlago za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka … ali omogoči sestavo knjige, listino ali spisa z lažno vsebino…«, ali

- pomoči pri davčni zatajitvi po prvem, drugem ali tretjem odstavku 249. člena KZ-1, katerega poskus je kazniv, v izvršitveni obliki: »… da … lažne podatke o pridobljenih dohodkih… ali kako drugače preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti… «,oziroma »… ne prijavi pridobljenega dohodka…«, oziroma »… z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti … so knjige in evidence vsebinsko napačne…«.


4.1.2 Utemeljitev udeležbene oblike pomoči:

Prvi odstavek 38. člena KZ-1 določa, da se kdor naklepoma pomaga storilcu pri kaznivem dejanju kaznuje, kakor, da bi ga storil sam, sme pa se kaznovati tudi mileje.

Drugi odstavek istega člena kot pomoč pri kaznivem dejanju opredeljuje zlasti: če (pomagač) da storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje strojeno, sledi kaznivega dejanja, predmete nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.

Če ostane kaznivo dejanje pri poskusu, se pomagač kaznuje kakor za poskus (39. člen KZ-1).

4.2 Možna pravna opredelitev opisanih dejanj kot kaznivega dejanja računovodij

4.2.1 Kaznivo dejanje

Odgovornost računovodij zagotavljajo določbe KZ-1 o kaznivosti pomoči pri kaznivem dejanju davčne zatajitve po 249. členu KZ-1.

4.2.2 Utemeljitev udeležbene oblike pomoči:

Prvi odstavek 38. člena KZ-1 določa, da se kdor naklepoma pomaga storilcu pri kaznivem dejanju, kaznuj, kakor, da bi ga storil sam, sme pa se kaznovati tudi mileje.

Drugi odstavek istega člena kot pomoč pri kaznivem dejanju opredeljuje zlasti: če (pomagač) da storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.

Glede na navedeno analizo Ministrstvo za pravosodje ugotavlja, da določbe KZ-1 v veljavnem besedilu zagotavljajo ustrezno podlago za pregon nedobrovernih dobaviteljev registrskih blagajn oziroma računalniške opreme zanje in nedobrovernih računovodij. K učinkovitejšemu pregonu storilcev obravnavanih kaznivih dejanj pa bo pomembno prispevalo tudi sodelovanje državnega tožilstva in policije v predkazenskem in kazenskem postopku z organi s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora, ki ga omogočajo spremembe 160.a člena ZKP.

4.3 Predlogi ukrepov

Preučitev dopolnitev oz. sprememb KZ-1 tako, da bo omogočeno samostojno sankcioniranje izdelovanja, pridobivanja, prodaje ali uporabe registrskih blagajn, ki omogočajo spremembo ali izbris v njih zapisanih podatkov, ki so določeni z davčnimi predpisi.


5. UKREPI ZA ZVIŠEVANJE DAVČNE KULTURE

Poslovanje z gotovino je področje, ki ima veliko negativnih posledic – sivo ekonomijo, izogibanje plačevanja dajatev, davčne utaje, nezakonito bogatenje, spodbujanje zaposlovanja in dela na črno, negativen vpliv na tržno konkurenčnost itd.

Za obvladovanje navedenih negativnih posledic je bilo v zadnjem času predlaganih več načinov vključevanja državljanov v aktivnosti za povečanje davčne discipline in za krepitev konkurenčnosti, kot na primer: "vzemi račun", "1 cent", »zviševanje davčne kulture«. Prvi dve aktivnosti naj bi se opravljali kot neke vrste nagrajevanje zbranih računov s strani državljanov in nadaljnje obdelave le-teh pri davčnem organu; gre zgolj za kratkoročne načine, ki zahtevajo veliko odzivnost državljanov in pretežno ročno administrativno obdelavo različnih podatkov tako pri davčnem organu kot pri državljanih, pri tem so stroški zgolj neposrednih plačil iz proračuna ocenjeni na 1.166.048,26 evrov pri prvem načinu in na 566.685,60 evrov pri drugem načinu (ocena temelji na izkušnji 56,7 milijonov prejetih računov iz obdobja uvedbe davka na dodano vrednost).

Zato je primerno aktivnosti delovne skupine izkoristiti za tretji predlagani način, ki pomeni trajen, sistemski in temeljni ukrep, to je za pripravo in izvedbo komunikacijske kampanje, ki bi jo delovno lahko poimenovali »Davčna kultura«. Predlaga se, da se za izhodišče komunikacijske kampanje uporabijo vsa področja dela medresorske delovne skupine, od davčnih blagajn, prek omejevanja poslovanja z gotovino, do priprave zakonskih sprememb na področju zasega, odvzema nelegalno pridobljenega premoženja, do sankcioniranja sodelovanja pri ponarejanju poslovnih listin (računovodje) in omogočanja brisanja prometa (proizvajalci programske opreme). S tem bi bilo mogoče spodbuditi zavedanje o davkih, o pomembnosti prostovoljnega in pravočasnega plačevanja obveznosti, širše ozavestiti o škodljivosti tovrstnih prekrškov in kaznivih dejanj, pa tudi o vplivu na konkurenčnost in cene na trgu ter o pomenu plačilne discipline. Skratka z vrsto aktivnosti investiramo v zviševanje davčne kulture, ker je to v velikem interesu državljanov in države kot celote.

Vsaka učinkovita sprememba vedenja ima osnovni pogoj – aktivno komuniciranje, ki mora trajati. Raziskave kažejo, da je spremembo vedenja mogoče zaznati v daljšem obdobju, spreminjanje traja okoli dve leti. Iz tega sledi, da mora komunikacijska kampanja trajati dalj časa in da mora naslavljati vrsto različnih javnosti, pri čemer mora biti komuniciranje prilagojeno posamezni temi in posamezni javnosti. To samoumevno pomeni, da je potrebno vključiti tudi druge državne organe in da torej s stališča oblasti komunikacijsko kampanjo tudi aktivno podprejo, ne nazadnje tudi s stališča investicije.

5.1 Izhodišča kampanje

Tovrstna komunikacijska kampanja je predvsem izobraževalna kampanja, v kateri se na dolgi rok, seveda koordinirano, sproža celo vrsto sporočil, ki so namenjena:
· zavezancem za davek (davčne blagajne),
· interesnim združenjem (GZS, OZS in druge zbornice, združenja, zveze),
· odločevalskemu okolju (predvsem zakonodajalec),
· medijem, na različnih nivojih – nacionalni, lokalni,
· strokovni javnosti,
· učencem tretje dekade in dijakom (vključevanje davčnih tem v izobraževalni proces),
· splošni javnosti.

Zviševanje davčne kulture mora biti eden od pomembnejših ciljev celotne države, čeprav je eden od ključnih ciljev kampanje tudi prostovoljno in pravočasno izpolnjevanje (davčnih) obveznosti. S komuniciranjem je potrebno doseči višjo stopnjo zavedanja, čemu so davki namenjeni in kaj vse družbi omogočajo. Pri kampanji je potrebno vključevati tudi t.i. tretje strani (zbornice, združenja, strokovnjake).

Nadalje pa je treba za vsako od področij dela medresorske delovne skupine in za vsako javnost pripraviti podroben časovni načrt vseh aktivnosti. V komunikacijsko kampanjo je potrebno vključiti orodja odnosov z javnostmi in oglaševanja. Eden od temeljnih pogojev je, da so vse aktivnosti koordinirane in da vsi organi, po potrebi, sodelujejo pri izvajanju kampanje. Vzpostaviti je potrebno tudi merilni instrument, ki bo spremljal in analiziral izvajanje kampanje. Na ta način je mogoče dopolnjevati komunikacijsko kampanjo, omogočeno pa je tudi analiziranje učinkov kampanje.

5.2 Predlogi ukrepov

Vsi organi, ki so vključeni v delo MDS, se zavežejo, da bodo aktivno sodelovali pri izvajanju kampanje za zviševanje davčne kulture, v samo izvedbo pa se vključijo tudi drugi organi (recimo organi pregona, Ministrstvo za šolstvo itd.).

Ključne besede:
poslovanje z gotovino

Zadnji članki iz rubrike:

7.10.2019 16:02:28:
Predlog sprememb Zakona o davku od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov - ZDDOIFI-A (3. 10. 2019)

7.10.2019 15:52:25:
Predlog sprememb Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2M (2. 10. 2019)

22.10.2019 12:30:06:
Predlog sprememb Zakona o dohodnini - ZDoh-2V (3.10.2019)

22.10.2019 12:33:38:
Predlog sprememb Zakona o davku o dohodkov pravnih oseb - ZDDPO 2R (2. 10. 2019)

3.7.2019 11:42:32:
Predlog sprememb Zakona o davku o dohodkov pravnih oseb - ZDDPO-2R (21. 6. 2019)

Najnovejši članki:

9.12.2019 15:34:15:
Določanje urne postavke za študentsko delo

9.12.2019 14:11:14:
FURS opozarja: Če oglašujete stanovanja/sobe preko Airbnb ali Bookinga, ste zavezanec za DDV

9.12.2019 11:54:15:
Zakon o spremembah in dopolnitvi Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1L)

7.12.2019 12:46:18:
Poročilo o gibanju plač za september 2019

7.12.2019 12:44:00:
Koeficienti rasti cen v Republiki Sloveniji, oktober 2019

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT