Opravilna številka: Sodba I Up 862/2002
Datum: 2.12.2005

JEDRO: Davek na dodano vrednost se prodajalcu vrne, če izkaže, da ga je že vrnil kupcu ter izpolnjenemu obrazcu DDV-VP priloži potrjen račun, ki pa mora imeti vse predpisane sestavine. Če jih nima, se vloga za vračilo DDV zavrne.

ZADEVA:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.11.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 17.8.2000. S to odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (DDV), ker za to niso bili izpolnjeni pogoji iz 54. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV, Uradni list RS, št. 89/98). Računi, ki jih je davčni zavezanec predložil svoji vlogi za vračilo DDV, namreč nimajo vseh predpisanih sestavin iz 34. člena ZDDV, ker ne vsebujejo podatka o davčni številki izdajatelja računa in datuma odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Svojo odločitev je oprlo na 54., 40. in 34. člen ZDDV. Strinjalo se je, da pogoji za vračilo DDV po 54. členu ZDDV niso izpolnjeni, če računi, ki so zahtevi predloženi, ne izpolnjujejo vseh pogojev iz 34. člena ZDDV, v tem primeru ti računi niso imeli navedenega podatka o davčni številki izdajatelja računa, in ne podatka o datumu odpošiljanja blaga. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da mu je napačna navodila za izpolnjevanje obrazcev dal davčni organ, ker to iz upravnih spisov ne izhaja. Poleg tega pa so Navodila za izpolnitev obrazca, ki so na samem obrazcu, dovolj jasna, da organu prve stopnje niti ne bi bilo treba dodatno pojasnjevati, kaj se v katero rubriko vpiše. Ni pa dolžnost davčnega organa, da še pred vložitvijo zahteve za vračilo vstopnega DDV tudi vsebinsko pregleda račune, če so ti pravilno izpolnjeni, kot to napačno sklepa tožeča stranka. Ko pa je prvostopni organ po predložitvi uradne zahteve za vračilo DDV pregledal obvezne priloge, torej račune, in ugotovil že opisane pomanjkljivosti, je ravnal pravilno in v skladu z zakonom. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je slovenska zakonodaja neusklajena s predpisi Evropske unije.

Zoper prvostopno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smislu 1., 2. in 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Navaja, da je bila prepričana, da so slovenski davčni predpisi usklajeni s predpisi EU. Predpisi v Zvezni republiki Nemčiji in držav EU ne predpisujejo, da bi morale fakture imeti nebistvene sestavine, kot je na primer davčna številka kupca in dobavitelja. Bistvene sestavine fakture so klasične in vsebujejo predmet, ceno, davek, ime izdajatelja in plačnika. Vsi drugi podatki so nebistveni in na odmero davčne obveznosti ne vplivajo. Računi dobavitelja so bili vsebinsko pravilni in v celoti izpolnjujejo bistvene zahtevke za listino, kot je faktura. Zato je te fakture tožeča stranka knjižila v svojih evidencah v prepričanju, da so v skladu s predpisi Republike Slovenije. Navaja, da je vloga za vračilo DDV izpolnjena v skladu s 54. členom ZDDV in da je te napotke dobila od delavk davčnega organa. Zahtevi je predložila tudi originalne račune, takšne, kot jih je izstavil dobavitelj, in bila prepričana, da so sestavljeni v skladu s predpisi. Če ti računi niso pravilno sestavljeni, je izstavitelj kršil določbe ZDDV in bi moral biti zato sankcioniran, kot to določa 68. člen ZDDV. Ker imajo računi vse bistvene sestavine in ker so v zahtevi za DDV navedeni tudi davčna številka tožeče stranke in davčna številka dobavitelja - izstavitelja računa, čeprav račun sam ni imel navedbe davčnih številk in datumom odpreme blaga. Meni, da je upravičena do vračila DDV. Tudi sicer pa je naknadno predložila račune, ki so odpravljali tudi nebistvene pomanjkljivosti. Zato pa ne gre za naknadno izstavitev verodostojnih knjigovodskih listin, saj so bili že prejšnji računi popolni glede sestavin, ki so pravno pomembne za vračilo DDV. Tudi po mednarodnih računovodskih standardih je bistveno, da je vsebina fakture resnična in odraža poslovni dogodek. Zakonodaja EU dovoljuje celo vsebinsko popravo bistvenih podatkov v fakturi, to je davčno stopnjo, korekcijo cene v fakturi, itd. V tem primeru pa sploh ne gre za takšne popravke računov, saj so bili dopolnjeni le s podatki iz 2., 3. in 4. točke 34. člena ZDDV. Takih popravkov pa ni mogoče šteti za popravo poslovnega razmerja, od katerega je odvisna davčna obveznost. Zato meni, da sta tako davčna organa kot tudi sodišče prve stopnje zmotno presodili listine - račune dobavitelja in se odločba opira samo na ta dokaz. Sklicuje se tudi na reciprociteto med ZRN in RS glede davčnih obveznosti, pri čemer je tožeča stranka pri davčnih organih svoje države dobila zagotovilo, da v Zvezni republiki Nemčiji in tudi v Evropski uniji takšne pomanjkljivosti računov dobavitelja ne morejo biti razlog za zavrnitev vračil DDV.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Tudi po presoji pritožbenega sodišča se vstopni DDV davčnemu zavezancu vrne le, če so za to izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZDDV. V 4. odstavku 54. člena ZDDV je dano pooblastilo ministru za finance, da natančno predpiše pogoje, ki jih mora izpolnjevati davčni zavezanec, da se mu prizna vračilo vstopnega DDV. Po 3. odstavku 98. člena Pravilnika za izvajanje ZDDV (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99 in 59/99, v nadaljevanju Pravilnik) je treba med drugim zahtevi za vračilo DDV priložiti tudi račune ter ustrezne uvozne dokumente v izvirniku. V 1. odstavku 34. člena ZDDV pa so določeni podatki, ki jih mora vsebovati račun, izdan davčnim zavezancem. Med drugim so kot obvezna sestavina računa navedene tudi davčna številka izdajatelja računa (2. točka), davčna številka prejemnika blaga oziroma storitve (3. točka) in datum pošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev (4. točka). Teh sestavin pa računi, ki jih je svoji zahtevi za vračilo DDV predložila tožena stranka, niso imeli, kar v obravnavanem primeru niti ni sporno. ZDDV pa ne določa, da se lahko DDV vrne tudi, če račun nima vseh s 1. odstavkom 34. člena ZDDV predpisanih sestavin.

Na drugačno odločitev o stvari ne morejo vplivati navedbe tožeče stranke, da so sestavine, ki na računih manjkajo, nebistvene za odločanje o DDV, kajti v 34. členu ZDDV niso sestavine računov deljene na bistvene in nebistvene oziroma ni določene, katere sestavine so tiste, ki lahko na računih manjkajo, da se kljub temu vrne DDV. Če bi zakonodajalec določene sestavine računa štel za nebistvene, jih v zakonu, ki ureja davek na dodano vrednost in med drugim tudi njegovo vračilo ter pogoje za to vračilo, takšnih sestavin ne bi predpisoval.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na predpise EU. V času, ko je bilo odločeno o vračilu DDV v obravnavanem primeru, to je 17.8.2000 (v času izdaje prvostopne odločbe), Slovenija še ni bila članica Evropske unije in zato zanjo predpisi Evropske unije niso veljali. Pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je bil ZDDV že tedaj usklajen s predpisi EU, ki so tedaj urejali DDV.

Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso v Zvezni republiki Nemčiji, to je v državi, v kateri ima tožeča stranka svoj sedež, saj so slovenski organi in slovenska sodišča dolžni odločati po predpisih Republike Slovenije. Ker se v upravnem sporu presoja zakonitost končnega upravnega akta, se ta presoja glede na predpise, ki so veljali v času odločanja upravnih organov, to pa je bil v tem primeru ZDDV iz leta 1998, ki pa je kot obvezne sestavine računa kot dokazila za vračilo DDV, med drugim določal tudi sestavine, ki pa jih v računih, ki jih je svoji vlogi za vračilo DDV priložila tožeča stranka, ni bilo.

Na odločitev o stvari tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na reprociteto med ZRN in Republiko Slovenijo, saj ta ne vpliva na pogoje, ki so v posamezni državi določeni za vračilo DDV, temveč ureja zgolj to, da Slovenija vrača DDV davčnemu zavezancu, ki ima sedež v ZRN, in obratno, da ima enako možnost domači davčni zavezanec v tuji državi, kar pa ne pomeni, da morajo biti tudi pogoji za vračilo oziroma dokazila za vračilo enaka. V 6. odstavku 40. člena ZDDV pa je izrecno določeno, da lahko davčni zavezanec dobi vstopni DDV le, če je ta izkazan na računih iz 34. člena ZDDV, za to pa se štejejo le tiste listine, ki imajo vse sestavine, ki so predpisane v 1. odstavku 34. člena ZDDV.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Enako je pritožbeno sodišče odločilo tudi v zadevah, opr. št. I Up 1036/2002, I Up 1110/2002 in I Up 1264/2002.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si