Opravilna številka:
sodba U 264/2005

Oddelek:
Javne finance

Datum:
10.10.2006

Področje:
davki

Institut:
davek na promet nepremičnin - davčna izvršba

Zveza:
ZIZ člen 197, 197/1-2. ZDPN-1 člen 3, 3/2, 5, 5/1, 6.

JEDRO:

Promet nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine, predstavlja odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Zavezanec za plačilo davka je prodajalec nepremičnine. Na navedeno ne more vplivati odločitev izvršilnega sodišča v sklepu z dne 18. 1. 2005, ki je kupcu naložilo povrnitev zneska na račun davka na promet nepremičnin. Takšna odločitev izvršilnega sodišča namreč določa le način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku, ne vpliva pa na opredelitev zavezanca za davek na promet nepremičnin ter njegovo zavezanost za plačilo in s tem na obstoj terjatve iz naslova davka kot take.

IZREK:

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 24. 1. 2005 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 68.000,00 SIT, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A, Izpostave A - Z št. ... z dne 16. 9. 2004, s katero je prvostopni organ tožeči stranki odmeril davek na promet nepremičnin od davčne osnove 67.829.531,00 SIT, po 2 % stopnji, v višini 1.356.951,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 3., 5., 6. in 9. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-1, Uradni list RS, št. 57/99 in 67/02) in navaja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da so bile s sklepom o domiku nepremičnin Okrajnega sodišča v A opr. št. In ..., In ... z dne 1. 12. 2003 nepremičnine - poslovni lokal št. 14 v pritličju I. in II. kleti in trije parkirni boksi v 1. kleti v BS 2/1 na naslovu B, domaknjene kupcu CCC d.o.o., kot najboljšemu ponudniku za znesek 67.829.531,00 SIT.
Prvostopni organ je tožeči stranki, kot zavezanki, po mnenju tožene stranke pravilno odmeril davek na promet nepremičnin po veljavni 2 % stopnji, in sicer od osnove 67.829.531,00 SIT, ki jo predstavlja na javni dražbi dosežena cena njemu dotlej lastne nepremičnine. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da po njenem mnenju prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, predstavlja odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima, v smislu določb ZDPN-1, dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine. Zavezanec za davek na promet nepremičnin pa je po izrecni določbi prvega odstavka 4. člena ZDPN-1 prodajalec nepremičnine. Poudarja, da bivši lastnik nastopa kot prodajalec nepremičnine, zato je po določbi 5. člena ZDPN-1 zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin, saj niti ZDPN-1 niti zakon, ki ureja prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku na javni dražbi, ne določata, da se davek na promet nepremičnin od prenosa nepremičnin v postopku prisilne izterjave obveznosti ne plačuje.
Glede pritožbenega ugovora tako odgovarja, da je prodajalec vedno zavezanec za plačilo tega davka. Če pa se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila davka kupec, ima kupec po določbi 195. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) položaj stranke v odmernem postopku. To pomeni, da ima kupec v takem primeru pravico do pritožbe oziroma do uporabe drugih pravnih sredstev, ni pa zaradi tega davčni zavezanec. Zaključuje, da s pogodbenim dogovorom prodajalec ne more z zakonom določene obveznosti prenesti na kupca, pač pa ima na podlagi sklenjenega dogovora pravico od kupca zahtevati povrnitev plačanega davka oziroma lahko kupec sam, namesto in za račun zavezanca, plača davek. Tudi določba 2. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 40/04 - UPB1) po mnenju tožene stranke ne spremeni dejstva, da je zavezanec za davek po ZDPN-1 prejšnji lastnik nepremičnine.
Tožeča stranka v tožbi navaja, da gre po njenem mnenju v primeru prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku za pridobitev lastninske pravice na originaren način. V primeru takšnega prenosa lastninske pravice, ki po svoji naravi ni derivativen, pa določbe ZDPN-1 niso uporabljive. Meni, da v tem smislu obveznost dolžnika za plačilo davka na promet nepremičnin ni podana. Poudarja, da v izvršilnem postopku kupec pridobi lastninsko pravico z domikom in izročitvijo na podlagi sodne odločbe, torej z aktom državnega organa, kar predstavlja negacijo izvedene oziroma derivativne pridobitve lastninske pravice, ki je predpostavka za odmero davka pri prometu z nepremičninami.
Glede na sklep Okrajnega sodišča v A z dne 18. 1. 2005 je davek na promet nepremičnin dolžan plačati kupec nepremičnine družba CCC d.o.o. in torej tožeča stranka davka nedvomno ni dolžna plačati. Nazadnje pa še poudarja, da je Okrajno sodišče v A s sklepom z dne 18. 1. 2005 zavrnilo zahtevek tožene stranke, ki meri na plačilo davka v višini 1.356.951,00 SIT. Sodišče je navedlo, da je prodajna cena konkretne nepremičnine znašala bistveno manj kot zatrjuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, in sicer 33.914.756,13 SIT ter da davčna obveznost ni tolikšna, kot je odmeril davčni organ. Zaradi vsega povedanega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zvezi s prvostopno odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, zavrača tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo. Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka sicer nima prav, ko trdi, da v primeru prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku obveznost dolžnika za plačilo davka na promet nepremičnin ni podana. Tudi po presoji sodišča namreč promet nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine, do česar je prišlo v obravnavanem primeru, predstavlja odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini v skladu z določbo drugega odstavka 3. člena ZDPN-1, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Prav tako je pravilno stališče tožene stranke o tem, da je tožeča stranka, kot prodajalka, zavezana za plačilo davka na promet nepremičnin. Pri tem se sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) in poudarja, da je po določbah ZDPN-1 zavezanec za davek prodajalec nepremičnine. Na navedeno ne more vplivati odločitev Okrajnega sodišča v A v sklepu opr. št. In ..., In ... z dne 18. 1. 2005, ki je kupcu naložilo položitev zneska 678.295,13 SIT na račun davka na promet nepremičnin (4. točka izreka navedenga sklepa Okrajnega sodišča v A). Takšna odločitev izvršilnega sodišča namreč določa le način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku (iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine), ne vpliva pa na opredelitev zavezanca za davek na promet nepremičnin ter njegovo zavezanost za plačilo in s tem na obstoj terjatve iz naslova davka kot take. V tem pogledu namreč ostajajo relevantni davčni predpisi. Določb davčnih predpisov tudi novelirani ZIZ ne spreminja in vanje ne posega, ampak določa samo način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku.

Utemeljen pa je ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na višino odmerjene davčne obveznosti. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZDPN-1 je osnova za davek prodajna cena nepremičnine. Davčna osnova je vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljen promet nepremičnine (drugi odstavek 6. člena tega zakona). Po tretjem odstavku 6. člena tega zakona pa je, če doseženo plačilo iz drugega odstavka tega člena ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti, davčna osnova v odmernem postopku ugotovljena vrednost nepremičnine. Glede na citirano določbo davčno osnovo predstavlja cena nepremičnine, ki bi se jo dalo doseči na trgu.
Davčni organ je tožeči stranki odmeril davek od davčne osnove 67.829.531,00 SIT, pri čemer tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ta znesek predstavlja na javni dražbi doseženo ceno, kar pa je v nasprotju s podatki upravnega spisa. Iz obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ..., In ... z dne 18. 1. 2005 namreč izhaja, da je bila predmetna nepremičnina prodana na dražbenem naroku dne 13. 11. 2003 za polovico ocenjene tržne vrednosti, in sicer za 33.914.756,50 SIT. To po presoji sodišča pomeni, da je bilo predmetno nepremičnino mogoče prodati le za 33.914.756,50 SIT in ne za znesek 67.829.531,00 SIT, ki sicer predstavlja, kot izhaja iz sklepa o domiku Okrajnega sodišča v A opr. št. In ..., In ... z dne 1. 12. 2003, ocenjeno vrednost sporne nepremičnine. Zato je bilo treba tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena ZUS ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek (drugi odstavek 60. člena ZUS), v katerem bo morala ugotovljeno nepravilnost odpraviti in o zadevi ponovno odločiti v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (tretji odstavek 60. člena ZUS).
Skladno z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - UPB2), ki se v upravnem sporu, po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06), v zvezi s 16. členom ZUS primerno uporablja tudi za odmero stroškov v upravnem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti upravnega akta, je sodišče glede na uspeh v postopku toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 400 točk za sestavo tožbe, kar ob vrednosti odvetniške točke 110,00 SIT znaša 44.000,00 SIT, z 20 % DDV pa 52.800,00 SIT. Priznalo pa ji je tudi priglašeni strošek sodne takse za tožbo v znesku 15.200,00 SIT. Skupaj je torej sodišče tožeči stranki priznalo 68.000,00 SIT za postopek potrebnih stroškov. Rok 15 dni za izpolnitev prične teči od vročitve sodbe dalje, zato lahko zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči šele prvi dan po poteku paricijskega roka.

Zadnja sprememba: 10.5.2007