Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je začel veljati 1. julija 2008. V času izvajanja sporazuma se je kot problematičen izkazal 5. člen sporazuma, v delu, ki ureja denarno nadomestilo za brezposelnost. Ta člen kot pogoj za pridobitev nadomestila določa stalno prebivališče, kar je strožje od naše nacionalne zakonodaje, zakonodaje EU, kakor tudi večine drugih bilateralnih sporazumov z državami nastalimi na območju nekdanje SFRJ, ki kot pogoj postavljajo stalno ali začasno prebivališče. S tem so delavci iz Bosne in Hercegovine postavljeni v neenakopraven položaj ne le s slovenskimi delavci, ampak tudi z veliko večino tujih delavcev na delu v Republiki Sloveniji.

Sporazum v tretjem odstavku 5. člena določa, da se denarno nadomestilo v zvezi z brezposelnostjo upravičencu izplačuje le, če ima upravičenec stalno prebivališče na ozemlju države, po predpisih katere uveljavi pravico in se torej ne izplačuje v drugo državo pogodbenico. Določila sporazuma z BIH tako v primeru zahteve po stalnem prebivališču zavarovanca kot pogoju za izplačevanje te postavljajo v neenakopraven položaj s tujci, kjer so določila sporazuma blažja (Hrvaška) oziroma s tujci, ki prihajajo iz držav, s katerimi Slovenija nima sklenjenega sporazuma (npr. Kosovo) in za katere se uporabi nacionalna zakonodaja.

Kar zadeva spremembe 3. odstavka in novega 4. odstavka 5. člena sporazuma, bosta slednja omogočala izplačila pogrebnin in posmrtnin tudi osebam oziroma za osebe z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki so bile v času zaposlitve v Republiki Sloveniji zavarovane za ta rizik, saj se jim z obveznim zavarovanjem zagotavlja v obsegu, ki ga določa ta zakon, tudi pogrebnina in posmrtnina. Ocenjujemo, da bi bilo število takšnih primerov sorazmerno majhno.

Vir: UKOM