Opravilna številka: Sklep I Up 139/2003
Datum: 10.11.2005

JEDRO: Če se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga, da se odloči v sporu polne jurisdikcije, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

ZADEVA:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 31.8.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada N.G. z dne 2.3.2000. Z njo je bilo odločeno, da se tožeča stranka po uradni dolžnosti vpiše v register zavezancev za DDV in postane zavezanec z dnem 5.11.1999.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da naj ne bi bilo sporno, da tožnica pri davčnem organu v skladu s 3. odstavkom 58. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV) sploh ni vložila prijave zaradi vpisa zavezanca za DDV. Davčni organ prve stopnje, kateremu je predložila obračun DDV za september 1999 (čeprav ni bila vpisana v register davčnih zavezancev), je (glede na podatkov upravnih spisov) ugotovil, da izpolnjuje z ZDDV (58. člen) in Pravilnikom o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (114. člen) predpisane pogoje. Zato je pravilno odločil, da se tožnico po uradni dolžnosti vpiše v register davčnih zavezancev za DDV z dnem 5.11.1999. Omenjena odločba, ki je po naravi konstitutivna, je bila po uradni dolžnosti izdana sicer 2.3.2000, v njej pa je bilo v korist tožnice odločeno, da učinkuje že od prvega dne, ko je bilo ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje pogoje za vpis v register zavezancev za DDV oziroma bi morala biti vključena v sistem DDV.

Tožnica v pritožbi navaja, da naj bi bila v upravnem sporu izpodbijana odločba brez obrazložitve, da se je ne da preizkusiti ter da ne odgovarja na pritožbene ugovore; izpodbijana sodba pa omenjenih pomanjkljivosti ne more nadomestiti. Sodišče ni odgovorilo, zakaj tožnice ni bilo mogoče vpisati v register davčnih zavezancev za DDV že z dnem 16.9.1999, ko se je pričela obnašati kot davčni zavezanec. Sklicuje se tudi na sklep Vlade Republike Slovenije o šestmesečnem uvajalnem obdobju, ko naj bi davčni referenti tolerirali spodrsljaje podjetnikov in v primeru dvoma odločili v prid zavezanca. Bila je v zmoti, da je davčni zavezanec in je DDV obračunavala skladno s predpisi. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene tožbene navedbe niti ni presodilo predlaganih dokazov. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se odločbi davčnih organov prve in druge stopnje spremenita tako, da se tožnico vpiše v register zavezancev za davek na dodano vrednost z dnem 16.9.1999.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje v tožbi predlaganih dokazov ni izvedlo, niti ni zavrnilo tožničinega dokaznega predloga. Iz vsebine določb 22. člena Ustave RS ter 213. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu primerno uporablja na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS, izhaja pravica stranke, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če niso očitno pravno nepomembna. To sicer ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da (nekateri) predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Ker v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tega ni storilo, je kršilo pravila postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS) ter tožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje s sodbo tudi ni odločilo o pravici, torej ni odločilo na podlagi 61. člena ZUS, kot je tožnica s tožbo uveljavljala. Iz določb omenjenega člena ZUS izhaja pooblastilo sodišču, da presodi zakonitost upravnega akta in če ga zaradi nezakonitosti odpravi tudi odloči o stvari, če narava stvari dopušča in ob pogojih, določenih v omenjenem 61. členu ZUS.

Sodišče prve stopnje pa je v obravnavanem primeru odločilo le o zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega akta. Presodilo je namreč, da naj bi bil postopek pred njegovo izdajo pravilen, ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen. Zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Do tožničinega predloga, da o stvari odloči v sporu polne jurisdikcije, torej meritorno, pa se ni opredelilo, niti njegove zavrnitve ni obrazložilo. Zato ima po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba pomanjkljivosti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih; podana je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz razlogov 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (3. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si