Opravilna številka: sodba U 1175/2006
Datum seje senata: 19.02.2008

JEDRO:
Prihodki od šolnine za teniško šolo predstavljalo dohodek društva. S tem pa gre že za pridobitno dejavnost in torej dobiček, od katerega se plačuje tudi davek od dobička pravnih oseb ter davek na dodano vrednost.

IZREK:
Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 25. 2. 2002 v delu, ki se nanaša na zamudne obresti in prvostopno odločbo v tem delu odpravila ter odločila tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. S prvostopno odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 z zamudnimi obrestmi (I.1. izreka prvostopne odločbe), plačilo premalo plačane akontacije od dobička pravnih oseb za obdobje januar – oktober 2001 z zamudnimi obrestmi (točka I.2. izreka prvostopne odločbe), plačilo razlike davka na dodano vrednost za leto 2000 v znesku 1.034.225,00 SIT od osnove 6.641.786,00 SIT z zamudnimi obrestmi (točka I.3. izreka prvostopne odločbe) in plačilo davka na dodano vrednost za obdobje januar – avgust 2000 v znesku 284.417,00 SIT od osnove 1.512.053,00 SIT z upoštevanjem deleža nepridobitne dejavnosti v višini 1 % in pripadajoče zamudne obresti (točka I.4. izreka prvostopne odločbe). Tožnik je v pritožbi izpodbijal točki I.3. in I.4. izreka prvostopne odločbe, torej v delu, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo DDV. Glede šolnine za teniško šolo je prvostopni organ v inšpekcijskem postopku ugotovil, da je šolnina za teniško šolo, stroški kondicijskih treningov in doplačil za zimo, ki jo tožnik zaračunava svojim članom, obdavčljiva dejavnost in je zato potrebno obračunati DDV po stopnji 19 %. V letu 2000 je tožnik opravljal dejavnost teniške šole za mlade člane, ki so plačali letno članarino in vsak mesec tudi strošek šolnine, nekateri tudi stroške kondicijskega treninga, pozimi pa so plačali tudi posebno doplačilo za zimo. Prihodkov od šolnin, kondicijskih treningov in doplačil za zimo je bilo 27,20 %. Pritožnik ima status društva in je bil 16. 6. 1997 vpisan v register društev kot športno in poslovno društvo. V času inšpekcijskega pregleda tožnik še ni imel odločbe o statusu društva, ki deluje v javnem interesu. Bistvena značilnost društva je prostovoljnost delovanja, svoboda združevanja in nepridobitnost namena delovanja. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 3.a točko 2. odstavka 17. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/01, v nadaljevanju ZDDV), po katerem so davčni zavezanci tudi organizatorji storitev, ki organizirajo storitve s področja športa, zabavnih prireditev, vključno z dejavnostjo organizatorjev teh storitev. 13. člen ZDDV določa, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja dejavnost, 5. točka 26. člena ZDDV pa določa, da so plačila DDV oproščene dejavnosti, ki so v javnem interesu in sicer storitve, povezane s športom in športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo posameznikom. V 53. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 22/01, v nadaljevanju Pravilnik) je določeno, da so to storitve, ki jih nudijo nepridobitne organizacije posameznikom kot na primer športne zveze, Planinska zveza Slovenije in podobno. Gre za nepridobitne dejavnosti, ki delujejo v javnem interesu. Namena nepridobitnosti društva ni mogoče zamenjati z opravljanjem neobdavčljive dejavnosti. Namen javnega interesa je urejen v 26. členu ZDDV in ne dopušča, da bi nepridobitne organizacije od pridobitnih dejavnosti ne obračunale DDV. Po 10. točki 26. člena ZDDV je plačila DDV oproščen promet storitev in blaga, ki ga opravijo osebe, katerih dejavnosti so oproščene DDV, med drugim tudi po 4. in 5. točki tega člena, če se ta promet opravlja v zvezi z zbiranjem denarnih sredstev, ki ga te organizacije organizirajo izključno za svojo lastno korist in ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence, ker bi bila s takim ravnanjem postavljena v slabši položaj komercialna podjetja. Po mnenju tožene stranke se prvostopni organ utemeljeno sklicuje na 1. točko 1. odstavka 3. člena ZDDV, ko ugotavlja, da teniška šola izpolnjuje vse pogoje za obdavčitev in sicer gre za opravljeno storitev v okviru dejavnosti kluba, gre za obdavčljivo dejavnost, dejavnost je bila opravljena na območju Republike Slovenije in so udeleženci teniške šole plačali tudi šolnino. Tožena stranka kot pravilno potrdi tudi odločitev prvostopnega organa v zvezi z ukrepom plačila davka od dobička pravnih oseb in se pri tem sklicuje na razloge, ki jih v odločbi navaja prvostopni organ (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Odločitev v zvezi z zamudnimi obrestmi pa utemelji v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je odločitev davčnega urada napačna. Pravilnik o podelitvi statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju športa je stopil v veljavo 27. 10. 2001 (kriterij pristojnega ministrstva). Tožeča stranka tako v inšpiciranem obdobju ni imela statusa društva v javnem interesu na področju športa iz razloga, ker ni obstajal pravni akt, na podlagi katerega bi tak status lahko podelili. Vse vloge za podelitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju športa, ki so prispele na Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport pred uveljavitvijo Pravilnika so bile iz zgoraj navedenih razlogov zavrnjene. V skladu s 15. členom Pravilnika velja pravna domneva za delovanje društev v javnem interesu v letu pred uveljavitvijo Pravilnika in sicer društva, ki so bila v letu pred uveljavitvijo tega Pravilnika sofinancirana iz državnega ali lokalnih proračunov iz postavke namenjene športu na podlagi nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 24/00) in Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98) in se upoštevajo kot društva, ki delujejo v javnem interesu na področju športa (pravna domneva delovanja v javnem interesu temelji na dejstvu, da se je društvo v letu pred uveljavitvijo tega Pravilnika sofinanciralo iz proračunskih sredstev občine oziroma države – v veljavo je stopil 27. 10. 2001, torej gre za proračunsko leto 2000). Tožeča stranka meni, da dejstvo, da v inšpiciranem obdobju ni imela statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju športa ni vezano na izvajanje Zakona o davku na dodano vrednost. Niti določba 5. točke 26. člena ZDDV niti določba 53. člena Pravilnika ne govori o statusu društva, ki deluje v javnem interesu. Določbe ZDDV govorijo o dejavnostih, ki so v javnem interesu, Pravilnik pa o storitvah nepridobitnih organizacij. Vse športne zveze, prav tako Planinska zveza, ki so kot primer navedene v Pravilniku, so po naravi društva, pravne osebe zasebnega prava in kot tožeča stranka vpisana v register društev pri upravnih enotah. Po mnenju tožeče stranke sodi glede na dejavnost, ki jo opravlja, upoštevajoč 2. člen Zakona o športu (obseg javnega interesa) za dejavnost športne vzgoje, ki je dejavnost otrok in mladine, ki se prostovoljno ukvarja s športom zunaj obveznega vzgojno izobraževalnega programa. Da je dejavnost „teniška šola“ v javnem interesu, bi lahko denimo sklepali tudi na podlagi sofinanciranja društva iz proračunskih sredstev občine B., ki je v letu 2000 na podlagi vloge društva, v kateri je le-to navedlo tudi dejavnost „teniška šola“, društvu podelila občinska proračunska sredstva. Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in razveljavi (pravilno odpravi) izpodbijano odločbo in tožeči stranki povrne 1.319.131,00 SIT z vsemi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč 2. odstavek 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi 51. do 72. člena ZUS-1. Z razlogi izpodbijane odločbe se sodišče strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V zadevi je sporno obdavčenje storitev teniške šole, ki jo je organizirala tožeča stranka za svoje člane. Po določbi 5. točke 26. člena ZDDV so plačila DDV oproščene storitve povezane s športom in športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo posameznikom. V zadevi ni sporno, da je tožnik društvo, ki je registrirano po Zakonu o društvih, da je v inšpiciranih letih organiziralo teniško šolo, za katero je bilo treba plačati šolnino, stroške za kondicijski trening in doplačilo za zimo. Vprašanje pa je ali gre za storitve, ki so plačila DDV oproščene po 5. točki 26. člena ZDDV. Tudi po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za pridobitno dejavnost, za katero je bila tožeča stranka dolžna plačati DDV. Storitve, ki so navedene v 5. točki 26. člena ZDDV so po presoji sodišča tiste (brezplačne) storitve, ki jih opravljajo nepridobitne organizacije (tudi društva) in so povezane s športom in športno vzgojo. Teniška šola je brez dvoma športna dejavnost. Vendar pa je to športno dejavnost (teniško šolo) tožeča stranka – društvo organizirala proti plačilu, torej dodatno k plačani članarini. Prihodki od šolnine za teniško šolo predstavljalo dohodek društva. S tem pa gre že za pridobitno dejavnost in torej dobiček, od katerega se plačuje tudi davek od dobička pravnih oseb ter davek na dodano vrednost. Javni interes je z dejavnostjo športa in športne vzgoje nedvomno povezan, vendar pa je ob tem treba upoštevati tudi določbo 10. točke 26. člena ZDDV (na katero se sklicuje tudi tožena stranka), ki dejavnosti oproščene DDV pogojuje s prometom, ki se opravlja v povezavi z zbiranjem denarnih sredstev, ki ga te organizacije organizirajo izključno za svojo lastno korist in ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence. Zato po presoji sodišča v zadevi ni odločujoča okoliščina ali je imel tožnik status društva v javnem interesu ali ne, ampak je odločujočega pomena ali je s svojo dejavnostjo opravljal pridobitno dejavnost, to je pridobival dohodek. Takšna dejavnost pa je zavezana plačilu davkov. V obravnavanem primeru je teniška šola opravljena storitev, ki jo je davčni zavezanec opravil v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije za plačilo, zato se od te storitve obračuna in plača DDV (1. točka 3. člena ZDDV).

Po povedanem je sodišče potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

VIR: http://www.sodisce.si/