Pojasnilo DURS, št. 007-78/2010, 14. 5. 2010

V nadaljevanju povzemamo obrazložitev Ministrstva za finance III. a poglavja »Davčni odtegljaj od dohodkov iz nematerializiranih finančnih instrumentov« petega dela Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 117/06, 24/08-ZDDKIS, 125/08, 20/09-ZDoh-2D, 110/09, (1/10 popr.)):

Opomba: Členi 383. b do 383. g se bodo pričeli uporabljati 1. julija 2010.

K 383. b členu (vsebina tega poglavja):

V členu je določen obseg uporabe določb III.a poglavja in sicer se skladno s prvim odstavkom člena poglavje uporablja v primeru izračunavanja, odtegovanja in plačevanja davčnega odtegljaja od dohodkov iz nematerializiranih finančnih instrumentov, prejetih za tuj račun.

V drugem odstavku je določena izjema od prvega odstavka člena, po kateri se 383. c in 383. d člen uporabljata tudi za dohodke iz materializiranih finančnih instrumentov.

K 383. c členu (davčni odtegljaj od dohodkov iz nematerializiranih finančnih instrumentov)

V prvem in drugem odstavku 383. c člena je določeno posebno pravilo v zvezi z izračunom, odtegnitvijo in plačilom davčnega odtegljaja od dohodkov iz nematerializiranih finančnih instrumentov, ki se plačajo osebi za tuj račun.

Po pravilu je dolžan plačnik davka (tj. oseba, ki se šteje za plačnika davka po 58. členu tega zakona), ki izplača dohodek iz nematerializiranih finančnih instrumentov posredniku (tj. osebi, ki ga prejme za tuj račun), izračunati in odtegniti davčni odtegljaj brez upoštevanja določil, ki imajo za posledico nižjo davčno obveznost iz naslova davčnega odtegljaja, če niso za vse upravičence do dohodka po vseh zakonih o obdavčenju in mednarodnih pogodbah enaka. Davčni odtegljaj se obračuna, odtegne in plača po stopnji, določeni po tistem zakonu o obdavčenju, ki določa višjo stopnjo davčnega odtegljaja od izplačanega dohodka (npr. splošna stopnja davčnega odtegljaja od dividend je po ZDDPO-2 enaka 15%, po ZDoh-2 pa 20%; ker je stopnja po ZDoh-2 višja, se uporabi stopnja 20%) in sicer tudi v primeru, če določen dohodek po enem zakonu ni obdavčljiv, po drugem pa je.

To pomeni, da se od dohodkov iz nematerializiranih finančnih instrumentov, ki se plačajo osebi za tuj račun (posredniku), ki se ne šteje za plačnika davka po določbah 58. člena ZDavP-2, davčni odtegljaj vedno odtegne po najvišji veljavni stopnji. Glede na prenašanje obveznosti plačnika davka po verigi posrednikov v Sloveniji skladno z določbami drugega odstavka 58. člena ZDavP-2, se bodo določbe 383. c člena uporabljale predvsem v primeru izplačil dohodkov iz nematerializiranih (ter glede na drugi odstavek 383. b člena – tudi materializiranih) finančnih instrumentov v tujino.

Navedeno pravilo izhaja iz dejstva, da v primeru tovrstnih transakcij plačniku davka ni znano, komu natančno bo dohodek plačan (tj. kdo je dejanski upravičenec do dohodka). V tem primeru lahko plačnik davka svojo obveznost obračuna, odtegnitve in plačila davčnega odtegljaja izpolni pravilno le, če davek obračuna, odtegne in plača po najvišji veljavni stopnji. Dejanskim upravičencem do dohodka je s 383.d členom dana možnost, da zahtevajo vračilo preveč plačanega davka. Opozoriti je treba, da se določbe 383.c člena na splošno, če bodo izpolnjeni predpisani pogoji, ne bodo uporabljale v primeru dohodka iz nematerializiranih finančnih instrumentov, ki ga bo plačnik davka (ali njegov pooblaščenec iz 383.f člena) izplačal tujemu posredniku s statusom pooblaščenega tujega posrednika (več o tem pri obrazložitvi 383. e, 383. f in 383. g člena).

V tretjem odstavku 383. c člena je določeno pravilo po katerem se ugotavlja, ali oseba, ki ji plačnik davka plača dohodek iz nematerializiranih finančnih instrumentov, ta dohodek prejema za tuj račun (tj. ali je posrednik) in sicer sta določeni dve domnevi:

• po prvi se šteje, da je oseba posrednik, če opravlja dejavnost, ki je ali katere del je prejemanje dohodka za tuj račun oziroma je za osebo znano, da nastopa, četudi občasno, kot oseba, ki prejema dohodek za tuj račun;
• po drugi se šteje, da je oseba posrednik, če je naslov za plačilo dohodka drugačen od registriranega naslova osebe, ki prejme dohodek.

Oseba, ki bi se po navedenih domnevah lahko štela za posrednika, a plačniku davka pred izplačilom predloži izjavo o tem, da pravice iz nematerializiranih finančnih instrumentov, na podlagi katerih je dohodek izplačan, izvršuje zase in ne za tuj račun, se davčni odtegljaj od dohodka (oziroma od dela dohodka, do katerega je upravičena, če v izjavi ločeno navede del količine instrumentov, iz katerih pravice izvršuje zase, in del količine instrumentov, iz katerih pravice izvršuje za tuj račun) odtegne in plača po stopnji v skladu z določbami zakona o obdavčenju, ki velja za posrednika kot upravičenca do dohodka.

Opozoriti je treba, da se po prvi domnevi za posrednika lahko šteje oseba, za katero sicer ni javno razkrito, da uresničuje pravice iz nematerializiranih finančnih instrumentov za tuj račun, če opravlja dejavnost, ki je ali katere del je prejemanje dohodka za tuj račun oziroma je za osebo znano, da nastopa, četudi občasno, kot oseba, ki prejema dohodek za tuj račun. S to domnevo so torej krite predvsem osebe finančnega sektorja ter drugi upravljavci premoženja. Ti se torej vedno štejejo za posrednike, če plačniku davka pred izplačilom ne predložijo ustrezne izjave.

Prav tako je treba opozoriti, da se za posrednika po prvi domnevi ne šteje banka, kadar ta v transakciji nastopa zgolj kot ponudnik plačilnih storitev in ne tudi npr. v vlogi skrbniške banke, borznoposredniške družbe ali upravljavca premoženja.

Po drugi domnevi se za posrednika lahko šteje oseba, ki prejme dohodek, če je bančni račun, kamor se opravi nakazilo dohodka, odprt pri banki v državi, ki ni tudi država registriranega naslova prejemnika dohodka, razen če plačniku davka pred izplačilom predloži ustrezno izjavo (tj. izjavo o tem, da pravice iz nematerializiranih finančnih instrumentov – oziroma ustrezne količine le-teh – na podlagi katerih je dohodek izplačan, izvršuje zase in ne za tuj račun).

Več...