Opravilna številka: Sodba I Up 568/2002
Datum: 30.3.2005

JEDRO: Za nezakonit vnos se med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ (2. odst. 144. čl. CZ), kar pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnem carinskem organu.

ZADEVA:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 20.5.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Carinarnice K. z dne 18.6.1998, s katero je organ prve stopnje tožniku naložil plačilo carine in drugih uvoznih davščin ter prometnega davka v skupnem znesku 144.419,00 SIT za zlato zapestnico iz tar. post. 7113 19 000 KNCT, ki je bila dne 26.3.1998 nezakonito vnesena na carinsko območje Republike Slovenije preko Mednarodnega mejnega prehoda Š.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pri izstopu iz Republike Italije pri italijanskem carinskem organu prijavil za izvoz zapestnico, kar potrjuje fotokopija italijanskim carinskim organom predloženega računa (z dne 26.3.1998). Navedeni račun je bil vpisan v seznam, ki ga italijanski organ vodi za izvoženo blago, za katerega se v Italiji pridobi po izvoznem carinjenju pravica do povračila davka (I.V.E.). Tožnik je bil dne 21.4.1998 ter 2.6.1998 obveščen, da je bilo ob preverjanju evidence carinske izpostave Š. ugotovljeno, da blago po navedeni fakturi ni bilo predloženo v postopek sprostitve v prost promet in da zanj ni bil obračunan carinski dolg. Pozvan je bil, da v upravnem postopku predloži dokaze o tem, da blago ni bilo izneseno iz Republike Slovenije, a tega ni storil. V tožbi je zgolj navajal hipotetične možnosti, kaj bi se lahko zgodilo z blagom potem, ko je bilo prijavljeno pri italijanski carini. Sporno blago je bilo nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, ker je bilo v tuji državi izvozno ocarinjeno, carinski zavezanec pa ni dokazal, da je bilo ponovno uvoženo bodisi v isto bodisi v drugo državo. Carinski organ je ravnal pravilno, ko je tožniku v skladu s 144. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ) obračunal carinski dolg.

Tožnik v pritožbi navaja, da je na obmejnem prehodu Š. med dvema državama meddržavni prostor. V tem prostoru se izvajajo legalno kot tudi ilegalno različne manipulacije z blagom. Navaja tudi, da italijanski cariniki potrjujejo račune za izstop blaga iz Italije, ne vidijo pa, ali blago res nadaljuje pot proti Sloveniji. Izredno redko zahtevajo pregled blaga, zato ostane odprto vprašanje o meddržavnem prostoru, v katerem se manipulira z blagom. V zvezi s tem prilaga izjavo carinskega delavca, ki je zaslišan kot priča v kazenski zadevi, potrdil okoliščine glede ravnanja v območju med obema mejnima prehodoma. Blago se lahko že takoj po izvoznem carinjenju pri italijanskih carinskih organih vrne v Italijo, predvsem če gre za majhno količino blaga (kot je to v obravnavanem primeru), saj lahko zlato zapestnico spraviš v žep. V praksi se to pogosto dogaja, saj lahko na takšen način Italijani dosežejo za 20% nižjo kupnino. Zato dejstvo, da je v Italiji prijavil iznos blaga iz države, še ne pomeni, da je bilo blago dejansko vneseno v Republiko Slovenijo. Uvoz blaga v Slovenijo je le ena od možnosti. Pa tudi če je bila zapestnica vnesena v Slovenijo, ni nujno, da jo je vnesel tisti, ki jo je izvozno ocarinil oziroma tisti, na katerega se glasi faktura. Vse te možnosti so bile navedene v dosedanjem postopku. Ker niso bile obrazložene, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev pravil postopka, posledica tega pa je zmotna uporaba materialnega prava. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in ustavi postopek, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena ter da navedbe tožnika nimajo vpliva na drugačno odločitev v tej zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo dejansko in pravno podlago, ki utemeljuje zakonitost izdaje sporne odločbe, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo carine in drugih uvoznih dajatev. Razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje zavrača ugovore in utemeljuje zavrnitev tožbe, so skladni s podatki spisa in imajo podlago v določbah materialnih predpisov, na katere se pri tem sklicuje.

CZ v 1. odstavku 32. člena določa, da mora oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje, to blago kakor hitro je mogoče predložiti carinskemu organu, bodisi ga prepeljati na drugo mesto, ki ga je določil carinski organ, in o tem takoj obvestiti carinski organ. Po določbi 1. odstavka 144. člena CZ nastane carinski dolg tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Za nezakoniti vnos se med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ (2. odstavek 144. člena CZ), kar pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnemu carinskemu organu.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev upravnih organov, da je tožnik sporno zapestnico nezakonito vnesel na območje Republike Slovenije. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, in to med strankama ni sporno, da je tožnik dne 26.3.1998 pri italijanskem carinskem organu navedeno blago prijavil ter z namenom pridobitve pravice do povračila davka v potrditev predložil račun v vrednosti 3.100.000 ITL. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep, da je bilo to blago dejansko vneseno na carinsko območje Republike Slovenije. Pravico do povračila davka pridobi namreč le tista fizična oseba, ki blago, za katerega je bila v državi izvoza ta pravica uveljavljana, tudi dejansko izvozi. Izvozni carinski postopek je končan, ko domače blago zapusti carinsko območje (v obravnavanem primeru carinsko območje Republike Italije). V obravnavanem primeru carinska vrednost spornega blaga presega dovoljeni znesek tolarske protivrednosti 80 ECU, za katerega so domači potniki oproščeni plačila carine (8. člen Uredbe o uveljavljanju pravic do carinske oprostitve, Uradni list RS, št. 56/95), zato bi tožnik to blago moral predložiti v postopek sprostitve v prost promet ter zanj plačati uvozne dajatve. Carinsko blago je bilo nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, zato je obračun carine na podlagi 144. člena CZ tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen in na zakonu utemeljen.

Pritožbene navedbe ne vplivajo na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi. V postopku je bilo ugotovljeno, in temu tožnik niti ne ugovarja, da kljub pravilnemu pozivu carinskega organa (z dne 21.4.1998 ter 2.6.1998), ni predložil dokazov, da je bilo obravnavano blago v skladu z 32. členom CZ predloženo carinskemu organu ter da so bile zanj plačane carinske dajatve.

Pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila postopka v upravnem sporu, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge, zaradi katerih je presodilo, da je obračun carine utemeljen, iz česar je razvidno, da je vsebinsko obravnavalo ter se opredelilo do vseh bistvenih tožbenih navedb. Ni pa sodišče dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, ki je očitno neutemeljen in ki za odločitev v zadevi, po razumni presoji sodišča, ni relevanten.

Ker glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si