Opravilna številka: Sodba I Up 1235/2002
Datum: 10.3.2005

JEDRO: Ker je v carinskem postopku jamstvo za prevoznikovo obveznost prijave blaga izhodni carinarnici prevzela tožeča stranka (opredeljena je kot glavni zavezanec), je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga, deklariranega kot blago v tranzitu, s tem prevzela rizik, da bo sama nosila breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če blago ne bo pravilno predloženo izhodni carinarnici.

ZADEVA:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 20.1.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice S. z dne 2.3.1998, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo uvoznih carinskih dajatev v skupnem znesku 2.265.033 SIT za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po ECL z dne 15.11.1997.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Carinski zakon (Uradni list, št. 1/95 in 28/95, CZ) vsebuje številne določbe procesne narave, ki jih morajo upoštevati stranke v carinskem postopku, če se želijo izogniti domnevi, da je bilo carinsko blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in je bila plačana carina ter druge uvozne davščine. Med te določbe sodi tudi obveznost prevoznika (v obravnavanem primeru tožeče stranke), ki je v polje 50 enotne carinske listine vpisan kot carinski zavezanec. S tem je prevzel odgovornost za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če prevoznik blaga v tranzitu ne bi predložil v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku ter pri tem spoštoval ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevale obveznosti v tranzitnem postopku (1. odstavek 125. člena CZ). Tranzitni postopek se konča, ko je blago skupaj z ustreznimi dokumenti predloženo namembnemu carinskemu organu (122. člen CZ). Iz podatkov upravnih listin izhaja, in temu dejstvu tožeča stranka niti ne ugovarja, da je bilo z ECL z dne 15.11.1997 napoteno blago v tranzitu za izstop iz Republike Slovenije pri CI O., z rokom predložitve do 16.11.1997. Navedena ECL je bila prvotno dne 15.11.1997 s kontrolno številko ... razbremenjena pri CI O., kasneje pa je CI O. po preverjanju svoje evidence in evidence hrvaških carinskih organov ugotovila, da blago ni bilo evidentirano v Republiki Hrvaški. Temu tožeča stranka ne ugovarja, ne izpodbija pa niti dejstva, da je v polju 50 ECL z dne 5.11.1997 vpisana kot glavni zavezanec. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana odgovornost tožeče stranke za plačilo carinskega dolga. Slednja je v smislu carinskih predpisov prevzela odgovornost za predajo carinskega blaga namembni carinarnici ter s tem obvezo, da bo v primeru, če blago ne bo predano, kot glavni zavezanec poravnala carinski dolg. Tožeča stranka se ne more razbremeniti odgovornosti z zatrjevanjem, da je bil carinski delavec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin. Blago dejansko ni zapustilo carinskega območja. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da tožeča stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku, saj iz upravnih spisov izhaja, da je bila pozvana k predložitvi dokazov o pravilni izvedbi tranzitnega postopka.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je razlogovanje sodišča, da deklarant jamči za plačilo dolga, sicer pravilno, a le v primeru, ko gre za običajne postopke in pravilno ravnanje carinskih organov. V obravnavanem primeru ne gre za običajni tranzitni postopek, ampak za primer, ko je bilo blago zaradi kaznivega dejanja carinikov odstranjeno izpod carinskega nadzora. Sodba o tem nima razlogov, čeprav gre za odločilna dejstva, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov, katerih izvedba bi pokazala, da je šlo za kaznivo ravnanje delavcev tožene stranke. Dejstvo, da blago ni zapustilo Slovenije je postalo jasno šele, ko se je odkrila kriminalna dejavnost carinikov. Zato ne gre več za jamstvo špediterja v tranzitnem postopku, saj ta ne more jamčiti za kazniva dejanja, ki jih storijo cariniki. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi sodišče moralo uporabiti določbo 145. člena CZ, ki določa, da je carinski dolžnik za carinski dolg, ki nastane z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora oseba, ki je blago odstranila izpod carinskega nadzora. V predmetni zadevi sta to carinika, ki sta blago prodala in se z izkupičkom okoristila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Blago, na katerega se nanaša plačilo carinskega dolga, je bilo z ECL z dne 15.11.1997 predloženo v tranzitni carinski postopek. Tranzitni postopek se začne s prepustitvijo blaga v tranzitni postopek in se konča, ko je blago skupaj z ustreznimi dokumenti predloženo namembnemu carinskemu organu (122. člen CZ). Carinski zavezanec mora med drugim v skladu s 125. členom CZ izpolnjevati tudi obveznosti v carinskem postopku. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v enotni carinski listini v polju 50 vpisana kot glavni carinski zavezanec. Ker je v carinskem postopku jamstvo za prevoznikovo obveznost prijave blaga izhodni carinarnici prevzela tožeča stranka (opredeljena je kot glavni zavezanec), je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga, deklariranega kot blago v tranzitu, s tem prevzela rizik, da bo sama nosila breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če blago ne bo pravilno predloženo izhodni carinarnici. Ker iz predloženih upravnih spisov izhaja, in temu tožeča stranka ne ugovarja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen (blago ni zapustilo carinskega območja Republike Slovenije in ni bilo evidentirano v Republiki Hrvaški), je tudi po presoji pritožbenega sodišča organ prve stopnje utemeljeno štel, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem. Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer napačno sklicevala na določilo 145. člena CZ, saj je v obravnavanem primeru obračun carine utemeljen na določbi 146. člena CZ. V skladu z navedenim členom carinski dolg pri uvozu blaga nastane z neizpolnitvijo ene od dolžnosti, ki v zvezi z blagom, ki je zavezano plačilu carine, izhajajo iz njegove začasne hrambe ali carinskega postopka, ki je bil dovoljen za blago (točka a 1. odstavka navedenega člena). Po določbi 2. odstavka 146. člena CZ v primerih iz prejšnjega odstavka carinski dolg nastane v trenutku, ko bi morala biti izpolnjena obveznost, zaradi neizpolnitve katere nastane carinski dolg. Ker v predmetni zadevi carinsko blago, za katerega je bil dovoljen tranzitni postopek, nesporno ni bilo predloženo namembnemu carinskemu organu oziroma je bila potrditev izstopa lažna, je po presoji pritožbenega sodišča carinski dolg nastal v trenutku, ko bi moralo biti blago predano namembni carinarnici. Obračun carine in drugih uvoznih dajatev, ki je bil opravljen po uradni dolžnosti, je zato pravilen in na zakonu utemeljen.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je plačilo carinskega dolga naložilo tožeči stranki. V skladu s carinskimi predpisi je za pravilno izvedbo tranzitnega postopka zavezana tožeča stranka kot glavni zavezanec (125. člena CZ), ne pa oseba, ki naj bi blago odstranila izpod carinskega nadzora, kot to zmotno navaja pritožba.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati dokazov, ki za odločitev v predmetni zadevi niso pravno pomembni. Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti iz zakonitosti odločbe, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carinskega dolga. Ugotavljanje kazenske odgovornosti carinikov je predmet drugih postopkov, na odločitev v tej zadevi pa ne vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določila 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče o zahtevi tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne stroške pritožbenega postopka, odločilo v skladu z navedeno določbo.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si