Opravilna številka: sodba U 2827/2005
Datum: 15.10.2007

JEDRO: V fazi gradnje (ko torej trajnega bivanja oseb v objektu niti ni mogoče ugotavljati), se lahko davčni organ pri odločanju o tem, ali je pravilna uporaba nižje stopnje DDV, opre le in predvsem na gradbeno dokumentacijo.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A., št. ... z dne 2. 6. 2005, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2003 v znesku 872.478,00 SIT in plačilo davka na dodano vrednost za davčna obdobja marec, maj, junij, julij, avgust in september 2003 v znesku 35.243.556,90 SIT. Kot sporno tožena stranka navaja vprašanje, ali je tožnik upravičen obračunati DDV od davčne osnove po nižji davčni stopnji, to je po stopnji 8,5 %. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je investitor, to je Zveza B.B.B., tožniku dne 9. 1. 2005 podal izjavo, da bo Dom .... v C namenjen izključno za trajno bivanje in življenje invalidov - članov Zveze B.B.B. v skladu s 64. členom Zakona o socialnem varstvu. Iz enotnega dovoljenja za gradnjo št. ... z dne 24. 12. 1999 izhaja, da se na mestu obstoječega počitniškega doma, ki se poruši, zgradi nadomestni objekt z isto namembnostjo. Iz enotnega dovoljenja za gradnjo št. ... z dne 5. 12. 2001 pa je razvidno, da se k obstoječemu novozgrajenemu počitniškemu objektu dovoli gradnja prizidka in podzemne garaže. Investicijski program pa navaja, da bodo koristniki storitev invalidi paraplegiki, oskrbovanci Inštituta za rehabilitacijo, ki so indicirani za posege z obmorsko klimo, in drugi invalidi paralitiki, cerebralni in drugi, ki so arhitekturno ovirani in zanje običajni zdraviliški turizem ni primeren. 11. točka 25. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 101/03) določa, da se po nižji stopnji 8,5 % obračunava in plačuje DDV od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje ter delov teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh. Določba 46. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 79/02 do 93/03, v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal do 30. 4. 2004 podrobneje ureja navedeno določbo ZDDV. Po 8,5 % stopnji se obdavčujejo dobave socialnih in neprofitnih stanovanj, stanovanjskih prostorov ali njim pripadajočih delov, posebnih objektov za trajno bivanje in življenje invalidov, ostarelih oziroma oseb, ki potrebujejo tujo pomoč ter njihova gradnja, obnova in popravila, kadar so zaračunani neposredno investitorju. Posebni objekti za trajno bivanje in življenje invalidov, ostarelih oziroma oseb, ki potrebujejo tujo pomoč so po določbi 4. odstavka 46. člena Pravilnika zavodi, domovi in druge ustanove za socialno varstvo invalidov, ostarelih in drugih oseb, potrebnih tuje pomoči, kjer so stanovalci nastanjeni. Po določbi 4. odstavka 59. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 do 122/04), ki velja od 1. 5. 2004 dalje, pa so stanovanjske stavbe za posebne namene na primer: stavbe, namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, stavbe za bivanje starejših, dijakov, študentov in otrok. Tožena stranka meni, da je stališče prvostopnega organa pravilno. Poleg ostalih pogojev, da se lahko dobava objekta obdavči po nižji, 8,5 % stopnji, je predpisan tudi pogoj, da je objekt namenjen stalnemu bivanju. Uporaba nižje davčne stopnje je dovoljena ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določata ZDDV in Pravilnik. Da so ti pogoji izpolnjeni mora dokazati davčni zavezanec. Ob tem se tožena stranka sklicuje na razloge prvostopne odločbe ter poudarja, da Zakon o davčnem postopku kot posebni upravni postopek omogoča ugotavljanje dejanskega stanja in s tem dokazovanje poslovnih dogodkov z verodostojnimi listinami in drugimi dokaznimi sredstvi, vendar pa je dokazno breme vedno na strani davčnega zavezanca, ki mora po določbi 15. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 33/03, v nadaljevanju ZDavP) za svoje trditve v davčnem postopku predložiti verodostojne dokaze. Ob tem se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 252/2003 z dne 30. 1. 2006, iz katere izhaja stališče, da v davčnem postopku nosi dokazno breme davčni zavezanec, in to ne samo glede tistega, kar je imel davčni zavezanec v svojih poslovnih knjigah, ampak glede vseh svojih trditev, ki so pomembne za obdavčenje. Iz dejanskega stanja izhaja, da gre za objekt, ki ni namenjen trajnemu bivanju v smislu določil ZDDV. Iz dokumentacije izhaja, da gre za počitniški objekt, izjava z dne 9. 1. 2005 pa dejstev, ki izhajajo iz dokumentacije, ne more spremeniti, saj tožnik ni predložil nobenih dokazov, ki bi dokazovali nasprotno kot izhaja iz navedene dokumentacije. Tudi iz spletne strani Zveze B.B.B. je razvidno, da bo Dom v C. služil za izvajanje programov ohranjevanja zdravja, družinskega počitnikovanja in obnovitvene rehabilitacije slovenskih paraplegikov na morju. Sklepno tožena stranka navaja, da ima davčno lahko posamezen posel posledice na davčnem področju le v primeru, če zadosti kriterijem iz davčne zakonodaje. Če torej tožnik želi, da bo njegov poslovni dogodek ustrezno ovrednoten tudi z davčnega vidika, mora poskrbeti, da bo zadostil kriterijem iz davčne zakonodaje (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2327/2005 z dne 28. 3. 2007).

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka odločila o pritožbi, razširila na izdani akt in izjavila, da vztraja pri vloženi tožbi, saj meni, da je odločba nezakonita iz razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla v pritožbi z dne 15. 7. 2005, ki naj se šteje vključno z dokaznimi predlogi kot trditvena podlaga tožbe. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo in odločbo prve stopnje spremeni tako, da se dodatna davčna obveznost tožene stranke za leto 2003 ne ugotovi in postopek ustavi, podredno pa se odločbi odpravita in zadeva vrne v novo odločanje toženi stranki ter da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Na obravnavi tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah. Pojasni, da dom še ni dokončan, da pa je namen objekta v celoti v skladu z rehabilitacijo in za trajno bivanje teh oseb, kar je tudi primarna dejavnost objekta. Doda, da se tožena stranka ni izjasnila do mnenja Instituta za javno upravo z dne 30. 3. 2005.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Na obravnavi prereka tožbene navedbe in pojasni, da se je opredelila tudi do mnenja Instituta. Doda še, da iz spletne strani Zveze B.B.B. izhaja, da ni jasno, ali bo Dom posloval celoletno ali sezonsko, hkrati pa se kapaciteto ponuja tudi zunanjim interesentom. Kot primer uporabe te določbe navede Dom upokojencev, predvsem pa tožena stranka stalno prebivanje razume kot bivanje istih oseb za stalno in ne, na primer, kot bivanje v hotelu.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ..., udeležbo na obravnavi pa opravičilo.

Tožba je utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena ZUS-1.

V obravnavanem primeru je sporna uporaba nižje stopnje DDV po 11. točki 25. člena ZDDV po šestih začasnih (gradbenih) situacijah (28. 3. 2003, 5. 5. 2003, 10. 6. 2003, 8. 7. 2003, 8. 8. 2003 in 20. 9. 2003), ki jih je tožnik kot davčni zavezanec in glavni izvajalec gradbenih del zaračunal naročniku Zvezi B.B.B. za izgradnjo Doma ... C. Po navedeni določbi se po stopnji 8,5 % obračunava in plačuje DDV od stanovanj stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje ter delov teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh. Med strankama ni sporno, da gre za gradnjo objekta po treh enotnih dovoljenjih za gradnjo in sicer št. ... z dne 14. 12. 1999, iz katerega je razvidno, da se namesto obstoječega počitniškega doma, ki se poruši, zgradi nadomestni objekt z isto namembnostjo, št. ... z dne 5. 12. 2001 je razvidno, da se k obstoječemu novozgrajenemu počitniškemu objektu dovoli gradnja prizidka in podzemne garaže in št. ... z dne 20. 12. 2002 je razvidno, da se dovoljuje gradnja zunanjega bazena in ureditev bazenske okolice. Vsa tri dovoljenja je izdala Upravna enota C. in so izdana za gradnjo na parc. št. ... k.o. D. Tožena stranka in pred njo davčni organ prve stopnje tožniku nista priznala nižje stopnje DDV po 11. točki 25. člena ZDDV, ker objekti niso namenjeni za trajno bivanje, saj je iz dokumentacije razvidno, da gre za gradnjo počitniškega doma oziroma za gradnjo centra za obnovitveno rehabilitacijo paraplegikov in iz vsebine predložene dokumentacije ni razvidno, da gre za izgradnjo stanovanj. Tožena stranka kot pravilno oceni sklicevanje organa prve stopnje na določbo 3. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/01, v nadaljevanju ZPPreb), po kateri je stalno prebivališče naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva, ker je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Začasno prebivališče pa je vsako drugo prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov, vendar v njem nima namena stalno prebivati. Sodišče se s takšnim stališčem oziroma razlago 11. točk 25. člena ZDDV ne strinja. Besedilo določbe, ki je temelj za odločanje v tem upravnem sporu (11. točka 25. člena ZDDV), je bilo vključeno v zakon s spremembami in dopolnitvami Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 67/2002 z dne 26. 7. 2002, v nadaljevanju ZDDV - B). V Poročevalcu državnega zbora št. 76 z dne 21. 9. 2001, v katerem je bil objavljen predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, je navedeno, da predlagana sprememba 25. člena precizira veljavno besedilo določbe, ki opredeljuje izdelke in storitve, ki so obdavčene po nižji stopnji in pomenijo uskladitev s priloga H šeste direktive. Po navedeni prilogi se nižja stopnja DDV uporabi za pridobivanje, gradnjo, obnovo in popravila stanovanjskih objektov (housing), ki so del socialne politike. V obravnavanem primeru je sporna gradnja objektov, katerih investitor je Zveza B.B.B. in so (objekti) po izjavi investitorja z dne 24. 10. 2002 namenjeni izvajanju del socialne politike rehabilitacije invalidov. Dom je namenjen trajni uporabi bivanja in življenja invalidov in po izjavi z dne 9. 1. 2005 je novi dom paraplegikov C. namenjen izključno za trajno bivanje in življenje invalidov - članov Zveze B.B.B. in sicer za bivanje in življenje invalidov v skladu s 64. členom Zakona o socialnem varstvu, brezdomskih članov brez sredstev za življenje, paraplegikov z dekubitusi za trajno bivanje z nego, za trajno bivanje in nego članov z zlomljenim vratom in hrbtenico, socialne stiske ločencev ob razkroju družine in za trajno bivanje in življenje invalidov brez arhitekturnih ovir. Po presoji sodišča je s sporno določbo 11. točke 25. člena ZDDV v fazi gradnje (ko torej trajnega bivanja oseb v objektu niti ni mogoče ugotavljati), se lahko davčni organ pri odločanju o tem, ali je pravilna uporaba nižje stopnje DDV, opre le in predvsem na gradbeno dokumentacijo, ki mu je bila v postopku predložena. Po vpogledu v gradbeno dokumentacijo je treba presoditi, ali so objekti v gradnji načrtovani tako, da bodo omogočali trajno bivanje oseb (v našem primeru invalidov) v teh objektih. Presoditi je torej treba, ali gre za klasičen počitniški dom, v katerem so na razpolago sobe ali druge enote za počitnikovanje, ali pa gre za poseben objekt, ki je namenjen posebnim potrebam osebam, ki bodo v domu bivale. Kaj so to posebni objekti za trajno bivanje in življenje invalidov, ostarelih oziroma oseb, ki potrebujejo tujo pomoč, je navedeno v 4. odstavku 46. člena Pravilnika, ki pravi, da so to zavodi, domovi in druge ustanove za socialno varstvo invalidov, ostarelih in drugih oseb, potrebnih tuje pomoči, kjer so stanovalci nastanjeni. Ni nujno torej, da je nižjo stopnjo DDV po 11. točki 25. člena ZDDV možno uporabiti le v primerih domov za ostarele, saj navedena določba varuje tri sklope oseb, to so invalidi, ostarele osebe in osebe, ki potrebujejo tujo pomoč, ki lahko bivajo v zavodih, domovih ali drugih ustanovah, kar torej pomeni, da so lahko to tudi objekti, v katerih bivajo na primer osebe, s posebnimi potrebami. Sklicevanje tožene stranke in pred njo davčnega organa prve stopnje na določbe Zakona o prijavi prebivališča je najmanj preuranjeno, predvsem pa za obravnavani primer zgrešeno, saj gre v obravnavanem primeru za gradnjo objekta in ne že za postavljen objekt, ki se lahko uporablja. Določbo 11. točke 25. člena ZDDV je torej po presoji sodišča treba presojati glede na to, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo objekta in je torej odločilnega pomena za odločitev o tem, ali se uporabi nižja stopnja DDV ali ne, gradbena dokumentacija (na katero se tožena stranka tudi sicer sklicuje), ki pa mora za vsak posamezen objekt izkazovati takšne prostore, ki so namenjeni za dolgotrajnejšo bivanje invalidov. Morebitna nejasnost določbe 11. točke 25. člena ZDDV je razrešena v določbi 54. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS št. 117/06, ZDDV-1), kjer je uporaba nižje davčne stopnje možna za enake primere, vendar mora biti gradnja in dobava stanovanj, stanovanjskih objektov ali njim pripadajočih delov in stanovanjskih stavb za posebne namene ali njim pripadajočih delov in stanovanjskih stavb za posebne namene ali njim pripadajočim delom zaračunana neposredno investitorju in torej do takšne situacije kot je v obravnavanem primeru, ko je investitor Zveza B.B.B., izvajalec del pa gradbena družba, ne bo prišlo.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 3. in 4. odstavka istega člena, pri čemer bo tožena stranka v ponovnem postopku upoštevala stališče sodišča, ki izhajajo iz te sodbe. Tožnik ugovorov v zvezi z ukrepom plačila davka od dobička pravnih oseb nima, zato je sodišče po uradni dolžnosti presodilo zakonitost tega ukrepa in kršitev ni našlo.

Skladno z določbo 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - Odl. US) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena istega zakona ter na podlagi 1. odstavka 104. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) je tožena stranka dolžna poravnati tožeči stranki stroške v višini 786,40 EUR. Ob upoštevanju Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 - popravek) in tarifne številke 30, v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07) je sodišče navedene stroške odmerilo kot sledi: 500 točk za sestavo tožbe, 550 točk za zastopanje na naroku, 80 točk za odsotnost iz pisarne (4. odstavek 7. člena Odvetniške tarife), administrativne stroške v višini 21,3 točke, kilometrino v višini 64,61 EUR, cestnino v višini 9,40 EUR, 20 % DDV v višini 120,50 EUR in sodno takso za tožbo v znesku 63,44 EUR, kar vse skupaj znaša 786,40 EUR.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR:http://www.sodnapraksa.si