V Uradnem listu št. 58/2009 z dne 27.07.2009 je bil objavljen Zakon o plačilnih storitvah in sistemih (ZPlaSS). Zakon nadomešča dosedanji Zakon o plačilnem prometu. Uporabljati se prične 1. novembra 2009.

Objavljamo opis zakona, kot je bil predstavljen v predlogu za javno obravnavo.

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Zakon o plačilnem prometu (Uradni list RS št. 30/02 52/02 – ZDU – 1, 75/02 – ZIZ – A, 15/03, 2/04 – ZPNNVSM in 37/04, v nadaljevanju: zakon), ki je bil sprejet marca leta 2002 je prenesel opravljanje plačilnega prometa za pravne osebe iz Agencije RS za plačilni promet na banke, večje spremembe zakona, ki so bile vezane na uskladitev z evropskim pravnim redom, pa so bile narejene z novelo zakona marca leta 2004.

Veljavni zakon celovito ureja izvajanje plačilnega prometa in nudi primerno zaščito imetnikom transakcijskih računov, ki koristijo storitve izvajalcev plačilnega prometa. Storitve plačilnega prometa in s tem povezano vodenje transakcijskih računov imetnikov, sedaj opravljajo izključno banke.

Zakon o plačilnem prometu, med drugim, ureja tudi plačilne sisteme. Plačilni sistem se sestoji iz udeležencev, postopkov, plačilnih instrumentov, standardov, pravil in navodil, komunikacij in tehnološke podpore. Osnovni namen delovanja plačilnega sistema pa je prenos sredstev med računi.

Plačilne sisteme ločimo v dve osnovni vrsti, in sicer v sisteme za medbančno poravnavo plačil velikih vrednosti in sisteme za medbančno poravnavo plačil majhnih vrednosti. Prve običajno upravlja centralna banka in delujejo v realnem času, plačila med poravnalnimi računi udeležencev pa se poravnavajo na bruto osnovi v nekaj minutah. Drugi sistemi pa so namenjeni poravnavi velikega obsega plačil majhnih vrednosti, in sicer plačil za medsebojno plačevanje občanov in podjetij, plačil s karticami ipd. Poravnava obveznosti in terjatev lahko poteka na neto ali bruto osnovi. V neto sistemih se obveznosti in terjatve izračunavajo na določeno uro med dnevom.

Plačilni sistemi tvorijo plačilno infrastrukturo v državi, ki omogoča, da so banke povezane med seboj za učinkovito, hitro, varno in stroškovno ugodno izmenjavo plačil. V Sloveniji sestavljajo plačilno infrastrukturo plačilni sistemi, ki jih upravlja Banka Slovenije, in sicer za poravnavo medbančnih kreditnih plačil malih vrednosti znotraj države (Žiro kliring) in skupna vstopna točka v Banki Slovenije za obdelavo čezmejnih plačil vrednosti do 50.000 EUR v STEP2, ki ga upravlja EBA (European Banking Association). Poleg tega Banka Slovenije kot upravitelj plačilnega sistema TARGET2-Slovenija omogoča kreditnim institucijam in drugim subjektom, udeležbo v tem sistemu.

TARGET2 je vseevropski plačilni sistem bruto poravnave v realnem času za plačila v eurih, ki ga upravlja Evrosistem. Sistem TARGET2 je začel z delovanjem dne 19.11.2007 kot naslednik sistema TARGET (Trans European Real Time Gross Settlement Express Transfer). V sistem TARGET2 je vključenih preko 9.000 udeležencev: centralnih bank in ECB, bank, hranilnic in drugih kreditnih institucij, ki opravljajo storitve plačilnega prometa. Sistem TARGET2 je namenjen predvsem za poravnavo plačil velikih vrednosti in časovno kritičnih plačil v eurih, tako domačih kot čezmejnih. Poravnava plačil se izvede individualno in takoj, če je le na računu pošiljatelja dovolj sredstev za poravnavo plačila.

V plačilno infrastrukturo štejemo tudi sisteme za medbančno poravnavo plačil majhnih vrednosti iz naslova plačevanja s karticami in dvig gotovine na bančnih avtomatih, plačil na osnovi direktne obremenitve in direktne odobritve ter plačil s posebno položnico. Sisteme upravljajo institucije, ki so jih ustanovile banke (Bankart in Activa v Sloveniji ter mednarodni instituciji Mastercard International in VISA).

Iz Biltena Banke Slovenije je razvidno, da je bilo v letu 2007 v sistemu TARGET izvršenih 728.846 domačih plačil v skupni vrednosti 364.681,45 mio eurov ter 72.150 čezmejnih plačil v skupni vrednosti 68.882,13 mio eurov. V sistemu Žiro kliring pa je bilo v letu 2007 izvršenih 53.652.237 plačil v bruto vrednosti 45.721,18 mio eurov in neto vrednosti 9.082,54 mio eurov.

Na dan 30. septembra 2008 je bilo v Sloveniji izdanih skupaj 1.364.507 kreditnih kartic in 2.593.380 debetnih kartic. Med kreditnimi karticami pretežni del predstavljajo osebne kartice, in sicer 1.150.132, preostalih 214.375 kartic pa je poslovnih. S kreditnimi karticami je bilo leta 2007 v Sloveniji opravljenih 62.851 tisoč plačil v skupni vrednosti 2.212 mio eurov in z debetnimi karticami 59.496 tisoč plačil v skupni vrednosti 1.945 mio eurov.

V Sloveniji je bilo na dan 31. decembra 2007 skupno 1.643 bančnih avtomatov na katerih je bilo v letu 2007 opravljenih 61.146 tisoč dvigov v skupni vrednosti 4.731 mio eurov. Poleg tega je bilo ob koncu leta 2007 v Sloveniji 31.529 POS terminalov, na katerih je bilo v letu 2007 opravljenih 129.895 tisoč transakcij v skupni vrednosti 4.724 mio eurov.

Glavni namen priprave predloga Zakona o plačilnih storitvah in sistemih, ki bo nadomestil sedanji Zakon o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 110/06 s spremembami in dopolnitvami), je implementacija Direktive 2007//64/ES o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (v nadaljevanju: Direktiva 2007/64/ES), ki je bila sprejeta leta 2007. Države članice morajo direktivo prenesti v nacionalne predpise do 1. novembra 2009.

Glavni razlog za pripravo in sprejem Direktive 2007/64/ES pa je nezadovoljivo stanje plačilnega sistema v okviru notranjega trga Skupnosti, saj ostaja potencial tega trga neizkoriščen. Pravila o plačilni infrastrukturi v Skupnosti so nacionalna in niso prilagojena enotnemu trgu. Glede na to sistemi niso prilagojeni za tako učinkovito izvajanje čezmejnih plačil, kot to velja za nacionalne sisteme, prav tako pa med čezmejnimi sistemi ni konkurence. Maloštevilne obstoječe čezmejne plačilne sisteme pesti pomanjkanje kritične mase in poslujejo z veliko višjimi stroški na enoto kakor nacionalni sistemi. Posledica tega je, da je sedanji plačilni sistem predrag, potrošniki se pritožujejo nad učinkom, ki ga ima nanje razdrobljenost, saj je njihov dostop do produktov, ki delujejo na območju celotne Evropske unije, omejen. Poleg tega pa pomanjkanje konkurence na trgu škoduje trgovcem na drobno, saj v nekaterih državah članicah ponudniki plačilnih storitev trgovcem na drobno zaračunavajo tudi do 5% od skupne prodaje s plačilnimi karticami.

Za samo vzpostavitev enotnega plačilnega območja v Evropski uniji, poleg sprejema Direktive 2007/64/ES poteka tudi projekt bančne industrije, t.im. SEPA oz. Enotno območje plačil v eurih (Single Euro Payments Area).

Začetek SEPA je povezan z uvedbo eura, ko se je pri uporabi iste valute pokazala velika razlika med učinkovitimi nacionalnimi plačilnimi trgi in počasnimi in neučinkovitimi čezmejnimi plačili. SEPA dejansko pomeni predpisane standarde, pravila in okvir, ki določa, kako banke in drugi ponudniki plačilnih storitev medsebojno izmenjujejo informacije v zvezi s plačili in tako omogočajo, da se denar prosto giblje med uporabniki, ne glede na to iz katere države članice prihaja uporabnik. Končni cilj SEPA je uporabnikom omogočiti uporabo plačilnih storitev znotraj EU pod enakimi osnovnimi pogoji, pravicami in obveznostmi, ne glede na to, ali se plačilo izvaja znotraj posamezne države ali med državami članicami Evropske unije.

Projekt SEPA je razdeljen na tri glavne segmente, in sicer na SEPA kreditna plačila, SEPA direktne obremenitve in SEPA kartična plačila. SEPA shema za kreditna plačila je začela delovati 28. januarja 2008, vendar pa je do sedaj tudi v Sloveniji le majhen del plačil izveden v okviru te sheme, saj trenutna shema še ne zagotavlja standardov kvalitete, kot to velja za obstoječi nacionalni sistem Žiro kliring. Glede na navedeno so v pripravi že ustrezne prilagoditve, za izboljšanje infrastrukture za SEPA kreditna plačila.

Za začetek delovanja sheme SEPA direktne obremenitve je nujna predhodna implementacija Direktive 2007/64/ES, zato naj bi začela delovati s 1. novembrom 2009, shema za kartična plačila pa predvidoma s 1. januarjem 2011.

2. Cilji in načela zakona

Cilji predloga zakona temeljijo predvsem na določbah Direktive 2007/64/ES in so naslednji:
- okrepiti sodelovanje med nacionalnimi trgi in zagotoviti enake konkurenčne pogoje in s tem omogočiti vzpostavitev enotnega trga plačilnih storitev na notranjem trgu Evropske unije,
- celovito urediti pogoje za opravljanje plačilnih storitev,
- določiti zahteve za dostop na trg za ponudnike plačilnih storitev, ki niso kreditne institucije, ter uvesti posebno dovoljenje za plačilne institucije, ter s tem povezano določiti pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje plačilnih institucij,
- določiti pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev,
- predpisati pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje klirinških družb,
- določiti pravila glede oblikovanja in upravljanja plačilnih sistemov.

Poglavitna načela, ki se uresničujejo s predlaganim zakonom so:
- načelo večje konkurence na trgu opravljanja plačilnih storitev,
- načelo varnega, skrbnega in preglednega poslovanja ponudnikov plačilnih storitev in
- načelo varstva potrošnikov.

Načelo večje konkurence na trgu opravljanja plačilnih storitev bo zagotovljeno z novimi ponudniki plačilnih storitev, ki jih ureja predlog zakona. V skladu z Zakonom o plačilnem prometu je namreč izvajanje plačilnega prometa oziroma vodenje transakcijskih računov dovoljeno le bankam, hranilnicam, ter hranilno-kreditnim službam. Predlog zakona pa kot novo kategorijo ponudnikov plačilnih storitev določa plačilne institucije, za katere bodo veljali manj strogi pogoji kot veljajo za banke, in ki bodo lahko poleg plačilnih storitev opravljale tudi druge gospodarske posle.

Načelo varnega, skrbnega in preglednega poslovanja ponudnikov plačilnih storitev bo uresničeno skozi številne zahteve v zvezi s statusnim ustrojem plačilnih institucij, določbami, ki urejajo dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, sistemom upravljanja in sistemom notranjih kontrol plačilnih institucij, varstvom denarnih sredstev uporabnikov, ter vodenjem poslovnih knjig in letnega poročila.

Načelo varstva potrošnikov bo zagotovljeno z obsežnimi in podrobnimi pravili, ki določajo obveznosti ponudnikov plačilnih storitev pri zagotavljanju informacij v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, določbami, ki urejajo pogodbo o opravljanju plačilnih storitev, ter pravili glede sprememb in prenehanja pogodb, pravili glede izvrševanja plačilnih transakcij, kot tudi določbami, ki urejajo mirno reševanje potrošniških sporov v zvezi s plačilnimi storitvami.

3. Poglavitne rešitve zakona

Predlog zakona ureja številna področja, ki se nanašajo na izvajanje plačilnih storitev.

V skladu z Direktivo 2007/64/ES, predlog zakona prinaša številne nove pojme, ki jih Zakon o plačilnem prometu ni poznal. Nov pojem, ki ga uvaja predlog zakona so ponudniki plačilnih storitev, mednje pa štejemo banke, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu z Zakonom o bančništvu, ter banke držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu z Zakonom o bančništvu, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali so upravičene neposredno opravljati plačilne storitve na območju Republike Slovenije. Ponudniki plačilnih storitev so tudi družbe za izdajo elektronskega denarja, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdaje elektronskega denarja v skladu z Zakonom o bančništvu, ter družbe za izdajo elektronskega denarja držav članic.

Nova kategorija ponudnikov plačilnih storitev, ki jih uvaja in ureja predlog zakona so plačilne institucije ter plačilne institucije držav članic, ki so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali so upravičene neposredno opravljati plačilne storitve na območju Republike Slovenije. Ponudniki plačilnih storitev so tudi plačilne institucije z opustitvijo, ter Banka Slovenije. Prav tako pa med ponudnike plačilnih storitev štejemo Upravo RS za javna plačila ter državne organe in organe lokalnih oblasti v Republiki Slovenije, v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje njihovih nalog in pristojnosti. Predlog zakona tudi izrecno določa, da nihče drug, razen ponudnikov plačilnih storitev, ki jih navaja ta zakon, ne smejo opravljati plačilnih storitev na območju Republike Slovenije.

Plačilne storitve so v skladu z Direktivo 2007/64/ES v predlogu zakona določene kot tiste, ki jih ponudnik plačilnih storitev opravlja v okviru svoje dejavnosti, mednje pa se štejejo: storitve, ki omogočajo polog gotovine na plačilni račun, ter vse aktivnosti, ko so potrebne za upravljanje tega računa, storitve, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa, ter vse aktivnosti, ki so potrebne za upravljanje tega računa, storitve, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij v breme in v dobro plačilnega računa, storitve, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so denarna sredstva zagotovljena z odobritvijo posojila uporabniku, storitve izdajanja oziroma pridobivanja plačilnih instrumentov in storitve izvrševanja denarnih nakazil. Prav tako se med plačilne storitve štejejo storitve, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih plačnih poda soglasje za izvršitev plačilne transakcije z uporabo katerekoli telekomunikacijske, digitalne ali informacijsko-tehnološke naprave, plačilo pa se izvede upravitelju tega sistema, ki deluje zgolj kot posrednik med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom blaga in storitev.

Predlog zakona opredeljuje uporabnika, plačnika in prejemnika plačila. Uporabnik plačilnih storitev je tako skupni pojem za fizično ali pravno osebo, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje. Plačnik pa je pravna ali fizična oseba, ki odredi plačilno transakcijo tako, da izda plačilni nalog ali da zagotovi soglasje k izvršitvi plačilnega naloga, ki ga izda prejemnik plačila.

Predlog zakona tudi opredeljuje plačilno transakcijo in plačilni nalog. Plačilna transakcija je dejanje pogoja, prenosa ali dviga denarnih sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila, pri čemer je izvršitev plačilne transakcije preko ponudnika plačilnih storitev neodvisna od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila. Plačilni nalog pa je navodilo plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim plačnik ali prejemnik plačila odredi izvedbo plačilne transakcije.

Predlog zakona loči več vrst računov, in sicer plačilne račune, transakcijske račune in skupne račune. Plačilni račun je račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu enega ali več uporabnikov in se uporablja za izvršitev plačilnih transakcij, transakcijski račun pa je plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega ali več uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij ter za druge namene povezane z opravljanjem bančnih storitev. Denarna sredstva na transakcijskem računu se štejejo kot vpogledni denarni depozit, za razliko od sredstev na ostalih plačilnih računih. Skupni račun pa je plačilni račun, ki ga odpre ponudnik v imenu dveh ali več fizičnih oziroma dveh ali več pravnih oseb.

V drugem poglavju predloga zakona so opredeljene in urejene plačilne institucije, ki predstavljajo največjo novost tega zakona. Na tej podlagi se v Sloveniji širi krog ponudnikov plačilnih storitev tudi na plačilne institucije, ki bodo lahko poleg plačilnih storitev opravljale tudi druge gospodarske posle. Predlog zakonu podrobneje določa statusni ustroj plačilnih institucij, izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol plačilne institucije in v tem okviru višino kapitala in kapitalske zahteve za plačilne institucije.

Pomemben segment zahtev, ki ga morajo izpolnjevati plačilne institucije se nanaša na varstvo denarnih sredstev uporabnikov plačilnih storitev. V skladu s tem mora plačilna institucija denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilne transakcije, voditi ločeno od lastnih denarnih sredstev, poleg tega mora za vsakega uporabnika voditi ločeno evidenco denarnih sredstev, ki jih vodi v imenu tega uporabnika. Sredstva, ki jih je prejela za izvršitev plačilne transakcije in jih do izteka naslednjega delovnega dne od prejema ni prenesla prejemniku plačila pa mora še isti dan prenesti na poseben račun pri banki oziroma jih naloži v predpisane oblike dolžniških vrednostnih papirjev. Tega ji ni potrebno storiti, če zagotovi ustrezno zavarovanje izpolnitve svojih denarnih obveznosti z zavarovalno pogodbo ali drugo primerljivo garancijo, sklenjeno z zavarovalnico ali banko.

V skladu z Direktivo 2007/64/ES predlog zakona podrobno ureja Register plačilnih institucij, v katerega se vpisujejo podatki o plačilnih institucijah, ter plačilnih institucijah z opustitvijo, o njihovih zastopnikih v Republiki Sloveniji ali državah gostiteljicah ter o njihovih podružnicah v državah gostiteljicah in tretjih državah. Register plačilnih institucij bo javen in brezplačno dostopen na spletni strani Banke Slovenije, ki ga bo tudi vodila.

Predlog zakona obširno ureja tudi pogodbo o plačilnih storitvah in v tem okviru obveznost ponudnika plačilnih storitev do uporabnika plačilnih storitev glede informacij, ki mu jih mora posredovati ali dati na voljo. Tako mora ponudnik plačilnih storitev pred sklenitvijo pogodbe uporabniku posredovati naslednje informacije: o ponudniku plačilnih storitev, pogojih za uporabo plačilne storitve, nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih, načinu in sredstvih komunikacije, zaščitnih in drugih ukrepih v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij, pogojih za spremembo in prenehanje okvirne pogodbe ter reševanju sporov. Prav tako predlog zakona podrobneje ureja predhodne ter naknadne informacije za plačnika in prejemnika plačila po izvršitvi posamezne plačilne transakcije. Z vidika varstva potrošnika pomembno področje pa so določbe, ki urejajo spremembe pogojev okvirne pogodbe ter določbe o odpovedi okvirne pogodbe.

Določbe predloga zakona, ki urejajo izvrševanje plačilnih transakcij podrobno določajo, kdaj se šteje, da je plačilni nalog prejet, določajo razloge za zavrnitev plačilnega naloga, kdaj se šteje, da je plačilni nalog nepreklicen, poleg tega pa ureja tudi možnost preklica plačilnega naloga.

Prav tako predlog zakona podrobneje določa nadomestila, ki jih uporabniku zaračunava ponudnik plačilnih storitev. V skladu s tem ponudnik plačilnih storitev lahko uporabniku v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije zaračuna le nadomestila o katerih je predhodno obvestil uporabnika. Zakon tudi določa, da v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije plačnik plača nadomestila, ki jih zaračunava plačnikov ponudnik plačilnih storitev, prejemnik plačila pa plača nadomestila, ki jih zaračunava prejemnikov ponudnik plačilnih storitev. Nadalje je določena tudi obveznost, da se mora pri izvršitvi plačilne transakcije prenesti celotni znesek plačilne transakcije od plačnika do prejemnika, brez morebitnega odtegovanja stroškov za izvršitev plačilne transakcije.

V zvezi z rokom izvršitve plačilne transakcije predlog zakona predpisuje, da mora plačnikov ponudnik plačilnih storitev zagotoviti, da je pri domači plačilni transakciji v eurih, znesek plačilne transakcije odobren na račun prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev isti dan, ko je plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog. V primeru čezmejne plačilne transakcije pa mora biti izvršena najpozneje do konca naslednjega delovnega dne po dnevu, ko je plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog. Če gre za plačilo na podlagi papirnega plačilnega naloga se rok podaljša za dodatni delovni dan. Pri čezmejnih plačilnih transakcijah pa se v prehodnem obdobju, to je do 1. 1. 2012 plačnik in njegov ponudnik lahko dogovorita, da je rok za izvršitev plačilne transakcije največ tri delovne dni oziroma štiri delovne dni na podlagi papirnega plačilnega naloga.

Predlog zakona podrobneje ureja tudi odgovornost ponudnika in uporabnika plačilnih storitev ter povračila za izvršitev plačilnih transakcij. Uporabnik tako lahko zahteva, da ponudnik, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcije, ali za nepravilno izvršitev plačilne transakcije, povrne znesek plačilne transakcije, ali odpravi neodobreno plačilno transakcijo oziroma zagotovi pravilno izvršitev plačilne transakcije.

V predlogu zakona je posebej urejeno tudi unovčevanje domiciliranih menic. Tako je predpisano, da se za menico, ki jo je izdal ali akceptiral uporabnik, ki je pravna oseba, zasebnik ali podjetnik v skladu z zakonom ki ureja menico in ki je plačljiva v breme denarnih sredstev pri ponudniku plačilnih storitev, šteje, da vključuje tudi nepreklicno pooblastilo uporabnika umetniku menice, da odredi plačilni nalog za izvršitev plačilne transakcije in nepreklicno soglasje uporabnika svojemu ponudniku plačilnih storitev, da v breme njegovih denarnih sredstev izvrši plačilno transakcijo, ki jo odredi imetnik menice.

Tako kot veljavni Zakon o plačilnem prometu tudi predlog Zakona o plačilnih storitvah in sistemih ureja register transakcijskih računov, ki pa ga ne bo več vodila Banka Slovenije, temveč Agencija RS za javnopravne evidence in storitve. Register se bo vodil z namenom tekočega opravljanja dejanj v postopkih izvršbe ali zavarovanja ter v drugih postopkih zaradi prisilne izvršitve terjatve zoper imetnika transakcijskih računov. Predlog zakona tudi podrobneje ureja dostop do podatkov iz registra transakcijskih računov.

V nadaljevanju predlog zakona podrobneje ureja tudi oblikovanje in delovanje plačilnih sistemov ter pogoje za opravljanje storitev upravljanja plačilnih sistemov. Plačilni sistem pa je opredeljen kot dogovor med tremi ali več udeleženci plačilnega sistema o standardiziranih postopkih ter skupnih pravilih za kliring in/ali poravnavo nalogov ali poravnavo med udeleženci plačilnega sistema.

Prav tako predlog zakona podrobneje predpisuje pogoje za ustanovitev in delovanje klirinških družb, ki opravljajo storitve upravljanja plačilnega sistema. Klirinška družba mora pridobiti dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev upravljanja plačilnih sistemov in mora imeti v času izdaje dovoljenja za upravljanje plačilnih sistemov ustrezen začetni kapital, ves čas poslovanja pa mora zagotavljati tudi minimalni kapital.

Predlog zakona nadalje določa, da nadzor nad poslovanjem plačilnih institucij izvaja Banke Slovenije. Banka Slovenije opravlja nadzor nad plačilnimi institucijami s spremljanjem, zbiranjem in preverjanjem poročil in obvestil plačilnih institucij, z opravljanjem pregledov poslovanja plačilnih institucij in izrekanjem ukrepov nadzora. Predlog zakona na podlagi Direktive 2007/64/ES predvideva naslednje ukrepe nadzora, ki jih lahko izreče Banka Slovenije, to so: priporočilo in opozorilo, odreditev odprave kršitev in odreditev posebnih ukrepov ali odvzem dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

V skladu z Direktivo 2007/64/ES je v predlogu zakona urejeno tudi izvensodno reševanje potrošniških sporov v zvezi s plačilnimi storitvami. Glede na to mora ponudnik plačilnih storitev zagotoviti postopek in pravila mirnega reševanja sporov s potrošniki v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev tako, da lahko uporabnik na hiter in enostaven način na pristojno telo naslovi svojo pritožbo. Ponudnik plačilnih storitev s svojim internim aktom določi telo, ter oblikuje pravila postopka za mirno reševanje sporov, lahko pa se ponudniki plačilnih storitev dogovorijo o oblikovanju skupnega telesa za mirno reševanje sporov z uporabniki.

Predlog zakona pooblašča Banko Slovenije za prekrškovni organ, ki v skladu z zakonom o prekrških odloča o prekrških, storjenih po tem zakonu in izreka sankcije zaradi prekrška po tem zakonu. Prav tako predlog zakona določa globe za kršitve določb tega zakona, in sicer predpisuje globo od 2.500 do 80.000 eurov za prekršek ponudnika plačilnih storitev, z enako višino globe se za prekršek kaznujejo tudi plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo oziroma kršitve v zvezi z oblikovanjem in upravljanjem plačilnih sistemov. Za razliko od navedenih pa so za kršitve revizijske družbe predvidene višje globe, in sicer od 25.000 do 125.000 eurov.