Opravilna številka: sodba U 901/2005
Datum seje senata: 21.05.2007

JEDRO:
V obravnavanem primeru ne gre za dvojno obdavčenje, kot zmotno zatrjuje tožnik, temveč za dva obdavčljiva prometa po ZDDV, zato sodišče sklicevanje tožnika na prakso ES in prepoved dvojne obdavčitve in načelo nevtralnosti kot brezpredmetno zavrača. V zadevi ni sporno, da tožnik, kot prejemnik storitev na premičnini (opremi), ki jo je opravil tuji dobavitelj, ki nima zastopnika v Sloveniji in ki jo je tožnik v naslednjem prometu prodal, po treh prejetih računih tega tujega dobavitelja ni obračunal in plačal izhodnega DDV. Tudi po mnenju sodišča je bil v tem primeru najprej opravljen promet storitev tujca na območju RS na premičnini in je pravna podlaga za obdavčitev tožnika z DDV v 3. d) točki drugega odstavka 17. člena ZDDV v povezavi z nastankom obveznosti po 2. oz. 3. odstavku 19. člena ZDDV in plačnikom DDV po 2. točki 12. člena ZDDV.

IZREK:
Tožba zoper zavrnilni del odločbe Ministrstva za finance RS št. ... z dne 31. 3. 2006 se kot neutemeljena zavrne. V ostalem se tožba zavrže.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 21. 4. 2003 in prvostopno odločbo v izreku pod I odpravila v točkah 1, 2 (v celoti) in 3 glede obračuna pripadajočih zamudnih obresti in v tem delu odločila tako, da te tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe (3. 6. 2004) do dneva plačila obveznosti, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Glede stroškov tožnika je odločila, da gredo ti v njegovo breme. V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka ugotavlja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled davka od dobička pravnih oseb za leto 2002 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 19. 3. 2004 ter po pripombah dopolnilni zapisnik z dne 20. 4. 2004 ter izdana odločba, s katero je bilo tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dobička pravnih oseb (DDPO) in davka na dodano vrednost (DDV) za leto 2002 naloženo plačilo razlike DDPO v znesku 203.421,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zamudnih obresti od premalo plačanih že zapadlih mesečnih akontacij DDPO za leto 2003, plačilo DDV v višini 2.606.810,40 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točke I/1, 2 in 3 izreka prvostopne odločbe), ugotovljena pravilna višina mesečne akontacije DDPO za leto 2003 ter pridržana odločitev glede stroškov potrebne strokovne pomoči tožniku (točka III izreka prvostopne odločbe). Tožnik je po mnenju prvostopnega organa med stroške drugega materiala nepravilno knjižil prejeti račun št. 940/02 z dne 27. 12. 2002, dobavitelja B.B., s.p., v znesku 512.200,00 SIT, za dve komodi in omaro, ki naj bi bile poslane kot vzorec tujemu kupcu, tožnik pa ne razpolaga z izvozno carinsko dokumentacijo kot dokazom, da je blago v resnici zapustilo slovensko ozemlje. Po mnenju prvostopnega organa, s čimer se strinja tudi tožena stranka, navedena nabava blaga ni davčno priznan odhodek po 11. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 27/93 do 108/02, dalje ZDDPO), po katerem se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja. Pri tem se prvostopni organ sklicuje na Slovenske računovodske standarde (SRS) 22.13., 21.16. in 21.12. glede vpisov v poslovne knjige in knjigovodskih listin, ki se kontrolirajo tako, da se zadosti načelu resničnosti, da kažejo podatki v njih dejansko stanje in gibanje sredstev, obveznosti do njihovih virov, prihodkov in odhodkov. Po spornem računu prvostopni davčni organ v postopku inšpiciranja ni mogel ugotoviti resničnosti izvoza blaga kot vzorcev. Tudi po mnenju tožene stranke nabava le-tega blaga po določbah SRS v skladu z ZDDPO ni davčno priznan odhodek, ker ne gre za knjiženje na podlagi verodostojne knjigovodske listine, zato je prvostopni davčni davčni organ pri ponovnem obračunu DDPO za leto 2002 upošteval navedeni znesek neupravičenega stroška za drug porabljen material kot zmanjšanje odhodkov oz. povečanje davčne osnove. Ker ne gre za davčno priznan odhodek se tožniku ni priznal iz tega naslova tudi odbitek vstopnega DDV na podlagi 1. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/00, dalje ZDDV), po katerem sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti, odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev od drugega davčnega zavezanca pri uvozu blaga ter kot prejemnik blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitve uporabil oz. jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV, zato je tudi po mnenju tožene stranke tožnik dolžan plačati neupravičeno odbiti vstopni DDV v višini 102.440,00 SIT. Prvostopni organ je ugotovil nepravilnosti tudi pri izkazovanju stroškov reprezentance po računu 101/02 z dne 18. 2. 2002 v višini 559.850,00 SIT za delno participacijo kongresa letalskega prevoza za neznanega predstavnika Bolnišnice Z. Pri tem se sklicuje na določbo 1. odstavka 25. člena ZDDPO, po katerem se med davčno priznane odhodke štejejo tudi izplačila za humanitarne, kulturne, zdravstvene, vzgojno-izobraževalne, ekološke in religiozne namene, kadar so izplačani osebam, ki so v skladu s posebnimi predpisi organizirane za opravljanje takšnih dejavnosti, največ v višini 0,3 % ustvarjenih prihodkov, kamor pa strošek po spornem računu ne sodi. Zato je davčni organ po mnenju tožene stranke pri ponovnem obračunu davka od dobička za leto 2002 upošteval znesek neupravičenega stroška reprezentance kot zmanjšanje odhodkov oz. povečane davčne osnove. Nadalje je bilo pri preverjanju stroškov drugih storitev ugotovljeno, da tožnik ni obračunal izstopnega DDV po treh prejetih računih tujega dobavitelja C.C.C., GmbH & Co.KG, ki je opravil storitve instaliranja opreme v D.D.D., tovarni zdravil d.d., (št. računov in zneski so navedeni na str. 5 izpodbijane odločbe). Prvostopni organ se sklicuje na določbe točke 3. d) drugega odstavka 17. člena in tretji odstavek 17. člena, 2. in 3. točko 12. člena, prvi in drugi odstavek oz. po spremembi ZDDV-B tretji odstavek 19. ZDDV in 40. člen ZDDV. Po določbi 2. točke 12. člena ZDDV mora DDV plačati davčni zastopnik, ki ga imenuje davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, poslovnih enot stalnega oz. običajnega bivališča, če davčni zavezanec opravi promet blaga oz. storitev v Sloveniji. V primeru, če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ne imenuje davčnega zastopnika, plača DDV prejemnik blaga oz. storitev. Po 3. odstavku istega člena DDV plača prejemnik storitev iz 3. odstavka 17. člena ZDDV, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža. Po prejetih računih je storitev opravil tuj dobavitelj v A. in ni postavil svojega zastopnika v Sloveniji, da bi obračunal izhodni DDV od opravljenih storitev, zato bi moral tožnik po ugotovitvah prvostopnega organa kot prejemnik storitev v skladu s 3. točko 12. člena ZDDV obračunati izhodni DDV, ker je bila storitev opravljena po določbi 3. odstavka 17. člena ZDDV. Pri tem se prvostopni organ sklicuje na nastanek davčne obveznosti za obračun DDV po določbi 19. člena ZDDV, ki nastane takrat, ko je blago dobavljeno oz. takrat, ko so storitve opravljene (1. odstavek) in da šteje, da je blago dobavljeno oz. da so storitve opravljene takrat, ko je izdan račun (2. odstavek) oz. po spremembi ZDDV (ZDDV-B) se po 3. odstavku 19. člena, ko je plačnik DDV prejemnik blaga ali storitev, šteje, da je blago dobavljeno oz. storitev opravljena, ko prejemnik prejme račun ali ko je izvršeno plačilo za dobavljeno blago ali opravljeno storitev, odvisno od tega, katera okoliščina nastopi prej. Tožnik je imel hkrati na tej osnovi v skladu z določili 1. odstavka 40. člena ZDDV pravico do odbitka tega davka, ki pa mu je po poteku obračunskega obdobja december 2003 zapadla (7. odstavek 40. člena v skladu s spremembo ZDDV-B, ki je začela veljati 1. 10. 2002), po katerem, če davčni zavezanec ne odbije vstopnega DDV v davčnem obdobju, ko je prejel račun oz. carinsko deklaracijo, lahko odbije ta znesek vstopnega DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne kasneje, kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV.

Po mnenju prvostopnega organa, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, gre za dva prometa. Prvi promet je bil opravljen po treh računih in gre za opravljene storitve tujega dobavitelja na premičnini v Sloveniji, za kar je po mnenju tožene stranke dana pravna podlaga za obdavčitev v točki d) 3. točke drugega odstavka 17. člena ZDDV, za kar je imel tožnik pravico do odbitka vstopnega DDV, ki mu je po poteku obračunskega obdobja december 2003 zapadla (7. odstavek 40. člena ZDDV). V drugem prometu pa je bilo blago prodano skupaj z opravljeno storitvijo tujca (ko je tožnik prodal podjetju D.D.D., d.d., opremo, katere montažo je opravil tuj dobavitelj) in je po mnenju tožene stranke dana pravna podlaga v 1. in 2. odstavku 19. člena ZDDV, osnova za obračun pa je vse, kar predstavlja plačilo, ki bo prejeto od kupca (1. odstavek 21. člena ZDDV). Zato je po mnenju tožene stranke navedba tožnika v tej zvezi, da gre za dvakratno obdavčitev „ene in iste stvari“ neutemeljena. Iz ugotovitev prvostopnega organa pa ni sporno, da je tožnik v drugem prometu, ko je D.D.D., tovarni zdravil d.d., prodal blago skupaj z opravljeno tujo storitvijo, pravilno obračunal izstopni DDV. Na podlagi navedenih ugotovitev tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno opravil ponovni obračun DDPO za leto 2000, pravilno upošteval nepravilnosti in povečal davčno osnovo, pravilno pa upošteval v skladu z 202. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 16/04, dalje ZDavP), s tožnikovo pisno vlogo uveljavljene dodatne olajšave ter od ugotovljenega davčnega povečanja davčne osnove obračunal DDPO po stopnji 25 %. Tožena stranka zavrača tožnikov ugovore bistvene kršitve pravil postopka, ker je izpodbijano odločbo izdal direktor davčnega urada. Po mnenju tožene stranke se tožnik neupravičeno sklicuje na določbe 18. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02, dalje ZIN), saj je v obravnavani zadevi Zakon o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 do 52/02, dalje ZDS) tisti, ki ureja naloge in organizacijo davčne službe ter med drugim določa, da davčni nadzor opravlja davčni organ s kontrolo in inšpekcijskimi pregledi na osnovi zakona, ki ureja davčni postopek. Pri tem se sklicuje na določbe 14. in 17. člena ZDS, po katerem inšpektor samostojno opravlja naloge inšpekcijskega pregleda, odloča o davčnem postopku in odreja druge ukrepe v davčnem postopku, za katere je pooblaščen po ZDS in določbo 15.a člena ZDavP, po kateri odločbo o odmeri davka izda davčni organ. Pri tem se sklicuje tudi na 28. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, dalje ZUP), po katerem v upravni stvari, za katero je pristojen individualno voden organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik. Tožnikove ugovore, da je pravilno obračunal DDV, ko je podjetju D.D.D., d.d., prodal opremo, katere montažo je opravil tuj dobavitelj, pa glede na to, da je šlo za dva prometa v tem delu zavrača, saj bi po mnenju tožene stranke tožnik kot prejemnik storitev na premičnini s strani tujega dobavitelja bil dolžan najprej po točki d) 3 drugega odstavka 17. člena ZDDV obračunati DDV, zato zavrača tudi očitke tožnika glede kršitve načela sorazmernosti. Ob preizkusu zakonitosti prvostopne odločbe po uradni dolžnosti tožena stranka ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, ugotovilo, da je bil ZDavP v neskladju z Ustavo in zato v zadevah iz 406. člena ZDavP-1 (Uradni list RS, št. 25/05) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe, zato je v obravnavanem primeru tožena stranka v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti prvostopno odločbo odpravila in odločila, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe. Izrek o stroških pritožbenega postopka utemelji z določbo 2. odstavkom 113. člena ZUP.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je le-ta izdal izpodbijano odločbo, razširil tudi zoper novo izdani upravni akt. Po vsebini izpodbija odločbo le v delu, ki se nanaša na neobračunani izstopni DDV v zvezi s tremi prejetimi računi tujega dobavitelja, tožbo pa vlaga zaradi bistvene kršitve pravil postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je DDV pravilno obračunal in plačal, ko je naročniku storitve, to je podjetju D.D.D., tovarni zdravil, d.d., izstavil račun, kar je nesporno razvidno. Prvostopnemu organu očita kršitev pravice davčnega zavezanca do gotovosti. Navaja, da gre za dvakratno obdavčitev „ene in iste stvari oz. ene in iste storitve“ v obravnavani zadevi glede tujega dobavitelja montaže opreme in se sklicuje na načelo nevtralnosti DDV, ter se sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča prve stopnje, Sodišča ES in Evropskega sodišča za človekove pravice. Po mnenju tožnika gre za kršitev načela prekomerne obdavčitve kot enega izmed temeljnih načel pravne varnosti v davčnem pravu. Sklicuje se na dopustnost dvojnega obdavčenja in pri tem navaja odločbo Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-1299/96), po kateri je dvojno obdavčenje dopustno le v primeru, ko gre za obdavčitve z dvema predpisoma enake veljave, kateri vsebini si nasprotujeta in pomenita obdavčitev istega subjekta oz. objekta z različnima davščinama. Po mnenju tožnika ZDDV v določenih primerih na ustavno nedopusten način obravnava izstopni DDV. Sklicuje se na tri prejete račune tujega dobavitelja, ki je opravilo storitev montaže opreme v podjetju D.D.D., d.d. v A. in meni, da gre v obravnavanem primeru za ustavno nedopustno dvojno obdavčenje. Vztraja, da je pravilno in zakonito obračunal DDV takrat, ko je nastala obveznost, to je takrat, ko je podjetju D.D.D., d.d. prodal opremo, katere montažo je opravil tuj dobavitelj. Podrejeno pa navaja tudi kršitve načela sorazmernosti oz. proporcionalnosti kot splošnega ustavnega načela in navaja kršitev 2. člena, 76. člena in 74. člena Ustave RS. Pri tem navaja 7. člen ZIN, po katerem morajo inšpektorji opravljati svoje naloge tako, da pri izvrševanju svojih pooblastil posegajo v delovanje pravnih in fizičnih oseb le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora ter pri izbiri ukrepov izreči ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če se s tem doseže namen predpisa. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega organa v zvezi s priglašenimi stroški potrebne strokovne pomoči in se sklicuje na kršitve 63. in 222. člena ZUP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve iz razlogov njene obrazložitve ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je odločalo na podlagi 51. do 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) v zvezi s 2. odstavkom 105. člena istega zakona. Sodišče sledi utemeljitvi upravnega akta in v izogib ponavljanju posebej ne navaja razlogov (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

Tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne gre za dvojno obdavčenje, kot zmotno zatrjuje tožnik, temveč gre za dva obdavčljiva prometa po ZDDV, zato sodišče sklicevanje tožnika na prakso ES in prepoved dvojne obdavčitve in načelo nevtralnosti kot brezpredmetno zavrača, saj ne gre za takšno situacijo. Zato tožbene ugovore, v kolikor so enaki pritožbenim iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača tudi sodišče. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da tožnik, kot prejemnik storitev na premičnini (opremi), ki jo je opravil tuji dobavitelj (C.C.C., GmbH &Co.KG), ki nima zastopnika v Sloveniji in ki jo je tožnik v naslednjem prometu prodal D.D.D., tovarni zdravil d.d., po treh prejetih računih tega tujega dobavitelja ni obračunal in plačal izhodnega DDV. Tudi po mnenju sodišča je bil v tem primeru najprej opravljen promet storitev tujca na območju Republike Slovenije na premičnini in je pravna podlaga za obdavčitev tožnika z DDV v 3. d) točki drugega odstavka 17. člena ZDDV v povezavi z nastankom obveznosti po 2. oz. 3. odstavku 19. člena ZDDV in plačnikom DDV po 2. točki 12. člena ZDDV. Po 3 d) točka drugega odstavka 17. člena ZDDV se ne glede na 1. odstavek 17. člena ZDDV (po katerem se za kraj storitve šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec svoj sedež) za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer so storitve dejansko opravljene, če gre za storitve, ki se opravljajo na premičninah. Plačnik DDV je davčni zastopnik, ki ga imenuje davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, če davčni zavezanec opravi promet blaga oziroma storitev v Sloveniji. Če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ne imenuje davčnega zastopnika, kot je obravnavani primer, plača DDV prejemnik blaga oz. storitev (2. točki 12. člena ZDDV). Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke glede nastanka obveznost obračuna DDV, ki po 1. odstavku 19. člena ZDDV nastane, ko je blago dobavljeno oz. storitve opravljene oz. se šteje (2. odstavek 19. člena ZDDV), da je blago dobavljeno oz. storitev opravljena, ko je izdan račun oz. se po 3. odstavku 19. člena ZDDV-B v primeru, ko je v skladu z drugim stavkom 2. točke 12. člena ZDDV plačnik prejemnik blaga oz. storitev, šteje, da je blago dobavljeno oz. storitev opravljena, ko prejemnik prejme račun. Po povedanem v primeru, kot je obravnavani, ko je storitev montaže opreme tožniku opravil tuj dobavitelj v A., ki ni postavil davčnega zastopnika, kar v zadevi ni sporno, je tožnik za ta promet kot prejemnik storitev bil dolžan plačati DDV s pravico do odbitka vstopnega DDV po 7. odstavku 40. člena ZDDV. Pravilno ugotavlja tožena stranka, da bi tožnik odbitek vstopnega DDV lahko uveljavljal po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list Republike Slovenije, št. 67/2002-ZDDV-B, ki je začel veljati od 1. 10. 2002), najkasneje v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV, torej v obravnavanem primeru do konca decembra 2003, kar pomeni, da tožnik kasneje tega vstopnega DDV nima več pravice uveljavljati. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je bil za opravljen drug promet, ki ga tožnik ves čas izpostavlja kot pravilnega, ko je tožnik prodal blago skupaj z opravljeno tujo storitvijo, pravilno obračunan DDV (1. odstavek 21. člena ZDDV), kar ugotavljata tudi oba davčna organa. Po povedanem je pravilno ugotovljeno dejansko stanje in nanj je tožena stranka uporabila pravilne določbe ZDDV v zvezi z obdavčitvijo prejemnika storitev na premičnini, opravljenih s strani tujega dobavitelja (točka 3 d) drugega odstavka 17. člena ZDDV). Tožnik pa je kot prejemnik storitev plačnik DDV po 2. točki 12. člena ZDDV (in ne po 3. točki 12. člena ZDDV kot prejemnik storitev iz tretjega odstavka 17. člena ZDDV, kot napačno navaja prvostopni organ, ne pa tudi tožena stranka). Sodišče je po uradni dolžnosti preverilo tudi odločitev tožene stranke tudi v delu, ki jo tožnik posebej ne izpodbija in se nanaša na ugotovljeno razliko DDPO za leto 2002, ki je po mnenju sodišča pravilna, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pravilno utemeljena po 2. odstavku 118. člena ZUP, povrnitev stroškov strokovne pomoči na prvi stopnji pa je bila zadržana do izdaje posebnega sklepa, kar pa ni predmet tega spora.

Po povedanem je odločitev tožene stranke v zavrnilnem delu pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

V ostalem delu pa je sodišče na podlagi 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list Republike Slovenije, št. 50/97 do 46/06-odl.US v nadaljevanju ZUS) v zvezi s prehodno določbo 104. člena ZUS-1 tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristi zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, pravo varstveno potrebo pa mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravo varstveni interes pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj, v obravnavani zadevi pa je tožena stranka v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti v celoti ugodila in po uradni dolžnosti odločila, da pripadajoče zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, po presoji sodišča zato izpodbijana odločba v ugoditvenem delu ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Ker mora za odločanje v upravnem sporu tožnik ves čas postopka od vložitve tožbe do odločitve sodišča izkazovati pravni interes in mora na njegov obstoj sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, dejanskega interesa po upravnem sporu samostojno ni mogoče uveljavljati, izpodbijana odločba v ugoditvenem delu po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem sporu ter so s tem podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

VIR: http://www.sodisce.si/