Vlada je na redni seji 12. marca 2009 sprejela mnenje o pobudi Zmaga Jelinčiča Plemenitega in Bogdana Baroviča, poslanca v Državnem zboru RS, za oceno ustavnosti 4., 6., 7. in 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov v predloženem besedilu, ki ga posreduje državnemu zboru. Vlada meni, da pobuda za presojo ustavnosti 4., 6., 7. in 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov ni utemeljena in da določbe ZOUTI-C niso v neskladju z Ustavo.

Pobudnika navajata, da je ustavno sporna določba 4. člena ZOUTI-C, ki določa, da tobačnih izdelkov ne smejo prodajati osebe, mlajše od 18 let, ker naj bi bile s tem kršene ustavne določbe o enakosti pred zakonom, svobodi dela, človekovem dostojanstvu, enakem varstvu pravic, svobodi gibanja in varstvu osebne svobode. Po njunem mnenju je neustavna tudi prepoved kajenja v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih, ker ne daje enakih pravic kadilcem in nekadilcem. Poleg tega naj bi bila številnim lastnikom lokalov odvzeta svobodna gospodarska pobuda, ker jim je prepovedano imeti lokal za kadilce. Pobudnika zatrjujeta, da je prepoved uživanja hrane in pijače v kadilnici v neskladju z Ustavo, saj krši ustavne določbe o enakosti pred zakonom, enakem varstvu pravic, svobodi gibanja in varstvu osebne svobode. Navajata tudi, da je ureditev vprašanj odgovornosti in nadzora nad izvajanjem določb ZOUTI v ZOUTI-C protiustavna, ker ne ustreza merilom in zahtevam pravne države.

Vlada meni, da pobuda za presojo ustavnosti 4., 6., 7. in 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov ni utemeljena in da določbe ZOUTI-C niso v neskladju z Ustavo.

Določba zakona, ki prepoveduje osebam mlajšim od 18 let, da prodajajo tobačne izdelke, ni v nasprotju z Ustavo. Določitev starostne meje 18 let tako za nakup kot za prodajo tobačnih izdelkov je ukrep, s katerim se omejuje dostop do tobačnih izdelkov mlajšim osebam. Namen takšne ureditve je, da se zavaruje zdravje še posebej mlajše populacije in se začetek kajenja prestavi v poznejša leta. Podlaga za sprejetje takšne ureditve je tudi Okvirna konvencija SZO za nadzor nad tobakom, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2005.

Določba 6. člena ZOUTI-C (16. člen ZOUTI), ki prepoveduje kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih, ni v neskladju z Ustavo. Najpomembnejše ustavno pravno izhodišče pri tej prepovedi je, da svoboda kajenja ni temeljna človekova pravica, pravici do zdravstvenega varstva (v okviru katere mora država z ustreznimi ukrepi zagotoviti, da bodo posamezniki in prebivalstvo deležni potrebnih preventivnih in kurativnih zdravstvenih ukrepov, vse pa z namenom, da se vsem zagotovi najvišja možna stopnja zdravja) in zdravega življenjskega okolja pa sta temeljni človekovi pravici, ki imata v tem primeru prednost. Država je z uvedbo prepovedi kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih poskrbela za zdravo življenjsko okolje vseh državljanov, ki se zadržujejo v teh prostorih. S prepovedjo kajenja v javnih prostorih se poleg obiskovalcev varuje predvsem zaposlene, ki velikokrat nimajo možnosti izbire drugačnega delovnega okolja. Tako razmišljajo tudi v vseh tistih državah EU, ki so že sprejele prepoved kajenja tudi v restavracijah in barih. Popolno prepoved kajenja brez možnosti uvedbe kadilnic so sprejeli tudi drugod po svetu in v nobeni od teh držav ne načrtujejo, da bi ukrep umaknili.

Na podlagi določb ZOUTI-C je kadilnica namenjena izključno kajenju, v njej ni dovoljeno streči in uživati hrane in pijače. Te določbe so bile sprejete zato, da se zmanjša potreba po številu zaposlenih, ki bi morali vstopati v te prostore in da se v njih ne bi še daljši čas, kot je to potrebno, zadrževali kadilci in nekadilci ter bili po nepotrebnem izpostavljeni tobačnemu dimu. Prepoved vnosa hrane in pijače v kadilnice preprečuje možnost, da se namen kadilnice spremeni. Kadilnica, kot že samo ime nakazuje, naj bi bil prostor, namenjen oziroma posebej urejen izključno za kajenje.

Določba 6. člena ZOUTI-C (četrti odstavek 16. čelna ZOUTI) o odgovornosti lastnika, najemnika ali upravitelja prostorov, je jasna in nedvoumna. Zakon podrobno ne določa načina postopanja teh oseb. Tako ne posega v avtonomnost urejanja tega vprašanja, za katerega je glede na različne oblike dejavnosti oziroma vrste prostorov možen različen pristop. Ministrstvo za zdravje je v pomoč pri izvajanju te določbe, po zgledu drugih držav članic EU, na spletni strani objavilo možne postopke in ravnanja za preprečevanje kajenja v prostorih, kjer je to prepovedano.

V zvezi z izvajanjem nadzora (9. člen ZOUTI-C (20. člen ZOUTI)) ta zakon posebej ne določa ravnanja nadzornih organov v primeru ugotavljanja posameznih kršitev. To je že opredeljeno v posebnih predpisih, ki urejajo inšpekcijski nadzor.

Vir: UVI