Opravilna številka: sodba U 69/2006
Datum seje senata: 11.12.2007

JEDRO:
Tožnik, ki je bil zavezan ravnati se po 29. členu ZDDV in Pravilniku o izvajanju 29. in 30. člena ZDDV, mora v primeru kršitve teh predpisov plačati DDV, ki ga je bil oproščen le pod natančno in v naprej določenimi pogoji.

IZREK:
Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A. št. … z dne 17. 12. 2002, s katero je prvostopni carinski organ po uradni dolžnosti tožniku naložil plačilo davka na dodano vrednost (DDV) v znesku 717.131,00 SIT za rabljeno osebno vozilo, prijavljeno s carinsko deklaracijo št. … z dne 9. 3. 2000. Tožena stranka navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je carinski deklarant, družba B.B.B. d.o.o. iz A., za tožnika kot prejemnika blaga dne 9. 3. 2000 vložila obravnavano carinsko deklaracijo, s katero je za postopek sprostitve v prost promet deklariral rabljeno osebno vozilo znamke BMW 740 i, letnik 1997, v vrednosti 3.560.000,00 SIT. V polju 44 carinske deklaracije so med drugim vpisane šifre za oprostitev plačila davka v skladu z 2. točko 29. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in 17/00-odločba US, v nadaljevanju ZDDV). Deklarant je za blago obračunal carino s 5,4 % preferencialno carinsko stopnjo in 7 % davek na motorna vozila, kar je tožnik plačal v skupnem znesku 458.330,00 SIT. Oddelek za preiskovalne zadeve A., Sektorja za preiskovalne zadeve pri Generalnem carinskem uradu je v skladu s pooblastili iz 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99, v nadaljevanju CZ) zaradi preverjanja prepovedi odtujitve spornega blaga naknadno preveril obravnavano carinsko deklaracijo. O ugotovitvah je sestavljen zapisnik št. … z dne 11. 9. 2002, ki je bil skupaj s prilogama vročen deklarantu in tožniku dne 19. 9. 2002. V zapisniku je ugotovljeno, da je tožnik sporno osebno vozilo odtujil pred potekom 3 let od dneva uvoza, saj je bilo s tožnikove strani odstopljeno za nadaljnjo prodajo samostojnemu podjetniku C.C. iz D., ki ga je prodal kupcu E.E. iz F. Deklarant in tožnik sta na navedeni zapisnik podala pripombe, na podlagi katerih je bil dne 7. 11. 2002 izdan še dopolnilni zapisnik, ki je bil ravno tako vročen deklarantu kot tudi tožniku. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik ob sprostitvi blaga v prost promet uveljavljal oprostitev plačila davka na dodano vrednost (DDV) na podlagi 2. točke 29. člena ZDDV in mu je bila oprostitev tudi priznana. Podrobnejše določbe o kriterijih in načinu uveljavljanja takšnih oprostitev so vsebovane v Pravilniku o izvajanju 29. in 30. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 40/99, v nadaljevanju Pravilnik o izvajanju 29. in 30. člena ZDDV). V 2. členu citiranega Pravilnika je določena prepoved odtujitve za takšno blago; blaga ni dovoljeno pred potekom 3 let od dneva uvoza odtujitvi, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila DDV, preden DDV ni plačan. V konkretnem primeru iz ugotovitvenega zapisnika z dne 11. 9. 2002 in obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, da je tožnik predčasno odtujil obravnavano osebno vozilo, kar izhaja iz pogodbe o komisijski prodaji št. 441 in računa o prodaji osebnega vozila št. 441, oba z dne 9. 3. 2000, kar je bilo posredovano s strani Upravne enote G., Oddelka upravnih notranjih zadev. Iz spisa zadeve razvidno, da je bil tožnik še pred izdajo prvostopne odločbe seznanjen z ugotovitvijo o kršitvi določb ZDDV in Pravilnika o izvajanju 29. in 30. člena ZDDV, saj mu je bil dne 19. 9. 2002 vročen zapisnik skupaj s prilogama in mu je tako bila dana možnost, da ugotovljenemu ugovarja in poda pripombe. To je tožnik po pooblaščenem odvetniku tudi storil, a v podanih pripombah kot tudi v pritožbi ni oporekal ugotovljenemu dejanskemu stanju in tudi ni podal novih dokaznih predlogov, ampak je mnenja, da carinska inšpektorja Generalnega carinskega urada nista imela originalnih pooblastil za vodenje upravnega postopka ter da pooblastila črpata od direktorja Generalnega carinskega urada, ki se ni podpisal na levi strani odločbe, temveč se je tam podpisala H.H., ki pa se sploh ni pojavljala v ugotovitvenem postopku. Tožena stranka navaja, da je delavec Sektorja za preiskovalne zadeve J.J. res delavec Generalnega carinskega urada, ki pa ni pristojen za izdajo doplačilnih odločb v skladu z 9., 10. in 21. členom Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCS-1), ampak je Carinski urad A. stvarno in krajevno pristojen organ v smislu 14. točke 12. čelna ZCS za vodenje upravnega postopka na prvi stopnji. V konkretnem primeru je navedeni delavec opravil naknadno preverjanje zadevne carinske deklaracije na podlagi pooblastil iz 62. člena CZ in v okviru naknadnega preverjanja carinske deklaracije pridobil podatke, da je bilo vozilo s strani tožnika odstopljeno v nadaljnjo prodajo samostojnemu podjetniku, ki je vozilo naprej prodal fizični osebi. Na podlagi pridobljenih listin je bil sestavljen ugotovitveni zapisnik z dne 11. 9. 2002. Po mnenju tožene stranke v tem primeru postopek ni voden zoper štiri stranke z nasprotujočimi si interesi, kot to zatrjuje tožnik, ampak samo zoper prejemnika blaga, ki je ob sprostitvi blaga v prost promet uveljavljal oprostitev plačila DDV na podlagi 2. točke 29. člena ZDDV in mu je bila oprostitev tudi priznana, zato ni potrebno razpisati ustne obravnave. Ker pa je tožnik ravnal v nasprotju z 2. členom Pravilnika o izvajanju 29. in 30. člena ZDDV in je sporno blago predčasno odtujil, kar je tudi zapisniško ugotovljeno in podkrepljeno z listinskimi dokazi, predlagana dopolnitev postopka v tej zvezi ne bi mogla vplivati na odločitev. Tožena stranka še ugotavlja, da pri obravnavanem izvajanju pooblastil iz 62. člena CZ ni šlo za postopek s pričami in izvedenci, zato tožena stranka ni ugotovila kršitve 146. člena niti 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Glede na vse navedeno tožena stranka pritožbo zavrne kot neutemeljeno na podlagi 248. člena ZUP.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov in kršitve predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Ugovarja pooblastilu osebe, ki je podpisala izpodbijano odločbo ter ponavlja pritožbene navedbe glede ustne obravnave. Pri utemeljevanju kršitve 22. člena Ustave se sklicuje na številne sodbe Upravnega sodišča, pri katerih je sodišče zavzelo stališče, da mora carino plačati oseba iz rubrike 14 ECL. Opozarja, da carinski organ in sodišče nista utemeljila, zakaj sta v poznejši odločitvi o istem spornem vprašanje zavzela drugačno stališče (odločba Ustavnega sodišča št. Up-22/94 z dne 7. 3. 1997). Po njenem mnenju je carinski organ kršil pravnocivilizacijsko izročilo in načelo pravne države in temeljna načela ZUP, s tem ko je tožniku onemogočil dokazovanje, kar je v nasprotju z 145. in 146. členom ZUP, ki ju tudi citira. Glede stvarne in krajevne pristojnosti se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-331/97 z dne 5. 3. 1998, pri čemer meni, da je postopek začel krajevno in stvarno nepristojen preiskovalni sektor pri Carinski upravi Republike Slovenije, prav tako gre za dvojno urejenost stvarne in krajevne pristojnosti inšpektorja in carinskega urada po ZCS-1. Carinski organ je po mnenju tožnice spregledal, da mora po 146. členu ZUP uradna oseba stranki omogočiti sodelovanje v postopku. Sporno pa je, kdo je uradna oseba, ki je vodila postopek. Čeprav je bil postopek voden zoper štiri stranke z nasprotujočimi interesi, uradna oseba ni razpisala ustne obravnave, ki je v tem primeru obligatorna. Tožnik ni bil seznanjen z nobenim dokazom, da je blago sproščeno izpod carinskega nadzora, carinski organ pa je velik del dokaznih predlogov ignoriral, odločbo pa v bistvenih točkah ni obrazložil. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene ugovore glede pooblastila osebe, ki je podpisala izpodbijano odločbo. V celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, in 26/07-sklep US, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče še dodaja:

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da državna podsekretarka K.K. nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 do 53/05, v nadaljevanju ZDO-1) minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena ZUP je določeno, da o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi tega organa ali drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena lahko predstojnik pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka K.K. razpolaga s pooblastilom ministra za finance št. 031-1/2003 z dne 1. 1. 2003 in torej ima pooblastilo predstojnika. Tožeča stranka nima prav, ko meni, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

V obravnavanem primeru je tožnik kot prejemnik blaga na podlagi carinske deklaracije št. … z dne 9. 3. 2000 uvozil rabljeno osebno vozilo znamke BMW, za katerega je dosegel oprostitev plačila davka v skladu z 2. točko 29. člena ZDDV kot oseba, ki je imela običajno prebivališče v tujini neprekinjeno 12 mesecev in ki se seli v Slovenijo, kar v zadevi ni sporno. Podrobnejše določbe o kriterijih in načinu uveljavljanja davčnih oprostitev so vsebovane v Pravilniku o izvajanju 29. in 30. člena ZDDV, ki je bil izdan na podlagi 2. odstavka 66. člena ZDDV v zvezi s 1. odstavkom 29. člen ZDDV. V 2. členu citiranega Pravilnika je določena prepoved odtujitve za tako uvoženo blago: blago, oproščeno DDV na podlagi 29. člena zakona, ni dovoljeno pred potekom 3 let od dneva uvoza odtujitvi, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila DDV, preden DDV ni plačan; v primeru kršitve navedenega določila se plača DDV, ki se obračuna po stopnji, veljavni na dan, ko se predmeti nenamensko uporabijo ter podatkov o davčni osnovi, ki jo ugotovi na ta dan pristojni carinski organ (1. in 2. odstavek 2. člena Pravilnika o izvajanju 29. in 30. člena ZDDV). Ni sporno, da je tožnik še istega dne, ko je bilo vozilo po obravnavani carinski deklaraciji sproščeno v prost promet, vozilo prodal v nadaljnjo prodajo, kar pomeni, da je vozilo odtujil pred potekom predpisanega roka. Tako ugotovljeno dejansko stanje izhaja iz listin, ki se nahajajo v upravnih spisih in s katerimi je bil tožnik seznanjen, pogodba o komisijski prodaji št. 441 z dne 9. 3. 2000 pa se nedvomno glasi nanj in na prodajo spornega vozila. Čim pa je tako, mora tožnik, ki je bil zavezan ravnati se po 29. členu ZDDV in Pravilniku o izvajanju 29. in 30. člena ZDDV, v primeru kršitve teh predpisov plačati DDV, ki ga je bil oproščen le pod natančno in v naprej določenimi pogoji. Že v ugotovitvenem carinskem in pritožbenem postopku tožnik ugotovljenemu dejanskemu stanju ni ugovarjal, temveč se je skušal z očitki o kršitvah procesnega prava izogniti naknadnemu plačilu davka. Na vse relevantne pritožbene ugovore, ki jih sedaj ponavlja v tožbi, je tožena stranka odgovorila popolno in v celoti, zato jih sodišče na tem mestu ne ponavlja. Postopek v zvezi z naknadnim obračunom DDV je bil izpeljan zakonito, tožnik je imel možnost sodelovanja v postopku, ki ga je vodil stvarno krajevno pristojni carinski organ, ki je izdal odločbo, pri čemer ni jasno, s katerimi dokazi tožnik ni bi bil seznanjen in katere dokazne predloge carinski organ ni upošteval za zakonito odločitev. V obravnavani zadevi nedvomno ni šlo za stranke z nasprotujočimi si interesi in za obligatornost ustne obravnave, saj je bil tožnik kot carinski zavezanec po obravnavani deklaraciji tisti, ki bi se moral ravnati po 2. členu Pravilnika o izvajanju 29. in 30. člena ZDDV in upoštevati triletno prepoved odtujitve vozila od dneva uvoza. Tudi sedaj v tožbi skuša tožnik odločbo izpodbijati z nerelevantnimi tožbenimi ugovori in s sklicevanjem na odločbe Upravnega in Ustavnega sodišča, ki se na obravnavani primer ne nanašajo. Po mnenju sodišča je prvostopna in izpodbijana odločba pravilna in zakonita, obrazložitev vsebuje vse sestavine iz 214. člena ZUP, v postopku ni prišlo do kršitve pravil postopka, sodišče pa tudi ni našlo pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov, zaradi katerih bi bil izpodbijani akt ničen.

Glede na vse navedeno je sodišče po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. V obravnavni zadevi gre za rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena o tožbi odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.

VIR: http://www.sodnapraksa.si