Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 26.2.2009 12:34:54

Vračilo DDV - manjkajoče sestavine na računu (datum odpošiljanja blaga oz. storitev)

Rubrika: Sodna praksa - Upravno ter delovno in socialno sodiščeprint Natisni

Opravilna številka: sodba U 1442/2004
Datum: 14.02.2005

JEDRO:
Sodišče se strinja s trditvijo tožnika, da je iz zahtevku za vračilo DDV predloženega računa razvidno, kdaj so bile storitve opravljene, zato je utemeljitev tožene stranke, da zahtevku za vračilo DDV ni mogoče ugoditi, ker tega podatka na računu ni, nepravilna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da predložen račun ni izdan skladno z določbo 1. odstavka 19. člena ZDDV, po kateri mora davčni zavezanec DDV obračunati takrat, ko je storitev opravljena, česar pa davčni zavezanec v obravnavanem primeru ni storil.

IZREK:
Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. U ... z dne 23. 4. 2002 tožbo zavrglo kot prepozno. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. I Up ... ugodilo, sklep tega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, saj dejanske okoliščine v zvezi z vročitvijo odločbe tožene stranke niso bile ugotovljene v zadostnem obsegu za pravilno odločitev o pravočasnosti tožbe. Sodišče je zato pooblaščenca tožeče stranke pozvalo, naj sporočita ime in priimek osebe, ki je 23. 2. 2001 podpisala vročilnico o prejemu odločbe tožene stranke in se podpisala kot "poobl", hkrati naj tudi pojasnita, ali je ta oseba imela tudi pooblastilo za sprejemanje pisanj, naslovljenih na osebi "CC, DD". CC je sodišču z dopisom z dne 8. 1. 2005 sporočil, da je v skladu s pogodbo ... poslovno stranko AAA d.o.o. z dnevom ... prevzela davčna svetovalka DD. Slednja je sodišču z dopisom z dne 19. 1. 2005 odgovorila, da je oseba, ki je podpisala povratnico, prevzela poštne pošiljke, naslovljene na družbo BBB d.o.o. Iz odgovora DD izhaja, da oseba ni imela izrecnega pooblastila za sprejemanje pošiljk za DD, zato je sodišče tožbo štelo kot pravočasno vloženo.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad E, št. ... z dne 21. 9. 2000, s katero prvostopni organ ni ugodil zahtevi tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (DDV). Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik 27. 6. 2000 podal zahtevo za vračilo DDV in predložil račun št. ... z dne 31. 5. 2000, na podlagi katerega je bil obračunan DDV. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da imajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Sloveniji, na podlagi 54. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, dalje: ZDDV) pravico do vračila vstopnega DDV, ki jim je bil zaračunan na podlagi opravljenega prometa blaga oziroma storitev s strani davčnih zavezancev v Sloveniji ob pogojih in na način, določen s tem zakonom, podrobneje pa določa pogoje tudi Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 59/99, dalje: Pravilnik). V 6. točki (pravilno: odstavku) 40. člena ZDDV je med pogoji za odbitek vstopnega davka določeno, da sme davčni zavezanec odbiti DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV. Ker sporni račun, ki je podlaga za zahtevek za vračilo DDV, ne vsebuje podatka datuma odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev, ki po izrecni zakonski določbi spada med obvezne sestavine računa (4. točka 1. odstavka 34. člena ZDDV) in ker gre za račun, izdan davčnemu zavezancu, tudi ni pravne podlage za priznanje pravice iz tega računa. Tožnikovo trditev, da so datumi, kdaj je bila storitev opravljena, razvidni iz predloženega računa, je zavrnila z obrazložitvijo, da ni izkazano, da so to datumi opravljanja storitev. Datumi, na katere se sklicuje tožnik, se nanašajo na neke druge račune.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek oziroma da samo odloči o stvari. Ugotovitev tožene stranke, da iz računa ni razviden datum opravljanja storitev, je pravno zmotna, saj iz računa jasno izhaja, da so bile storitve posredovanja opravljene dne 13. 1. 2000, 27. 1. 2000, 9. 2. 2000, 14. 2. 2000, 2. 3. 2000, 20. 3. 2000 in 23. 3. 2000. Na računu je namreč za vsako storitev posredovanja, ki jo je opravil davčni zavezanec, po posameznih alineah naveden tako datum opravljene storitve posredovanja kot tudi številka računa, ki ga je na podlagi opravljene storitve posredovanja izdala tožeča stranka za prodano blago, vrednost prodanega blaga ter vrednost provizije, ki je določena kot odstotek od vrednosti prodanega blaga. Vsi ti podatki so na računu navedeni zato, ker je pri storitvah posredovanja že zaradi same narave storitve nesporno, da je storitev posredovanja opravljena šele takrat, ko je blago dejansko tudi prodano. Navedeno jasno izhaja iz določbe 813. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da se s pogodbo o posredovanju posrednik zavezuje, da si bo prizadeval spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Tožeča stranka zato meni, da je zadoščeno pogoju iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV, ki določa, da je med obvezne sestavine računa potrebno vpisati tudi podatek o datumu, ko je storitev opravljena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem upravnem sporu prijavil z dopisom št. ... dne 9. 5. 2001.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka zahtevku za vračilo DDV, ki ga je vložila na podlagi 54. člena ZDDV v skladu z zahtevami iz tega zakona in pravilnika, priložila račun, na podlagi katerega je bil obračunan DDV, katerega vračilo zahteva. Sporno pa je, ali predloženi račun zadosti vsem zahtevam ZDDV. Po določbi 1. odstavka 54. člena ZDDV ima namreč davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, pravico do vračila vstopnega DDV, ki mu je bil zaračunan na podlagi opravljenega prometa blaga oziroma storitev s strani davčnih zavezancev v Sloveniji, ob pogojih in na način, določen z zakonom. Sodišče se strinja s trditvijo tožnika, da je iz zahtevku za vračilo DDV predloženega računa razvidno, kdaj so bile storitve opravljene, zato je utemeljitev tožene stranke, da zahtevku za vračilo DDV ni mogoče ugoditi, ker tega podatka na računu ni, nepravilna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da predložen račun ni izdan skladno z določbo 1. odstavka 19. člena ZDDV, po kateri mora davčni zavezanec DDV obračunati takrat, ko je storitev opravljena, česar pa davčni zavezanec v obravnavanem primeru ni storil. Prav iz spornega računa, ki je podlaga za vložitev zahtevka za vračilo DDV, je razvidno, da so bile storitve opravljene nekaj mesecev prej, preden je bil račun izdan. Račun je davčni zavezanec AAA d.o.o. izdal za plačilo storitev trgovskega zastopanja za tožečo stranko, kar med strankama tudi ni sporno, vendar ga ni izdal pravočasno, to je takrat, ko so bile storitve opravljene, kar je pomembno, saj takrat nastane pravica do odbitka vstopnega davka. Zato je ena izmed obveznih sestavin računa po 34. členu ZDDV tudi podatek o datumu opravljene storitve. Nastanek davčne obveznosti je namreč pomemben tudi za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega davka (7. odstavek 40. člena ZDDV), po katerem sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. V obravnavanem primeru tako račun, ki je bil podlaga za vložitev zahtevka za vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji, ni bil izdan v skladu z določbami ZDDV (členi 19, 34 in 40), zato je odločitev tožene stranke pravilna, vendar iz drugačnih razlogov, kot jih ugotavlja v izpodbijani odločbi.

Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS).

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si

Ključne besede:
sodna praksa
upravno sodišče
DDV
vračilo davka
sestavine račune

Zadnji članki iz rubrike:

23.10.2019 6:57:29:
Obstoj delovnega razmerja - študentsko delo - elementi delovnega razmerja - volja

27.9.2019 14:00:32:
Cenitev davčne osnove na podlagi 68. člena ZDavP-2 - sodna praksa

30.8.2019 8:13:30:
Regres za letni dopust - dnevnica - plača

30.8.2019 8:03:51:
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - mnenje komisije - invalid - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec

22.8.2019 16:53:48:
Odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnost

Najnovejši članki:

7.6.2023 19:14:56:
Dodatno zmanjšanje letne davčne osnove na podlagi Zakona o dohodnini

7.6.2023 14:17:08:
Prilagoditev ukrepa na področju kreditiranja potrošnikov

5.6.2023 20:11:43:
Predlog sprememb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

5.6.2023 19:42:05:
Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnem registru

5.6.2023 16:07:39:
Poročilo o rasti cen življenjskih potrebščin na območju Slovenije za april 2023

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT

Zasnova, izvedba in vzdrževanje: Carpe diem, d.o.o., Kranj

Pogoji uporabe | Izjava o zasebnosti | Kolofon

E-pošta: Info | Webmistress