Opravilna številka: sodba U 515/2005
Datum: 26.08.2005

JEDRO:
Glede pogojev, ki jih mora izpolnjevati skupni predstavnik, zakon (ZUP) nima določb. Obenem pa tudi ne določa, da bi ne bilo mogoče postavitve odkloniti, tako kot je to izrecno določeno pri postavitvi začasnega zastopnika. To pa po presoji sodišča pomeni, da so, ob tem ko je možna pritožba, zoper sklep o postavitvi, možni in s tem pravno relevantni tudi ugovori izbrane osebe, da za predstavljanje ostalih (strank v postopku) ni sposobna. Pravno relevantne ugovore pa je tožena stranka dolžna presoditi. Ker tega ni storila, so razlogi izpodbijane odločbe v bistvenem pomanjkljivi.

IZREK:
Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 18. 1. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper sklep davčne Izpostave v A, s katerim je davčni organ po uradni dolžnosti v zvezi z odmero obveznosti iz kmetijstva BB, CC, DD in EE kot zakonitim dedičem po zavezancu FF, umrlem 25. 7. 1976, postavil za skupnega predstavnika CC - tožnika. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je pokojni FF pridobil iz naslova denacionalizacije kmetijska in gozdna zemljišča. Ker je zavezanec pokojni, je davčni organ dediče pozval, da do sklepa o dedovanju določijo skupnega predstavnika. V postavljenem roku je prejel odgovor BB in EE, ki sta za skupnega predstavnika predlagali brata - tožnika. Po izdaji sklepa je odgovoril tudi DD, ki s tožnikovo postavitvijo soglaša. Postavitev tožnika za skupnega predstavnika je po presoji tožene stranke glede na povedano skladna s predpisi, in sicer z določbo četrtega odstavka 13. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZDavP), po katerem se za čas do ugotovitve pravnih naslednikov stranke lahko postavi začasnega skrbnika, in z drugim odstavkom 52. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02 - v nadaljevanju: ZUP), po katerem lahko organ, ki vodi postopek, naloži s sklepom strankam, ki so udeležene v postopku z istovetnimi zahtevki ali obveznostmi, naj v določenem roku navedejo, katera od njih jih bo predstavljala, ali pa da postavijo skupnega pooblaščenca. Če stranke sklepu ne ugodijo, jim lahko organ določi skupnega predstavnika, ki obdrži lastnost toliko časa, dokler stranke ne postavijo drugega skupnega predstavnika ali pooblaščenca. Dejstvo je namreč, da je davčni organ moral v zvezi z odmero obveznosti iz kmetijstva za čas do sklepa o dedovanju določiti skupnega predstavnika in je zato tudi vse dediče pozval, da ga postavijo. Ker je prejel od dedičev omenjeni predlog in ker se stranke niso dogovorile drugače, je utemeljeno postavljen kot skupni predstavnik tožnik, ki obdrži lastnost skupnega predstavnika toliko časa, dokler stranke ne postavijo drugega skupnega predstavnika ali pooblaščenca.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navaja, da davčna organa nista upoštevala tožnikove starosti (79 let) in slabega zdravstvenega stanja (težave s srcem, vrtoglavica, glavoboli). Diagnoza izhaja iz priloženega zdravniškega spričevala. Zaradi zdravstvenega stanja, ki se slabša, ni sposoben nositi povečanega napora in odgovornosti. Veliko bolj primeren za skupnega predstavnika je mlajši brat DD ali pa drugi dediči po pokojnem očetu. To se vidi že iz njihovih vlog in pritožb, ki kažejo, da so pripravljeni aktivno sodelovati. Ko so bili pozvani za izjasnitev o skupnem predstavniku, pa so se vsi poskušali umakniti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 52. člena ZUP res velja, kot pravilno navaja tožena stranka, da upravni organ lahko s sklepom določi skupnega predstavnika, kadar ga ne izberejo stranke same in da le-ta opravlja svojo dolžnost, dokler stranke ne izberejo in postavijo drugega. Vendar pa je zoper takšen sklep mogoča pritožba, ki jo je tožnik tudi vložil. Ko presoja pritožbo, pa tožena stranka sicer pravilno ugotovi, da so bile v konkretnem primeru glede na prej citirano določbo ZUP izpolnjene procesne predpostavke za to, da se postavi skupni predstavnik. Sicer pa temu tožnik niti ne ugovarja. Ugovarja izbiri skupnega predstavnika oziroma svoji postavitvi. V tem pogledu pa tožena stranka ne pove ničesar, zlasti pa ne presodi in ne zavzame stališča do pritožbenih razlogov, v katerih tožnik, enako kot v tožbi, izrecno uveljavlja, da za opravljanje nalog, za katere je postavljen, ni (zdravstveno) sposoben ter tudi navaja konkretne okoliščine v tej zvezi. Glede pogojev, ki jih mora izpolnjevati skupni predstavnik, zakon sicer nima določb, obenem pa tudi ne določa, da bi ne bilo mogoče postavitve odkloniti, tako kot je to izrecno določeno pri postavitvi začasnega zastopnika. To pa po presoji sodišča pomeni, da so, ob tem ko je možna pritožba, možni in s tem pravno relevantni tudi ugovori izbrane osebe, da za predstavljanje ostalih (strank v postopku) ni sposobna. Pravno relevantne ugovore pa je tožena stranka dolžna presoditi. In ker tega, kot že rečeno, ni storila, so razlogi izpodbijane odločbe v bistvenem pomanjkljivi. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev in s tem bistvena kršitev določb postopka pa narekuje odpravo odločbe.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si