Opravilna številka: sodba U 2045/2002
Datum: 29.03.2005

JEDRO:
Po prepričanju sodišča je davčni organ prve stopnje uporabil metodo cenitve, ki je najbližja resničnosti, torej gre za rezultat, za katerega je mogoče reči, da je najverjetneje pravilen.

IZREK:
1. Tožbi se delno ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada A, št. ... z dne .... se v zavrnilnem delu glede obračuna zamudnih obresti odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada B, št. .... z dne ... se v delih, s katerimi je bilo odločeno o zamudnih obresti (delno izrek pod točko I) odpravi in odloči tako, da zamudne obresti začnejo teči od dneva izvršljivosti te odločbe do plačila. V ostalem delu se tožba zavrne.
2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada B, št. ... z dne ... delno ugodila tako, da v točki II izreka odločbe prvostopne odločbe, ni več obveznosti tožnika, da v roku 3 dni, po poteku izvršvitvenega roka o plačilu, o tem obvesti davčni urad prve stopnje, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Davčni organ prve stopnje je tožniku naložil v plačilo davek na dodano vrednost (DDV) v višini 240.564,50 SIT od osnove 1.266.128,95 SIT po stopnji 19 % in pripadajoče zamudne obresti, plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 od osnove 13.473.496,00 SIT po stopnji 25 % v višini 3.368.374,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in razliko v višini akontacije davka od dobička pravnih oseb za leto 2002 v višini 1.403.490,00 SIT in pripadajoče zamudne obresti. Določen je bil 30 dnevni izvršitveni rok ter 3 dnevni rok, v katerem mora tožnik obvestiti davčni organ, da je obveznosti izpolnil. Naloženi ukrepi so bili izdani po tem, ko je bila pri tožniku opravljena inšpekcija pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja plačevanja davkov in prispevkov za leti 2001 in 2002, o čemer je bil sestavljen zapisnik z dne 10. 5. 2002. Na zapisnik je tožnik vložil pripombe, izdan je bil dopolnilni zapisnik, pri čemer so bile pripombe delno upoštevane. Ukrep v zvezi s plačilom DDV temelji na določbah 34. in 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 103/01, v nadaljevanju ZDDV) ter ugotovitvah iz inšpekcijskega pregleda, da se tožniku določeni odhodki v davčnem obračunu ne priznajo, zato ne more uveljaviti odbitne postavke v obračunih DDV. Ukrep v zvezi s plačilom davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 ter plačilo akontacij za leto 2002 pa temelji na tem, da so bile v inšpekcijskem postopku ugotovljene nepravilnosti v povezavi s prihodki (določena odstopanja med posameznimi dokumenti tožnika - izdanimi računi, naročilnicami naročnikov prevozov, tovornimi listini - CMR, podatki Carinske uprave RS in uveljavljanjem vračila določenih stroškov), zaradi katerih je prvostopni organ prihodke ocenil v skladu z določbo 2. odstavka 39. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP). Ocena prihodkov je bila narejena na podlagi dejanske porabe goriva v dejavnosti tožnika v mesecih januar, februar, avgust, september in december 2001, pri čemer je prvostopni organ v tabelah naredil pregled dejansko opravljenih poti oziroma prevoženih kilometrov na podlagi knjiženih izdanih računov in jih primerjal z dejansko prikazano porabo goriva na podlagi knjiženih prejetih računov za gorivo. Prvostopni organ je upošteval porabo 50 litrov goriva na 100 km, potem ko je tožnik izjavil, da se poraba goriva giblje od 34 do 38 litrov oziroma od 40 do 43 litrov na 100 km, upoštevajoč možnost, da je tožnik pri vsaki relaciji nekaj kilometrov s tovornimi vozili opravil tudi prazen. Prvostopni organ je za pet naključno izbranih mesecev v letu 2001 ob upoštevanju knjižene količine porabljenega goriva ugotovil odstopanje v prevoženih kilometrih, kar pomeni, da tožnik med prihodke ni knjižil vseh opravljenih prevozov. Odstotek povprečnega odstopanja v višini knjiženih prihodkov znaša 24,391 %, kar pomeni 12.149.110,56 SIT premalo izkazanih prihodkov. Tožena stranka je delno spremenila izrek prvostopne odločbe, tako da je črtala tridnevni rok za obvestilo o plačilu. V nadaljevanju pa tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega davčnega organa ter pritožbene navedbe zavrne kot neutemeljene. Tožena stranka pojasnjuje, da je prvostopni organ v odločbi navedel le, v katerem delu so bile pripombe na zapisnik upoštevane, kar zadostuje. V zvezi z upoštevanjem stroškov goriva, ki je bilo točeno po kraji tovornega vozila, je prvostopni organ pri ponovnem obračunu oziroma oceni upošteval pripombe tožnika, obenem pa ugotovil, da ne gre za poslovno potrebne odhodke skladno z 12. členom Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 1/00, v nadaljevanju ZDDPO). Gre za nakup goriva v višini 449.400,50 SIT, ki je bilo kupljeno s kartico, ki se je nahajala v ukradenem tovornem vozilu z registrsko številko ... . Tožniku tudi niso bili priznani stroški zavarovalne premije v višini 157.865,00 SIT kljub temu, da je tožnik v pripombah na zapisnik predložil kopije popravljenih računov s strani zavarovalne hiše Slovenica, saj ni predložil manjkajoče zavarovalne police, v kateri so določeni zavarovalni pogoji. V zvezi z oceno prihodkov tožena stranka navaja 1. odstavek 27. člena ZDavP ter 1. odstavek 39. člena istega zakona. Sklicuje se tudi na 1. odstavek 3. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94 do 65/99, v nadaljevanju ZPCP), ki določa obveznosti voznika domačega prevoznika o vodenju evidence in shranjanju listin. Tožena stranka se strinja z organom prve stopnje, ki je zaradi nepravilnosti, ugotovljenih v postopku: neustreznega vodenja poslovnih knjig oziroma nevodenja evidenc ter neujemanje izdanih računov, naročilnic naročnikov prevozov, CMR, podatkov carinskega urada in uveljavljanja vračila določenih stroškov, ocenil prihodke po določbi 2. odstavka 39. člena ZDavP. Strinja se tudi z metodo ocene prihodkov in jo povzema iz prvostopne odločbe. Kot neutemeljeno zavrne pritožbeno navedbo, da ni mogoče primerjati davčnega zavezanca, ki ima dve tovorni vozili (do avgusta 2001 je tožnik imel tri) s prevozniki kot npr. CCC d.d. ali DDD d.d. Gre za okvirne normative dejavnosti avtoprevozništva, ki so bili izbrani pri pravnih osebah in samostojnih podjetnikih posameznikih kot davčnih zavezancih v Republiki Sloveniji, ki zaposlujejo delovno silo in imajo dva ali več kamionov. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka odgovarja na posamezne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na konkretne prevoze oziroma relacije tožnika in jih zavrača kot neutemeljene ter se pri tem sklicuje na SRS 21.9., ki določa, da je knjigovodska listina verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Po izjavi tožnika le ta razpolaga le z naročilnicami naročnikov prevozov in CMR, iz katerih se vidi relacija od mesta nakladanja do mesta iztovarjanja. Tožnik ne razpolaga z nobeno drugo dokumentacijo, ki bi dokazovala trditve o praznih vožnjah. V skladu s 1. odstavkom 3. člena ZPCP mora imeti voznik domačega prevoznika pri opravljanju prevozov v cestnem prometu med vožnjo v vozilu overjeno kopijo licence in dokument, iz katerega morajo biti razvidni podatki o vrsti prevoza, firma oziroma ime in sedež prevoznika, ime in priimek voznika, glavni podatki o smeri vožnje, registrska številka vozila, stanje števca ob začetku in na koncu vožnje in podpis pooblaščene osebe, ki je izdala dokument. Po opravljeni vožnji se v dokument vpišejo še podatki o skupnem številu prevoženih kilometrov, podatki o številu prepeljanih potnikov in potniških kilometrih ter podatki o količini prepeljanega blaga in tonskih kilometrih. Tretji odstavek istega člena določa, da mora domači prevoznik voditi obvezno evidenco izdanih dokumentov iz 1. odstavka tega člena ter jih hraniti najmanj eno leto. V postopku je tožnik predložil tahografske vložke le za določena obdobja in ne za celotno leto 2001 ter ne za vsa tovorna vozila. Na podlagi vseh teh nepravilnosti se je prvostopni organ po mnenju tožene stranke pravilno odločil za cenitev, ker tožnik ne razpolaga s podatki o prevoženih kilometrih (o prevoženih kilometrih po posameznih relacijah ter o prevoženih kilometrih praznih tovornih vozil oziroma s tahografskimi vložki za vsa obdobja), s čimer je seznanil tožnika. Za potrebe ocene prihodkov je davčni organ upošteval vse podatke, ki mu jih je tožnik v inšpekcijskem postopku dal na razpolago. Pri cenitvi prihodkov je prvostopni organ izhajal izključno iz podatkov, ki jih je predložil tožnik. Tožnik navaja program Route 66 Europe 2001-2002 in izračun kilometrov med kraji v Evropi s praznim tovorom (brez naloženega tovora) ter relacije, navedene v tožnikovih tabelah 1 do 6, ki pa ne izhajajo iz konkretnih evidenc, tako da podatkov ni mogoče preveriti. Navedb o neupoštevanju praznih prevozov tožnik ni dokazal in po lastni izjavi ne razpolaga z ustrezno evidenco. Pavšalnih podatkov o opravljeni praznih kilometrih ni mogoče upoštevati kot verodostojno knjigovodsko listino po SRS 21.9. Ugotovljen je bil povprečni odstotek odstopanja kot že navedeno v višini 24,391. Gre za premalo izkazane prihodke od prodaje na tujem trgu, ki jih je tožnik prikazal v višini 49.809.809,21 SIT, ki pa so po oceni prvostopnega organa prenizko izkazani za 12.149.110,56 SIT. Tožena stranka se sklepno sklicuje na ugotovitve in razloge navedene v odločbi prvostopnega organa ter pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširila na zavrnilni del izpodbijane odločbe, ki je bila izdana med postopkom. Tožeča stranka ugovarja cenitvi davčne osnove in najprej pove, da obrazložitev odločbe ni skladna s 1. točko 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Nadalje tožeča stranka navaja, da navedbe tožene stranke niso resnične in niti realne, predvsem glede ugotovitve, da predstavlja strošek goriva tožeče stranke glede na ustvarjene prihodke kar 53,2 %, medtem ko znaša poraba goriva v kalkulaciji prodajne cene po primerljivih podatkih za avtoprevoznike, ki zaposlujejo delovno silo ali imajo dva ali več kamionov med 15 in 20 %. Tožena stranka namreč tožeče stranke ne more primerjati z "velikimi" prevozniki, pri čemer ni navedla, za katere prevoznike gre. Treba je tudi upoštevati, da tožeča stranka opravlja prevoze pretežno v tujini, kjer tudi toči gorivo, ki pa je bistveno dražje kot je v Sloveniji. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka posamezno ugovarja ugotovitvam davčnega organa prve stopnje (gre za ugovore, enake pritožbenim in pripombam na zapisnik) ter poudarja, da tožena stranka odločitve za izdelavo ocene prihodkov ni utemeljila z navedbo določbe predpisov, na katero se opira. Tožena stranka navaja celotni 1. odstavek 39. člena ZDavP, ne da bi se opredelila na podlagi katere alinee je bila ocena opravljena, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v postopku ni spoštovala temeljnega načela upravnega postopka, to je načela materialne resnice (8. člen ZUP). Tožeča stranka se ne strinja z metodo cenitve, ki je bila uporabljena, saj je na podlagi le te jasno razvidno, da je bila osnovna želja tožene stranke čim bolj zvišati davčno osnovo in na podlagi tega odmeriti čim večji davek. Tožena stranka bi morala upoštevati osnovna izhodišča, ki jih je potrebno upoštevati pri takem postopku, zato tožeča stranka v nadaljevanju povzema glavne značilnosti cenitve iz knjige z naslovom Davčno inšpiciranje in cenitev davčne osnove avtorja dr. Mariana Wakouniga. V davčnem postopku cenitve pomeni, da na podlagi verjetnosti ugotovimo in določimo davčne osnove, če njene višine kljub vsemu prizadevanju ni mogoče natančno ugotoviti. Tožeča stranka poudarja, da metoda, ki jo je tožena stranka uporabila pri oceni, ni utemeljena. Bistvo cenitve je približati se tistim dejstvom, ki se za davčno pravne namene štejejo za pomembna, kajti kot povedo druga sredstva ugotavljanja dejstev in točnega določanja davčnih osnov, je treba s pomočjo cenitve doseči približen rezultat, za katerega domnevamo, da je najverjetneje pravilen. Ugotoviti je treba davčne osnove, ki so najbližje resničnosti. Ta temeljni cilj mora biti osnova vsakega postopka cenitve. Tožeča stranka je pri vsaki zaračunani poti opravila med krajem razkladanja in krajem nakladanja nekaj kilometrov, zato je tožena stranka pri oceni prihodkov upoštevala porabo goriva 50 litrov na 100 km, ni pa upoštevala dejansko prevoženih kilometrov in dejanske porabe goriva na podlagi podatkov tožeče stranke. Tožeča stranka je bila sicer seznanjena z odločitvijo davčnega organa, da bo opravil cenitev, ni pa bila seznanjena z načinom cenitve. Tožena stranka v odločbi ni obrazložila, kako je prišla do podatka o povprečni porabi goriva 50 litrov na 100 km, zaradi česar tega podatka ni mogoče preizkusiti. Ni dovolj, da tožena stranka obstoj pravno relevantnih okoliščin le oceni, temveč mora svojo oceno utemeljiti z ustreznimi razlogi, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. AMZS je na podlagi naloga tožene stranke izračunal najkrajšo možno pot od kraja, kjer je tožeča stranka blago naložila do kraja, kjer je blago razložila, čeprav je tožeča stranka velikokrat zaradi dražje cestnine oziroma zaradi dražjega plačila prevoza skozi tunel opravila daljšo pot. Prav tako je morala tožeča stranka zaradi premajhnega števila EKO točk za prehod v Slovenijo ali Hrvaško čez mejni prehod A/SLO iti čez mejni prehod I/SLO (navedeno je razvidno iz računov špediterskih družb, ki so zaračunale pristojbine za prehod čez mejo I/SLO - priloga 53) namesto čez mejni prehod A/SLO, za kar pa je zopet prevozila večje število kilometrov. Tožeča stranka tako v tožbi ponuja izračun števila kilometrov, ki jih opravila prazna (brez natovorjenega blaga) med krajem razkladanja in krajem nakladanja blaga, ki ga je opravila s pomočjo nemškega programa Route 66 Route Europa 2001 - 2002. Na podlagi navedenega izračuna tožeča stranka ugotavlja, da izračunana razlika znaša le 4,93 %, kar pomeni, da gre za minimalno odstopanje. S tem tožeča stranka dokazuje, da je tožena stranka opravila cenitev, ne da bi upoštevala kilometre, ki jih je opravila tožeča stranka med krajem razkladanjem in krajem nakladanja blaga. Po mnenju tožeče stranke je cenitev tožene stranke nerealna, v odločbi ni utemeljeno upravičenost cenitve in njen rezultat, ni pojasnjen in utemeljen miselni in tehnični proces, ki je do rezultata ocenjevanja pripeljal. Tožeči stranki je eden od šoferjev v mesecu avgustu 2001 ukradel tovorno vozilo z registrsko številko ..., v katerem je imela tožeča stranka tudi kartico za nakup goriva na podlagi katere je tat kupoval gorivo. Za znesek kupljenega goriva v višini 449.400,50 SIT je tožena stranka v skladu z 9. in 12. členom ZDDPO tožeči stranki izločila iz davčno priznanih odhodkov. V odločbi navaja, da tožeča stranka s stroški goriva ni ustvarjala prihodkov, zato se ji ne priznajo kot davčno priznani odhodki. Znesek kupljenega goriva, ki je bilo natočeno na podlagi ukradene kartice za nakup goriva je posledica opravljanja dejavnosti tožeče stranke. Tožeča stranka se je srečala s tveganjem kraje, ki predstavlja tveganje v skladu z opravljanjem dejavnosti, zato je tožena stranka neupravičeno izločila navedeni znesek iz davčno priznanih odhodkov. Tožena stranka je izločila iz davčno priznanih odhodkov stroške zavarovanj v višini 157.865,00 SIT, saj naj bi se le ti nanašali na vozilu z registrsko številko ..., katerega pa tožeča stranka nima knjiženega med osnovnimi sredstvi. V obravnavanem primeru je prišlo do napake, ki jo je storila družba EEE, zavarovalniška hiša, d.d., A (dalje EEE), ki je na zavarovalno polico in na račune namesto registrske številke ... tovornega vozila, ki ga ima tožeča stranka knjiženega med osnovnimi sredstvi, pomotoma zapisala .... Zavarovalnica je navedeno napako tudi popravila. Tožeča stranka prilaga zavarovalno polico št. ..., ki je popravljena s strani družbe EEE in je veljavna za obdobje od 8. 3. 2002 do 8. 2. 2003. Zavarovalne police št. ..., ki je veljala za obdobje od 8. 3. 2001 do 8. 2. 2002 tožeča stranka nima, saj jo je morala predložiti družbi EEE, ko je za isto tovorno vozilo sklenila novo zavarovalno polico št. .... Splošno znano dejstvo je, da je potrebno, če želi posameznik ob registraciji vozila uveljaviti popust za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, predložiti neporabljene kupone, ki so sestavni del zavarovalne police. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... dne .... Zastopnik javnega interesa je udeležbo na obravnavi opravičil.

Tožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje in tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 108/99 in 97/01). Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109 z dne 8. 10. 2004) ugotovilo, da je bil Zakon o davčnem postopku v neskladju z Ustavo RS iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi (43. člen Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS), torej od 9. 10. 2004, pri čemer je treba navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS uporabiti za vsa razmerja, v katerih do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Na navedeni podlagi je sodišče, tožbi delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

V ostalem delu je tožba neutemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu ostaja sporno vprašanje utemeljenosti opravljanja cenitve prihodkov tožeče stranke ter metoda te cenitve ter vprašanje davčnega priznanja stroškov zavarovanja v višini 157.865,00 SIT.

Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru nedvomno podana podlaga za oceno prihodkov tožeče stranke na podlagi 5. alinee 1. odstavka 39. člena ZDavP (na to podlago se sklicuje tožena stranka na naroku), torej davčni organ ugotovi davčno osnovo z oceno, če davčni zavezanec na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti. Davčni organ je tekom postopka ugotovil bistvene formalne pomanjkljivosti, ki jih je tudi navedel, to je tožnik ne razpolaga s podatki o prevoženih kilometrih po posameznih relacijah, o prevoženih kilometrih praznih tovornih vozil, ugotovljena so odstopanja med posameznimi dokumenti tožnika, to je izdanimi računi, naročilnicami naročnikov prevozov, tovornimi listi in podatki Carinske uprave RS, prav tako pa ni predložil tahografskih vložkov za vsa obdobja. Tožnik tudi no vodil evidence po 3. členu ZPCP. Tem ugotovitvam tožnik tudi ne ugovarja. Ugovarja pa metodi cenitve, pri čemer poudarja, da ni jasno, na podlagi česa temelji odločitev davčnega organa, da uporabi podatek porabo 50 litrov goriva na 100 km. V zvezi s tem tožnik tudi meni, da je uporaba tega podatka njemu v škodo, kar navede na naroku. Tožena stranka v zvezi z uporabo tega podatka na naroku pojasni (kot že navedeno v upravnih spisih), da je bil uporabljen podatek porabe 50 litrov goriva na 100 km, potem, ko je tožnik pojasnil, da je normalna poraba za dve tovorni vozili od 34 do 37 litrov na 100 km in za eno tovorno vozilo od 40 do 43 litrov goriva na 100 km. Tožena stranka je upoštevajoč "prazne" vožnje upoštevala 50 litrov goriva na 100 km. Po presoji sodišča je uporaba tega podatka v metodi cenitve utemeljena in ni v škodo tožnika. Navedeno se da preveriti z matematičnim izračunom, preverjanja števila prevoženih kilometrov npr. za februar 2001, ko je bilo na podlagi razpoložljivih podatkov pri tožniku (relacije razvidne iz tožnikovih knjigovodskih listin), s pomočjo izračuna relacij pri AMZS, ugotovljeno, da je tožnik v tem mesecu prevozil 22.332 km ter za to porabil 12.472,12 litrov goriva. Upoštevajoč podatek, da je za 100 km porabil 50 litrov goriva je bilo ugotovljeno, da je dejansko število prevoženih kilometrov 24.944,24 km, ob uporabi podatka porabe 40 litrov goriva na 100 km, pa se ugotovi večje število prevoženih kilometrov, to je 31.180,30 km. To pa bi pomenilo, da je odstopanje še večje, kot ga je ugotovil davčni organ. Po prepričanju sodišča je davčni organ prve stopnje uporabil metodo cenitve, ki je najbližja resničnosti, torej gre za rezultat, za katerega je mogoče reči, da je najverjetneje pravilen. Izračun, ki ga ponuja tožnik v pritožbi in ga ponovi v tožbi, temelji na večjem številu prevoženih kilometrov na podlagi tožnikovega zatrjevanja, da je moral opravljati daljše relacije, oziroma da je vozil prazen. Po presoji sodišča temu izračunu ni mogoče slediti (tudi ta izračun prinaša odstotek odstopanja od prijavljenih prihodkov), ker tožnik v svojih poslovnih knjigah ni imel verodostojnih listin, ki bi dejansko izkazovale njegove trditve. V nasprotju s tem izračunom je davčni organ upošteval razpoložljive podatke pri davčnem zavezancu, torej tiste listine, ki jih je tožnik v svoji poslovni dokumentaciji imel. Na podlagi navedenega je zato po presoji sodišča utemeljena odločitev davčnega organa, da opravi oceno prihodkov davčnega zavezanca za leto 2001, pravilna pa je tudi uporabljena metoda. Tožbene navedbe in navedbe tožnika na naroku pa sodišče zavrača kot neutemeljene.

Nepriznanje stroškov zavarovanja v višini 157.865,00 SIT za tovorno vozilo z registrsko številko ... (pravilno ...) pa sodišče ugotavlja, da je zavarovalnica EEE izjavila, da je bila na računih vpisana napačna registrska številka, torej .. namesto ... . Tudi po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno zahteval od tožnika predložitev zavarovalne police za sporno obdobje, ki pa je tožnik ni predložil sklicujoč se na to, da jo je moral pustiti pri zavarovalnici, ko je sklepal novo zavarovanje za isto tovorno vozilo. Številka police, po kateri je bilo sporno tovorno vozilo zavarovano je ..., polica ki pa jo je tožnik predložil, pa nosi številko ...(torej ni prava) in velja od 8. 3. 2002 do 8. 3. 2003. Po določbi 11. člena ZDDPO se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja. Po tej določbi bi moral tožnik za davčno priznanje spornega odhodka zavarovanja predložiti verodostojno knjigovodsko listino - zavarovalno polico. Te zavarovalne police tožnik ni predložil, češ, da jo je moral pustiti na zavarovalnici, ker je takšna zahteva zavarovalnice, da je potrebno predložiti zavarovalno polico, skupaj z neizkoriščenimi kuponi. Po presoji sodišča je takšna navedba neutemeljena, saj je treba zavarovalnici pri nadaljnjem zavarovanju vozila predložiti kupone, sama zavarovalna polica pa ostane zavarovancu. Zato se sodišče strinja z odločitvijo davčnega organa prve stopnje in tožene stranke, da navedenega zavarovanja ni mogoče priznati med davčno priznane odhodke po 12. členu ZDDPO. Po presoji sodišča tožena stranka in pred njo davčni organ prve stopnje tudi pravilno tožniku nista davčno priznala stroškov goriva, kupljenega na podlagi kartice za gorivo, ki je bila ukradena skupaj s tovornim vozilom. 12. člen ZDDPO je bil sicer z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-251/00 z dne 23. 5. 2002 razveljavljen z učinkom z dne 31. 12. 2002. V Uradnem listu RS, št. 108/02 z dne 12. 12. 2002 je bil objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davku od dobička pravnih oseb - ZDDPO-C, ki je upošteval odločbo Ustavnega sodišča. Na podlagi ZDDPO-C je Minister za finance sprejel Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca. Sodišče se tudi ob upoštevanju navedenih materialnih predpisov strinja z odločitvijo obeh davčnih organov, da tožniku stroškov zavarovanja in stroškov goriva, davčno ni mogoče priznati.

Na podlagi navedenega je po presoji sodišča odločitev tožene stranke v tem delu pravilna in na zakonu utemeljena. Ker sodišče tudi drugih nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23. člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si