Opravilna številka: sodba in sklep U 1785/2005
Datum: 11.12.2006

JEDRO:
Dejstvo je, da je listina, ki je podlaga za odbitek vstopnega DDV, račun, katerega vsebino taksativno določa 34. člen ZDDV; v obravnavanem primeru, ko gre za situacijo, da se je davčni zavezanec odločil za odbitek vstopnega DDV kot davčnega preostanka, pa je bil zavezan k temu, da na izstavljenem računu ne izkaže podatkov iz 6. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV.

IZREK:
Tožba se zavrne v obsegu, ki se nanaša na zavrnilni del odločbe Ministrstva za finance RS, št. ... z dne 30. 6. 2005. V ostalem delu se tožba zavrže. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika delno ugodila in odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 14. 8. 2001, spremenila v delih, ki se nanašajo na obračun in plačilo zamudnih obresti od naloženega davka tako, da te začnejo teči na dan nastopa izvršljivosti odločbe (odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004), to je dne 5. 10. 2001 in tečejo do dneva plačila, v ostalem pa je pritožbo zavrnila. S prvostopno odločbo, ob upoštevanju sklepa o popravi pomote z dne 24. 10. 2001, je bil tožniku naložen v plačilo davek na dodano vrednost (DDV) v skupnem znesku 926.369,00 SIT, in sicer 670.249,00 SIT za november 2000 in 256.120,00 SIT za december 2000 s plačilom zamudnih obresti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 40. člena, 1. in 5. odstavka 44. člena v povezavi s 6. točko 1. odstavka 34. člena Zakona o davku dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju ZDDV). Ugotavlja, da je nesporna ugotovitev prvostopnega organa, da je tožnik na računih, ki so navedeni v tabelah na 3. in 4. strani prvostopne odločbe (tabela 1 in 2) izkazal DDV, ki pa ga po določbi 5. odstavka 44. člena ZDDV ne bi smel izkazati. Navedena določba namreč določa, da preprodajalec iz tega člena ne sme na računu posebej izkazati podatkov iz 6. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV. To pomeni, da preprodajalec na računu ne sme izkazati cene blaga brez DDV, vrednosti blaga oz. storitve brez DDV, stopnje DDV in zneska DDV. Po določbi 4. točke 12. člena ZDDV mora plačati DDV tudi vsaka oseba, ki na računu ali drugem dokumentu, ki služi kot račun, izkaže DDV, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ tožnikov izstopni DDV utemeljeno povečal za znesek DDV, ki ga je tožnik v nasprotju z zakonom izkazal na omenjenih računih za november in december 2000. Tožena stranka pri preizkusu prvostopne odločbe po uradni dolžnosti ni ugotovila nobene bistvene kršitve pravil postopka in nobene kršitve materialnega zakona in je pritožbo v preostalem delu (to je razen v delu, ki se nanaša na zamudne obresti) zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu in navaja, da je tožena stranka samo povzela navedbe prvostopnega organa, da se pri nakupu in prodaji rabljenih vozil DDV plačuje samo od provizije in sicer s tem, ko se upošteva za odbitek DDV davčni preostanek od nabavne cene po preračunani stopnji, za izhodni DDV pa vračunani DDV po preračunani stopnji od prodaje cene vozila. Tožnik je že v pripombah na zapisnik, ki ga je pri inšpekcijskem pregledu sestavil davčni organ, navajal, da je davčni inšpektor upošteval samo obračunani DDV v prodajni ceni vozila, ni pa upošteval prevzemne kalkulacije, v kateri je obračunan DDV v nabavni ceni vozila. Tožnik je še navajal, da je DDV pri nabavi in prodaji samo evidentiran, dejanski DDV pa je samo od provizije, ker je to tudi dodana vrednost in kot taka davčna osnova za odmero DDV, ki se dejansko plača. Tožena stranka se do teh navedb, ki jih je tožnik ponovil tudi v pritožbi, ni opredelila. Tudi, če je tožnik res storil očitane mu napake v zvezi z navajanjem podatkov, ki jih na računih ne bi smel navajati, to ne more povišati dejansko pravilno obračunanega in plačanega DDV, še manj pa daje to dejstvo pravico davčnemu organu, da davčnemu zavezancu pri obračunu DDV ne upošteva vstopnega DDV. Po mnenju tožnika je tožena stranka tudi napačno razlagala določbe ZDDV, to je 40. člena ZDDV, saj navedena določba jasno pove, da pravica do odbitka DDV ni pogojena z vrsto registrirane dejavnosti, kot je bilo to zmotno zastopano v konkretnem inšpekcijskem postopku. Zaračunani davek sme davčni zavezanec, to je tožnik, vedno upoštevati kot vstopni davek, če je, ali bo nabavljeno blago, uporabil za opravljanje obdavčljive dejavnosti. To pomeni, da je tožnik s tem, ko je priložil listine o prevzemu in o kalkulaciji računov, dokazal, da je bila nabava povezana s prihodkom, ki je obdavčljiv in ima s tem tudi pravico do odbitka vstopnega davka pri obračunu DDV, česar pa davčni organ ni upošteval. Tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo ter odločbo prvostopnega organa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena, kolikor se nanaša na zavrnilni del izpodbijane odločbe.

Podlaga za nepriznavanje odbitka DDV je v obravnavanem primeru s strani davčnega zavezanca, to je tožnika, neupoštevanje določbe 5. odstavka 44. člena ZDDV, ki je v inšpiciranem obdobju, to je (november in december 2000) določal odbitek vstopnega DDV pri prometu rabljenih prevoznih sredstev po katerem, da ne glede na določbe 34. člena tega zakona preprodajalec iz tega člena ne sme na računu posebej izkazati podatkov iz 6. točke 1. odstavka 34. člena tega zakona. Gre za podatke o ceni blaga brez DDV, vrednosti blaga oz. storitve brez DDV, stopnjo oz. stopnji DDV ter znesek DDV po različnih stopnjah. Med strankama niti ni sporno, da računi, ki so bili inšpicirani in ki so navedeni v tabeli 1 in 2, niso bili izpolnjeni v skladu s 5. odstavkom 44. člena ZDDV, saj so vsebovali ceno z vključenim DDV ter stopnjo DDV. Tudi po presoji sodišča je odločitev prvostopnega davčnega organa in tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik ni imel podlage za odbitek DDV, zato mu je bil pravilno naknadno naložen v plačilo. Tožnik je sicer že v pripombah na zapisnik omenjal, da inšpektor ni upošteval prevzemne kalkulacije, kasneje pa je pritožbi priložil listino, ki jo imenuje prevzem in kalkulacija računa in s katero po njegovem mnenju dokazuje pravilnost izstavljenega računa. Iste ugovore tožnik ponavlja tudi v tožbi. Sodišče se v zvezi s tem strinja s tožnikovo navedbo, da tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene navedbe, vendar pa sodišča meni, da sicer gre za kršitev, ki pa ni bistvene narave, torej taka, ki bi vplivala na odločitev. Dejstvo namreč je, da je listina, ki je podlaga za odbitek vstopnega DDV račun, katerega vsebino taksativno določa 34. člen ZDDV, v obravnavanem primeru, ko gre za situacijo, da se je davčni zavezanec odločil za odbitek vstopnega DDV kot davčnega preostanka, pa je bil zavezan k temu, da na izstavljenem računu ne izkaže podatkov iz 6. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV. Račun je torej tista verodostojna listina, s katero se dokazuje in izkazuje obračun DDV, in zato davčni zavezanec v davčnem postopku z drugimi listinami, kot je to npr. v obravnavanem primeru, ko se tožnik sklicuje na listino - prevzem in kalkulacijo računa, ne more nadomestiti računa kot verodostojne listine. Davčni zavezanec ima pravico do odbitka vstopnega DDV (40. člen ZDDV), kolikor izpolnjuje z zakonom določene pogoje.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, v nadaljevanju ZUS).

K točki 2 izreka:

Sodišče je moralo tožbo v ostalem delu zavreči iz naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta, ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oz. njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in odločbo prvostopnega organa spremenila v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Po presoji sodišča zato izpodbijana odločba v ugoditvenem delu ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Tožnik si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, ker je bila prvostopna odločba glede obresti (na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 - Uradni list RS, št. 10/04) njemu v korist spremenjena.

Ker mora za odločanje v upravnem sporu tožnik ves čas postopka (od vložitve tožbe do odločitve sodišča) izkazovati pravni interes in mora na njegov obstoj sodišče paziti po uradni dolžnosti, dejanskega interesa pa v upravnem sporu samostojno ni mogoče uveljavljati, izpodbijana odločba (v ugoditvenem delu) po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi ji bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. S tem so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

K točki 3 izreka:

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, dalje ZPP-UPB2), ki se po določbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si