JEDRO:
Tožnik dejanskim ugotovitvam niti ne nasprotuje, gre pa tudi po mnenju sodišča za takšne pomanjkljivosti, ki vplivajo na samo pravico do odbitka vstopnega DDV. Okoliščina, da ni možno identificirati davčnega zavezanca kot prejemnika blaga oz. storitev, in okoliščina, da ni razvidna davčna osnova, sta vsekakor elementa, ki vplivata na identifikacijo davčnega zavezanca oz. višino vstopnega davka. Ob pomanjkanju navedenih podatkov pa tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV v skladu s 40. členom ZDDV tudi po mnenju sodišča ne gre.

IZREK:
Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožnika tako, da je odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 28. 2. 2002 (razen v točki II/1, ki se odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti in odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe) odpravila in vrnila v ponovni postopek ter glede stroškov postopka ugotovila, da za odločitev ni pristojna. Pri tožniku je bilo opravljeno inšpiciranje pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb ter davka na dodano vrednost za leto 2000, o čemer je bil izdan zapisnik in po pripombah dopolnilni zapisnik, v zvezi z naknadno vloženimi pripombami pa še dodatek k zapisniku. Prvostopni organ je tožniku z odločbo naložil plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 v znesku 30.525.331,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I/1 izreka prvostopne odločbe), plačilo razlike premalo plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 v znesku 27.983.893,00 SIT, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka prvostopne odločbe), plačilo davka na dodano vrednost za obdobje junij 2000 v višini 120.693,00 SIT ter pripadajoče zamudne obresti (točka II/1 izreka prvostopne odločbe), plačilo davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 7. do 30. 9. 2000 v višini 5.096.018,00 SIT ter pripadajoče zamudne obresti (točka II/2 izreka prvostopne odločbe), plačilo davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2000 v višini 3.559.269,00 SIT, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka II/3 izreka prvostopne odločbe). Tožena stranka je pritožbi tožnika ugodila v celoti, razen v točki II/1, katero je odpravila v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Tožena stranka glede zmanjšanja odhodkov iz naslova provizij, ki jih je zaračunala družba pooblaščenka, prvostopne odločbe ni mogla preizkusiti, ker se prvostopni organ o razlogu neupoštevanja davčnih odhodkov v zvezi z opravljanjem dejavnosti po noveliranem 12. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 108/02, v nadaljevanju ZDDPO) ni izjasnil. V zvezi z opravljanjem dejavnosti tudi ni mogla preizkusiti uporabe določbe 2. odstavka 18. člena ZDDPO, ker je bila odločba v tem delu neobrazložena. Glede davka na dodano vrednost in nepravilnosti, ki so bile ugotovljene pri njegovem obračunu, tožena stranka ugotavlja, da odločbe ni mogoče preizkusiti, saj ni razvidno, kakšna gradbena dela so bila opravljena, na podlagi predložene dokumentacije pa ni mogoče preveriti dejanskega stanja oz. pravilnosti izkazovanja vstopnega in izstopnega davka in sicer za obdobje od 1. 7. do 30. 9. 2000 oz. od 1. 10. do 31. 12. 2000. V ostalem delu pa se tožena stranka sklicuje na obrazložitev prvostopnega organa (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje ZUP). To velja za obračunsko obdobje junij 2000, za katerega je bilo ugotovljeno, da glede dveh računov tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV po 40. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju ZDDV), ker ne vsebujeta pravilnega naziva prejemnika računa oz. podatka o ceni blaga brez DDV, kar je v nasprotju s 3. točko 63. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 66/01, v nadaljevanju Pravilnik) ter 3. in 6. točko 34. člena ZDDV. Ker so bile tožniku obračunane zamudne obresti v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04) in je bilo materialno pravo zato v obravnavanem primeru napačno uporabljeno, je tožena stranka na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS obrazložila svojo odločitev glede zamudnih obresti v neodpravljenem delu, odločitev o stroških pa utemeljila z 2. odstavkom 118. člena ZUP, po katerem organ druge stopnje odloči o stroških, če zavrne, zavrže pravno sredstvo, ali če sam odloči o stvari. Ker pa v obravnavanem primeru izpodbijano odločbo odpravlja in zadevo vrača v ponoven postopek, za odločanje o stroških ni stvarno pristojen.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi molka organa, ki jo je pozneje razširila tudi na novo izdani upravni akt in sicer ga izpodbija le v delu, ki je naveden v oklepaju izreka izpodbijane odločbe ter v delu, ki se nanaša na stroške zastopanja. Pri tem navaja vse tožbene razloge po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06-odl. US, dalje ZUS). Vztraja, da bi morala tožena stranka v celoti odpraviti prvostopno odločbo, saj naj bi zamudne obresti začele teči od dneva izvršljivosti odločbe, ki pa je z isto odločbo odpravljena in vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek. Izpodbija tudi izrek o stroških, saj je po mnenju tožeče stranke bila tožena stranka dolžna odločiti o njih. Ker je s pritožbo v celoti uspela, zahteva povrnitev stroške zastopanja z zamudnimi obrestmi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in jo vrne v ponovni postopek in odločanje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov zastopanja z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je svojo udeležbo v tem postopku prijavilo z dopisom št. ... z dne 30. 6. 2004.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe in tudi iz obrazložitve, je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo v vseh točkah, razen v točki II/1, ki jo je odpravila le v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, glede katerih je odločila tako, da te tečejo od dneva izvršljivosti odločbe. Sodišče ne more slediti ugovorom tožnice, da obresti niso pravilno naložene, saj po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 obresti začnejo teči od dneva izvršljivosti davčne odločbe, kar pomeni od dneva izvršljivosti odločbe, s katero je tožeči stranki naloženo plačilo obveznosti, kar je tožena stranka tudi pravilno navedla. Zato sodišče v tem delu tožbene ugovore v celoti zavrača, v ostalem delu pa se sodišče strinja z obrazložitvijo tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS) in še dodaja:

Iz upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni organ tožniku naložil plačilo davka na dodano vrednost v točki II/1 za davčno obdobje od 1. 6. do 30. 6. 2000 iz razloga, ker račun št. 05-1007-202-440 v skupnem znesku 50.317,00 SIT ne vsebuje pravilnega naziva prejemnika računa oz. davčnega zavezanca, saj se glasi na B.B.B., kar je v nasprotju s 3. točko 63. člena Pravilnika in 3. točko 34. člena ZDDV. Račun št. 6-2060 v skupnem znesku 705.600,00 SIT pa ne vsebuje podatka o ceni blaga brez DDV, kar je v nasprotju s 6. točko 63. člena Pravilnika v povezavi s 6. točko 34. člena ZDDV. Na tej podlagi tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV, v skladu z določili 1. točke 2. odstavka 78. člena Pravilnika, saj tudi po mnenju sodišča račun, ki ne vsebuje naziva prejemnika, to je tožnika C.C.C., d.d., A., in se glasi na B.B.B, A., nikakor ne more identificirati tožnika kot prejemnika blaga, kar je pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV, prav tako pa se po računu, ki ne vsebuje podatka o ceni blaga brez DDV, ne more vzpostaviti kontrola in pravilna evidenca plačanega davka na dodano vrednost in s tem tudi višine kasneje uveljavljenega DDV. Tožnik dejanskim ugotovitvam niti ne nasprotuje, gre pa tudi po mnenju sodišča za takšne pomanjkljivosti, ki vplivajo na samo pravico do odbitka vstopnega DDV. Okoliščina, da ni možno identificirati davčnega zavezanca kot prejemnika blaga oz. storitev in okoliščina, da ni razvidna davčna osnova, sta vsekakor elementa, ki vplivata na identifikacijo davčnega zavezanca oz. višino vstopnega davka, zaradi tega ob pomanjkanju navedenih podatkov pravica do odbitka vstopnega DDV v skladu s 40. členom ZDDV tudi po mnenju sodišča ne gre.

Glede stroškov postopka je tožena stranka pravilno uporabila določbe 2. odstavka 118. člena ZUP, po katerem ima drugostopni organ pristojnost odločiti o stroških samo v primeru, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi. V tem primeru je dolžan odločiti o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. V obravnavanem primeru je tožena stranka ugotovila, da za odločitev o stroških ni pristojna, kar pomeni, da bo o stroških odločal prvostopni organ v ponovnem postopku, kamor je zadeva vrnjena v ponovno odločanje, ob tem pa je tožena stranka spregledala, da je v delu (ki se nanaša na točko II/1) pritožbo zavrnila, kar bi po mnenju sodišča pomenilo, da bi v tem delu morala odločiti tudi o stroških, saj je zato imela podlago v navedenem členu ZUP. Ker pa le gre za nesorazmeren del, v katerem je stranka zavrnila pravno sredstvo in bo o stroških tožnika v ponovnem postopku odločal prvostopni organ, je sodišče odločilo tako kot v izreku.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP-UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, v zvezi s 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov postopka ni upravičena.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si