Opravilna številka: sodba U 676/2006
Datum: 11.09.2007

JEDRO:
Določba 44. člena ZDDV specialno ureja odbitek vstopnega DDV pri prometu rabljenih prevoznih sredstev. Podlaga za nepriznavanje odbitka DDV v obravnavanem primeru je neupoštevanje določbe 5. odstavka 44. člena ZDDV.

IZREK:
Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika zoper odločbo Davčnega urada A. št. ... z dne 7. 8. 2003 ugodila v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, in odločila tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. S prvostopno odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora plačati razliko DDV za davčno obdobje od 1. 7. do 30. 9. 2002, v znesku 433.333,00 SIT. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik, ki opravlja dejavnost cestnega tovornega prometa, od komisionarja B.B.B. d.o.o., A., kupil prevozno sredstvo Peugeot, letnik 1998. Na računu št. ... z dne 12. 7. 2002, ki je bil izdan tožniku kot kupcu in je bilo zaračunano rabljeno tovorno vozilo, je bila navedena prodajna cena z DDV v višini 2.600.000,00 SIT. Na računu je bila izkazana tudi stopnja DDV (20 %) in vrednost DDV v višini 433.333,00 SIT. Določba 5. odstavka 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do103/01, v nadaljevanju ZDDV) določa, da komisijski preprodajalec, ki uveljavlja davčni preostanek v skladu z navedeno določbo ne glede na določbe 34. člena istega zakona, ne sme na računu posebej izkazovati podatkov iz 6. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV, tj. ceno blaga brez DDV, vrednost blaga oz. storitve brez DDV, stopnjo oz. stopnji DDV ter znesek DDV po različnih stopnjah. Po določbi 3. odstavka 88. člena Pravilnika o izvajanju Zakona na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 28/02, v nadaljevanju Pravilnik) davčni zavezanec, ki nabavi prevozno sredstvo od preprodajalca, ki je za to sredstvo uveljavil pravico do odbitka davčnega preostanka, ne more uveljaviti odbitka vstopnega DDV glede na določbo 5. odstavka 44. člena ZDDV. To je v nasprotju z določbo 40. člena ZDDV, ki določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan, ali ki ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago uporabil ali ga bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti za katere se plačuje DDV. Zato je bil po mnenju tožene stranke tožnik dolžan pravilno obračunati davčno obveznost. Tožnik sam navaja, da je računal na vračilo vstopnega davka in sta zato s preprodajalcem sklenila prodajno pogodbo. Tožnik je kupil rabljeno tovorno vozilo. (Pre)prodajalec na računu ne bi smel izkazovati podatkov iz 6. točke 34. člena ZDDV, zato bi tožnik kot prejemnik računa moral takšen račun zavrniti. Po mnenju tožene stranke je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo oz. določbe veljavnega ZDDV. Del odločitve, ki se nanaša na zamudne obresti pa tožena stranka utemelji z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširil tudi na izdani akt. Navaja, da se z izpodbijano odločbo v njenem zavrnilnem delu ne strinja. V letu 2002 veljavni Zakon o davku na dodano vrednost je v 6. točki 1. odstavka (pravilno 1. točki 6. odstavka) določbe 40. člena določal, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le v primeru, če je izkazan na računih iz določbe 34. člena ZDDV. Dne 1. 10. 2002 je bil zakon spremenjen in je po novem določal, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih, izdanih v skladu s 34. členom ZDDV. Prvostopni organ je odločal na podlagi predpisa, ki tožnika v času očitanega dejanja še ni zavezoval, iz tega razloga pa tožniku ni mogoče očitati kršitve določb ZDDV. Po mnenju tožeče stranke je razmerje potrebno presojati po zakonu, ki je veljal v času tožnikovega razmerja z družbo B.B.B. d.o.o., A., oz. v času sklenitve komisijske pogodbe z dne 12. 7. 2002, ko ga spremembe zakona o DDV še niso zavezovale. Zato je izpodbijana odločba nezakonita, saj je tožnik ravnal v skladu s 40. členom ZDDV in upravičeno uveljavljal vstopni DDV, saj je izpolnjeval vse predpisane zakonske pogoje. Tožnik je pri nabavi blaga poravnal celoten znesek DDV, nabavljeno blago je, kot to določa zakon, uporabljal pri izvajanju svoje registrirane dejavnosti, zaradi česar odločbi prvostopnega organa ni mogoče pritrditi, posledično pa tudi ne izpodbijani odločbi. Določba 40. člena ZDDV, ki je zavezovala tožnika, je bila spremenjena ravno zaradi nejasnosti in težav pri izvrševanju obveznosti, kot je obravnavana. Bistvo ureditve pred 1. 10. 2002 je bilo, da je odločilen kriterij, da je DDV na računih izkazan. Tožnik še dodaja, da pozna davčno ureditev kolikor se nanaša na njegovo poslovanje, nikakor pa ni ne pristojen, ne dolžan nadzirati zakonitosti poslovanja podjetja B.B.B. d.o.o.. Sklepno sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu, odpravi odločbo prvostopnega davčnega urada v celoti, da tožena stranka tožeči stranki povrne znesek 433.333,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2002 dalje, do plačila, in da sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odločala po določbah 51. do 72. člena ZUS-1.

Najprej sodišče ugotavlja, da se v obravnavani zadevi kot določbe, ki so podlaga za odločitev v tem upravnem sporu uporabi določbe ZDDV (Ur. l. RS št. 89/98, 17/00-odl. US in 30/01), na katerih temeljita tudi odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke. Ni podlaga za odločanje v tem upravnem sporu Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-B), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 67/02 in je začel veljati dne 10. 8. 2002 ter se uporabljati 1. 10. 2002. V obravnavani zadevi je namreč poslovni dogodek, ki je podlaga za davčni ukrep, nastal dne 12. 7. 2002, kar med strankama niti ni sporno. Zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na napačno uporabljen materialni predpis, neutemeljeni.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je B.B.B. d.o.o. kot komisionar - preprodajalec uveljavljal odbitek vstopnega DDV, ki ga je ugotovil po preračunani stopnji DDV od nabavne cene rabljenega prevoznega sredstva in je nadalje prodal rabljeno prevozno sredstvo tožeči stranki. Določba 44. člena ZDDV specialno ureja odbitek vstopnega DDV pri prometu rabljenih prevoznih sredstev in uvaja t.i. davčni preostanek (1. odstavek). V naslednjih odstavkih so določeni še drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za odbitek vstopnega DDV pri prometu rabljenih prevoznih sredstev. Med drugimi 5. odstavek določa, da ne glede na določbe 34. člena tega zakona preprodajalec ne sme na računu posebej izkazati podatkov iz 6. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV. Gre za podatke o ceni blaga brez DDV, vrednosti blaga oz. storitve brez DDV, stopnjo oz. stopnji DDV ter znesek DDV po različnih stopnjah. Podlaga za nepriznavanje odbitka DDV v obravnavanem primeru je neupoštevanje določbe 5. odstavka 44. člena ZDDV. Med strankama niti ni sporno, da račun, ki je podlaga za odbitek vstopnega DDV, v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen v skladu s 5. odstavkom 44. člena ZDDV, saj je vseboval ceno z vključenim DDV ter stopnjo DDV. Tožnik bi moral takšen račun zavrniti. Tudi po presoji sodišča je odločitev prvostopnega davčnega organa in tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik ni imel podlage za odbitek DDV, zato mu je bil pravilno naknadno naložen v plačilo. Prav ima tožnik, ko pravi, da je račun podlaga za odbitek vstopnega DDV, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV. V obravnavanem primeru pa gre (kot že navedeno) za posebno ureditev odbitka vstopnega DDV iz 44. člena ZDDV, ob katerem pa je treba upoštevati tudi 88.a člen Pravilnika. Določba 3. odstavka navedenega člena Pravilnika pravi, da davčni zavezanec, ki nabavi prevozno sredstvo od preprodajalca, ki je za to sredstvo uveljavil pravico do odbitka davčnega preostanka, ne more uveljaviti odbitka vstopnega DDV glede na določbo 5. odstavka 44. člena ZDDV. Tožnikovi ugovori, da je izpolnil vse predpisane zakonske pogoje, torej niso utemeljeni, neutemeljen pa je tudi njegov ugovor, da davčne zakonodaje, ki se nanaša na preprodajo avtomobilov, ni dolžan poznati.

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št., 73/07, v nadaljevanju ZPP-UPB3), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 do 70/00, v nadaljevanju ZUS), upoštevajoč 104. člen ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si