Opravilna številka: sodba U 1607/2003
Datum: 13.09.2004

JEDRO:
Pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Če račun ne vsebuje katerekoli izmed minimalnih obveznih sestavin, kupec blaga ali storitev kot prejemnik računa ne sme upoštevati izkazanega davka na računu kot vstopnega davka. Vse sestavine, ki so določene v 1. do 7. točki 34. člena ZDDV, morajo biti izrecno navedene na samem računu, zato formalno pomanjkljivega računa ni mogoče dopolniti z drugimi dokazili, pa čeprav bi se račun nanje izrecno skliceval. Tožeča stranka se zato ne more sklicevati na pogodbo in ostale listine, iz katerih naj bi bile razvidne zahtevane sestavine računa, ampak morajo biti podatki razvidni iz računa kot tiste listine, ki je podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

IZREK:
Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A št. ... z dne 16. 1. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za vračilo presežka davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) davčno obdobje avgust 2001 v znesku 6.063.901,00 SIT, tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo DDV za avgust 2001 v znesku 265.759,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka povzela bistvene ugotovitve prvostopnega organa, ki je pri tožeči stranki opravil inšpekcijski pregled obračunavanja in plačevanja DDV za avgust 2001, pri tem pa sestavil zapisnik z dne 26. 10. 2001. Do pripomb tožeče stranke se je prvostopni organ opredelil v dopolnilnem zapisniku z dne 7. 1. 2002, pri čemer je ugotovil, da je tožeča stranka v knjigo prejetih računov vknjižila račun št. ... z dne 1. 8. 2001 z obračunanim vstopnim DDV v vrednosti 6.329.660,00 SIT. Po ugotovitvah prvostopnega organa je bil navedeni račun sestavljen v nasprotju z določili 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/2000-odločba Ustavnega sodišča RS in 30/01, v nadaljevanju ZDDV), ker ne vsebuje datuma odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev, in v nasprotju z določili 5. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV, ker ne vsebuje podatkov o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev. Zaradi ugotovljene nepravilnosti obračuna vstopnega DDV se že obračunan DDV po spornem računu izloči iz obračuna DDV v davčnem obdobju avgust 2001. Tožena stranka v nadaljevanju povzame pritožbene navedbe tožeče stranke, ki so smiselno enake pripombam na zapisnik. V pritožbi navaja, da ima sporni račun skupaj s priloženimi dokumenti (kupoprodajna pogodba z dne 19. 6. 2001, zapisnik o primopredaji strojnih naprav z dne 1. 8. 2001 in dobavnica št. 2001/04/S z dne 1. 8. 2001) vse sestavine, ki jih zahtevata 4. in 5. točka 1. odstavka 34. člena ZDDV. Na računu je namreč naveden datum nastanka dolžniško upniškega razmerja (DUR), to je 1. 8. 2001, ki je vsebinsko enak datumu dobave blaga. V zapisniku o primopredaji je navedeno, da sta bila prevzem in nabava osnovnih sredstev opravljena dne 1. 8. 2001. Na računu je navedeno, da so zaračunana osnovna sredstva po pogodbi, ki je priložena računu kot njegov sestavni del, zato vsebuje vse podatke o vrsti in količini prodanih osnovnih sredstev in meni, da je treba upoštevati vse priloge k računu. Tudi v pritožbi vztraja na stališču, da je davčni organ nepravilno uporabil določila 1. točke 6. odstavka 34. člena ZDDV, ki ureja pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računa, ki ga izda davčni zavezanec drugemu davčnemu zavezancu, na kar napotuje tudi določba 8. odstavka 40. člena ZDDV. Navedena določba je jasna in veže vsebino na to, ali gre za davčnega zavezanca za DDV, pri čemer ne postavlja nobenih pogojev glede podatkov na računu. Zato mora po mnenju tožeče stranke davčni organ vstopni DDV priznati le pod pogojem, da je izkazan na računu davčnega zavezanca drugemu davčnemu zavezancu. Strinja se s prvostopnim organom, da okrožnice pravno niso zavezujoče, vendar je pojasnilo izdal Glavni davčni urad, ki skrbi za enoten način obračunavanja in pobiranja davkov, zato bi ga moral davčni organ pri izdaji odločbe upoštevati. Tožena stranka se pri utemeljitvi zavrnitve pritožbe sklicuje na 1. odstavek 40. člena ZDDV, po katerem sme davčni zavezanec pri obračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, pri uvozu blaga ter kot prejemnik storitve, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene upravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV (6. odstavek 40. člena ZDDV). Tožena stranka v celoti citira 34. člen ZDDV, pri čemer ugotovi, da sporni račun št. 2001/04/OS z dne 1. 8. 2001, ki ga je tožeči stranki izstavil prodajalec AAA d.d., ni sestavljen v skladu s 5. točko 1. odstavka 34. člena ZDDV, saj ne vsebuje podatka o vrsti in količini prodanega blaga. Iz navedb na računu, po katerem prodajalec zaračunava osnovna sredstva po pogodbi (brez navedbe za katero pogodbo gre), ti podatki niso razvidni. Prav tako sporni račun ne vsebuje podatka o datumu odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev v skladu s 4. točko 1. odstavka 34. člena ZDDV. Navedena sta namreč le datum valute in datum računa in DUR. Zato po mnenju tožene stranke tožeča stranka na podlagi navedenega računa ni bila upravičena odbijati vstopnega davka. Ker torej tudi po ugotovitvi tožene stranke sporni račun ne vsebuje vseh podatkov, ki so predpisani v 34. členu ZDDV, ni izpolnjen pogoj za odbitek vstopnega DDV po 6. odstavku 40. člena ZDDV. Zato odbitka vstopnega DDV na podlagi spornega računa prvostopni organ utemeljeno ni priznal. Davčni zavezanec je namreč upravičen do odbitka vstopnega DDV le v primeru, če izpolnjuje vse pogoje, ki jih za odbitek predpisuje zakon. Tožena stranka še navaja, da račun, ki vsebuje vse predpisane podatke, predstavlja formalen zakonski pogoj za odbitek vstopnega DDV, pomanjkljivega računa pa ni mogoče nadomestiti z drugimi dokazili. Zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na kupoprodajno pogodbo, zapisnik o primopredaji strojnih naprav in dobavnico, ki naj bi bile sestavni deli računa. Priloge na spornem računu pa niso navedene, saj iz računa ne izhaja, da bi imel kakšne priloge, ki bi bile njegovi sestavni deli. Glede na navedeno je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke, ki jo je po pozivu sodišča razširila na izpodbijano odločbo. V tožbi v celoti vztraja pri pritožbenih navedbah, ki jih je podala v pritožbi zoper prvostopno odločbo in jih v izogib ponavljanju ne navaja. Tudi v tožbi vztraja, da je sporni račun sestavljen v skladu s 34. členom ZDDV, s čimer je izpolnjen pogoj iz 6. odstavka 40. člena ZDDV. Na računu je po njenem mnenju naveden podatek o vrsti in količini prodanega blaga, saj so bila osnovna sredstva po obračunana po pogodbi, ki je bila priložena k računu, iz kupoprodajne pogodbe pa nedvoumno izhaja vrsta in tip kupljenega stroja, leto izdelave, št. šasije, št. motorja in vrednost. Skupna vrednost iz pogodbe je enaka znesku, navedenem na računu. Tako po njenem mnenju ni nobenega dvoma, na katero pogodbo se faktura sklicuje. K računu je bil priložen zapisnik o primopredaji strojnih naprav, iz katerega izhajajo podatki o prevzemu posameznega stroja ter času predaje in prevzema, ter dobavnica z vsemi potrebnimi podatki. Tožeča stranka še poudarja, da je v primeru, ko so nekateri od elementov računa iz 34. člena ZDDV navedeni na dobavnici ali drugem dokumentu, ki je sestavni del računa, mogoče šteti, da račun vsebuje vse elemente, predpisane z ZDDV. Tako meni tudi direktor Glavnega davčnega urada v svojem mnenju št. ... z dne 10. 9. 1999. Glede na vse navedeno meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za uveljavitev in priznanje vstopnega DDV, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču predložila vse upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec pri obračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, za katere se plačuje DDV. Davčni zavezanec sme vstopni DDV odbiti le, če je izkazan na računih iz 34. člena tega zakona (1. točka 6. odstavka 40. člena ZDDV). Po presoji sodišča je pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Če račun ne vsebuje katerekoli izmed minimalnih obveznih sestavin (1. do 7. točka 1. odstavka 34. člena ZDDV), kupec blaga ali storitev kot prejemnik računa ne sme upoštevati izkazanega davka na računu kot vstopnega davka. Zato je zmotno stališče tožeče stranke, da je za priznanje odbitka vstopnega DDV po 1. točki 6. odstavka 40. člena ZDDV dovolj, da davčni zavezanec izda račun drugemu davčnemu zavezancu, saj mora račun glede na zgoraj navedeno zakonsko ureditev vsebovati vse podatke iz 1. odstavka 34. člena ZDDV, ugovor nepravilne uporabe materialnega prava pa v tej smeri neutemeljen.

Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporna sama vsebina računa, pač pa je sporno, ali vsebina računa zadosti zahtevam iz 4. in 5. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV, po katerih mora račun vsebovati tudi podatek o datumu odpošiljanja blaga in podatek o vrsti in količini prodanega blaga. Prvostopni organ in tožena stranka ugotavljata, da račun ne vsebuje podatkov iz citiranih določil ZDDV, tožeča stranka pa meni drugače. Po njenem prepričanju račun vsebuje vse sestavine iz 1. odstavka 34. člena ZZDV, ker je treba upoštevati tudi priloge, ki so sestavni del računa, in sicer kupoprodajno pogodbo z dne 19. 6. 2001, zapisnik o primopredaji strojnih naprav z dne 1. 8. 2001 in dobavnico št. ... z dne 1. 8. 2001. Ne glede na sicer pravilno ugotovitev tožene stranke, da priloge na računu niti niso navedene, sodišče meni, da morajo biti vse sestavine, ki so določene v 1. do 7. točki 34. člena ZDDV, izrecno navedene na samem računu. Formalno pomanjkljivega računa namreč ni mogoče dopolniti z drugimi dokazili, pa čeprav bi se račun nanje izrecno skliceval. Da vsebina spornega računa ne zadosti zakonskim zahtevam iz 4. in 5. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV, pa sta tožena stranka in pred njim prvostopni davčni organ podrobno utemeljila s pravilnimi razlogi, ki jih sodišče na tem mestu ne ponavlja. Davčni zavezanec se tudi po presoji sodišča ne more sklicevati na pogodbo in ostale listine, iz katerih naj bi bile razvidne zahtevane sestavine računa, ampak morajo biti podatki razvidni iz računa kot tiste listine, ki je podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka in s tem do vračila vstopnega davka. Čim pa je tako, je pravno nepomembno sklicevanje tožeče stranke na zgoraj navedene listine in mnenje Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije, ki za davčni organ itak ne predstavlja pravno zavezujočega mnenja.

Po ugotovitvi, da račun ne izpolnjuje vseh formalnih pogojev za odbitek vstopnega DDV, je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek ter 70/2000).

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si