Opravilna številka: Sodba I Up 672/2002
Datum: 14.12.2005

JEDRO: V pritožbi zoper prvostopno sodbo je dopustno uveljavljati razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le, če je to stanje ugotavljalo prvostopno sodišče. Zamudne obresti od neplačanih davkov začnejo teči z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka. Davčno relevantne poslovne dogodke je mogoče upoštevati le na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin. Solidarnostna pomoč delavcem je le tista, ki je predvidena s kolektivno pogodbo oziroma podjetniško pogodbo po kriterijih, ki jih določi sindikat. Ni solidarnostna pomoč enak denarni znesek, ki ga prejmejo vsi delavci, temveč je tak prejemek osebni prejemek, ki mora biti tako tudi obdavčen. Nabavna vrednost kupljenih nepremičnin je cena iz kupoprodajne pogodbe brez popravkov vrednosti zaradi amortizacije, saj se ob nabavi amortizacija še ne more obračunati.

IZREK: Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 5.4.2000, odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v točki I/1, I/2 in I/4 odločbe Davčnega urada M. z dne 19.7.1999, ter se v tem delu zadeva vrne Ministrstvu za finance v ponoven postopek, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.4.2000, s katero je ta delno ugodila pritožbi tožeče stranke in v odločbi Davčnega urada M. z dne 19.7.1999, točko I/1 delno odpravila za znesek 315.920,50 SIT in pripadajoče zamudne obresti, posledično odpravila točko I/2 za ustrezen del zamudnih obresti, točko I/3 odpravila v celoti ter v odpravljenem delu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločanje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. S prvostopno odločbo je prvostopni organ na podlagi inšpeciranja davčnega poslovanja tožeče stranke za leto 1997 tožeči stranki naložil plačilo davka od dobička s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do 20.5.1999 ter pripadajoče zamudne obresti od 21.5.1999 do plačila obveznosti (I/1); plačilo zamudnih obresti od neplačanih akontacij davka od dobička za leto 1998 obračunane od prvega dne zamude do 20.5.1999 in plačilo pripadajočih zamudnih obresti, ki se obračunajo od 21.5.1999 do dneva plačila obveznosti (točka I/2); plačilo davka od osebnih prejemkov in znesek pripadajočih zamudnih obresti od prvega dne zamude do 20.5.1999 ter plačilo pripadajočih zamudnih obresti, ki se obračunavajo od dne 21.5.1999 do dneva plačila obveznosti (točka I/3); plačilo davka od osebnih prejemkov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki so obračunane od prvega dne zamude za plačilo davčnih obveznosti do 20.5.1999 ter plačilo pripadajočih zamudnih obresti, ki se obračunavajo od dne 21.5.1999 do dneva plačila obveznosti (točka I/4); določil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve ter da mora tožeča stranka obveznosti iz odločbe izpolniti v 30 dneh od prejema te odločbe, sicer bodo obveznosti prisilno izterjane (II. točka izreka prvostopne odločbe).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v obravnavanem primeru za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, ter se je nanje v izogib ponavljanju izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Pritrdilo je stališču upravnih organov, da je tožeča stranka od na novo nabavljenih gradbenih objektov, kupljenih na podlagi pogodbe z dne 1.9.1997, obračunala amortizacijo od nepravilnih osnov, kar je imelo za posledico previsoko izkazan strošek amortizacije, previsoko izkazane revalorizacije amortizacije in premalo izkazan revalorizacijski presežek. Takšen obračun amortizacije je tudi po stališču prvostopnega sodišča v nasprotju s Slovenskim računovodskim standardom (SRS) 1.3 ter 11., 15. in 17. členom Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO, Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 in 34/96). Prvostopno sodišče je soglašalo tudi s tem, da davčne osnove za odmero davka od dobička pravnih oseb ni mogoče zniževati za stroške, ki jih je tožeča stranka izplačala družbam G. d.o.o., M. in L. Ltd L., ker za dokaz potrebnosti teh stroškov tožeča stranka ni predložila verodstojnih knjigovodskih listin. Pri tem se je prvostopno sodišče sklicevalo na SRS 21, 21.12., 21.5, 21.9. Soglašalo je tudi s stališčem upravnih organov, da prejemki, ki so jih prejeli delavci, zaposleni pri tožeči stranki, v decembru 1997 niso solidarnostna pomoč in da se zato vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Pri tem se je sklicevalo na določbo 1. alineje 16. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94-popr., 2/95, 7/95, 14/96, 18/96, 44/96 in 68/96). Na odločitev o stvari tudi po presoji prvostopnega sodišča ne morejo vplivati naknadno poslani kriteriji, ki naj bi jih sprejel sindikat, saj je predsednik sindikata izjavil, da je bilo izplačilo spornih prejemkov delavcem namenjeno preprečevanju socialnih nemirov. Pojasnilo je tudi, da glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, saj je v tem postopku sodišče presojalo le zakonitost izpodbijanega akta, čeprav je bila tožba prvotno vložena zaradi molka tožene stranke, kasneje pa razširjena še na izdani akt.

Zoper prvostopno sodbo se tožeča stranka pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvene kršitve pravil postopka so podane zato, ker tožena stranka ni popravila navedbe prvostopne odločbe, o pritožbi zoper katero je odločala. Pravilna prvostopna odločba namreč nosi številko ... in ne ... Tako je tožena stranka odločala o pritožbi zoper neobstoječo odločbo, enako je ravnalo tudi prvostopno sodišče, ko je odločalo o zakonitosti odločbe tožene stranke, ki se nanaša na neobstoječo odločbo prvostopnega organa. Tožeča stranka tudi ni prejela odgovora na tožbo, ki ga je podala tožena stranka in se tako ni mogla izjasniti o stališčih tožene stranke v odgovoru na tožbo. Glede kršitev uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se sklicuje na svojo tožbo. Dodaja še, da strokovni standardi omogočajo amortiziranje osnovnega sredstva v času njegove življenjske dobe. Pri tem ni bistveno, ali se je lastništvo nepremičnine spremenilo, ali pa je ostalo ves čas pri istem lastniku. Če bo obveljala odločitev upravnih organov in sodišča prve stopnje, bo nepremičnina kljub poteku življenjske dobe ostala neamortizirana. Glede davčno nepriznanih stroškov storitev se ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru nevtralna strokovna oseba ne more jasno spoznati posamezne vrste in obsega poslovanja. Iz pisnega poročila in izpovedi prič S.Š. in J.B. je razvidno, da je slednji predvsem vzpostavljal kontakt z ustreznimi državnimi in drugimi inštitucijami. Dejanski rezultati so se pričeli kazati v naslednjih letih. O postopkih lobiranja torej ni mogoče pisati dnevnih oziroma mesečnih poročil, zato je treba navedene stroške priznati in za njih zmanjšati osnovo za plačilo davka. Glede pogodbe z M. sta S.Š. in B.K. jasno izpovedala, da je bil cilj sofinanciranja zastopstva za pridobivanje poslov v tujini. Kljub prizadevanjem gospoda K. posli niso bili sklenjeni, kar pa še ne pomeni, da ni šlo za opravljanje storitev za tožečo stranko. To je najmanj za posredovanje, zato so bili stroški upravičeni. Glede stroškov v zvezi s sodelovanjem z L. je nerazumljiva trditev sodišča, da pri mesečnem plačilu dogovorjene provizije ni bilo vsebovanega opisa konkretno opravljenega dela. Konkretno opravljeno delo je prav plačilo provizije, ki je bila pogojena zaradi zagotavljanja kontinuirane dobave materiala. Material je bil pravočasno dobavljen, kar je dejstvo, saj je proizvodnja nemoteno potekala in je tožeča stranka v celoti izpolnila mesečni in letni plan proizvodnje. Solidarnostne pomoči delavcev so bile izplačane v skladu s predlogom sindikata in Osnov in kriterijev za dodelitev solidarnostne pomoči. Res je imelo učinek tudi na splošno vzdušje zaposlenih v podjetju, ni pa mogoče sprejeti poenostavljene trditve presednika sindikata, da je v tem primeru šlo le za preprečevanje socialnih nemirov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena iz naslednjih razlogov:

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo odločbo, št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004 (Uradni list RS, št. 109/04). Z njo je odločilo, da; 1. je bil ZdavP v neskladju z Ustavo Republike Slovenije iz razlogov obrazložitve navedene odločbe; 2. da v zadevah iz 406. člena ZDavP začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe.

Ustavno sodišče je določilo način izvršitve navedene odločbe (2. točka izreka odločbe). V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je pojasnilo, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena (nedvomno bi bilo lahko za tisti čas predpisano ohranjenje realne vrednosti (obveznosti), temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15.a člena ZDavP). Ker so bile v obravnavanem primeru tožeči stranki obračunane zamudne obresti v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, je bilo v tem primeru materialno pravo napačno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče, saj postopek v tej zadevi še ni pravnomočno končan, na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1.odstavka 60. člena ZUS odpravilo v delu, ki se nanaša za zamudne obresti, ter v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, v katerem naj pri odločanju upošteva tudi navedeno odločbo ustavnega sodišča.

Glede preostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru navedlo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Res je, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla napačno številko odločbe prvostopnega organa, vendar po presoji pritožbenega sodišča ta napaka ni takšna, da bi bilo treba zaradi navedenega odločbo tožene stranke v celoti odpraviti. Tožena stranka bo to pomanjkljivost popravila z popravnim sklepom, tožeča stranka pa povsem jasno tudi sama zatrjuje, da je izpodbijana odločba tožene stranke, izdana v zvezi z odločbo prvostopnega davčnega organa, torej ni dvoma o tem, o pritožbi zoper katero odločbo so tožena stranka in posledično tudi prvostopno sodišče in sedaj pritožbeno sodišče odločali.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je bila bistvena kršitev pravil postopka storjena s tem, ko tožeči stranki ni bil vročen odgovor na tožbo tožene stranke. Glede na to, da je odgovor na tožbo, ki ga je vložila tožena stranka, le v tem, da vztraja pri pravilnosti in zakonitosti svoje odločbe in prvostopnemu sodišču predlaga, da zato tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in kot pravilno in zakonito potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke, nevročitev tega odgovora na tožbo ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V njem namreč tožena stranka ni navedla nobenih dodatnih razlogov za zavrnitev tožbe, ker se je sklicevala le na svojo izpodbijano odločbo, ki pa jo je tožeča stranka prejela.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog se lahko s pritožbo v upravnem sporu uveljavlja le, če bi dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo (5. odstavek 72. člena ZUS), česar pa v obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni storilo, temveč je svojo odločitev v celoti oprlo na dejansko stanje, ki ga je po njegovem mnenju pravilno in popolno ugotovil prvostopni upravni organ.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Prvostopno sodišče in pred njim upravna organa nista zavrnila upoštevanja stroškov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v zvezi s pogodbami z družbami G., M. in L. zato, ker bi dvomila v opravljene storitve, temveč zato, ker tožeča stranka o tem, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene, ni predložila verodostojnih knjigovodskih listin. Da bi jih predložila, ne zatrjuje niti v pritožbi, temveč poskuša nadomestiti zahtevano predložitev verodostojnih listin z izjavami prič, ki so bile zaslišane pri prvostopnem upravnem organu po vložitvi pritožbe oziroma z opisovanjem opravil, ki naj bi jih te družbe za tožečo stranko opravile, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more nadomestiti pomanjkljivosti knjigovodske dokumentacije, ki jo je treba po SRS predložiti za vsak poslovni dogodek.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor glede davčno nepriznanega odhodka zatrjevanih solidarnostnih pomoči. Po podatkih izpodbijane sodbe in odločb upravnih organov ne gre za namene, ki so določeni v kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96 - 68. člen). Za obravnavo izplačanih sredstev po 27. členu Podjetniške kolektivne pogodbe pa niso bili izpolnjeni predpisani pogoji, saj so bila ta sredstva v enakem znesku izplačana vsem zaposlenim, razen tistim, ki delajo po individualni pogodi. Kriteriji, ki naj bi jih izdelal sindikat, so bili predloženi naknadno, pa še ti ne opredeljujejo spornih izplačil kot solidarnostne pomoči. Glede na vse ostalo tudi izjava predsednika sindikata, da je šlo za preprečevanje socialnih nemirov, ne vzbuja dvoma pritožbenemu sodišču.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede amortizacije novo nabavljenih nepremičnin. Po določbi 15. člena ZDDPO se amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev kot odhodek prizna v obračunanem znesku, vendar največ do zneska, obračunanega z uporabo metode enakomernega časovnega amortiziranja ter najvišjih letnih amortizacijskih stopenj, predpisanih z ZDDPO. Začetek in prenehanje obračunavanja amortizacije pa določa SRS v točkah 1.9 do 1.15, metode amortiziranja pa SRS 13. Glede na določe SRS in ZDDPO bi morala torej tožeča stranka kot nabavno vrednost kupljenih nepremičnin izkazati nabavno vrednost po kupoprodajni pogodbi, ki jo je sklenila s prodajalcem, in je ne bi smela povečevati za popravek vrednosti, ki je posledica obračunavanja amortizacije, saj ob nabavi amortizacije še ni mogla obračunati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe, razen v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si