Opravilna številka: Sodba I Up 967/99
Datum: 27.10.2003

JEDRO: Uporaba nerazporejenega dobička za nominalno povečanje osnovnega kapitala ne pomeni uporabe dobička za razdelitev med družbenike.

IZREK: Pritožbama se delno ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. II U 49/97-16 z dne 9.9.1999, se delno spremeni tako, da se tožbi delno ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 15.9.1997, se odpravi tudi v delu, v katerem je zavrnjena pritožba zoper I/1 točko in I/2 točko izreka odločbe Davčnega urada M. z dne 14.4.1997, in v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV:

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke z dne 15.9.1997, v delu, ki se nanaša na zavrnitev njene pritožbe zoper točke I/1, I/2 in I/4 izreka odločbe Davčnega urada M. z dne 14.4.1997. Naloženo ji je bilo plačilo posebne akontacije za davek od dobička v znesku 35.010.750,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 2.352.968,50 SIT (točka I/1), plačilo zamudnih obresti od neplačane akontacije dohodnine v znesku 1.409.572,40 SIT (točka I/2) in plačilo davka od prometa storitev po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev v znesku 33.413.015,90 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 12.411.734,30 SIT.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbi in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke v delu, s katerim je zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper točko I/4 izreka prvostopne odločbe glede zneska 30.932.878,10 SIT (prometni davek od prevoznih storitev v mednarodnem prevozu) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 11.326.846,00 SIT in v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V delu, s katerim je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper točki I/1 in I/2 izreka prvostopne odločbe, je tožbo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo tožene stranke iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka. V delu, s katerim je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper naloženo davčno obveznost v zvezi z obračunom prometnega davka iz naslova zaračunanih storitev vgradnje sedežnih grelcev (del I/4 točke izreka prvostopne odločbe), je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo odločbo tožene stranke na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem delu in v tem obsegu vrne zadevo istemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbe Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in 29/94, v nadaljevanju ZGD) in zmotno presodilo pogodbeno voljo družbenikov. Poslovni namen tožeče stranke je bil le v izplačilu poslovnih deležev družbenikov, ki so iz družbe izstopili. Kakršnokoli povečanje osnovnega kapitala, bodisi nominalno ali efektivno, pred ali po sprejemu pogodb o izstopu, ni v nobeni povezavi z izstopi, niti s spornim vprašanjem, kakšna je narava izvedenih plačil. Vpis izstopa družbenikov v sodni register ni konstitutivne narave. Da bi šlo v obravnavani zadevi za fiktivne posle, v pogodbeni in sodnem registru izvedeni dokumentaciji nima nikakršne zakonite podlage, na skupščini družbenikov pa tudi ni bil sprejet sklep o izplačilu dobička. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe v upravnem sporu, ker ni izvedlo naroka za presojo novih dokazov, niti ni upoštevalo vpisa v sodni register z dne 3.11.1997, da je družba na podlagi sklepa družbenikov z dne 5.8.1996 povečala osnovni kapital na 325.449.083,00 SIT.

R.H. in A.N. vlagata pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje in odpravi odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v nov postopek. Navajata, da podlaga za ugotavljanje davčnih obveznosti niso samo knjigovodska opravila, ampak dejanska narava izplačil. V obravnavani zadevi že sodišče prve stopnje navaja, da so bila izplačila realizirana na podlagi pogodb o izstopih. Gospodarski subjekti so upravičeni gospodarska razmerja urejati tako, kot je za njih s stališča davčnih obveznosti najugodnejše.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbi nista odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni v delu zavrnitve tožbe zoper odločitev, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper točki I/1 in I/2 izreka prvostopne odločbe.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da so J.Z., A.N., R.H. in D.P. dne 20.2.1992 ustanovili tožečo stranko kot družbo z omejeno odgovornostjo z ustanovnim kapitalom 26,515.560,00 SIT in poslovnimi deleži 25 %. Dne 5.8.1996 so na skupščini sprejeli sklep o povečanju osnovnega kapitala iz sredstev nerazporejenega dobička na 325,449.083,00 SIT. Dne 12.8.1996 je bila v notarski obliki sklenjena pogodba o izstopu in prenosu poslovnih deležev med A.N. in R.H. kot izstopajočima družbenikoma in J.Z. in D.P. kot prevzemnikoma, dne 18.10.1996 pa še pogodba med D.P. kot izstopajočim družbenikom in J.Z. kot prevzemnikom. Iz zapisnika Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M. z dne 30 1.1997 in njegove dopolnitve z dne 11.4.1997 izhaja, da je bilo v inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da je tožeča stranka v glavni knjigi na kontu osnovnega kapitala knjižila izplačila deležev v osnovnem kapitalu, in sicer je bil A.N. dne 8.8.1996 izplačan znesek 88,800.000,00 SIT in istega dne R.H. znesek 57,956.205,40 SIT, D.P. pa dne 5.11.1996 znesek 86,450.000,00 SIT, dne 20.11.1996 znesek 31,745.000,00 SIT in dne 31.12.1996 znesek 27,210.000,00 SIT.

Upravna organa sta štela, da so navedeni zneski bili izplačani kot razdelitev čistega dobička po 1. odstavku 429. člena ZGD, ker predhodno povečanje osnovnega kapitala iz nerazporejenega dobička po sklepu skupščine z dne 5.8.1996 še ni bilo izvedeno v sodnem registru. Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču, da povečanje osnovnega kapitala iz nerazporejenega dobička še ni bilo izvedeno, vendar ne zaradi manjkajočega vpisa v sodni register, pač pa zato, ker družbeniki niso v obliki notarskega zapisa sprejeli povečanih deležev na osnovnem kapitalu. Sodišče prve stopnje navaja, da kaže na prikrito razdelitev čistega dobička tudi okoliščina, da je tožeča stranka isti dobiček hkrati namenila za izplačilo družbenikom in za povečanje osnovnega kapitala. Po stališču sodišča prve stopnje bi bila odločitev o povečanju osnovnega kapitala utemeljena le po izvedenem izstopu družbenikov.

Navedena stališča upravnih organov in sodišča prve stopnje pa po presoji pritožbenega sodišča nimajo podlage v določbah ZGD in pritožnika utemeljeno zatrjujeta, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Odločitev o povečanju osnovnega kapitala je poslovna odločitev, ki se pri družbah z omejeno odgovornostjo lahko izvede tudi iz nerazporejenega dobička kot nominalno povečanje osnovnega kapitala. Takšno povečanje osnovnega kapitala je urejeno v 451. členu ZGD. Gre za povečanje osnovnega kapitala s preoblikovanjem bilančne postavke (nerazporejenega dobička) lastnega kapitala v osnovni kapital. Po določbah ZGD je pogoj za izvedbo takšnega preoblikovanja odločitev skupščine in obstoj nerazdeljenega dobička po zadnji bilanci stanja. Povečana vrednost osnovnega kapitala pripade posameznim družbenikom v siceršnjem razmerju njihovih deležev v osnovnem kapitalu. Da bi za prevzem teh deležev bil potreben notarski zapis, kot to zatrjuje sodišče prve stopnje, ZGD ne določa. Tudi sicer je delež na osnovnem kapitalu le kategorija za uveljavljanje korporacijskih pravic. Pri nominalnem povečanju osnovnega kapitala se namreč premoženje družbe ne poveča, kar pomeni, da se poslovni deleži družbenikov ne spremenijo. Vpis povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe v sodni register je namenjen zgolj varovanju upnikov in je deklarativne narave in ne konstitutivne, kot to zmotno navajata upravna organa.

Tudi vpis spremembe družbenika v sodni register ima zgolj deklarativen učinek, kar pomeni, da sprememba učinkuje že pred vpisom. V skladu s 1. odstavkom 436. člena ZGD lahko družbena pogodba določi pravico družbenika, da izstopi iz družbe, ter pogoje, postopek in posledice izstopa. Pogodbeni izstop oziroma odpoved pogodbe je enostranska izjava, ki v notranjem razmerju med družbeniki in družbo učinkuje že z izjavo volje. Družbenik lahko izstopi s tem, da napove določen rok, po izteku katerega bo izstopil, ali z odstopom brez odpovednega roka. Ena izmed pravnih posledic izstopa družbenika je v tem, da preneha njegov poslovni delež in z njim povezane pravice in obveznosti (1. odstavek 437. člena ZGD). V primeru izstopa ima družbenik pravico do vračila tržne vrednosti svojega poslovnega deleža (4. odstavek 437. člena ZGD), pri čemer ima družba dolžnost izplačila iz sredstev družbe, ne glede na višino osnovnega kapitala. Tožeča stranka ima zato prav, ko v pritožbi navaja, da za urejanje razmerij v primeru izstopa družbenika ZGD ne določa obveznosti predhodne prilagoditve višine osnovnega kapitala.

Po presoji pritožbenega sodišča uporaba nerazporejenega dobička za nominalno povečanje osnovnega kapitala ne pomeni uporabe dobička za razdelitev med družbenike. Po ureditvi ZGD družbeniki svobodno sprejemajo poslovne odločitve, in sicer v obliki korporacijskih dejanj, ki temeljijo na sklepu skupščine družbenikov ali drugega pristojnega organa družbe. Voljo oziroma poslovni namen izkazujejo vsebina sprejete odločitve in druge dejanske okoliščine realizacije posameznega poslovnega dogodka. Sama razlaga materialnega prava, v obravnavanem primeru ZGD, pa v nobenem primeru ne more izkazovati volje niti namena družbenikov. Zato ni pravilno, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje razlagala voljo oziroma namen družbenikov zgolj z razlago prava.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbama, ki se nanašata na zavrnitev tožbe v zvezi z zavrnitvijo pritožbe zoper I/1 in I/2 točke izreka prvostopne odločbe, delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo tudi v tem delu in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji v tem obsegu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala ponovno odločiti o pritožbi v delu, ki se nanaša na odločitev I/1 in I/2 točke izreka prvostopne odločbe, ob uporabi pravnega mnenja in stališč iz te sodbe.

V delu zavrnitve tožbe zoper odločitev, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper naloženo davčno obveznost v zvezi z obračunom prometnega davka iz naslova zaračunanih storitev vgradnje sedežnih grelcev (del I/4 točke prvostopne odločbe), pritožbi nista utemeljeni. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da po računih, izdanih podjetju AC-I., L., ni pogojev za oprostitev davka od prometa storitev po 6. in 7. členu Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71793, v nadaljevanju ZPD) v povezavi s 16. in 36. členom Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92, 29/92 in 29/93, v nadaljevanju pravilnik). Takšna odločitev ima podlago v ugotovljenih dejanskih okoliščinah, da na navedenih računih niso vpisani potrebni podatki (klavzula, da davek ni obračunan, številka in datum izjave), niti izjave niso posebej priložene, in v pravilni uporabi ZPD. Tudi ni podana nobena kršitev postopka v upravnem sporu, na katero bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, glede na to, da pritožniki sploh ne pojasnjujejo, v čem naj bi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje ne bila pravilna niti zakonita. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.

Glede na uspeh tožbe tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje v delu odločitve tožene stranke, ki se nanaša na I/4 točko izreka prvostopne odločbe glede zneska 30.932.878,10 SIT (prometni davek od prevoznih storitev v mednarodnem prometu) s pripadajočimi zamudnini obrestmi 11.326.846,40 SIT, bo tožena stranka morala v tem obsegu ponovno odločiti ob pravilni uporabi materialnega prava, kar je sodišče prve stopnje že navedlo v sodbi, št. II U 49/97-16 z dne 9.9.1999.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si