Opravilna številka: Sodba I Up 468/2004
Datum: 4.4.2006

JEDRO: V postopku prisilne izterjave ni mogoče uveljaviti ugovora v zvezi z obveznostjo plačila sodne takse.

IZREK: Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.4.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep davčnega urada N.m., Izpostave N.m., z dne 19.12.2001, s katerim je prvostopni davčni organ začel postopek prisilne izterjave neplačane sodne takse v višini 11.625,00 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 1000 SIT od osebnih prejemkov tožnice. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni organ upošteval določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/97 do 108/99) glede obveznih sestavin sklepa o prisilni izterjavi in izvršilnega naslova in določbe Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 14/91 in Uradni list RS, št. 38/96 do 93/2001).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in se v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sklicuje na razloge iz njene odločbe. Navaja, da predstavlja izvršljiva odločba o neplačani sodni taksi izvršilni naslov po 44. členu ZDavP. Prvostopni davčni organ je kot pristojni organ ravnal po 42. in 43. členu ZDavP, ko je izdal sklep o prisilni izterjavi dolžnega zneska. Tožnica ne ugovarja postopku prisilne izterjave. Njeni ugovori se nanašajo na obstoj obveznosti plačila sodne takse, ti pa so neupoštevni, ker jih s pritožbo zoper sklep o prisilni, izdan na podlagi 46. člen ZDavP, ni več mogoče uveljaviti. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bilo tožnici naloženo plačilo sodne takse z odločbo Davčnega urada N.m., Izpostava N.m., z dne 23.8.2001, ki se v obrazložitvi sklicuje na sporočilo Okrajnega sodišča Trebnje z dne 17.5.2001. Tudi ni prišlo do zastaranja, ker izhaja iz upravnih spisov, da pravica izterjati sodne takse po 9. členu ZST ni zastarala, ker je bilo zastaranje pretrgano, tudi ni še nastopilo absolutno zastaranje, ker v času izdaje sklepa o prisilni izterjavi še niso pretekla štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo sodne takse.

V pritožbi tožnica navaja, da je vložila na Okrajno sodišče v Trebnjem predlog za izdajo začasne odredbe zaradi prepovedi prodaje stanovanjske hiše, last L.K. starejšega, ki je sedaj že pokojni. Imenovani si je sposodil denar pod pogojem zastavne pravice na stanovanjski hiši, zavezal pa se je tudi plačati stroške v zvezi z zahtevo za vrnitev denarja. Zato meni, da je sodno takso dolžan plačati njegov naslednik, ki je stanovanjsko hišo prevzel. Sodišče pa tudi ni izdalo začasne odredbe. Gre pa tudi za zastaranje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je v 46. členu ZDavP določeno, da v postopku s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Zato sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno kot neupoštevne zavrnila tožničine ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov oziroma na obveznost plačila sodne takse. Pravilno sta tudi navedla, da je tovrstne ugovore tožnica imela možnost uveljaviti v postopku odmere sodne takse in podatki upravnih spisov kažejo, da je to možnost tudi izkoristila, saj je vložila pritožbo zoper sklep, s katerim ji je bila na podlagi 27. člena ZST sodna taksa odmerjena, vendar s pritožbo ni uspela. Ker tožnica tudi v sedaj obravnavani pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ponavlja tožbene ugovore v zvezi z odmero sodne takse, s takšnimi ugovori ne more uspeti.

Glede postopka prisilne izterjave pa se tudi pritožbeno sodišče strinja s toženo stranko, ki je ugotovila, da ima sklep prvostopnega davčnega organa obvezno vsebino, kot je zahtevana v 43. členu ZDavP, sledi pa tudi izvršilnemu naslovu, to je odločbi, izdani po 29. členu ZST, ki je bila tožnici vročena 25.8.2001 in je po preteku 15 dni od prejema postala izvršljiva, ker po podatkih upravnih spisov tožnica dolžnega zneska ni plačala. Podatki v upravnih spisih tudi pritrjujejo stališču tožene stranke in sodišča prve stopnje, da ni nastopilo zastaranje, saj je obveznost za plačilo dolžnega zneska nastala (sklep o odmeri sodne takse Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 20.11.2000) z dnem vložitve izvršilnega predloga, to je 3.4.2000, zastaranje pa je bilo prekinjeno z izdajo odločbe o odmeri sodne takse in sklepa prvostopnega davčnega organa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena in 68. člena ZUS in potrdilo izpodbijani sklep.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR:http://www.sodnapraksa.si