Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 29.12.2008 23:16:19

Plačevanje stroškov prehrane

Rubrika: Sodna praksa - Vrhovno sodišče in Ustavno sodiščeprint Natisni

Plačevanje stroškov prehrane

Opravilna številka: Sodba Ur 23/93
Datum: 23.11.1993

JEDRO: Plačilo nadomestila za prehrano v zneskih, višjih kot jih določa kolektivna pogodba, ne more iti na račun stroškov. Ker izplačila niso prikazana kot osebni dohodki, jih ni mogoče obremeniti z davki in prispevki od osebnih dohodkov. Zato je v skladu z določbo 5. odst. 72. čl. zakona o računovodstvu, da se vzpostavijo terjatve do delavcev v višini preveč izplačanih nadomestil za prehrano.

IZREK: Tožba se zavrne kot neutemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

SDK Podružnica je z odločbo št. 25-VP/I-373.14/93 z dne 11-5-1993 naložila tožeči stranki, da poveča terjatve do delavcev za 9.316.292,10 Sit in za isti znesek poveča dohodek ter opravi ustrezna knjiženja v svojem knjigovodstvu. Ugotovila je, da je tožeča stranka izdala svojim delavcem nakaznice kot povračilo stroškov za prehrano v nasprotju z 39.čl. splošne kolektivne pogodbe, nato pa poslovni dogodek knjižila kot materialni strošek za zaščitna sredstva, kar je kršitev 71. in 72.čl. zakona o računovodstvu.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke. Zavzela je stališče, da je smela tožeča stranka izplačevati svojim delavcem nadomestilo za prehrano kot strošek le po 39.čl. splošne kolektivne pogodbe, ker višjih povračil ni določila s splošnim internim aktom niti s pogodbo s posameznim delavcem. Ker gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, jih sme nadomeščati le neposredno od delavcev.

To odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo, ker niso bili pravilno uporabljen njen Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o povračilih določenih stroškov, določilo 29.čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 26.čl. Kolektivne pogobe za kmetijstvo in živilsko industrijo ter 71. in 72.čl. Zakona o računovodstvu. Poudarja, da kolektivna pogodba določa minimalne pravice zaposlenih, med tem ko maksimumi niso določeni. Tožeča stranka je s svojim pravilnikom lahko uredila izplačila nadomestil za prehrano za nazaj, ker ji to dovoljuje njen statut. Meni, da določbi 71. in 72. čl. Zakona o računovodstvu nista podlaga za vspostavitev terjatev proti njenim delavcem. Ker ni nobene ovire za izplačilo višjih povračil stroškov za prehrano, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožbe, vstraja pri svoji odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi ni bistveno, ali je tožeča stranka smela izplačati delavcem nadomestilo za prehrano v zneskih, višjih kot jih določa kolektivna pogodba, ampak, ali je smela to storiti na račun stroškov. Če bi tožeča stranka izplačala sporno nadomestilo kot osebne dohodke, bi morala pač plačati še davke in prispevke, s katerimi so obremenjeni osebni dohodki. Ker pa izplačil ne prikazuje kot osebne dohodke, je ni mogoče obremeniti z davki in prispevki od osebnih dohodkov, ni pa ji mogoče priznati niti izplačila v breme stroškov. Zato je v zvezi z odločitvijo, da mora tožeča stranka vspostaviti terjatve do svojih delavcev v višini preveč izplačanih nadomestil za prehrano, pravilno sklicevanje tožene stranke na 5. odst. 72. čl. zakona o računovodstvu.

Tožeča stranka ima prav, ko opozarja, da kolektivne pogodbe določajo minimalne pravice delavcev. Vendar, če z internimi akti niso določene večje pravice, so minimalne pravice po kolektivni pogodbi edino določene pravice in so podlaga za presojo pravilnosti izplačil. Na podlagi tega je bilo pravilno ugotovljeno, da višja izplačila za prehrano od tistih, ki jih je določala splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, v breme stroškov niso utemeljena.

Stališče tožeče stranke, da spremembe njenega pravilnika veljajo za nazaj, je napačno. Ustava Republike Slovenije namreč v 1. odst. 155.čl. prepoveduje povratno veljavo ne samo zakonov, ampak tudi drugih splošnih aktov.

Glede na navedeno tožba ni utemeljena in jo je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 2. odst. 42. čl. zakona o upravnih sporih v zvezi z 68. čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si

Ključne besede:
sodna praksa
vrhovno sodišče
plačevanje stroškov prehrane
vzpostavitev terjatev do delavcev
stroški prehrane

Zadnji članki iz rubrike:

20.5.2019 8:08:19:
Transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas

5.5.2019 16:36:26:
Ugotovitev obstoja delovnega razmerja - civilnopravne pogodbe - novinarstvo

23.4.2019 8:27:15:
Davčna napoved na podlagi samoprijave - začetek postopka o prekršku - uradno dejanje pristojnega organa

23.4.2019 8:13:48:
Povračilo stroškov za prehrano - regres za letni dopust

23.4.2019 8:03:19:
Plačilo regresa za letni dopust - rok za izplačilo - drug prejemek iz delovnega razmerja

Najnovejši članki:

19.6.2019 10:43:55:
Novi predlogi davčnih sprememb - 18. 6. 2019

18.6.2019 15:39:26:
Oddajate stanovanje preko Airbnb in Bookinga? Kaj pa davki?

18.6.2019 15:31:28:
Obvezna socialna zavarovanja davčnih rezidentov RS, ki na Hrvaškem oddajajo nepremičnine v najem za turistične namene

18.6.2019 14:37:26:
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2L)

17.6.2019 16:16:41:
Pravilnik o prepovedanih nerevizijskih storitvah revizijskih družb

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT