Opravilna številka: Sodba I Up 820/2002
Datum: 5.6.2006

JEDRO: Stroški drugih storitev niso priznani ker iz računa fizične osebe ni izkazana realizacija poslovnega dogodka. Popravek vrednosti terjatev ni izkazan, saj so dolžniki ugovarjali strokovnosti izvedenih del, ne pa tudi plačila. Investiranje v osnovna sredstva - upošteva se poslovni dogodek v letu, ko je ta nastal in tako ni mogoče v letu 1998 izkazovati kupnine za nepremičnine kupljene v letu 1997.

IZREK: Pritožbi se delno ugodi, sodba prvostopnega sodišča se v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada L. z dne 5.10.2001, odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v točkah I/1 in I/2 izreka odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M. z dne 19.7.2000 ter se zadeva v tem obsegu vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije, da opravi nov postopek, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) s sklepom združilo upravna spora U 2029/2000 in U 1939/2001, ki sta se vodila med istima strankama pred istim sodiščem (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.10.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada M. z dne 19.7.2000, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora zaradi ugotovljenih nepravilnosti in nezakonitosti pri obračunavanju davka od dobička pravnih oseb od povečane davčne osnove v višini 26.475.942,00 SIT plačati davek od dobička po stopnji 25% v znesku 6.618.985,00 SIT in znesek pripadajočih zamudnih obresti v višini 1.491.125,80 SIT, obračunanih od prvega dne zamude za plačilo davčne obveznosti do 12.5.2000 in znesek pripadajočih zamudnih obresti, ki se obračunajo od 13.5.2000 do dneva plačila (točka I/1 izreka prvostopne odločbe); plačati zamudne obresti od neplačanih akontacij davka od dobička za leto 1999 v skupnem znesku 936.243,80 SIT, obračunane od prvega dne zamude za plačilo davčne obveznosti do dne 31.3.2000 (točka I/2 izreka prvostopne odločbe) ter določila 30-dnevni izvršitveni rok (točka II izreka prvostopne odločbe). V postopku inšpiciranja je prvostopni organ ugotovil, da je tožeča stranka za leto 1998 izkazala prenizko davčno osnovo za znesek 26.475.942,00 SIT.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi skladno z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS sklicevalo na razloge tožene stranke, s katerimi se je izrecno strinjalo. Obrazložilo je svoje stališče, zakaj se strinja z razlogi tožene stranke in se strinjalo tudi glede posameznih spornih postavk, ki so:

1. stroški drugih storitev................ .....19.160.820,00 SIT, 2. popravek vrednosti terjatev............. 3.674.987,10 SIT, 3. odhodki za obresti....................... 1.157.765,10 SIT, 4. izredni odhodki ............................. 1.032.924,20 SIT in 5. neupravičeno uveljavljane davčne olajšave za vlaganja v opredmetena osnovna sredstva......... 3.976.532,00 SIT.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V prvi vrsti se pritožuje, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo brez opravljene glavne obravnave. Na podlagi knjigovodske in računovodske dokumentacije bi se dalo ugotoviti, da je tožeča stranka na podlagi računov, št. 2079 in 2078 v skupni višini 19.160.820,00 SIT, kupila gradbeni material, ki ga je nato uporabila na gradbišču. Ta material je bil specificiran v spornih računih, ki izkazujejo poslovni dogodek. Zato bi bilo treba ta material v skladu z določilom 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb upoštevati kot odhodek družbe. Pri oblikovanju popravkov vrednosti je tožeča stranka upoštevala določbe slovenskih računovodskih standardov, ki ne določajo sodne izterjave. Dolžnike je opominjala, vendar niso plačali. V zvezi s postavko odhodki financiranja izpodbijana sodba sploh nima razlogov. Gre za postavke iz preteklih obračunskih obdobij, ki v obračunskem obdobju zmanjšujejo celotni poslovni izid od tistega, ki izhaja iz rednega poslovanja podjetja. Investiranje v osnovna sredstva oziroma v nakup dveh parcel je tožeča stranka izkazala v letu 1998 zato, ker je tedaj dobila šele gradbeno dovoljenje in je v okviru te dokumentacije zajela tudi vlaganje v nakup nepremičnine. Osnovni namen nakupa parcel je bil namreč gradnja poslovnega skladiščnega objekta, ki je bil izpolnjen šele v letu 1998.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med tem upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004 (Ur. l. RS, št. 109/2004) odločilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije iz razlogov, navedenih v obrazložitvi navedene odločbe; da v zadevah iz 406. člena (novega) Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ustavno sodišče je določilo tudi način izvršitve navedene odločbe. Pojasnilo je, da je treba odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve po določbi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. Davčnega zavezanca zato ne morejo bremeniti posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost še ni bila ugotovljena, temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka.

Ker so bile v obravnavanem primeru tožeči stranki obračunane zamudne obresti v nasprotju z navedeno odločbo ustavnega sodišča, je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je pritožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo v delu, ki se nanaša na odmero zamudnih obresti. V ponovljenem postopku pa bo morala tožena stranka upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004 (Ur. l. RS, št. 109/2004).

V preostalem delu pa je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo pravilne razloge, tudi s sklicevanjem na razloge tožene stranke, saj je to v izpodbijani sodbi tudi zapisalo. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče še dodaja:

Glede stroškov drugih storitev je tožeča stranka knjižila med stroške drugih storitev znesek 19.160.820,00 SIT na podlagi dveh računov fizične osebe, v katerih tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazana realizacija poslovnega dogodka, iz računov pa tudi ne izhaja, kdaj je bil sporni material dobavljen oziroma prevzet, zaradi česar tem listinam ni mogoče pripisati svojstva knjigovodskih listin.

Popravek vrednosti terjatev tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala, da znesek 3.674,987,10 SIT ne bo poravnan, saj so dolžniki le ugovarjali nestrokovno izvedena dela. Ker pa niso ugovarjali plačila, ni mogoče utemeljeno sklepati, da obravnavane terjatve ne bodo poravnane oziroma izterjane.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da obresti, ki se nanašajo na poslovanje v letu 1996 in 1997 ni knjižila v teh letih, ker naj ne bi bila seznanjena z njihovo višino, saj je treba stroške evidentirati v obračunskem obdobju, na katerega se nanašajo in ne takrat, ko jih dejansko plačamo.

Na podlagi določbe 11. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO) se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov (SRS). Ker tožeča stranka izrednih odhodkov ni obračunala v skladu s 17.4 SRS, upravni organ prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno teh odhodkov ni vštel med odhodke tožeče stranke.

Glede investiranja v osnovna sredstva tudi pritožbeno sodišče sledi stališču tožene stranke, da je tožeča stranka kupila v k.o. S.B. dve parceli v letu 1997, in ker bi bilo treba evidentirati oziroma upoštevati ta poslovni dogodek v letu 1997, tožeča stranka kupnine ni pravilno izkazovala v letu 1998.

Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si