Opravilna številka: sodba U 263/2002
Datum: 25.02.2005

JEDRO: Zneski, izplačani iz naslova odpravnine zaradi predčasne razrešitve člana uprave, zaradi dogovorjene konkurenčne prepovedi in iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja pred potekom 6- mesečnega odpovednega roka (ne zaradi nujnih operativnih razlogov), se štejejo v osnovo za odmero dohodnine.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo sedanjega tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., Izpostava B., z dne 4. 4. 2002, s katero je upravni organ prve stopnje tožniku odmeril dohodnino za leto 2000 v znesku 22.599.903,00 SIT. Prvostopni organ je še odločil, da odmerjena oziroma obračunana akontacija dohodnine znaša 23.076.788,00 SIT in presega odmerjeno dohodnino za 476.885,00 SIT, kar se vrne tožniku z obrestmi, ki začnejo teči od dneva pravnomočnosti prvostopne odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v svoji davčni napovedi napovedal prejemke iz naslova plač v višini 43.995.637,00 SIT, pripisal akontacijo dohodnine v višini 16.380.168,00 SIT in prispevke za socialno varnost v višini 9.723.033,00 SIT. Po oddaji davčne napovedi je tožnik organu prve stopnje poslal obvestilo, da so pri dohodkih iz naslova plač vpisani napačni podatki. Pravilen znesek prejemkov iz naslova plač bi moral biti 30.824.605,00 SIT, akontacija dohodnine od tega zneska 11.342.768,00 SIT in prispevki za socialno varnost 6.812.235,00 SIT, ker je delodajalec med prihodke neupravičeno vštel bruto znesek odškodnine izplačane mu zaradi predčasne razrešitve kot člana uprave družbe AAA d.d. v višini 13.171.032,00 SIT. Organ prve stopnje je od izplačevalca AAA d.d. zahteval podatke o prejemkih tožnika in pojasnila posameznih prejemkov, hkrati pa k razjasnitvi podatkov povabil tudi tožnika. Po prejemu odgovora izplačevalca je organ prve stopnje tožniku v osnovo za odmero dohodnine upošteval prejemke v skladu s kontrolnimi podatki davčnega organa in pojasnilom izplačevalca. Z odločbo prve stopnje so bile nato tožniku namesto napovedanih prejemkov iz naslova plač v višini 43.995.637,00 SIT v osnovo za odmero dohodnine vštete plače in nadomestila plač v višini 57.166.669,00 SIT in drugi prejemki iz delovnega razmerja v višini 3.823.938,00 SIT. Tožena stranka meni, da je taka odmera pravilna in ugotavlja, da je iz podatkov o dohodkih tožnika, ki jih je poslal izplačevalec razvidno, da je bila tožniku dne 4. 7. 2000 izplačana odškodnina v višini 12.965.851,00 SIT zaradi predčasne razrešitve člana uprave in odškodnina (odmena) v višini 13.171.031,00 SIT zaradi manjše možnosti pridobivanja dohodkov. Na podlagi 2. odstavka 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) ima predsednik ali član uprave, ki ga nadzorni svet odpokliče brez utemeljenega razloga, pravico do odpravnine v višini najmanj 24-kratne njegove zadnje mesečne plače. Po določbi 13. točke individualne pogodbe o zaposlitvi in 3.a člena Sporazuma o prenehanju delovnega razmerja je bil tožnik upravičen do odpravnine zaradi odpoklica brez utemeljenega razloga v višini 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12. mesecih opravljanja funkcije. Na isti pogodbeni osnovi je bil tožnik upravičen tudi do odškodnine (odmene) zaradi manjše možnosti pridobivanja dohodkov zaradi dogovorjene konkurenčne prepovedi. Z vidika obdavčitve je potrebno obe obravnavani kategoriji prejemkov šteti za prejemke tožnika iz delovnega razmerja, od katerih so bili pravilno obračunani prispevki za socialno varnost in davek na osebne dohodke. Do obeh vrst prejemkov je bil tožnik upravičen na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, ki mu jih je izplačal njegov delodajalec, torej predstavljata prejemek iz delovnega razmerja, kot odmeno zaradi predčasne razrešitve člana uprave brez krivdnih razlogov in zaradi eventualne nemožnosti pridobivanja dohodka iz delovnega razmerja v določenem časovnem obdobju, zato sta bila pravilno zajeta v osnovo za odmero dohodnine tega leta. Tožnik sicer pravilno ugotavlja, da gre pri odpravnini razrešenemu članu uprave za obliko odškodnine, ki je vnaprej dogovorjena in pavšalizirana. Vendar pa tovrstne odškodnine, kot tudi odškodnine (odmene) zaradi dogovorjene konkurenčne prepovedi ni mogoče enačiti z odškodninami za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ali drugih zakonih, ki niso obdavčeni. Neobdavčene so le denarne odškodnine za pravno priznano škodo. Primeri pravno priznanih škod so taksativno navedeni v ZOR in še nekaterih drugih predpisih, vendar med njimi ni obravnavanih škod zaradi nekrivdne razrešitve člana uprave in zaradi dogovorjene konkurenčne prepovedi. Sporna zneska za to predstavljata obdavčljiv prejemek iz delovnega razmerja. Na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja je bila tožniku izplačana tudi odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja in celoten znesek nadomestila plače zaradi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja pred iztekom 6-mesečnega roka, ki je bila pravilno všteta v osnovo za odmero dohodnine. Po določbi 1. alinee 3. točke 19. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh) se davek od osebnih dohodkov ne plačuje od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Upravičenje do plačila odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja po delovno-pravnih predpisih temelji na sporazumnem dogovoru med tožnikom in njegovim delodajalcem, na podlagi katerega mu je bila odpravnina tudi izplačana. Ne glede na to, ali je bil tožnik do tovrstne odpravnine upravičen ali ne, je potrebno ugotoviti, da mu je bila izplačana. Vendar pa tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po delovno-pravnih predpisih, saj je imel tožnik delovno razmerje sklenjeno na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, ki ni urejena v Zakonu o delovnih razmerjih, zato tako izplačane odpravnine ni mogoče šteti med neobdavčljive prejemke. Po določbi 2. odstavka 36.f. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) je delodajalec dolžan izplačati delavcu celoten znesek nadomestila plače, če po sporazumu z delavcem, kateremu ni mogoče zagotoviti dela pri delodajalcu, delovno razmerje preneha pred iztekom 6-mesečnega odpovednega roka. Tudi upravičenost do plačila nadomestil plače za čas 6-mesečnega odpovednega roka, ki so bila tožniku izplačana v enkratnem znesku, za ta postopek ni relevantna. Dejstvo je, da so bila tožniku od njegovega delodajalca nadomestila plač izplačana. V kolikor tožnik z delodajalcem ne bi sklenil sporazuma o prenehanju delovnega razmerja pred potekom 6-mesečnega odpovednega roka, bi v času odpovednega roka prejemal nadomestilo plače kot obdavčljiv prejemek, od katerega bi bili plačani vsi prispevki in davki, zato so bili tudi od teh nadomestil plač pravilno obračunani prispevki za socialno varnost in davek na osebne prejemke in so bili v skladu z določilom 1. alinee 6. člena ZDoh pravilno všteti v osnovo za odmero dohodnine.

Tožnik je vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Glede vštetja zneska 12.965.851,00 SIT, ki je bil izplačan iz naslova odpravnine zaradi predčasne razrešitve člana uprave, v osnovo za odmero dohodnine, tožnik zatrjuje, da gre za obliko odškodnine neupravičeno odpoklicanemu članu uprave. Odškodnina je bila dogovorjena in pavšalizirana vnaprej, plača člana uprave pa je upoštevana le kot merilo za izračun zneska odpravnine. Odpravnina neupravičeno odpoklicanemu članu uprave je po svoji pravni naravi odškodnina za škodo, ki le-temu nastane z odpoklicem in tako stališče izhaja tako iz pravne teorije kot sodne prakse. To izhaja iz različnih člankov, na primer dr. Rada Bohinca, PP št. 7/98 in Vanje Verdela, PP, št. 17/99. Teorija navedeno obliko odpravnine primerja s pogodbeno kaznijo, kot je v spornem času določal 275. člen ZOR. Odpravnino neupravičeno odpoklicanemu članu uprave, ki jo je v spornem času urejal 250. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je potrebno ločiti od drugih institutov, ki se sicer enako poimenujejo kot odpravnine, določeni pa so v predpisih s področja delovnih razmerij. Samo ta odpravnina se lahko šteje kot prejemek iz delovnega razmerja. Odpravnina neupravičeno odpoklicanemu članu uprave je korporacijsko-pravni in odškodninski institut, ki ga je urejal ZGD in nima nobene pravne povezave z morebitnim delovnim razmerjem članov uprave v družbi, v kateri je opravljal tudi funkcijo člana uprave. To tudi teoretično ni možno v tistih primerih, ko član uprave sploh ni v delovnem razmerju družbe, katerega član uprave je, saj lahko to funkcijo opravlja tudi na drugi pravno-poslovni podlagi in ne le na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. O neobdavčljivosti take odpravnine se je pritrdilno izjavil tudi dr. Marjan Kocbek v svojem članku z naslovom "Davčni vidiki odpravnine neupravičeno odpoklicanemu članu uprave". Odpravnina po ZGD je torej pavšalno določena odškodnina za škodo člana uprave, ki mu nastane zaradi neupravičenega odpoklica s funkcije člana uprave. Višina dejansko nastale škode na pravico do izplačila odpravnine po ZGD ne vpliva, saj gre za pavšalizirano obliko odškodnine. Pravilno je sicer stališče davčnega organa, da so neobdavčene le denarne odškodnine za pravno priznano škodo, vendar pa je zmoten njegov smiselni zaključek, da škoda, ki nastane članu uprave zaradi nekrivdne razrešitve, ni pravno priznana škoda. Takšen zaključek je v celoti v nasprotju z zakonsko ureditvijo v spornem času oziroma tedanjim 2. odstavkom 250. člena ZGD, ki je določala pravico člana uprave do odpravnine v primeru neupravičenega odpoklica in je s tem ZGD posredno določil škodo člana uprave, ki le-temu nastane zaradi neupravičenega odpoklica, kot pravno priznano škodo. Tudi če štejemo odpravnino po ZGD kot neke vrste pogodbeno kazen zaradi kršitve pogodbe, na podlagi katere opravlja nekdo funkcijo člana uprave, je potrebno ugotoviti, da gre za odškodnino za škodo, ki članu uprave nastane zaradi kršitve pogodbe, ki je podlaga njegovemu opravljanju funkcije člana uprave. Škoda, ki nekomu nastane zaradi kršitve pogodbe, pa je pravno priznana škoda na podlagi 2. odstavka 262. člena ZOR. Odpravnina neupravičeno odpoklicanemu članu uprave torej predstavlja odškodnino za pravno priznano škodo, ki ne more predstavljati obdavčljivega prejemka. Glede vštetja zneska 13.171.031,00 SIT, ki je bil izplačan kot odmena zaradi dogovorjene konkurenčne prepovedi, v osnovo za odmero dohodnine, tožnik navaja, da je bil do te odškodnine upravičen zaradi manjše možnosti pridobivanja dohodkov. S strani dotedanjega delodajalca izplačan denarni znesek, kot posledica uveljavljanja konkrenčne klavzule, je po svoji pravni naravi denarna odškodnina, kar je ugotovilo že Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi opr. št. VIII Ips 134/97. Po sodni praksi gre tako za odškodnino, do katere je delavec upravičen zaradi dejstva, ker je za določeno pogodbeno dogovorjeno dobo pristal na omejitev svoje ustavno zagotovljene človekove pravice do proste izbire zaposlitve. Ker ima na eni strani delodajalec zaradi varstva svojih ekonomskih interesov pravico uveljaviti konkurenčno klavzulo, ima delavec na drugi strani pravico do ustrezne odškodnine zaradi posega v njegovo pravico do proste izbire zaposlitve. Ravno dejstvo, da delavcu z uveljavitvijo konkurenčne klavzule zagotovo nastane določena škoda, je Ustavno sodišče privedlo do sprejema znane odločbe opr. št. U-I-51/90, s katero je bila razveljavljena taka zakonska ureditev (5. in 6. odstavek 7. člena ZDR), ki je dopuščala, da delavec ostane brez ustrezne ekvivalence za omejitev svoje pravice do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude. Tožnik dodaja, da prejemek iz naslova uveljavljanja konkurenčne klavzule v nobenem primeru ne more predstavljati tako imenovanega drugega prejemka iz delovnega razmerja, ki je po določbi 16. člena ZDoh obdavčljiv. Delodajalec lahko namreč uveljavi konkurenčno klavzulo šele ob prenehanju delovnega razmerja in je torej šele tedaj delavec upravičen do izplačila ustrezne odmene. Tudi sedaj veljavni 4. odstavek 7. člena ZDR določa, da se delavec in delodajalec s konkurenčno klavzulo posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja. Izplačilo iz naslova uveljavljanja konkurenčne klavzule torej nikakor ne predstavlja prejemka iz delovnega razmerja, saj ne gre za prejemek delavca v zvezi z njegovim delom pri delodajalcu, temveč za prejemek delavca v zvezi z omejitvijo njegove ustavne pravice v obdobju po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu. V zvezi z vštetjem zneska 3.823.938,00 SIT, ki je bil izplačan iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, tožeča stranka ugotavlja, da ugotovitve tožene stranke materialno-pravno niso pravilne in temeljijo na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je bil pri družbi AAA d.d. dejansko zaposlen na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa taka pogodbena ureditev ne spremeni dejstva, da je bil tožnik z družbo AAA d.d. v delovnem razmerju. Tožnik in družba sta v točki 7.5. individualne pogodbe izrecno navedla, da se glede vseh drugih pravic, obveznosti in odgovornosti, ki s to pogodbo niso urejene, neposredno uporabljajo določila zakona, splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti in drugih delovno-pravnih predpisov. Zato za tožnika nedvomno veljajo enake pravice, kot jih za ostale delavce določa ZDR v III. poglavju z naslovom "Prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu". Nasprotno stališče davčnega organa v izpodbijani odločbi je tako materialno-pravno zmotno, saj temelji na napačni uporabi točke 7.5. individualne pogodbe ter ustreznih določb ZDR. Tožnik zatrjuje, da mu je pri delodajalcu delovno razmerje prenehalo zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca. Tožniku je bil dne 12. 6. 2000 izdan sklep o ugotovitvi obstoja trajnega prenehanja potrebe po delu delavca. Na podlagi navedenega sklepa mu je bil nato dne 16. 6. 2000 izdan tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja. Dne 1. 7. 2000 sta nato tožnik in delodajalec resnično sklenila tudi sporazum o prenehanju delovnega razmerja delavca pred potekom 6-mesečnega odpovednega roka. Takšen sporazum pa ima povsem veljavno podlago v določbi 2. odstavka 36.f člena ZDR in ne vpliva na njegovo pravico do izplačila odpravnine po 3. odstavku istega člena. Ravno tako takšen sporazum ne pomeni, da mu je sporazumno prenehalo delovno razmerje pri družbi AAA d.d., kakor predmetni sporazum razume drugostopni davčni organ. Predmetni sporazum je bil sklenjen na podlagi 2. odstavka 36.f člena ZDR kot posledica ugotovljenega trajnega prenehanja potrebe po delu delavca in iz tega razloga ne vpliva na pravico do odpravnine po 3. odstavku istega člena zakona. Znesek 3.823.938,00 SIT, ki ga je tožnik prejel na podlagi 3. člena navedenega sporazuma oziroma 3. člena sklepa o prenehanju delovnega razmerja, tako zagotovo predstavlja odpravnino po 3. odstavku 36.f člena ZDR. Znesek predstavlja torej odpravnino, izplačano zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, kot jo definira Zakon o dohodnini v 1. alinei 3. točke 19. člena in za katero zakon izrecno določa, da se od nje davek od osebnih prejemkov ne plačuje. Iz vseh navedenih razlogov tožnik meni, da je potrebno tožbi v celoti ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče se strinja z razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS) ter še navaja:

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je potrebno tožniku s strani delodajalca izplačani znesek v višini 12.965.851,00 SIT, ki je bil izplačan iz naslova odpravnine zaradi predčasne razrešitve člana uprave, znesek v višini 13.171.031,00 SIT, ki je bil izplačan iz naslova odmene zaradi dogovorjene konkurenčne prepovedi in znesek v višini 3.823.938,00 SIT, ki je bil izplačan iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja pred potekom 6-mesečnega odpovednega roka, šteti v osnovo za odmero dohodnine za leto 2000, ali ne.

Po zakonu so obdavčeni vsi osebni prejemki (15. člen ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95 - odločba US, 2/95 - odločba US, 7/95, 14/96 - odločba US, 18/96, ZDavP 44/96, 68/96 - odločba US, 82/97 - odločba US), razen tistih, ki jih zakon taksativno našteva kot neobdavčljive (19. člen ZDoh). V osnovo za davek od osebnih prejemkov se vštevajo tudi prejemki iz delovnega razmerja: plača, nadomestilo plače in drugi prejemki iz delovnega razmerja (1. alinea 1. odstavka 16. člena ZDoh).

Navedena določba 19. člena ZDoh, ki kot rečeno taksativno našteva osebne prejemke, od katerih se davek ne plačuje, kaže na restriktivno naravnanost zakona, ki ne dopušča široke razlage neobdavčljivih prejemkov. Nobenega izmed treh spornih prejemkov, izplačanih tožniku, pa ni mogoče uvrstiti pod nobeno določbo taksativno naštetih neobdavčljivih prejemkov iz 19. člena ZDoh.

Tožnik je bil v delovnem razmerju pri firmi AAA d.d., ki je bil izplačevalec spornih zneskov. Sodišče pa ugotavlja, da niti ni pravno pomembno, ali v tem sporu obravnavani prejemki temeljijo na delovno-pravni zakonodaji ali izhajajo iz korporacijske zakonodaje. Z vidika obdavčitve teh prejemkov je treba upoštevati samo določbe ZDoh. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da gre pri odpravnini neupravičeno razrešenemu članu uprave za obliko odškodnine, ki je vnaprej dogovorjena in pavšalizirana, da pa tovrstne odškodnine ni mogoče enačiti z odškodninami, ki niso obdavčene. Kot rečeno pravna narava tovrstnega izplačila niti ni pomembna in ga je potrebno šteti med "druge prejemke iz delovnega razmerja", v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 16. člena ZDoh, ki ga je potrebno obdavčiti enako kot plačo oziroma nadomestilo plače. Po mnenju sodišče je med "druge prejemke iz delovnega razmerja" potrebno poleg prejemkov, ki so kot drugi osebni prejemki opredeljeni v posamezni kolektivni pogodbi, uvrstiti vse prejemke, ki posamezniku pripadajo bodisi na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi delodajalčevih internih predpisov.

Navedeno velja tudi za izplačilo, izplačano na podlagi "konkurenčne klavzule", ki ga je ravno tako potrebno šteti med druge prejemke iz delovnega razmerja, od katerih se obračunava in plačuje davek od osebnih prejemkov. Pri tem je potrebno omeniti, da niso obdavčena le tista izplačila odškodnin iz naslova konkurenčne klavzule, ki so izplačana na podlagi pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave, s katero je določena višina posamezne odškodnine. Razlog je jasen, saj se v primeru sodne odločbe v le-tej ugotavljajo vsi elementi škode in gre torej za škodo, ki dejansko obstaja, v primeru vnaprej določenega pavšaliziranega zneska pa je posameznik do zneska upravičen ne glede na to, ali mu škoda zaradi konkurenčne klavzule dejansko nastane ali ne.

Glede trditve tožnika, da mu je pri delodajalcu prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca sodišče ugotavlja, da ni utemeljena. Tožnik je tožbi sicer res priložil tudi sklep o ugotovitvi obstoja trajnega prenehanja potrebe po delu delavca, ki ga je sprejel predsednik uprave AAA d.d. dne 12. 6. 2000 in v katerem se ugotavlja, da tožnika kot člana uprave ni mogoče razporediti na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, glede na to, da so vsa delovna mesta, za katera se zahteva visoka strokovna izobrazba ekonomske smeri in ki ustrezajo potrebam delovnega procesa v delniški družbi, že zasedena (2. člen navedenega sklepa). Vendar pa sodišče ugotavlja, da navedenega sklepa tožnik ni predložil niti upravnemu organu prve stopnje niti toženi stranki. V upravnem postopku pa stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (3. odstavek 14. člena ZUS), zato gre v primeru navedenega sklepa in dejstev, ki jih ta sklep ugotavlja, za tožbeno novoto, ki je v upravnem sporu ni možno navajati. Ne glede na navedeno pa po mnenju sodišča v primeru prenehanja funkcije članov uprave ne more priti do uporabe 1. alinee 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDoh. Za nujne operativne razloge v organizaciji oziroma pri delodajalcu je potrebno šteti tehnološke, organizacijske in strukturne razloge, ki prispevajo k večji učinkovitosti organizacije oziroma delodajalca, ekonomske razloge in ukrepe družbenopolitičnih skupnosti, v konkretnem primeru pa pri tožniku ne gre za take razloge.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si