Pojasnilo DURS, št. 4230-136/2008-3, 5. 6. 2008

Davčni zavezanec zastavlja vprašanja v zvezi z obdavčitvijo storitev pri storitvah »telekina« po Zakonu o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 117/06 in 52/07).

Navaja, da si je davčni zavezanec za opravljanje storitev »telekina« kupil posebno strojno opremo, ki je namenjen skeniranju že posnetih (pretežno reklamnih) filmov, ki so mu jih vročili (»izdelali«) njegovi naročniki, iz celuloidnega traku na digitalni medij. Nato se v digitalni obliki korigirajo, obdelajo barve, slika itd. filma, celotno opravljeno delo (originalni izvod na celuloidnem traku in predelave) se zabeleži na t. i. »beta kaseti«, ki se nato vrne naročniku storitve (ne gre za razmnoževanje posnetih filmov na CD, kasete itd.).

Nadalje navaja, da se storitve opravijo v Sloveniji. Naročniki storitev so pretežno davčni zavezanci, identificirani za namene DDV v drugih državah članicah ali davčni zavezanci iz tretjih držav (Hrvaška itd.). Celuloidni trak prejme davčni zavezanec iz druge države v Slovenijo in ga po opravljeni storitvi, skupaj s končnim izdelkom, ki je zabeležen na »beta kaseti«, vrne naročniku storitve (odpošlje, odpelje ga iz Slovenije).

Meni, da gre v navedenem primeru za storitve opravljene na premičnini in za uporabo c točke prvega odstavka 28. člena ZDDV-1 oziroma četrtega odstavka istega člena.

V nadaljevanju pojasnjujemo:

V konkretnem primeru ne gre za storitve, ki so opravljene na premičnini in ni mogoča uporaba c točke prvega odstavka 28. člena oziroma četrtega odstavka 28. člena ZDDV-1.

ZDDV-1 v c točki prvega odstavka 28. člena določa, da je kraj opravljanja storitev dela na premičninah kraj, kjer so storitve dejansko opravljene. V četrtem odstavku istega člena pa je navedeno, da se ne glede na c točko prvega odstavka tega člena šteje, da je kraj opravljanja storitev dela na premičninah, ki se opravijo za naročnika, identificiranega za DDV v državi članici, ki ni država članica, na ozemlju katere so storitve dejansko opravljene, na ozemlju države članice, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero mu je bila storitev opravljena, vendar le, če se blago odpošlje ali odpelje iz države članice, v kateri so bile storitve dejansko opravljene.

V zvezi z »delom na premičnini« je Sodišče ES v primeru Linthorst (C-167/95) razložilo, da ta fraza v vsakodnevnem pogovoru pomeni čisto fizično dejanje na premičnini, ki po naravi načeloma ni niti znanstveno niti intelektualno.

Storitev, ki se opravi na premičnini, je torej vsaka fizična storitev, ki je izvedena na premičnini druge osebe. Uporaba c točke prvega odstavka 28. člena ZDDV-1 je torej možna le, kadar je blago prineseno, da se na njem nekaj naredi, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, saj se namreč blago, ki pride v Slovenijo ne obdela, temveč nastane nov izdelek, ki se skupaj z originalom, vrne nazaj naročniku.

V konkretnem primeru torej ni mogoča uporaba c točke prvega odstavka 28. člena oziroma četrtega odstavka 28. člena ZDDV-1.

Glede na to, da ne razpolagamo s podrobnejšimi informacijami, da bi lahko natančno opredelili kam konkretna storitev spada, lahko pojasnimo naslednje:

Možno bi bilo navedene storitve uvrstiti med storitve iz c točke prvega odstavka 29. člena ZDDV-1, in sicer med storitve inženirjev oziroma podobnih storitev iz te točke.

Storitve, ki jih opravljajo inženirji (strokovnjaki za tehniko), so storitve projektiranja in tehničnega svetovanja. Načeloma imajo inženirji formalno izobrazbo. Storitve inženirjev so storitve, ki so strokovne in sodijo v okvir njihove usposobljenosti. Storitve inženirjev so med drugim tudi storitve strokovnjakov za tehniko v okviru zabavne industrije (zajeti so montažerji in tonski mojstri, ki izdelajo izvirnike, s pomočjo katerih se nato izdelajo kopije filmov, video trakov, zgoščenk, avdio trakov).

Med podobne storitve vključujemo npr. storitve oblikovanja, storitve strokovnjakov iz različnih strok, tudi tehničnih strokovnjakov, ki so v bistvu ustvarjalne ali umetniške narave; storitve filmskih režiserjev in producentov.

Če bo davčni zavezanec ugotovil, da konkretnih storitev ni mogoče uvrstiti med storitve inženirjev oziroma podobnih storitev, potem je pri določitvi kraja opravljanja storitve treba upoštevati splošno pravilo iz 24. člena ZDDV-1, po katerem se šteje, da je kraj opravljene storitve kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravi storitev sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere je storitev opravljena, oziroma če takega kraja ni, kraj kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.