Uporaba službenega vozila v zasebne namene že kar nekaj časa predstavlja prejem posebne ugodnosti, od katere je potrebno plačati davek. Pravila za obdavčitev v zvezi s tovrstno ugodnostjo (boniteto) so se v zadnjih nekaj letih pogosto spreminjala, slednje pa je povzročalo v praksi davčnih zavezancev nemalo težav. Zasebna uporaba službenega vozila tudi po sedaj veljavnem Zakonu o dohodnini, torej zakonu, ki velja v letu 2008 (v nadaljevanju ZDoh-2), predstavlja prejem ugodnosti, torej boniteto (kot eno od vrst dohodka), ki vstopa v davčno osnovo zavezanca. V nadaljevanju sledi predstavitev davčne obravnave bonitet iz naslova uporabe službenih vozil po novem in kratka primerjava davčnih posledic s sistemom bonitet, ki so ga davčni zavezanci uporabljali do konca leta 2004, torej sistem, ki so ga slednji že dodobra osvojili.

Dohodninski vidik uporabe v letu 2008

Novi ZDoh-2, ki se uporablja od 01. 01. 2007 dalje, področje uporabe službenih vozil v privatne (zasebne) namene tudi v letu 2008 ureja v 39., nekoliko bolj podrobno pa v 43. členu ZDoh-2. Zapisane določbe, vezane na uporabo službenih vozil v privatne namene, se v ničemer ne razlikujejo od določb, ki jih je za to področje urejal stari ZDoh-1 (veljaven do konca leta 2006). Edina sprememba v primerjavi s starim ZDoh-1 je, da novi ZDoh-2 področje bonitet, ki izvirajo iz zasebne uporabe službenih vozil, zaradi precej bolj natančne in taksativno bolj podrobne navedbe davčnih oprostitev v okviru uvodnih členov tega zakona, ureja v členih 39. in 43. in ne v členih 27. in 30., kot je to urejal ZDoh-1. A pozor! Zapisano velja le za področje obdavčitve z dohodnino, ne pa tudi za področje obdavčitve z drugimi davki (na primer z Davkom od dohodkov pravnih oseb, kar bo predstavljeno v nadaljevanju). Na področju obdavčitve z Davkom od dohodkov pravnih oseb je že v letu 2007 prišlo do pomembnih novosti, te pa ostajajo v veljavi tudi v letu 2008.

Boniteta je v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZDoh-2 vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu (ali njegovemu družinskemu članu) zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Slednje je izredno pomembno za razumevanje problematike. Boniteta v skladu z navedeno definicijo torej vedno predstavlja prejem ugodnosti izključno v naravi (in ne v denarju). Dohodek, prejet v denarju, namreč v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZDoh-2 ne more predstavljati bonitete, ampak lahko predstavlja le kako drugo vrsto dohodka iz delovnega razmerja (npr. nadomestilo ali drugi denarni prejemek).

Naslednja, prav tako pomembna značilnost bonitet je, da je o slednjih (torej o prejemu ugodnosti v obliki bonitete) možno govoriti le v primeru, ko obstaja pogodbeni odnos delodajalec – delojemalec, torej gre za sklenjeno delovno razmerje. Bonitete so namreč ena od vrst dohodkov iz delovnega razmerja, slednje pa posameznik lahko prejeme le, če tako delovno razmerje obstaja. Povsod tam, kjer delovno razmerje ni sklenjeno, pri prejemu ugodnosti ni mogoče govoriti o prejemu bonitet, ampak gre (gledano tehnično) za prejem nekih drugih dohodkov, ki se ne uvrščajo v poglavje o dohodkih iz delovnega razmerja. Edina izjema od tega pravila je primer zasebne uporabe službenega vozila s strani poslovodje (direktorja), ko ta nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ampak je z družbo sklenil pogodbo o poslovodenju, saj se po izrecni opredelitvi ZDoh-2 iz prve točke drugega odstavka 37. člena dohodek, prejet na tej podlagi (torej na podlagi poslovodne pogodbe), všteva med dohodke iz zaposlitve, s tem pa je njegov davčni status na las podoben plači.

Iz e-seminarja Bonitete in druge službene ugodnosti v letu 2008, kjer so podrobneje predstavljene bonitete pri uporabi službenih osebnih vozil, službenih stanovanj, plačanih šolnin, daril, letovanj, zavarovanja, službenih oblek in uniform, službenih kreditnih kartic, prehrane in pogostitev, zdravniških pregledov in team buildinga. Cena e-seminarja znaša 25,20 EUR