Pri negospodarskih naložbah donosnost naložbe, izračunana na osnovi denarnih tokov, praviloma ni zadostna, ker ne upošteva stroškov in koristi javne narave. Stroški in koristi javne narave se ne odražajo neposredno v denarnih tokovih naložbe, so pa kljub temu prisotni. Sanacija vodovoda, ki je zaradi dotrajanosti okužen z bakterijami, vodovodnemu podjetju ali mestu ne prinaša neposrednih koristi. Če bo cena vode nespremenjena, ne bo nikakršnih direktnih gotovinskih prilivov kot posledica naložbe. Povsem jasne pa so koristi, saj ljudje ne bodo obolevali zaradi okužene vode, vode ne bo treba prekuhavati itd.

Osnova za ocenjevanje naložb javnega značaja izhaja iz teorije države blaginje. Po tej teoriji je potrebno maksimizirati celotno korist, ki je sestavljena iz koristi vseh posameznikov. Pri tem teorija izhaja iz mejnih koristi, ki jih ljudje imajo od dobrin. Če ima kadilec eno cigareto, mu je dodatna cigareta mnogo dragocenejša kot kadilcu, ki ima celo škatlo cigaret. Po tej teoriji je obdavčenje koristno, ker povečuje splošno korist. Bogataš ima od enega tolarja mnogo manjšo mejo koristi kot revež. Zato se s prerazporeditvijo celotna korist poveča. Revež s prerazporeditvijo pridobi več, kot bogataš izgubi. Ta teorija ima seveda tudi slabost, ker je mejna korist subjektivna kategorija in zato ni medsebojno primerljiva. To pomanjkljivost je nadomestil Paretov kriterij prerazporeditve, po katerem je sprememba koristna, če ima vsaj en član skupnosti korist in ni nihče zaradi nje na slabšem.

Teoretično je potrebno pri cost benefit analizi, s pomočjo katere se ocenjuje javne naložbe, ugotoviti vse vplive naložbe na člane družbe (torej oceniti, kateri so vplivi in na koga vplivajo) in jih izmeriti ter izraziti v denarnih enotah, tako da so primerljivi z denarnim vložkom oz. investicijskim izdatkom. V veliko pomoč pri tem je lahko Priročnik za izdelavo analize stroškov in koristi investicijskih projektov, ki ga je izdala Služba Vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj (spletni naslov, kjer je dosegljiv priročnik, je naveden spodaj).

Praktično to pomeni, da je potrebno:

a. pri investicijah izločiti vpliv davkov, prispevkov, carin in drugih dajatev;

b. pri učinkih naložbe izločiti vpliv davkov, prispevkov, carin in drugih dajatev;

c: oceniti nepodjetniške stroške in koristi in jih vključiti v izračun donosnosti naložbe.

Donosnost naložbe torej računamo na dva načina. Pri prvem načinu računamo donosnost iz denarnih tokov, ki nastopajo pri investitorju in so posledica tržnih cen. V priročniku se to imenuje izračun finančne donosnosti naložbe. Pri drugem načinu so cene in posledično prihodki in stroški in denarni tokovi spremenjeni za učinke davkov, prispevkov, carin in drugih dajatev in dopolnjeni z nepodjetniškimi stroški in koristmi. V priročniku se to imenuje izračun ekonomske donosnosti naložbe.

Računalniški program INVESTICIJSKI ELABORAT