Opravilna številka: sodba U 106/2005
Datum: 10.07.2006

JEDRO: Pri presoji izpolnitve pogojev vračila DDV po določbi 105. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV je potrebno upoštevati in presoditi predvsem vprašanje, ali je prodajalec kupcu DDV vrnil. Dokazilo, da je bil davek kupcu dejansko vrnjen, je blagajniški izdatek. Blagajniški izdatek, podpisan s strani kupca oziroma prejemnika, je tista izvirna knjigovodska listina, ki dokazuje izplačilo DDV kupcu iz 55. člena ZDDV.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 15. 7. 2002, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za vračilo DDV iz naslova vračila davka v potniškem prometu v skupnem znesku 2.631.207,00 SIT. Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na določbo 55. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 103/1, v nadaljevanju ZDDV) ter 105. člen Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 28/02, v nadaljevanju Pravilnik). Dokazilo o izplačilu DDV mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu že skupaj z zahtevkom za vračilo. Zahtevek za vračilo DDV mora vsebovati tudi dokazilo o izplačilu DDV kupcu. V obravnavanem primeru tožnik obrazcu DDV-VP ni priložil dokaza o tem, da je kupcem DDV izplačal. Zahtevku je priložil le nepodpisane blagajniške prejemke, ki izplačil ne dokazujejo. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ, na podlagi predložene dokumentacije, tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnil. Ker tožnik ni navedel opravičljivih razlogov za to, da dokazil ni predložil že v postopku na prvi stopnji, v pritožbenem postopku predloženih podpisanih blagajniških prejemkov ni mogoče upoštevati (3. odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Priznava, da je referentu prvostopnega organa pomotoma dostavil nepodpisane izvode blagajniških izdatkov, ki jih prejemniki niso podpisali. Vendar je tožnik že po opozorilu referentke prvostopnega organa dne 16. 7. 2002 dostavil izvode blagajniških izdatkov, ki so bili podpisani s strani prejemnika DDV, in jih je tudi predložil prvostopnemu organu, z ustrezno obrazložitvijo. Pojasnjuje, da blagajniške izdatke izpiše v več kopijah. Ena kopija ostane na sedežu tožeče stranke, zato ker prejemnik blagajniškega izdatka še ni prejel in ga zato tudi ni podpisal. Preostale kopije blagajniškega izdatka pooblaščenec tožeče stranke odnese k carinskemu organu na mejni prehod, kjer prejemnik DDV, ob izhodu, po potrditvi carinskega organa o iznosu blaga, prejme vrnjen DDV in podpiše blagajniški izdatek. Podpisani blagajniški izdatek se vrne na sedež, kjer se vstavi v evidenco o prodanem blagu oziroma vrnjenemu DDV prejemniku. Tožeča stranka je torej po opozorilu prvostopnega davčnega organa pomanjkljivost odpravila in predložila originalne blagajniške prejemke, ki so bili po potrditvi carinskega organa o iznosu blaga tudi podpisani s strani posameznega prejemnika. Tožeča stranka je upravičeno pričakovala, da bo po predložitvi kopij blagajniških prejemkov, podpisanih s strani prejemnikov DDV, davčni organ nadaljeval z odločanjem tako, da bo odločil v korist tožeče stranke, saj je bilo evidentno, da je tožeča stranka po vsebini in skladno z zakonom upravičena do vračila izplačanega DDV. Ob tem še dodaja, da je kot davčni zavezanec imel možnost uveljaviti pravico do vračila DDV po izplačilu DDV posameznemu kupcu blaga za junij 2002 šele od 1. 7. 2002, medtem ko ima kupec, fizična oseba, pravico v 6 mesecih sam zahtevati vračilo DDV (103. člen Pravilnika). Davčni organ je že naslednji dan po zavrnitvi, to je 16. 7. 2002, prejel podpisane izvode blagajniških prejemkov in jih pri davčnem organu prve stopnje nadomestil s pomotoma dostavljenimi nepodpisanimi izvodi, kar pomeni, da je tožeča stranka v istem mesecu dostavila podpisane izvode blagajniških izdatkov, ki jih je pomotoma obdržala ob tem, ko je dostavila nepodpisane izvode, ki jih je hranila dokler kupcu ne izplača DDV. Podpisani blagajniški izdatki so bili referentki davčnega organa prve stopnje predloženi na vpogled in po njenem mnenju v redu, vendar je davčni organ zavrnil prevzem podpisanih blagajniških izdatkov. Po mnenju tožeče stranke Pravilnik izrecno ne določa, da mora davčni zavezanec dokazilo o izplačilu DDV predložiti davčnemu organu že skupaj z zahtevkom. Določa pa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni pred odločanjem davčnega organa prve stopnje, brez katerih ne sme odločati (zlasti ne na škodo davčnega zavezanca). Meni tudi, da po 3. odstavku 105. člena Pravilnika mora davčni organ počakati z odločanjem, dokler ne prejme vseh, v tej določbi navedenih listin. Zato odločanje (odobritev ali zavrnitev) do predložitve blagajniških izdatkov sploh ni mogoča. Davčni organ bi tožnika moral pozvati na dopolnitev zahtevka. Davčni organ je prejel plačan DDV, ki ga bi moral vrniti tujcu, zato ga mora vrniti (regresirati) davčnemu zavezancu, ki je tujcu ta DDV izplačal. Po drugi strani pa je tožeča stranka dejansko upravičena do vračila DDV, ker ga je plačala kupcu, ki je kupljeno blago izvozil v tujino in prejel vrnjen plačan DDV, po tožeči stranki namesto od davčnega organa. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da odloči, da je prvostopni organ dolžan vrniti tožeči stranki znesek plačanega davka kupcem v skupnem znesku 2.631.207,00 SIT in da naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

V obravnavanem primeru gre za uporabo 55. člena ZDDV, ki kupcu - fizični osebi, ki v Sloveniji nima stalnega niti začasnega bivališča, daje pravico do vračilo DDV od blaga, ki ga nabavi v Sloveniji in ga iznese iz Slovenije. ZDDV ne ureja postopka vračila davka, te določbe so vsebovane izključno v Pravilniku. Postopek vračila ima dva koraka: na eni strani postopek, ki ga morata izpeljati prodajalec in kupec, da bi kupec lahko uveljavil vračilo davka, in na drugi stranki postopek, ki ga mora izpeljati prodajalec, da se mu iz proračuna povrne davek, ki ga je dejansko vrnil kupcu. Po določbi 105. člena Pravilnika lahko davčni zavezanec uveljavlja vračilo vrnjenega davka na podlagi posebnega zahtevka. 101. člen Pravilnika določa pogoje za vračilo DDV, ki v 1. odstavku določa pravico kupca zahtevati vračilo DDV za izneseno blago. Ob tem morajo biti izpolnjeni štirje pogoji, navedeni v 2. odstavku 101. člena Pravilnika. Pravica kupca do vračila DDV v potniškem prometu, je torej določena v 55. členu ZDDV, pri čemer pa je država (izhajajoč iz določb ZDDV in Pravilnika) obvezo za vračilo tega DDV prevalila na prodajalca (103. člen Pravilnika). Tožena stranka ima prav, ko razlaga, da morajo biti tako za vračilo DDV kupcu, kot za vračilo DDV s strani davčnega organa, izpolnjeni predpisani pogoji, ki se kot pravilno navaja tožena stranka, izkazujejo s predpisanimi listinami, med ostalim s predložitvijo overjenega izvirnika obrazca DDV - VP, ki morajo biti v vseh pogledih verodostojne. Pravica prodajalca do vračila DDV s strani davčnega organa po določbi 105. člena Pravilnika je vezana na vrnitev DDV kupcu, zato je po presoji sodišča pri presoji izpolnitve pogojev vračila DDV na tej podlagi potrebno upoštevati in presoditi predvsem vprašanje, ali je prodajalec kupcu DDV, po določbi 103. člena Pravilnika, vrnil ob izpolnitvi vseh pogojev predpisanih v 101. členu Pravilnika. Glede na povedano je po presoji sodišča eden izmed osnovnih pogojev, da se davčnemu zavezancu vrne DDV, dokazilo, da je bil davek kupcu dejansko tudi vrnjen, kar se izkazuje z blagajniškim izdatkom. V 3. odstavku 102. člena Pravilnika je, v zvezi s pravico davčnega zavezanca do vračila DDV, vrnjenega kupcu iz 55. člena ZDDV, predpisana obveznost vodenja posebne evidence na obrazcu DDV - VE, ki vsebuje podatke o številki in datumu računa iz obrazca DDV - VP, v vrednosti (brez DDV), znesku DDV in znesku ter datum vrnjenega DDV. Tako kot vse ostale podatke, potrebne za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje DDV, je tudi podatke iz obrazca DDV - VE (torej tudi znesek in datum izplačila DDV) dolžan davčni zavezanec zagotavljati v svojem knjigovodstvu (1. odstavek 106. člena Pravilnika). Knjigovodstvo davčnega zavezanca - tožnika pa je treba obravnavati kot celoto knjigovodskih listin, poslovnih knjig in računovodskih obračunov, ki se morajo voditi v skladu s predpisi o računovodstvu in drugimi predpisi, ki urejajo vodenje poslovnih knjig. To pa pomeni tudi obveznost ravnati po Slovenskih računovodskih standardih (SRS). Zato je tudi po presoji sodišča blagajniški izdatek podpisan s strani kupcev oziroma prejemnika tista izvirna knjigovodska listina, ki dokazuje izplačilo DDV kupcu iz 55. člena ZDDV. Izplačilo DDV kupcu na podlagi potrjenega obrazca DDV - VP predstavlja namreč poslovni dogodek, v katerem sta udeležena tako prodajalec kot izplačevalec davka in kupec oziroma prejemnik tega davka. Glede na povedano je bil torej davčni zavezanec - tožnik dolžan zahtevku predložiti podpisane blagajniške izdatke, česar pa nesporno ni storil. Tožnik nima prav, ko meni, da davčni organ ne more odločati o zahtevku, dokler niso predložene vse listine. V obravnavanem primeru gre za postopek, ki se začne na zahtevo stranke. Vloga mora že ob vložitvi izkazovati vse predpisane pogoje. Ker zahtevek ni vseboval tudi verodostojnih listin, s katerimi se izkazuje vračilo DDV kupcu, tožnik ni bil upravičen do vračila DDV. Kasneje predloženi podpisani blagajniški prejemki ne vplivajo na odločitev o stvari, saj verodostojna listina nastane ob poslovnem dogodku (načelo upoštevanja nastanka poslovnega dogodka).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US, v nadaljevanju: ZUS).

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, dalje ZPP-UPB 2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si