Opravilna številka: sodba U 1332/2001
Datum: 21.11.2002

JEDRO: Pogoj za vračilo DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Ker je na računih, navedenih v zapisniku o inšpekcijskem pregledu, manjkala pravilna označba firme prejemnika oziroma izdajatelja računa, račun ne vsebuje vseh podatkov, ki so predpisani v 34. členu ZDDV ter zato niso izpolnjeni vsi pogoji za vračilo DDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa kot tiste listine, ki v postopku vračanja DDV davčnemu zavezancu ni le priloga vloženi zahtevi, ampak je na prvem mestu podlaga za uveljavljanje pravice do vračila vstopnega davka. V zvezi s priznavanjem pravice do vračila DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ki veljajo za vračilo vstopnega davka domačim davčnim zavezancem. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 7. 3. 2001, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo DDV za mesece januar 2000 (v znesku 142.614,20 SIT), februar 2000 (v znesku 20.795,00 SIT) in marec 2000 (v znesku 157.743,40 SIT), skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi z obrazložitvijo, da nekateri od pregledanih računov za navedene mesece nimajo navedene oziroma nimajo pravilno navedene firme oziroma imena in sedeža oziroma stalnega prebivališča izdajatelja ali prejemnika blaga oziroma storitve, kot to določata 2. in 3. točka 1. odstavka 34. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in 17/00, v nadaljevanju: ZDDV) v povezavi z 2. in 3. točko 1. odstavka 63. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99, 110/99, 17/00, 19/00 in 27/00, v nadaljevanju: Pravilnik). Tožena stranka se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedel prvostopni organ v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še navaja: metoda obračunavanja DDV temelji na pravilnih fakturah, kar zagotavlja preglednost in predvidljivost davčne obremenitve. Računi v sistemu DDV so za davčnega zavezanca bistveni in najpomembnejši dokument za izvajanje ZDDV. DDV se obračunava na podlagi vrednosti blaga in storitve, ki je navedena na računu. Z računi zavezanec dokazuje vsak opravljen promet blaga in vsako opravljeno storitev. Zato mora račun pri prometu blaga in storitev zagotavljati podrobne informacije o prometu, predvsem informacije, ki omogočajo identifikacijo kupca in identifikacijo prodajalca ter identifikacijo blaga in storitev ter znesek DDV, ki je bil obračunan pri posameznem prometu blaga ali storitev. Po določbi 1. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca pri uvozu blaga ali kot prejemnik storitve (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitev porabil oziroma jih bo uporabil za namene upravljanje dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Vstopni DDV pa sme davčni zavezanec odbiti le, če je izkazan na računih iz 34. člena tega zakona (6. odstavek 40. člena ZDDV). V 34. členu ZDDV so navedeni podatki, ki jih račun izdan davčnemu zavezancu mora vsebovati. Gre za minimalno število podatkov, ki pa so obvezni saj predstavljajo nujno potrebne informacije za evidentiranje in obračun DDV. Če niso izpolnjeni vsi v zakonu taksativno našteti pogoji, davčni zavezanec pravice do odbitka vstopnega DDV nima. V danem primeru je nesporno, da zadevni računi ne vsebujejo vseh podatkov iz 34. člena ZDDV, zato tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV upravičeno ni bila priznana. Glede uporabe določb Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/93 do 6/99, v nadaljevanju ZGD) v zvezi s podatki, ki jih mora vsebovati račun izdan davčnim zavezancem, tožena stranka pojasnjuje, da ZGD natančno določa kaj mora vsebovati firma samostojnega podjetnika posameznika, te določbe pa so kogentne narave, zato veljajo tudi v davčnem postopku. Pri tem tožena stranka še poudarja, da mora biti v primeru podjetnika posameznika firma še posebej skrbno označena, saj se z njo razlikuje med posameznikom kot fizično osebo in posameznikom kot podjetnikom.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in posledično zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve procesnih pravil. V obširni tožbi navaja, da noben davčno pravni predpis ne napotuje na uporabo pravil ZGD. Tudi 1. točka 6. odstavka 40. člena ZDDV, po kateri zavezanec lahko upošteva vstopni davek le, če je izkazan na računu, ni pogojena s pravilno vpisano firmo temveč z okoliščino, da je bil DDV zaračunan na računu. Meni, da bi tožena stranka morala vedeti, da se za davčne namene in davčne postopke uporabljajo izključno davčna številka kot identifikacija kupca in prodajalca (23. člen Zakon o davčnem postopku) in ne firma prodajalca in kupca. Tožnik meni, da po izvedenem postopku ni sporno, da so prejeti računi vsebovali vse predpisane sestavine (naziv je bil zgolj nepopoln), da identifikacija prejemnika računa ni bila sporna (davčna številka prejemnika je bila vpisana) in da so bile zaračunane storitve knjižene v poslovne knjige in namenjene opravljanju dejavnosti. Nelogično je, da znesek po računu predstavlja odhodek, davek na istem računu pa je davčno nepriznan, kar pomeni, da je znesek davka tožeča stranka plačala iz svojih osebnih sredstev. Tožeča stranka meni, da tožena stranka postopa napačno, ko besedno razlaga in ozko sledi tekstu, ki je zapisan v 34. členu ZDDV. Nevzdržno in nemogoče si je predstavljati, da podatkov na računih ali drugih knjigovodskih listinah ne bi bilo mogoče dopolniti ali popraviti, če je bil posamezen podatek pomotoma prezrt ali vpisan napačno. Izhajajoč iz interpretacije tožene stranke bi lahko prejemnik računa iz razloga, ker je spregledal, da je bila na prejetem računu nepravilno vpisana številka poslovnega sedeža (npr. izdajatelj je pomotoma vpisal številko 23 namesto pravilno 33), ali ni bila označena pravno organizacijska oblika (s. p. ali d.o.o.), moral plačati več milijonov tolarjev DDV. Ob tem tožnik še navaja, da je splošno znano, da je davčni organ izdal več kot 3000 napačnih potrdil o statusu zavezanca za DDV. Potrdila so bila brez označbe pravno organizacijske oblike (s. p.) in so se glasila na stalna prebivališča zavezanca, namesto na njegov poslovni sedež. Davčni organ je ta potrdila, ki imajo v resnici naravo odločbe naknadno popravil. Zato tožnik ne vidi razloga zakaj tudi davčni zavezanci ne bi smeli popravljati nepopolnih računov. Tožnik se zaveda, da so davčni predpisi prisilne narave in prav zato je nesporno, da bi zakon moral posebej določiti, da je nepopoln ali pomanjkljiv račun, razlog za neupoštevanje vstopnega davka oziroma za naknadni obračun DDV z odločbo davčnega urada. 3. in 5. odstavek 40. člena ZDDV izrecno in taksativno naštevata primere, ko ni dovoljen odbitek vstopnega davka, zato tega kroga ni mogoče poljubno razširjati na primere, ki jim rečemo formalne napake izdanega računa (pomotoma vpisana napačna številka sedeža, opustitev vpisa statusne oblike zavezanca, opustitev pik, vezajev ali vejic in drugo). Zahteva po izpolnitvi elementov iz 34. člena ZDDV nalaga toženi stranki obveznost, da ugotavlja dejansko stanje. V postopku namreč mora ugotoviti ali je na primer opustitev davčne številke posledica spregleda podatka ali je podana okoliščina, da je bil promet opravljen z osebo, ki v času prometa ni imela statusa davčnega zavezanca. Ob tem tožeča stranka še dodaja, da je v teku ugotovitvenega postopka popravila vse nepopolne račune. Tožnik opozarja tudi na dvojno obdavčitev enega prometa, ki je podana s tem, da je ob prodaji blaga obračunal in plačal DDV izdajatelj računa, isti znesek davka pa se nalaga tudi tožeči stranki, kot prejemniku nepopolnega računa. Ni dvoma, da dvojna obdavčitev posameznega prometa ni dopustna niti v teoriji sistema DDV, niti po ZDDV. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožeči stranki vrne plačani davek na dodano vrednost v višini 318.152,60 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka in se nanjo v celoti sklicuje. Iz razlogov, s katerimi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrača pritožbene ugovore, zavrača tudi vsebinsko enake tožbene ugovore. Pogoj za vračilo DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Ker je na računih, navedenih v zapisniku o inšpekcijskem pregledu, manjkala pravilna označba firme prejemnika oziroma izdajatelja računa, račun ne vsebuje vseh podatkov, ki so predpisani v 34. členu ZDDV ter zato niso izpolnjeni vsi pogoji za vračilo DDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa kot tiste listine, ki v postopku vračanja DDV davčnemu zavezancu ni le priloga vloženi zahtevi, ampak je na prvem mestu podlaga za uveljavljanje pravice do vračila vstopnega davka. V zvezi s priznavanjem pravice do vračila DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ki veljajo za vračilo vstopnega davka domačim davčnim zavezancem. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. Med temi podatki pa so tudi tisti, ki se nanašajo na firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko izdajatelja in prejemnika blaga oziroma storitve, ki se zahtevajo po 2. in 3. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV. Ti podatki pa, kot je bilo ugotovljeno, v obravnavanih računih nesporno niso bili navedeni. To pa hkrati pomeni, da se tudi v primeru kakršen je obravnavani, vračilo davka lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh tam predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34.člena ZDDV. Nima prav tožnik, ko zatrjuje, da gre v obravnavanem primeru zgolj za majhne nepravilnosti, ki bi jih bilo moč na računu popraviti oziroma dopolniti. V obravnavanem primeru ni bila označena firma prejemnika blaga oziroma izdajatelja računa, ampak je bilo navedeno zgolj osebno ime in priimek tožnika, kar pa pravzaprav v luči določb ZGD pomeni, da firma sploh ni bila navedena. Kot pravilno ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, je davčni organ prve stopnje pravilno uporabil določbe ZGD v delu, ki se nanašajo na firmo samostojnega podjetnika, navedene določbe pa veljajo za samostojnega podjetnika tudi v davčnem postopku. V obravnavanem sporu ne gre za (nedopustno) dvojno obdavčitev, kot zmotno meni tožnik, ampak za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV po 40.členu ZDDV, kot tistega inštituta po določbah ZDDV, ki dvojno obdavčitev, če so zato izpolnjeni vsi pogoji, dejansko preprečuje.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena zato, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Zadnja sprememba: 10.5.2007