IZPODBIJANJE PRAVNIH DEJANJ V PRIMERU STEČAJA

V zadnjem času se v praksi čedalje pogosteje posega za institutom vložitve tožbe iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj. Zato je namen tega prispevka orisati oz. pojasniti kaj to sploh pomeni ter kakšen pomen ima za eno in drugo stran v stečajnem postopku, torej za upnika na eni strani in na drugi strani dolžnika.

I. PRAVNA UREDITEV – pravna podlaga


Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika je urejeno v 125. do 130. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Konkretno nam določba 125. člena pove, da imajo upniki in stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka. Zakon ne ureja izpodbijanja pravnih dejanj, storjenih v škodo upnikov, ko stečaja ni. "Izpodbojni zahtevek je namreč posebne vrste obligacijski zahtevek, ki se opira neposredno na zakon (obligatio ex lege). Ta zahtevek nastane, kakor hitro so izpolnjene vse zanj predpisane predpostavke. Posamezne sestavine izpodbojnega dejanskega stanja so izpolnjene večinoma že pred stečajem. Da pa je podano celotno izpodbojno dejansko stanje, je potreben še začetek stečajnega postopka, ki je pri vsakem stečajnem izpodbijanju formalna objektivna sestavina izpodbojnega dejanskega stanja.

Namen izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je varstvo upnikov, in sicer v tem, da se vsi upniki v stečajnem postopku poplačajo hkrati, skupno in v sorazmernem delu.
"Na aktivni strani izpodbojnega pravnega razmerja so vloge razdeljene tako, da pripada izpodbojna pravica v materialnopravnem pomenu skupaj stečajnim upnikom, tožbena pravica pa je dana drugim subjektom, namreč stečajnemu upravitelju ali posameznim stečajnim upnikom.

Predmet izpodbijanja so tista dolžnikova dejanja, ki se tičejo njegovega premoženja in jih je storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka. Njihov pravni učinek se kaže v oškodovanju stečajnih upnikov ali v naklanjanju ugodnosti posameznim upnikom.
Izpodbojna so dolžnikova dejanja, ki se nanašajo tako na njegova materialnopravna kot tudi na njegova procesnopravna razmerja. Izpodbojna so tako dolžnikova (aktivna) dejanja kot tudi opustitve njegovih dejanj (zaradi katerih je dolžnik izgubil kakšno materialno pravico ali je zanj nastala kakšna materialna obveznost).
Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pa morata biti izpolnjeni dve predpostavki:

1.objektivni element:
Dejanje mora imeti za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov, kar pomeni, da se je zaradi izpolnitve obveznosti enemu od upnikov, zmanjšalo dolžnikovo premoženje oziroma prihodnja stečajna masa.

2. subjektivni element:
Upnik, v korist katerega je bilo dejanje storjeno, je vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo finančno stanje. Ta subjektivna predpostavka, da je upnik vedel za slabo finančno stanje dolžnika, pa se domneva v naslednjih primerih:
· če je upnik v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka prejel izpolnitev svoje terjatve, ki še ni dospela;
· če je upnik v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajen;
· če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka oziroma predloga za začetek postopka za prisilno poravnavo, če je bil predlog za začetek postopka za prisilno poravnavo vložen prej ali v času po vložitvi tega predloga.
Odločilno je, kakšen je bil položaj ob začetku stečajnega postopka. Upoštevajoč to, sodišča pri svojih odločitvah izhajajo iz ugotovitve, da ob začetku stečajnega postopka masa ni zadoščala za popolno poplačilo upnikov. Čim pa je tako, so pravna dejanja, ki jih je načeloma mogoče izpodbijati v stečajnem postopku, pomenila naklanjanje ugodnosti upnikom oziroma oškodovanje upnikov.

Pojem slabega ekonomsko-finančnega stanja v ZPPSL ni podrobno definiran. Sicer pa je dokazovanje vednosti o dolžnikovem slabem ekonomsko-finančnem položaju (kot notranjega ali psihičnega dejstva, ki se dokazuje po svojih zunanjih manifestacijah) težavno. Zato je zakon določil domnevo, da se šteje, da je tretji vedel za neugodno stanje dolžnika, če je prejel izpolnitev svoje terjatve, ki še ni dospela, ali pa je prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajen. Šlo naj bi torej za inkongruentno kritje, "to je kritje (poplačilo ali zavarovanje), ki ni v skladu z vsebino prvotne obveznosti med upnikom in dolžnikom".

Zakon je tudi določil domnevo, da se šteje, da je tretji vedel za neugodno stanje dolžnika, če je bilo izpodbojno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka oziroma v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, če je bila pred stečajem predlagana prisilna poravnava, ali po vložitvi tega predloga. Pri tem je pravno nepomembno, ali je tretji dejansko vedel za neugodno stanje dolžnika.

Če je bilo plačilo obveznosti opravljeno v obliki ali na način, ki ni običajen, v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka (npr. asignacija, cesija, nadomestno dejanje), stečajnemu upravitelju ni potrebno dokazovati subjektivne predpostavke za izpodbijanje pravnega dejanja, ki se domneva že po samem po zakonu. Izpolnitev na način, ki ni običajen, ni protizakonito dejanje. Je dejanje, ki ga zakon dovoljuje, ki pa ni iztožljivo. V postopkih izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju dobi takšno dejanje naravo neobičajnosti, zato ker tako določa ZPPSL.


Pa si poglejmo povedano na primeru:

Asignacija ni pogodba. Sestavljata jo dva enostranska pravna posla - dve pooblastitvi. S prvo asignant (stečajni dolžnik) pooblasti asignata, da opravi dajatev na njegov račun, z drugo pa pooblasti asignatarja (upnika), da sprejme dajatev od asignata. Asignacija je po ZPPSL izpodbojna takrat, kadar stečajni dolžnik kot asignant plača svojo obveznost svojemu upniku asignatarju tako, da svojega dolžnika-asignata pooblasti, da svoj dolg namesto njemu (asignantu) plača asignatarju npr.:
Asignat je dolgoval tožeči stranki (asignantu) 1 mio SIT. Če jih na podlagi asignacije ne bi nakazal toženi stranki (asignatarju), bi jih moral plačati tožeči stranki. Za toliko bi bila njena stečajna masa večja. Ker pa jih je na podlagi nakazila plačal toženi stranki, je ta svojo terjatev proti tožeči stranki do te višine pokrila stoodstotno. Če nakazila ne bi bilo, bi jo v stečaju tožeče stranke pokrila samo v določenem manjšem odstotku - takšnem kot drugi upniki stečajnega dolžnika. Omenjeno stoodstotno pokritje terjatve, ki ima za posledico manjšo stečajno maso, za ostale upnike pa zaradi tega tudi poplačilo njihovih terjatev v nižjem odstotku, je tisti ugodnejši položaj tožene stranke v primerjavi z ostalimi upniki, istočasno pa tudi oškodovanje ostalih upnikov, ki pomeni izpolnitev objektivne predpostavke izpodbijanja.

Drugačen pa je položaj, ko je plačilo prav tako opravljeno z asignacijo, vendar objektivna predpostavka za izpodbijanje pravnih dejanj ni izpolnjena, ker je stečajni dolžnik izpolnil svojo obveznost (iz dvostranske vzajemne pogodbe) pred upnikom ali istočasno z njim. V tem primeru ni prišlo do zmanjšanja premoženja dolžnika oziroma zmanjšanja prihodnje stečajne mase. V tem primeru torej stečajni upravitelj s tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika ne bo uspel. Seveda pa mora upnik podati ustrezne dokaze.
Za enak položaj gre v primeru, če stečajni dolžnik do asignata ne bi imel terjatve, ampak bi asignat sprejel nakazilo na kakšni drugi podlagi (posojilo stečajnemu dolžniku). V takšnem primeru sprejem in izpolnitev asignacije ne bi imela za posledico zmanjšanja stečajne mase, asignatar kot upnik stečajnega dolžnika pa ne bi prišel v priviligiran položaj na račun drugih upnikov stečajnega dolžnika.
Upnik, ki je tožen za izpodbijanje pravnih dejanj, se torej lahko izogne zanj neugodni sodni odločbi, če uspe dokazati, da v njegovem primeru nista izpolnjeni obe predpostavki za izpodbijanje pravnih poslov. Kot je bilo že navedeno, objektivna predpostavka ni izpolnjena, če ni prišlo do zmanjšanja prihodnje stečajne mase. Takšen je primer, če je stečajni dolžnik izpolnil svojo obveznost iz dvostranske vzajemne pogodbe pred upnikom ali istočasno z njim. Enako je v primeru, če stečajni dolžnik do asignata ni imel terjatve, ampak je asignat sprejel nakazilo na kakšni drugi podlagi (posojilo stečajnemu dolžniku). Subjektivno predpostavko, ki se sicer v že navedenih primerih po zakonu domneva, pa je možno v sodnem postopku tudi izpodbijati. Izpodbiti je torej možno domnevo, da je upnik vedel za slabo finančno - ekonomsko stanje dolžnika. To seveda ni mogoče le s pavšalnim zanikanjem, temveč z ustreznimi dokazili. Subjektivno predpostavko bi bilo na primer možno izpodbijati v primerih, ko bi se pogodbeni stranki že ob sklenitvi pravnega posla dogovorili za takšen način plačila oziroma bi bil takšen način plačila običajen, ker se je na ta način med strankama poslovalo že dalj časa.

Izpodbojna tožba po ZPPSL je oblikovalna tožba z dajatvenim zahtevkom in se lahko vloži v šestih mesecih od dneva objave začetka stečajnega postopka v Uradnem listu Republike Slovenije ali do glavnega razdelitvenega naroka, če je razdelitveni narok opravljen pred iztekom šestih mesecev od dneva začetka stečajnega postopka. Navedeni rok ni procesni, temveč materialnopravni (prekluzivni). Zato s pretekom tega roka preneha pravica do izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju.

Stečajni upravitelj sme vložiti izpodbojno tožbo samo z dovoljenjem predsednika senata.
Dovoljenje predsednika senata je namreč procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Z izpodbojno tožbo se zahteva ugotovitev, da je izpodbojno pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi (če nasprotnik izpodbijanja še ni prejel nobene premoženjske koristi), ali pa se poleg ugotovitve neučinkovitosti izpodbojnega pravnega dejanja proti stečajni masi zahteva tudi vrnitev pridobljene premoženjske koristi.

Če je izpodbojnemu zahtevku (kot "premoženjskopravnemu zahtevku") ugodeno, je izpodbito pravno dejanje brez pravnega učinka proti stečajni masi, nasprotna stranka pa mora vrniti stečajni masi vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja (po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega). Če je bilo na podlagi izpodbitega pravnega dejanja kaj izpolnjeno, je treba to vrniti. Če to ni mogoče, pa je treba nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 210. člena ZOR oziroma prvi odstavek 190. člena OZ).

Pravna posledica uspešnega izpodbijanja je ugotovitev neučinkovitosti izpodbitega pravnega dejanja proti stečajni masi, medtem ko njegovi pravni učinki nasproti tretjim ostanejo neokrnjeni. Pravna posledica uspešnega izpodbijanja ima torej le relativni učinek. Izpodbito pravno dejanje ni neveljavno, ampak le pravno neučinkovito. Posledica uspelega izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju ni prenehanje veljavnosti pravnega posla, če je izpodbijano pravno dejanje neki pravni posel. Ta ostane v veljavi. Samo proti stečajni masi preneha učinkovati, in še to le v toliko, kolikor je potrebno za popolno poplačilo vseh v stečajnem postopku prijavljenih in ugotovljenih terjatev.

In še nekaj za konec: Od začetka stečajnega postopka dalje je torej stečajni upravitelj tisti, ki zastopa stečajnega dolžnika. Zato je tudi on tisti, ki lahko izpodbija pravna dejanja dolžnika, če so za to izpolnjene z zakonom določene predpostavke. Tega pa ne more storiti v svojem imenu, ampak samo v imenu stečajnega dolžnika. Čim pa ima stečajni upravitelj pravico izpodbijati pravna dejanja v imenu stečajnega dolžnika, je za vložitev tožbe legitimirana stranka stečajni dolžnik in ne stečajni upravitelj. Ta je samo zastopnik stečajnega dolžnika.

Predno torej podpišete kakšno pogodbo, vam v sedanjih gospodarskih razmerah toplo svetujem, da se prepričate oz preverite ekonomsko-finančno stanje vaše poslovne stranke (ali je sopogodbenik prezadolžen, trajneje nelikviden, kakšna je njegova boniteta…).

Romana Kruhar Puc, univ. dipl. prav., stečajna upraviteljica in davčna svetovalka, UNICONSULT d.o.o., Ljubljana