Opravilna številka: sodba U 1576/2004
Datum: 10.07.2006

JEDRO: Ker iz določbe 7. odstavka 40. člena ZDDV ne izhaja jasno, da vsebuje materialni prekluzivni rok za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, po presoji sodišča tožeči stranki ni mogoče kratiti pravice, da uveljavlja odbitek vstopnega DDV tudi po izteku tega roka. Tožnik si svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, ker je bila prvostopna odločba glede obresti (na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, Uradni list RS, št. 109/04) njemu v korist spremenjena.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 24. 2. 2004, in sicer v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, ter odločila tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. S prvostopno odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo DDV v skupnem znesku 19.930.637,00 SIT (točka I/1 izreka prvostopne odločbe) in plačilo zamudnih obresti (točka I/2 in I/3 izreka prvostopne odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bil tožnik zavezanec za obračun in plačilo DDV (po samoobdavčitvi) in je obračune (obrazce DDV-O) za davčna obdobja junij - december 2002 in januar - junij 2003 pri davčnem organu vložil dne 29. 8. 2003. V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je izkazani presežek po predloženem obračunu znašal 34.234.334,00 SIT in je bil tožniku v kontrolnem postopku izplačan dne 27. 10. 2003. Po obračunu januar - junij 2003 je bil tožniku preveč izplačan presežek v znesku 18.995.724,00 SIT. Tožnik je bil mesečni zavezanec za obračun DDV in bi moral do spremembe Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 67/02), ki se je začel uporabljati s 1. 10. 2002, za mesece junij, julij, avgust in september 2002 vložiti štiri obračune DDV, na osnovi katerih bi bil upravičen uveljaviti pravico do obračuna vstopnega DDV za prejete račune v posameznih davčnih obdobjih. Do navedene spremembe ZDDV je glede odbitka vstopnega DDV veljala določba 7. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 84/04, v nadaljevanju: ZDDV), po katerem je davčni zavezanec vstopni DDV lahko odbil v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. Ker tožnik vstopnega DDV ni obračunaval v skladu z ZDDV, ni bil upravičen do odbitka vstopnega DDV za vstopne račune do 30. 9. 2002. S spremembo 40. člena ZDDV se je s 1. 10. 2002 spremenil način odbijanja vstopnega DDV, in sicer tako, da je tožnik lahko odbil vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev; če pa davčni zavezanec ne odbije vstopnega DDV v davčnem obdobju, ko je prejel račun oziroma carinsko deklaracijo, lahko odbije ta znesek vstopnega DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne kasneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem pridobi pravico do odbitka vstopnega DDV. Glede na spremenjeno določbo ZDDV je bil tožniku v obračunu upoštevan vstopni DDV v nadaljnjih davčnih obdobjih. Za davčna obdobja junij - september 2002 so bile po inšpekcijskem pregledu ugotovljene le mesečne obveznosti plačila DDV in s tem posledično tudi preveč vrnjeno vračilo DDV v skupnem znesku 19.930.637,00 SIT. Tožena stranka ugotavlja, da glede na ob inšpekcijskem pregledu veljavne določbe ZDDV, tožnik ni bil upravičen do vračila DDV v kontrolnem postopku zaradi nepravilno oddanih obračunov, inšpekcijski postopek, v katerem je bila izdana odločba, pa je bil izveden v skladu z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju: ZDavP), določbami ZDDV in določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Zato tudi ni pogojev za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po 22. členu ZDavP, kar je tožnik zahteval s pritožbo. Ugodeni del izpodbijane odločbe pa tožena stranka utemeljuje z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/2004).

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke, ki jo je kasneje razširila na izdano odločbo v celoti in iz vseh tožbenih razlogov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

K točki 1 izreka:

Tožba je delno utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na razlago 7. odstavka 40. člena ZDDV, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZDDV-B (Uradni list RS, št. 67/02), ki se je začela uporabljati 1. 10. 2002. Po tej določbi je davčni zavezanec smel odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago. Davčni organ prve stopnje in tožena stranka sta razlagala 7. odstavek 40. člena ZDDV tako kot da je v njej vsebovan materialni prekluzivni rok, po izteku katerega davčni zavezanec ne more več uveljaviti odbitka vstopnega davka. Takšna razlaga je napačna in nima podlage v tej, niti kateri drugi določbi ZDDV. Ker iz določbe 7. odstavka 40. člena ZDDV ne izhaja jasno, da vsebuje materialni prekluzivni rok za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, po presoji sodišča tožeči stranki ni mogoče kratiti pravice, da uveljavlja odbitek vstopnega DDV tudi po izteku tega roka. Besedilo pred novelo ZDDV-B sicer dopušča ozko razlago, da je mogoče vstopni davek odbiti le v obdobju, v katerem je zavezanec prejel račun. Vendar, ker ta določba ne določa izrecno, da po preteku tega časa pravice do odbitka vstopnega DDV ni mogoče uveljaviti, kar bi bilo treba, če bi bila ta določba tako mišljena, zaradi pravne varnosti zavezancev nujno izrecno določiti, pa to ni določeno in zato po presoji sodišča takšne določbe ni dopustno razlagati v škodo zavezancev. Razlaga, kot sta jo zavzela prvostopni davčni organ in tožena stranka, bi pomenila tudi nezakonit poseg v pridobljeno pravico (do odbitka vstopnega DDV), saj za uveljavitev take pravice v osnovnem besedilu ZDDV ni podan razumen rok, kot že navedeno pa ni določen rok, po izteku katerega take pravice ni mogoče več uveljaviti. Po mnenju sodišča tudi dopolnilne določbe k 7. odstavku 40. člena ZDDV-B (27. člen ZDDV-B) ni mogoče razumeti kot določbe, ki je šele dala pravico do naknadnega uveljavljanja odbitka vstopnega DDV po izteku obdobja prejema računa. S to novelo je bila odpravljena nejasnost prvotnega besedila določbe 7. odstavka 40. člena ZDDV in je bil šele s to novelo določen materialni prekluzivni rok za uveljavitev pravice do odbitka vstopnega DDV. Ta novela, ki je kot zadnji stavek dodana osnovnemu besedilu 7. odstavka 40. člena ZDDV, se namreč glasi: "Če davčni zavezanec ne odbije vstopnega DDV v davčnem obdobju, ko je prejel račun oziroma carinsko deklaracijo, lahko odbije ta znesek vstopnega DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne kasneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV." Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 21/2003 z dne 30. 5. 2006.

Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo v obsegu, ki se nanaša na zavrnilni del izpodbijane odločbe, zaradi napačne uporabe materialnega zakona, izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odločba US, v nadaljevanju: ZUS), ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena ZUS.

K točki 2 izreka:

Sodišče je moralo tožbo v ostalem delu zavreči iz naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in odločbo prvostopnega organa spremenila v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Po presoji sodišča zato izpodbijana odločba v ugoditvenem delu ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Tožnik si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, ker je bila prvostopna odločba glede obresti (na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 - Ur.l. RS št. 109/04), njemu v korist spremenjena.

Ker mora za odločanje v upravnem sporu tožnik ves čas postopka (od vložitve tožbe do odločitve sodišča) izkazovati pravni interes in mora na njegov obstoj sodišče paziti po uradni dolžnosti, dejanskega interesa pa v upravnem sporu samostojno ni mogoče uveljavljati, izpodbijana odločba (v ugoditvenem delu) po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. S tem so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si