Pojasnilo DURS, št. 4210-85/2007, 18. 5. 2007


Zavezanec sprašuje, ali si sme nosilec s.p.-ja, ki je vsakodnevno na terenu, ker je zastopnik za dve prehrambeni podjetji (trgovski potnik), dnevno obračunavati dnevnice. Zanima ga tudi, ali se v tem primeru uporablja ista določba, kot za zaposlene na delovnem mestu – trgovski potnik, ki te pravice nimajo, glede na to, da je narava dela na terenu in se dnevno vračajo domov. V zvezi z navedenim pojasnjujemo:


Samostojnemu podjetniku, ki opravlja dejavnost trgovskega potnika ter se vsak dan vrača v kraj, kjer prebiva, se povračila v obliki dnevnic vštevajo v davčno osnovo, neobdavčeno pa je povračilo stroškov prehrane med delom, ki je določeno v 2. členu Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Enako velja tudi za zaposlene pri samostojnemu podjetniku, ki opravljajo delo trgovskega potnika.


Po določbi 57. člena Zakona o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 117/06) se stroški, ki se nanašajo izključno na zavezanca, priznajo pod pogoji in do višin, ki jih na podlagi 44. člena tega zakona za delojemalce določi vlada, in sicer:


1. stroški v zvezi s službenimi potovanji,

2. stroški prehrane med delom,

3. stroški prevoza na delo in iz dela,

4. stroški dela na terenu.

S tem členom so določeni odhodki, ki se delno priznajo in se nanašajo izključno na zavezanca. To so stroški v zvezi s službenimi potovanji, stroški prehrane med delom, stroški prevoza na delo in z dela ter stroški dela na terenu. Priznajo se pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada.


Na podlagi 44. člena ZDoh-2 je Vlada Republike Slovenije sprejela Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uradni list RS, št. 140/06; v nadaljnjem besedilu: uredba). V drugem odstavku 1. člena uredbe je določeno, da se uredba smiselno uporablja tudi za potrebe 57. člena ZDoh-2.


Po določbi tretjega odstavka 4. člena uredbe se v primeru, če je narava dela takšna, da se delo v pretežni meri opravlja izven sedeža delodajalca in na območju Slovenije, delojemalec pa se vsakodnevno vrača v kraj kjer prebiva, v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, ne všteva povračilo stroškov prehrane med delom, do višine in pod pogoji, ki so določeni v 2. členu te uredbe.


Izhajajoč iz citirane določbe, se tako samostojnemu podjetniku, ki pretežno dela zunaj sedeža podjetja (npr. trgovski potnik, gradbeni delavec, voznik, poljedelec, gozdar…) na območju Slovenije in se vsak dan vrača v kraj, kjer prebiva, davčno prizna le povračilo stroškov prehrane, določeno v 2. členu uredbe, izplačilo dnevnic pa se všteva v davčno osnovo in se ne prizna kot odhodek.


Glede na to, da ZDoh-2 v 57. členu določa stroške, ki se nanašajo izključno na zavezanca in ne vsebuje posebnih določb o stroških, ki se nanašajo na njegove zaposlene, se za ugotavljanje teh, po določbi drugega odstavka 48. člena ZDoh-2, uporabljajo predpisi o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb.


35. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb – ZDDPO-2 (Uradni list RS, št. 117/06), ki ureja plače in druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo, v prvem odstavku določa, da se plače, druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo, ter nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta in zaradi drugih odsotnosti z dela delavcev priznajo kot odhodek v obračunanem znesku. V 2. točki drugega odstavka 30. člena ZDDPO-2 (ta člen določa davčno nepriznane odhodke) pa je določeno, da so stroški, ki se nanašajo na privatno življenje, davčno nepriznani, razen stroškov za zagotavljanje bonitet in drugih izplačil v zvezi z zaposlitvijo, če so obdavčena po zakonu, ki ureja dohodnino.


V kolikor samostojni podjetnik zaposlenim, ki opravljajo delo trgovskega potnika izplača dnevnice, se te glede na določbo tretjega odstavka 4. člena uredbe ne štejejo kot dnevnica, temveč kot druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo in so obdavčena kot drug dohodek (gre za povračilo stroškov nad uredbo). Glede na to, da so izplačani zneski (dnevnice), obdavčeni po ZDoh-2, se pri samostojnem podjetniku štejejo kot davčno priznan odhodek.


Iz navedenega izhaja, da se izplačilo dnevnic delojemalcem, ki pretežno delajo izven sedeža delodajalca obravnava kot davčni odhodek zavezanca – delodajalca, če se izplačane dnevnice vštevajo v davčno osnovo delojemalcev.