Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 6.4.2008 14:43:04

Pojasnilo o izvajanju določb Zakona o davčnem postopku o samoprijavi (55., 57. in 63. člen ter 396. in 399. člen ZDavP-2)

Davčni bilten

Rubrika: Sodna praksa - DURS (davčni bilten)print Natisni

Pojasnilo o izvajanju določb Zakona o davčnem postopku o samoprijavi (55., 57. in 63. člen ter 396. in 399. člen ZDavP-2)

1. Uvod

Z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2) je urejen institut samoprijave, ki naj zavezance za davek spodbudi, da bi morebitne pozneje ugotovljene nepravilnosti v obračunih davka in davčnih napovedih sporočili davčnemu organu. Zavezanec tedaj ni odgovoren za prekršek, mora pa izpolniti svojo realno davčno obveznost, to pomeni, da bo ta povečana za obrestno mero, katere višina je odvisna tudi od tega, v kolikšnem času po poteku roka za predložitev obračuna davka oziroma davčne napovedi je davčnemu organu prijavil nepravilnosti. S tem se želi doseči, da bi zavezanci sporočili davčnemu organu ugotovljene nepravilnosti čim prej.

Samoprijava je mogoča za prekrške, ki so določeni z ZDavP-2, v nekaterih primerih pa tudi za prekrške, ki so določeni z zakoni o obdavčenju.

Institut samoprijave je bil v ZDavP-1 urejen na enem mestu, in to v poglavju o kazenskih določbah, ločeno glede na subjekte, ki so lahko storilci prekrška (v 390. a členu za posameznike in v 391. b členu za pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost).

V ZDavP-2 je samoprijava razdeljena na dva dela. V splošnem delu zakona, v poglavju o načinu izpolnitve davčne obveznosti, so določbe, ki urejajo način vlaganja samoprijave davčnemu organu:

– predložitev davčnega obračuna na podlagi samoprijave (55. člen);

– predložitev obračuna davčnega odtegljaja na podlagi samoprijave (šesti odstavek 57. člena);

– predložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave (63. člen).

V šestem delu ZDavP-2, v katerem so urejene kazenske določbe, so navedene izjeme od prekrška pri samoprijavi:

– 396. člen določa, da se za prekršek ne kaznuje oseba, ki je plačala davek na podlagi samoprijave v skladu s 63. členom tega zakona, za prekrške iz 1. točke 394. člena in 1. točke 395. člena tega zakona. Pri določanju izjeme od prekrška je treba upoštevati tudi določbe 4. in 5. točke prvega odstavka ter drugi odstavek 397. člena ZDavP-2;

– 399. člen določa, da se za prekršek ne kaznuje oseba, ki je plačala davek na podlagi samoprijave v skladu s 55. členom tega zakona, za prekrške iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka in drugega odstavka 397. člena in 398. člena ZDavP-2. Tudi v tem primeru je treba pri določanju izjeme od prekrška upoštevati 57. člen, ki ureja samoprijavo v zvezi z obračunom davčnega odtegljaja.

2. Možnosti uporabe instituta samoprijave

2.1 Samoprijava za pretekla leta – obdobja

Samoprijava je smiselna vse do zastaranja pregona zaradistorjenega prekrška. ZDavP-2 ne določa več posebnega zastaralnega roka za ta pregon, zato je treba upoštevati določbo 42. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 70/06 – UPB3 in 115/06), ki določa dveletni relativni in štiriletni absolutni rok za zastaranje pregona. Zastaranje ustavi vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Pri tem je treba upoštevati tudi, da zastaranje preneha, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hud ali hujši istovrstni prekršek.

Ker je ZDavP-1 v 60. členu določal triletni relativni oziroma šestletni absolutni zastaralni rok, je treba za prekrške, ki so bili storjeni med uporabo ZDavP-1, na podlagi drugega odstavka 2. člena ZP-1, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabiti zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. V skladu s tem kot milejši zakon velja tudi ZDavP-2, ki določa krajše zastaralne roke za prekrške.

Drugačno ureditev zastaralnih rokov pozna tudi Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 – ZDDV-1), ki v 144. členu ureja daljše, triletne relativne in šestletne absolutne roke za zastaranje postopkov o prekršku. Daljši zastaralni rok velja za prekrške iz 141. člena, če so navedene modificirane oblike, za katere velja, da je narava prekrškov posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine protipravno pridobljene premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti (142. člen ZDDV-1). Kadar pa niso navedene okoliščine iz 142. člena ZDDV-1, za hujše davčne prekrške iz 141. člena ZDDV-1 velja dvoletni relativni in štiriletni absolutni zastaralni rok, enako kakor za davčne prekrške iz 140. člena ZDDV-1.

Zastaranje, ki se uporablja v prekrškovnem pravu, pomeni, da zastara prekršek, zato je treba te zastaralne roke razlikovati od tistih, ki so določeni za zastaranje pravic do odmere davka, do njegove izterjave in vračila (125. in 126. člen ZDavP-2). Ti roki so daljši – praviloma je določen petletni relativni oziroma desetletni absolutni zastaralni rok.

Pri tem je treba upoštevati tudi Zakon o ustavitvi določenih postopkov o prekrških in odpustitvi izvršitve določenih kazni zapora (Uradni list RS, št. 35/2005), na podlagi katerega je predpisana ustavitev oziroma neuvedba postopkov za vse prekrške, ki so jih storili zavezanci, do vključno 31. 12. 2004, razen za prekrške, ki ustrezajo posameznim merilom iz navedenega zakona. To dejansko pomeni, da uporaba instituta samoprijave za te primere ne pride v poštev. Smisel tega je namreč, da zavezanec ob samoprijavi ni kaznovan za prekršek, mora pa plačati davek in pripadajoče obresti po medbančni obrestni meri,povečane za ustrezne odstotne »kazenske« točke.

Če zavezanec pri davčnem organu vloži samoprijavo za premalo plačani davek v zvezi s prekrškom, ki je bil storjen pred 31. 12. 2004, oziroma v zvezi s prekrškom, ki je že zastaral, se obračunajo le obresti po medbančni obrestni meri, brez povečanja za predpisane odstotne (kazenske) točke. Tako je zavezanec, ki pri davčnem organu naknadno vloži samoprijavo za prekrške, storjene pred 31. 12. 2004, oziroma za zastarane prekrške, v primerljivem položaju z zavezancem, pri katerem davčni organ sam v nadzornem postopku ugotovi premalo plačani davek (95. člen ZDavP-2). Pri tem je treba upoštevati, da se obresti po medbančni obrestni meri obračunajo le za obdobja po 1. 1. 2005.

2.2 Posledica nepravilnosti, ki je predmet samoprijave, je premalo plačani davek

Določbe ZDavP-2 o samoprijavi urejajo le primere, pri katerih je posledica prekrška, ki ga je zavezanec storil ob predložitvi davčnega obračuna oziroma davčne napovedi, premalo odmerjeni oziroma premalo plačani davek.

Primere, pri katerih se na podlagi predloženih podatkov zavezanca za davek zmanjša njegova obračunana davčna obveznost, je mogoče obravnavati po določbah 54. člena ZDavP-2 o popravljanju davčnega obračuna,če je davčna obveznost izkazana previsoko, in po določbah o postopku davčnega nadzora v povezavi z določbo 97. člena ZDavP-2 o vračilu davka. Zmanjšanje odmerjene davčne obveznosti pa lahko zavezanec doseže z uporabo ustreznega pravnega sredstva.

2.3 Uporaba samoprijave za davčno obveznost, v zvezi s katero predhodno ni bil predložen davčni obračun ali davčna napoved

V skladu z ureditvijo v ZDavP-2 lahko zavezanec izkoristi institut samoprijave tudi, če obračuna davka ali davčne napovedi v zakonskem roku sploh ni predložil.

Zavezanec ima v tem položaju na razpolago dve možnosti. Lahko se odloči, da bo posegel po posebni ureditvi vrnitve v prejšnje stanje, ki je določena v 52. členu ZDavP-2 za davčni obračun, v šestem odstavku 57. člena za obračun davčnega odtegljaja in v 62. členu za davčno napoved. To pomeni, da lahko davčni organ ob izpolnjenih zakonsko določenih pogojih zavezancu za davek, ki iz opravičljivih razlogov ne more predložiti davčnega obračuna oziroma davčne napovedi v predpisanem roku, na njegov predlog dovoli opraviti to dejanje tudi po izteku tega roka. Za opravičljive razloge veljajo utemeljeni razlogi, ki jih zavezanec ni mogel predvideti oziroma odvrniti in preprečujejo predložitev davčnega obračuna oziroma davčne napovedi v predpisanem roku. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje mora zavezanec pri davčnem organu vložiti najpozneje v osmih dneh od dneva, ko je prenehal obstajati vzrok, zaradi katerega je v zamudi, vendar najpozneje v treh mesecih od dneva, ko se je iztekel rok za predložitev davčnega obračuna oziroma davčne napovedi.

Davčni obračun oziroma davčna napoved, ki je predložena v skladu z dovoljenjem davčnega organa, velja za pravočasno, to pomeni, da v tem primeru zavezanec za davek ni storil prekrška in ni podlage za kaznovanje.

Zavezanec sicer lahko vloži samoprijavo tudi, če izpolnjuje pogoje za vrnitev v prejšnje stanje, vendar je pri tem treba upoštevati določbo tretjega odstavka 55. člena in tretjega odstavka 63. člena ZDavP-2, po katerih davčni zavezanec ne more vložiti nove samoprijave glede obveznosti, v zvezi s katerimi jo je poprej že vložil.

Če pa pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, bodisi zaradi neobstoja prej navedenih razlogov bodisi zaradi poteka predpisanih rokov, so povsem očitni zakonski znaki storitve prekrška in tedaj zavezanec lahko vloži samoprijavo.

Kadar zavezanec želi uveljaviti institut samoprijave iz naslova prepozno predloženega obračuna, v katerem izkaže preplačilo davka oziroma v katerem uveljavlja vračilo davka, se v skladu s 399. členom ZDavP-2 ne kaznuje za prekršek. V tem primeru ne bo plačal obresti po medbančni obrestni meri, povečane za kazenske točke, saj so te obresti vezane na neplačani oziroma premalo plačani davek.

2.4 Samoprijava za prekrške po različnih zakonih

Samoprijava je mogoča za prekrške, ki so določeni z ZDavP-2. Ta zakon v 396. členu glede izjeme od kaznovanja ureja samoprijavo posameznika in navaja oziroma našteva prekrške, za katere je samoprijava mogoča. V 399. členu ZDavP-2 je urejena samoprijava za prekrške v zvezi s predložitvijo davčnega obračuna na podlagi samoprijave.

V 139. členu Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ki napotuje k uporabi drugih predpisov, je določeno, da se v zvezi s pravnimi sredstvi in vsemi vprašanji postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja davčni postopek, in zakon, ki ureja davčno službo. Dodatno je treba upoštevati posebnosti ZDDV-1 v razmerju do ZDavP-2. To pomeni, da je samoprijava mogoča tudi za prekrške, določene v Zakonu o davku na dodano vrednost, ob upoštevanju pogojev, ki jih določa ZDavP-2.

Pri tem je treba upoštevati ureditev možnosti popravljanja napak v obračunih davka na dodano vrednost, ki so urejene v 154. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06), kar pomeni specifično ureditev. Davčni zavezanec ugotovljene napake, ki zadevajo že predložene obračune DDV, vključi v obračun DDV, v katerem je ugotovil napake. Prav tako prinaša posebno ureditev glede popravljanja napak 14. člen Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06), v katerem je urejen način določanja davčne osnove pri spremembah računovodskih usmeritev in popravkih napak. Popravkov obračunov, ki jih zavezanci predložijo v skladu z navedenimi pravnimi podlagami, davčni organ ne bo obravnaval kot samoprijavo v smislu določb ZDavP-2.

Čeprav v drugih posameznih zakonih o obdavčenju, s katerimi so določeni prekrški, samoprijava ni neposredno določena, se tudi pri pobiranju teh davkov za postopkovna vprašanja, ki niso urejena s temi zakoni, uporablja zakon, ki ureja davčni postopek. Zato se institut samoprijave smiselno uporablja tudi za druge davke, če so v posameznih zakonih o obdavčenju predpisane globe (npr. Zakon o davku na izplačane plače, Zakon o davku na motorna vozila, Zakon o prispevkih za socialno varnost, Zakon o posebnem davku na določene prejemke, Zakon o davku od prometa zavarovalnih poslov, Zakon o davku od iger na srečo).

Prekrški so določeni tudi v Zakonu o davčni službi (nepredložitev oziroma nepravočasna prijava za vpis v register, neobveščanje oziroma nepravočasno obveščanje o spremembah podatkov za davčni register). Zanje samoprijava ni mogoča, saj je predvidena le za prekrške v zvezi z izpolnjevanjem davčnih obveznosti (predlaganjem obračunov oziroma podatkov v zvezi z ugotovitvijo davčne obveznosti).

3. Pogoji za uporabo instituta samoprijave

3.1 Oblika samoprijave

a) Predložitev davčnega obračuna na podlagi samoprijave

Na podlagi določb ZDavP-2 mora zavezanec, če želi, da se izogne kaznovanju za prekršek, predložiti davčnemu organu obračun oziroma popravljeni davčni obračun. V posebni prilogi, ki je sestavni del tako predloženega obračuna, prikaže tudi premalo obračunane davke, skupaj z obrestmi po medbančni obrestni meri za čas od preteka roka za plačilo do predložitve davčnega obračuna na podlagi samoprijave, za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan preteka roka za vložitev davčnega obračuna.

Tako določeno obrestno mero mora zavezanec ustrezno povečati, odvisno od časa med pretekom roka za vložitev davčnega obračuna in predložitvijo davčnega obračuna na podlagi samoprijave:

– če zavezanec predloži davčni obračun v enem mesecu po preteku roka za vložitev, ne povečuje obrestne mere,

– če zavezanec predloži davčni obračun po enem mesecu in do šest mesecev po preteku roka za vložitev, poveča obrestno mero za 1 odstotno točko;

– če zavezanec predloži davčni obračun po šestih mesecih in do enega leta po preteku roka za vložitev, poveča obrestno mero za 2 odstotni točki;

– če zavezanec predloži davčni obračun po enem letu po preteku roka za vložitev, poveča obrestno mero za 3 odstotne točke.

Posebna priloga oziroma tako imenovani »samoprijavni obrazec« je predpisan s Pravilnikom o izvajanju ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 141/06). Obrazec »Podatki v zvezi s predložitvijo obračuna davka na podlagi samoprijave« bodo izpolnili zavezanci za davek, ki bodo pri davčnem organu vložili samoprijavo, in ga predložili skupaj z obračunom davka oziroma popravljenim obračunom davka. Ta obrazec je v skladu s 55. členom ZDavP-2 sestavni del tako predloženega obračuna davka, zato na podlagi 145. člena ZDavP-2 velja za izvršilni naslov.

Zavezanec za davek mora uvodoma navesti vrsto obračuna davka, v zvezi s katerim vlaga samoprijavo, kakor je predpisano z zakonom, ki ureja obdavčenje oziroma davčni postopek, na primer obračun davka od dohodka pravnih oseb in drugo. Navesti mora tudi, kdaj je pretekel rok za predložitev tega obračuna davka.

Če zavezanec za davek s samoprijavo popravlja že predloženi obračun davka, mora navesti, kdaj je za obdobje, za katero je vložena samoprijava, predložil obračun davka in kdaj je pretekel rok za plačilo oziroma vračilo davka po tem obračunu. V tem primeru v popravljenem obračunu davka izpolni podatke, na katere samoprijava ne vpliva. Popravljenemu obračunu davka mora priložiti tudi priloge, katerih vsebina se zaradi samoprijave spreminja.

Če zavezanec za davek predloži samoprijavo glede obveznosti, v zvezi s katero v zakonskem roku ni predložil obračuna davka, mora navesti, da ga za to obdobje ni predložil in kdaj bi pretekel rok za plačilo oziroma vračilo davka, če bi bil obračun davka predložen zadnji dan pred iztekom roka.

Če zavezanec za davek sporoči samoprijavo za več obračunov, mora za vsak popravljen obračun davka predložiti samostojen obrazec.

Posebnosti pri naknadnih popravkih nekaterih obračunov davka

V praksi davčnega organa je že vzpostavljen način popravkov obračunov davčnega odtegljaja za dohodke, od katerih se v skladu z Zakonom o dohodnini obračunava davčni odtegljaj, in obračune prispevkov za socialno varnost za zasebnike, za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, in za delodajalce, ki niso plačniki davka. Pri takšnih popravkih je to praviloma preveč plačani davek, za kar se samoprijava ne uporablja. Omeniti pa velja, da so popravki mogoči v obe smeri, torej tudi za premalo plačani davek, vendar se v teh primerih obračunajo zamudne obresti.

Obstoječa rešitev v praksi je predvsem posledica načina evidentiranja podatkov v teh obračunih, na podlagi katerih se ugotovi davčna osnova in posledično davčna obveznost. V te obrazce plačniki davka, ki izplačujejo dohodek iz delovnega razmerja, vpisujejo zbirne podatke o izplačanih dohodkih za vse zaposlene oziroma za dohodke drugih fizičnih oseb.

Pogosto plačniki davka naknadno, po že predloženem obračunu davčnega odtegljaja, ugotovijo spremembe podatkov v zvezi s prej navedenimi dohodki, ki so bili upoštevani pri pripravi obračuna. Večkrat so to primeri, ko zavezanec med pripravo obračuna s pravimi podatki še ni razpolagal oziroma mu niso bili znani. Spremembe so v višini doseženih dohodkov, pa tudi pri številu subjektov, ki jih obračun zajema. Večinoma so to dohodki iz zaposlitve, pri katerih se lahko na primer zaradi uveljavljanja pravic iz socialne varnosti spreminja vrsta oziroma višina dohodkov za obdobje, za katero je bil obračun davčnega odtegljaja že predložen davčnemu organu. Pogosto organi socialnega varstva odločajo o pravicah oziroma statusu zavarovanih oseb, tako da s svojimi odločitvami posegajo v obdobja, ki so bila že zajeta v obračunih (npr. upokojitev, priznanje invalidnosti, odvzem oziroma sprememba statusa zavarovanca). Glede na velik obseg podatkov v obračunih so to mogoče zavezančeve napake.

Pri tem je treba upoštevati, da ZDavP-2 tudi za te primere oziroma obračune (55. in 57. člen ZDavP-2) omogoča samoprijavo.

b) Predložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave

V skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec, ki ni vložil napovedi oziroma podatki v napovedi niso bili pravilni ali popolni in resnični, vsak trenutek predloži novo davčno napoved.

Zavezanec za davek mora davčno napoved primerno označiti oziroma davčnemu organu drugače sporočiti, da je to napoved, predložena na podlagi samoprijave.

3.2 Pravočasnost samoprijave

a) Predložitev davčnega obračuna na podlagi samoprijave

V zvezi z vprašanjem, do kdaj lahko zavezanec sporoči davčnemu organu, da želi izkoristiti institut samoprijave, ZDavP-2 v prvem odstavku 55. člena določa, da je samoprijava mogoča najpozneje:

– do vročitve sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma

– do začetka postopka o prekršku oziroma

– do začetka kazenskega postopka.

ZDavP-2 izključuje možnost samoprijave zaradi nastopa katerega od teh treh primerov, to pomeni, da je izključena takoj, ko se začne kateri koli od njih.

Ker davčni inšpektor zaradi dogovora o času in kraju opravljanja svojega nadzora pred vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru lahko seznani zavezanca s predvidenim začetkom nadzora (neformalno – praviloma po telefonu), bo zavezanec vse do vročitve sklepa lahko izkoristil možnost samoprijave. Takšnega načina obveščanja o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora davčni organ ne bo uporabil v primerih iz tretjega odstavka 135. člena ZDavP-2, za katere velja izjema od pravila, da se postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Če bi se z vročitvijo sklepa ogrozil namen davčnega inšpekcijskega nadzora, se ta sklep zavezancu za davek ne vroči.

Če se začeti postopek davčnega inšpekcijskega nadzora razširi na predhodna obdobja oziroma na druge vrste davka, zavezanec v tem delu ne more izkoristiti možnosti samoprijave.

V zvezi s časom začetka postopka o prekršku je treba upoštevati 50. člen ZP-1, po katerem se ta postopek začne po uradni dolžnosti, ko prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti opravi v ta namen kakršno koli dejanje, ki pa mora biti toliko individualizirano, da se nanaša na konkretnega kršitelja in konkretno dejanje. Ta dejanja so na primer vabilo kršitelja, izvajanje dokazov z zaslišanjem prič, izvedencev in ogled. Zgolj z organizacijskimi dejanji se postopek o prekršku še ne začne ( Zakon o prekrških s komentarjem, I. Bele, H. Jenull, Š. Maček Guštin in B. Tratar, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 192.).

Tudi v postopkih nadzora obračunov pri davčnem organu je treba uporabiti splošno pravilo o pravočasnosti samoprijave (do vročitve sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma do začetka kazenskega postopka), ne glede na to, da poteka ta nadzor pri davčnem organu.

b) Predložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave

Zavezanec lahko napoved na podlagi samoprijave predloži najpozneje:

– do izdaje odmerne odločbe oziroma,

– do vročitve sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma,

– do začetka postopka o prekršku oziroma,

– do začetka kazenskega postopka.

Omejitev samoprijave do izdaje odmerne odločbe je treba upoštevati le, če zavezanec v zakonsko predpisanem roku napovedi sploh ni predložil. tem primeru se lahko izogne kaznovanju tako, da pred začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma pred izdajo (vročitvijo) odmerne odločbe na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga davčni organ, predloži davčno napoved.

V drugih primerih lahko zavezanec tudi po izdaji odmerne odločbe vloži novo davčno napoved, v kateri navede pravilne, popolne in resnične podatke. Na podlagi takšne napovedi bo davčni organ v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZDavP-2 izdal dopolnilno odločbo, v kateri bo obračunal tudi pripadajoče obresti po medbančni obrestni meri.

Na tem mestu je treba opozoriti na določbo 64. člena ZDavP-2, ki na novo določa, da je popravljanje davčne napovedi mogoče vse do izdaje odmerne odločbe. To velja za podatke, ki vplivajo na zvišanje davčne osnove, pa tudi za podatke, po katerih se davčna osnova zniža. Pri tem je treba kot popravljanje napovedi šteti popravek že vpisanega podatka in vpis podatka, ki ga zavezanec v prvi napovedi ni navedel. Iz opisanega sicer izhaja, da bi po 63. členu ZDavP-2 lahko tudi takšne primere obravnavali kot samoprijavo, vendar je v 64. členu ZDavP-2 za popravke že vloženih napovedi vzpostavljena posebna, za zavezance ugodnejša ureditev. Takšno popravljanje napovedi zato ne bo moglo veljati za samoprijavo.

Glede začetka davčnega inšpekcijskega nadzora ter postopka o prekršku in kazenskega postopka velja smiselno enako kakor pri obračunih davka.

Če bo zavezanec na podlagi samoprijave predložil napoved, ki je pri davčnem organu še ni vložil, bo ta v odmernem postopku preveril podatke, navedene v napovedi, in odmeril davek. Pri tem bo obračunal obresti po medbančni obrestni meri za čas od preteka roka za predložitev davčne napovedi do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave za ročnost enega leta, ki je veljala na dan preteka zakonsko določenega roka za vložitev davčne napovedi, povečani za naslednje odstotne točke:

– če zavezanec predloži davčno napoved v enem mesecu po preteku roka za vložitev, ne povečuje obrestne mere,

– če zavezanec predloži davčno napoved po enem mesecu in do šest mesecev po preteku roka za vložitev, poveča obrestno mero za 1 odstotno točko;

– če zavezanec predloži davčno napoved po šestih mesecih in do enega leta po preteku roka za vložitev, poveča obrestno mero za 2 odstotni točki;

– če zavezanec predloži davčno napoved po enem letu po preteku roka za vložitev, poveča obrestno mero za 3 odstotne točke.

Davčno napoved je kot samoprijavo mogoče vložiti tudi po izdaji odmerne odločbe. Na podlagi takšne napovedi bo davčni organ skladno z drugim odstavkom 63. člena ZDavP-2 izdal dopolnilno odločbo, v kateri bo obračunal tudi pripadajoče obresti po medbančni obrestni meri, povečani za predpisane odstotne točke.

V zvezi s predložitvijo samoprijave za dohodnino je treba upoštevati še naslednje:

Če zavezanec predloži podatke za samoprijavo v zvezi z ugotavljanjem posamezne akontacije dohodnine od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo na letni ravni, je glede samoprijave za neoddane ali nepravilno izpolnjene napovedi za odmero dohodnine mogoče dvoje:

Če gre za samoprijavo za posamezne akontacije dohodnine od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo na letni ravni, v času, ko rok za oddajo napovedi za odmero dohodnine še ni pretekel, velja, da je predložena zgolj samoprijava v zvezi z napovedjo oziroma obračunom za takšno akontacijo. Če pa je zavezanec predložil samoprijavo samo iz naslova akontacije dohodnine po preteku roka za oddajo napovedi za odmero dohodnine, tako predloženi podatki veljajo tudi kot samoprijava glede dohodnine, če so izpolnjeni pogoji glede resničnosti, pravilnosti in popolnosti podatkov.

3.3 Plačilo davka

V 55. členu ZDavP-2 je določen dodatni pogoj za učinkovanje samoprijave, in to da zavezanec hkrati z njo plača obračunane davke (s pripadajočimi obrestmi, povečanimi za predpisane odstotne točke). Navedeno velja tudi za obračune davčnega odtegljaja.

Zavezanec za davek mora v posebni prilogi obračuna, ki je predpisana za samoprijavo, navesti datum, do katerega je obračunal obresti (priloga 4 k Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 141/2006). Ta datum velja kot dan predložitve obračuna davka na podlagi samoprijave. Davčni zavezanec mora skrbeti, da bo ta davek plačal hkrati s predložitvijo samoprijave. Več o tem je navedeno v navodilih za izpolnjevanje obrazca »Podatki v zvezi s predložitvijo obračuna davka na podlagi samoprijave«, ki so sestavni del prej obravnavane priloge 4.

Drugače je v ZDavP-2 pogoj plačila urejen za predloženo davčno napoved na podlagi samoprijave. V tem primeru samoprijavi praviloma sledi odmerna oziroma dopolnilna odločba, v kateri je določen 30-dnevni rok za plačilo obveznosti po teh odločbah. Učinki samoprijave pa v skladu s 396. členom ZDavP-2 nastopijo šele, ko zavezanec plača davek na njeni podlagi. Po določbi tretjega odstavka 63. člena ZDavP-2 davčni zavezanec ne more vložiti samoprijave, če ni plačal obveznosti po odločbi, v zvezi s katero vlaga samoprijavo.

3.4 Samoprijava je mogoča samo enkrat

V četrtem odstavku 55. člena ZDavP-2 je na novo določeno, da davčni zavezanec ne more vložiti nove samoprijave v zvezi z obveznostmi, zaradi katerih jo je poprej že vložil.

Podobno določa ZDavP-2 tudi za predložitev davčne napovedi – po določbi tretjega odstavka 63. člena davčni zavezanec ne more vložiti nove samoprijave v zvezi z obveznostmi, zaradi katerih jo je predhodno že vložil.

Ključne besede:
davčni postopek
samoprijava
pojasnila DURS

Zadnji članki iz rubrike:

6.4.2008 14:51:26:
Obračunavanje DDV po uvedbi evra

6.4.2008 14:50:56:
Popravek odbitka DDV

6.4.2008 14:50:28:
Vsebina izdanih dobropisov

6.4.2008 14:49:56:
Obračunavanje DDV od fotokopiranja uradnih aktov

6.4.2008 14:49:22:
Posredovanje finančnih storitev

Najnovejši članki:

16.9.2019 15:52:13:
Poročilo o gibanju plač za junij 2019

16.9.2019 15:36:11:
Koeficienti rasti cen v Republiki Sloveniji, julij 2019

16.9.2019 12:21:38:
Poročanje o elektronskih storitvah od 1. 1. 2019

13.9.2019 14:16:30:
DDV pri zaporednih dobavah po 1. 1. 2020

13.9.2019 11:11:14:
Izračun avtorskega honorarja nerezidentu

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT