Opravilna številka: sodba U 307/2005
Datum: 10.07.2006

JEDRO: Po presoji sodišča bi davčni organ prve stopnje moral preveriti v svoji dokumentaciji, ki jo je dolžan voditi po predpisih, ki se nanašajo na pisarniško poslovanje, ali je v zatrjevanem obdobju od tožnika prejel vlogo za vpis v register davčnih zavezancev za DDV ali ne.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 9. 2. 2000, s katero je prvostopni organ odločil, da se tožnik vpiše v register zavezancev za DDV in postane zavezanec z dne 9. 2. 2000. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja 13. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju: ZDDV), ki določa davčnega zavezanca, in 1. odstavek 45. člena ZDDV, ki nalaga osebam, katere vrednost opravljenega prometa blaga oziroma storitev v obdobju zadnjih 12 mesecev preseže 5.000.000,00 SIT, da predložijo zahtevek za začetek obračunavanja in plačevanja DDV pri pristojnem organu. Vsaka oseba, ki prvič postane oziroma lahko postane davčni zavezanec, mora pri davčnem organu vložiti prijavo za registracijo najkasneje do 20. dne koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila oziroma je verjetno, da bo opravila promet blaga oziroma storitev v višini, ki presega 5.000.000,00 SIT. Davčni zavezanec postane z dnem, ki ga določi davčni organ v odločbi o registraciji, ki jo izda v 15 dneh po prejemu prijave (3. odstavek 58. člena ZDDV). Glede na določbo 3. odstavka 58. člena ZDDV je tožnik postal zavezanec za DDV šele z dnem, ki ga določa prvostopna odločba, to je 9. 2. 2000. Ta odločba je po vsebini konstitutivna odločba, ker je bil tožnik šele na njeni podlagi vključen v sistem DDV. Glede na navedeno prvostopni organ tožniku ni mogel priznati lastnosti zavezanca za DDV za nazaj, to je za čas, preden je bila odločba izdana in ko tožnik ni bil vpisan v register zavezancev za DDV. Neupoštevanje 15-dnevnega roka za izdajo odločbe iz 3. odstavka 58. člena ZDDV ni razlog za odpravo prvostopne odločbe, saj določbe ZDDV ne določajo posledic za primere, ko odločba o registraciji ni izdana v predpisanem roku. Če prvostopni organ ni pravočasno odločil o vlogi, za katero tožnik zatrjuje, da jo je vložil že 29. 12. 1999, bi lahko tožnik na podlagi določbe 2. odstavka 218. člena takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86) vložil pritožbo, kot če bi bil njegov zahtevek zavrnjen.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Tožeča stranka je namreč vlogo podala dne 29. 12. 1999, kar je razvidno iz oddajne knjige z dne 29. 12. 1999 računovodskega servisa, ki je opravljal storitve za tožečo stranko. Direktor tožeče stranke je v začetku januarja 2000 večkrat preverjal pri davčnem uradu, kdaj bo odločba izdana, in od uslužbenke dobil zavajajoč odgovor, da je stvar v teku in da bo odločba izdana v predpisanem 15-dnevnem roku. Ker do 14. 1. 2000 odločbe še ni prejel, se je ponovno osebno zglasil pri davčnem organu, kjer mu je bilo pojasnjeno, da zaradi preobremenjenosti prihaja do zamud in da naj kar normalno poslujejo, ker ne bo nikakršnih materialnih posledic, če odločba ni izdana v predpisanem roku. Dne 1. 2. 2000 je bila tožeča stranka s stranki Carinske uprave obveščena, da se podatki iz registra DURS in CURS ne ujemajo, in je takoj urgirala pri toženi stranki, da naj odloči o vlogi z dne 29. 12. 1999. Pojasnjeno ji je bilo, da davčni organ te vloge ni našel. Direktorju tožeče stranke je bilo svetovano, naj zaradi zmanjšanja morebitne škode vloži novo vlogo in se bo zadeva že uredila kasneje. Tako je dne 4. 2. 2000 ponovno vložil vlogo. Ob tem pa poudarja, da tožeča stranka ni kriva, če je prvostopni davčni organ vlogo izgubil ali založil (glede na predloženi dokaz o oddaji vloge) nesporno prejeto vlogo tožeče stranke z dne 29. 12. 1999. Vse navedbe je tožeča stranka navedla že v pritožbi dne 17. 2. 2000. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

V obravnavanem primeru tožnik že ves čas postopka zatrjuje, da je vlogo za vpis v register davčnih zavezancev za DDV vložil že 29. 12. 1999 in je novo vlogo dne 4. 2. 2000 vložil po nasvetu uslužbencev prvostopnega davčnega urada. Da je vlogo za vpis v register davčnih zavezancev za DDV vložil dne 29. 12. 1999, izkazuje s potrdilom iz oddajne knjige. Pa tudi iz uradnih zaznamkov, ki so jih sestavili uslužbenci prvostopnega davčnega organa, je razvidno, da je celo verjetno, da je vloga z dne 29. 12. 1999 bila vložena. Ob tem, da je tožnik postal davčni zavezanec za DDV šele z datumom 9. 2. 2000, obdavčljiv promet pa je opravljal že v januarju 2000, posledično za januar 2000 ne more uveljavljati odbitka vstopnega DDV. Po presoji sodišča je zato pomembna okoliščina, ali je tožnik dejansko vlogo za vpis v register davčnih zavezancev za DDV vložil že 29. 12. 1999, kot to zatrjuje. Tožena stranka in davčni organ prve stopnje pa navedene okoliščine nista preverila, zato sodišče ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Odgovor tožene stranke na pritožbeno navedbo v zvezi z vloženo vlogo z dne 29. 12. 1999, češ da bi lahko tožnik ravnal po 218. členu takrat veljavnega ZUP/86, po presoji sodišča ni utemeljeno. Po presoji sodišča bi namreč davčni organ prve stopnje moral preveriti v svoji dokumentaciji, ki jo je dolžan voditi po predpisih, ki se nanašajo na pisarniško poslovanje, ali je v zatrjevanem obdobju od tožnika prejel vlogo za vpis v register davčnih zavezancev za DDV ali ne. Preden se ta okoliščina ne razišče, gre torej za nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče odločati o pravilnosti in zakonitosti odločitve izpodbijane odločbe. Tožena stranka ima prav, ko navaja, da je odločba o vpisu v register davčnih zavezancev za DDV konstitutivne narave. Konstitutivna odločba praviloma pravno učinkuje od dneva, ko je bila izdana, oziroma vročena stranki le, če je posebej predpisano, taka odločba pravno učinkuje retroaktivno, to je za čas, preden je bila izdana. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik davčni zavezanec za DDV od 9. 2. 2000 dalje, sporno pa je, ali bi lahko postal davčni zavezanec za DDV tudi pred tem datumom, na podlagi vloge z dne 29. 12. 1999.

Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06-odl. US, v nadaljevanju: ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si