Opravilna številka: sodba U 1986/2004
Datum: 21.11.2005

JEDRO: Pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka od dobička iz kapitala, ki je torej sam ne ugotavlja. Tožnik zato z ugovori glede višine davčne osnove (za odmero davka od dobička iz kapitala) v postopku odmere dohodnine ne more uspeti.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B št. ... z dne 9. 8. 2002, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2001 v znesku 4.437.225,00 SIT in naložena v plačilo razlika v višini 1,178.683,00 SIT, zavrnila pa je tudi zahtevek tožnika, da se mu povrnejo stroški postopka. V obrazložitvi navaja, da je bil po podatkih spisov tožniku poleg napovedanih dohodkov v osnovo za odmero dohodnine vključen tudi dobiček iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev v višini 7.234.357,00 SIT, kot je bil ugotovljen z davčno odločbo, ter kot plačana akontacija dohodnine upoštevan odmerjeni davek od dobička iz kapitala v višini 2,170.307,00 SIT. Odmerna odločba je bila izdana v celoti na podlagi napovedanih podatkov. Tožnik namreč v napovedi pod oznako 41 - dobiček iz kapitala, v skladu s 123.a členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZDavP), ni vpisal podatkov. Pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbami o odmeri davka od dobička iz kapitala, in torej uradne podatke. Zato ni bil potreben noben poseben ugotovitveni postopek in je bila torej odločba prve stopnje pravilno izdana v skrajšanem postopku. Sicer pa obrazložitev odločbe vsebuje vse bistvene podatke, ki utemeljujejo davčno odmero. Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 44/96 - v nadaljevanju: ZDoh) ne določa, da bi moral biti dobiček iz kapitala ugotovljen z dokončno odločbo. Zato ni bilo potrebno upoštevati v tej zvezi vložene pritožbe. Ugovore v tej zvezi lahko tožnik uveljavlja v pritožbi zoper odločbo o odmeri tega davka, ne more pa jih uspešno uveljavljati v pritožbi zoper odločbo o dohodnini. Če bo na podlagi pritožbe ugotovljen dobiček v drugačni višini, pa je to razlog za obnovo odmere dohodnine. Gre namreč za dva postopka, zato dejanja v postopku odmere davka od dobička iz kapitala na postopek odmere dohodnine nimajo neposrednega vpliva. To pa pomeni, da ni utemeljen pritožbeni ugovor, v katerem tožnik uveljavlja, da je vložil pritožbo zoper odločbo o odmeri davka od dobička iz kapitala. Sicer pa je bila tudi ta pritožba zavrnjena z drugostopno odločbo. Ker je tožena stranka pritožbo zavrnila, pa tožniku tudi ni mogla ugoditi v pogledu stroškov postopka oziroma njihovega povračila.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Meni, da so podani tožbeni razlogi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter ji naloži, da tožniku povrne stroške postopka. Navaja, da je v dohodninski napovedi podal vse potrebne podatke za izračun dohodnine, v postopku za odmero davka od dobička iz kapitala pa vse podatke o kapitalskem dobičku. Skladno s členom 123 a ZDavP v napovedi za dohodnino ni vpisal podatkov o davčni osnovi. Davčni organ pa pri odmeri davka od dobička ni upošteval predloženih podatkov, ampak je naredil svoj izračun, ki ga ni bilo mogoče preizkusiti. Nobena odločba, ne tista o dohodnini in ne tista o davku od dobička iz kapitala, namreč ne vsebujeta podatkov, kako je davčni organ izračunal kapitalski dobiček in posledično dohodnino. V obeh postopkih je bilo tako podanih veliko evidentnih kršitev pravil postopka, ki jih tudi izpodbijana odločba ne sanira. Gre za načela in pravila ZUP, ki jih tožnik v nadaljevanju citira, zlasti načelo zaslišanja strank, načelo materialne resnice ter pravila, ki veljajo za odločanje po skrajšanem postopku. Trdi, da v konkretnem primeru ni bilo pogojev za izdajo odločbe na prvi stopnji v skrajšanem postopku. S tem pa tožniku ni bila dana možnost, da dokaže resničnost svojih podatkov in tega, da ugotovitve v postopku odmere davka od dobička iz kapitala niso bile pravilne. Davčni organ bi moral izvesti poseben ugotovitveni postopek. Razen tega odločba prve stopnje nima vseh obveznih sestavin. Razen tega dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, razlogi tožene stranke pa so nepravilni. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da se po določbi 6. alinee 6. člena ZDoh ne zahteva dokončna oziroma pravnomočna odločba o davku od dobička iz kapitala, saj iz citirane določbe sledi, da se v osnovo za dohodnino všteva dobiček, dosežen s prodajo kapitala. Res je sicer, da se po ZDavP pri odmeri dohodnine upošteva davčna osnova, ugotovljena z odmerno odločbo. Vendar pa mora davčni organ pred izdajo (te) odločbe pravilno ugotoviti dejansko stanje. V konkretnem primeru pa je prvostopni organ vedel, da je odločba o davku od dobička iz kapitala sporna, zato bi moral odločilno dejstvo (glede višine dobička) sam ugotoviti. Dejstvo je namreč, da je dejansko stanje sporno in da so bila kršena pravila postopka. To pa absolutno narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

V zadevi gre za postopek odmere dohodnine in za odločbo, izdano v tem postopku. To pa pomeni, da ima tožena stranka prav, ko pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano odločitev. Pravilni in na zakonu utemeljeni so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja, da je za odločitev bistvena določba 123.a člena ZDavP, na katero se pravilno sklicuje že tožena stranka, in ki v postopkovnem pogledu dopolnjuje določbo 6. točke 6. člena ZDoh, ki je načelne narave, in na katero se sklicuje tožnik v tožbi. Izrecno je namreč predpisano, da zavezanci za davek od dobička v napovedi za odmero dohodnine ne izkažejo davčne osnove, pa tudi, da pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka od dobička iz kapitala. Dovolj jasno je tudi, da gre pri tem za prvostopno odločbo, saj se s citirano določbo ne zahteva, da bi morala biti odločba dokončna. V konkretnem primeru ni sporno, da je davčni organ upošteval davčno napoved, v kateri tožnik ni izkazal davčne osnove od dobička iz kapitala, ter da je po drugi strani kot osnovo upošteval tisto, ki je bila ugotovljena s prvostopno odločbo o odmeri davka od dobička iz kapitala. Sledil je torej davčni napovedi ter obenem upošteval uradne podatke, tako kot je to predpisano s citirano zakonsko določbo. To pa pomeni, da je lahko odločil v skrajšanem postopku in da opustitev posebnega ugotovitvenega ni imela in tudi ni mogla imeti nobenih škodljivih posledic za tožnika. Tožbeni očitek bistvene kršitve postopka iz razloga nepravilnega postopanja na prvi stopnji torej ni utemeljen. Ravno tako pa tudi ne držijo tožbeni očitki glede pomanjkljive obrazložitve ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kolikor so morda pomanjkljivi razlogi prvostopne odločbe, jih ustrezno dopolni tožena stranka v izpodbijani odločbi, ki razen tega izčrpno in v celoti odgovori na pritožbene navedbe, vključno s tistimi, s katerimi tožnik uveljavlja drugačno davčno osnovo za davek od dobička iz kapitala od tiste, ki izhaja iz prvostopne odločbe, in ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi. Tožbena trditev, da obrazložitev izpodbijane odločbe teh, oziroma vseh razlogov na vsebuje, je torej protispisna. Obenem pa tožnik, glede na povedano nima prav, ko vztraja pri stališču, da se osnova za odmero davka od dobička iz kapitala, oziroma pravilna višina te osnove ugotavlja (tudi) v postopku odmere dohodnine.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zadnja sprememba: 10.5.2007