Opravilna številka: sklep U 1660/2005
Datum seje senata: 24.09.2007

JEDRO:
V obravnavani zadevi je iz odgovora tožene stranke razvidno, da se je prekinjeni postopek nadaljeval že leta 2002 in bil tudi zaključen 28. 2. 2002 z izdajo odločbe, s katero je bilo v celoti ugodeno zahtevi tožnika za vračilo presežka. Zato izpodbijana odločba po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, ter so podani razlogi za zavrženje tožbe po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZUS.

IZREK:
Tožba se zavrže.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A., št. ... z dne 6. 11. 2000, s katerim je prvostopni organ prekinil postopek inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davka na dodano vrednost (DDV) in vračila presežka DDV za obračunsko obdobje april 2000 do odločitve pristojnega sodišča o predhodnem vprašanju o izpodbijanju pogodb, sklenjenih med povezanima osebama, podjetjem B.B.B. in tožnikom, na podlagi 1. odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, dalje ZUP) iz razloga, ker je s tem vprašanjem povezana odločitev o zahtevku za vračilo presežka DDV. Gre za vprašanje, ki brez njega in njegove predhodne rešitve ni mogoče rešiti same stvari in predstavlja samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost sodišča. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Sklicuje se na Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 s spremembami, dalje ZDDV) in sicer določbe 36. člena, 1. odstavka 53. člena in 1. odstavka 60. člena, ki jih citira in 112. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami, dalje ZDavP), po katerem davčni organ nadzira in preverja pravilnost davčnega obračuna in izda odločbe v roku 10 let od roka za predložitev davčnega obračuna. Po 2. alinei 2. člena v zvezi s 3. odstavkom 9. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 do 26/99, v nadaljevanju ZDS) je prvostopni davčni organ pristojen za davčni nadzor, ki obsega inšpekcijski pregled preverjanja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davkov. Po 1. odstavku 53. člena ZDDV se postopek za vračilo preveč plačanega DDV začne na zahtevo stranke ob predložitvi davčnega obračuna, davčni organ pa je dolžan utemeljenost zahteve za vračilo, ob upoštevanju načela materialne resnice (8. člen ZUP) ugotoviti z inšpekcijskim pregledom. Zato je prvostopni organ že v predhodnem postopku kontrole davčnega obračuna, na podlagi katerega je tožnik zahteval vračilo DDV v višini 69.595.218,00 SIT na navedeni pravni podlagi 147. člena ZUP utemeljeno prekinil postopek vračanja. Zahtevek za vračilo presežka DDV po davčnem obračunu za sporni mesec je posledica nakupa celotnega premičnega premoženja tožnika od povezane osebe B.B.B. Tožena stranka se strinja s prvostopnim organom, da je šlo pri sklepanju predhodno navedenih pogodb dejansko za prenos poslovanja na družbo tožnika, kar je imelo za posledico, da je bilo plačilo davčnega dolga povezane osebe B.B.B. onemogočeno, zato je prvostopni organ tudi predlagal vložitev tožbe preko Državnega pravobranilstva RS za izpodbijanje navedenih pogodb pri pristojnem sodišču. Ker je navedeno tudi podlaga za uveljavljanje zahtevka tožnika za vračilo DDV po davčnem obračunu za mesec april 2000, je od odločitve sodišča odvisna tudi odločitev davčnega organa glede vračila DDV. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pri svojem postopanju naletel na vprašanje, ki je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča in je tudi del dejanskega stanja v upravni stvari, od katere je odvisna odločitev o glavni stvari, zato je utemeljeno izdal izpodbijani sklep.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, kjer toženi stranki očita, da se ni opredelila glede njegovih navedb v pritožbi. Navaja, da je šlo dvakrat za prekinitev postopka in gre po njegovem mnenju za situacijo, ko je potrebno DDV vrniti, zato sklicevanje na rešitev predhodnega vprašanja ne pride v poštev. Po mnenju tožnika nalog Državnemu pravobranilstvu, da naj izpodbija določena pravna dejanja, ne more biti razlog za sklicevanje na predhodno vprašanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se prvostopni sklep odpravi, podrejeno pa vrne v novo odločanje toženi stranki, ki se naj ji naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka (prav: tožbe) iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe in ob tem dodaja, da se je postopek v zvezi z zahtevkom tožeče stranke za vračilo DDV, ki je bil prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja, nadaljeval že leta 2002 in je bil tudi zaključen 28. 2. 2002 z izdajo odločbe št. ... , s katero je bilo v celoti ugodeno zahtevi tožeče stranke za vračilo presežka vstopnega DDV. Tožnik pa je tudi vložil izjavo, da se v celoti odpoveduje pravici do pritožbe.

Drugopis odgovora na tožbo tožene stranke je bil poslan pooblaščencu tožeče stranke, ki nanj ni odgovoril.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni prijavilo svoje udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 46/06 - odl. US, v nadaljevanju ZUS), v zvezi s 104. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristi zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, pravo varstveno potrebo pa mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi je iz odgovora tožene stranke razvidno, da se je prekinjeni postopek nadaljeval že leta 2002 in bil tudi zaključen 28. 2. 2002 z izdajo odločbe, s katero je bilo v celoti ugodeno zahtevi tožnika za vračilo presežka, zato izpodbijana odločba po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Ker mora za odločanje v upravnem sporu tožnik ves čas postopka od vložitve tožbe do odločitve sodišča izkazovati pravni interes in mora na njegov obstoj sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, dejanskega interesa po upravnem sporu samostojno ni mogoče uveljavljati, izpodbijana odločba po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem sporu ter so s tem podani razlogi za zavrženje tožbe po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZUS.

VIR: http://www.sodisce.si/