Neenakomerno razporejen delovni čas je ena izmed oblik razporeditve polnega delovnega časa, za katero je značilno, da obseg dela na tedenski in mesečni ravni ni ves čas enak, temveč se spreminja glede na potrebe delovnega in poslovnega procesa.

V primerjavi z enakomerno razporejenim delovnim časom, kjer je tedenski obseg dela praviloma ves čas enak, se pri neenakomerni razporeditvi tedenski obseg dela spreminja. Delavec lahko v posameznih tednih dela več, manj ali enako 40 ur, odvisno od organizacijskih potreb delodajalca in narave dela.

Nihanja v obsegu delovne obveznosti so torej običajna, se pa morajo ure v določenem časovnem okviru, imenovanem tudi referenčno obdobje, izravnati na povprečni polni delovni čas. To pomeni, da skupni seštevek opravljenih ur v referenčnem obdobju ne sme preseči števila ur, ki bi jih delavec opravil, če bi ves čas delal 40 ur na teden.

Takšna ureditev delodajalcu omogoča bolj prilagodljivo organizacijo dela, saj se delovni čas lahko prilagaja sezonskim vplivom in potrebam delovnega procesa. Najpogosteje se uporablja v dejavnostih s sezonskimi nihanji (npr. gradbeništvo, gostinstvo, turizem) ter tam, kjer delo poteka nepretrgano (npr. zdravstvo, socialno varstvo, domovi za starejše ipd.).