Vrhovno sodišče RS je odločilo, da tudi za vrnjeno dohodnino veljajo omejitve, ki so skladno z Zakonom o izvršbi in zavarovanju izvzete iz izvršbe.

Kot je v sodbi soglasno ugotovil senat vrhovnih sodnikov, znesek, ki je bil dolžnici vrnjen kot razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino, ohranja svojo izvirno obliko obdavčljivih dohodkov, med katerimi je tudi dohodek iz delovnega razmerja, na katerega se nanašajo omejitve izvršbe.

Ob tem je Vrhovno sodišče pojasnilo, da vrnjena razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjenim zneskom dohodnine ni neka nova, izvirna oblika dohodka, temveč so to dohodki, od katerih je bila obračunana akontacija dohodnine. Ker se v letno davčno osnovo vštevajo le dohodki, ki jih v 18. členu opredeljuje Zakon o dohodnini (ZDoh-2), torej tudi dohodki iz delovnega razmerja, na katere se nanašajo omejitve izvršbe, je vrnitev razlike med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino lahko le tisto, kar je davčna osnova dohodnine in kar je bilo kot akontacija odtegnjeno na račun dohodnine - odtegnjeno od dohodkov, od katerih se plačuje dohodnina. V skladu z logičnim pravilom o identičnosti je zato treba vrnjeno razliko dohodnine obravnavati kot dohodek, ki je obdavčen z dohodnino.

Vrhovno sodišče je v tem primeru odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno državno tožilstvo vložilo v postopku izvršbe zoper dolžnico, ki je v tem postopku predlagala ustavitev izvršbe. Vrhovno državno tožilstvo je poudarilo, da dolžnica že več let opozarja na težak socialni položaj in blokiran bančni račun brez rubljivih sredstev. Dolžnica je navedla tudi, da ji banka ni želela izplačati vračila preplačane dohodnine v višini 205 evrov, temveč ga je zarubila in nakazala upniku, čeprav skupni prejemki (vključno s plačo in otroškim dodatkom) niso presegli zneska, ki je po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (102. člen) izvzet iz izvršbe. Prav tako je opozorila na domnevno nezakonito ravnanje banke, ki naj bi opustila dolžnost takojšnjega obvestila sodišča, da na dolžničinem računu že več kot leto dni ni bilo rubljivih sredstev.

Vrhovno sodišče je tako v tej v zadevi ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbe omenjenega 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ter 37. člena ZDoh-2. Obe sodišči sta vračilo preveč plačane akontacije dohodnine napačno šteli za dohodek, za katerega ne veljajo omejitve izvršbe iz Zakona o izvršbi in zavarovanju. Ta namreč v 102. členu določa, katere vrste dolžnikovih prejemkov in zneskov so deloma ali v celoti izvzeti iz izvršbe, da se dolžniku zagotovi minimalno preživetje, medtem ko je v 37. členu ZDoh-2 določeno, kaj šteje za dohodek iz delovnega razmerja.

Sklep II Ips 36/2024

Vir: Vrhovno sodišče RS