Dohodnina - odmera dohodnine - dividende in dohodki iz kapitalskih dobičkov - odbitek v tujini plačanega davka

Rubrika: Sodna praksa - Upravno ter delovno in socialno sodišče print Natisni

Odločba upravnega sodišča.

Sodišče: Upravno sodišče

Oddelek: Upravni oddelek

ECLI: ECLI:SI:UPRS:2024:III.U.4.2020.10

Evidenčna številka: UP00076730

Datum odločbe: 23.05.2024

Senat, sodnik posameznik: Katja Fabjan Valdemarin

Področje: DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO

Institut: dohodnina - odmera dohodnine - dividenda - odbitek v tujini plačanega davka - odmerna odločba - obrazložitev odločbe - kršitev pravil upravnega postopka

Jedro

Po stališču toženke v izpodbijani odločbi je treba dohodke, dosežene v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v RS opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo ter se pri tem vprašati, kako bi bil tak dohodek davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz istega naslova v RS. Vendar toženka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na to vprašanje, čeprav je tožnica opozarjala, da kot imetnica tujih investicijskih kuponov ne more razpolagati s pripisi dobička iz teh kuponov vse do odsvojitve investicijskih kuponov sklada. Drugostopenjski organ je po eni strani pojasnil, da je za vzajemne sklade značilno, da se kapitalski dobički reinvestirajo oziroma zadržijo in da dobičkov do prodaje deležev skladov lastniki ne realizirajo. A ob tem, ko reinvestiranih dobičkov imetnikov investicijskih kuponov ni štel za izplačane, ni pojasnil, zakaj je pripis dohodka iz tujega investicijskega kupona v obliki dodatnih premoženjskih enot obravnaval kot dividendo, torej kot dohodek, ki je izplačan oziroma prejet že ob pripisu enot premoženja imetniku in ne šele ob odsvojitvi. Poleg tega v izpodbijani odločbi toženka ni odgovorila na navedbe tožnice, da je isto premoženje (pripisane dividende in CGD) v odločbah, izdanih v letu 2018, obravnavala in obdavčila kot kapitalski dobiček. Če namreč tožnici pripisane enote premoženja predstavljajo izplačane dividende, potem ne morejo hkrati predstavljati še dobička iz kapitala v smislu povečanja vrednosti tega kapitala, ki je dosežen in obdavčen ob odsvojitvi (92. člen ZDoh-2). Sodna praksa, na katero se v zvezi z očitki o dvojni obdavčitvi sklicuje drugostopenjski organ, ne potrjuje njegovih zaključkov, saj se ne nanaša na primerljive situacije.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42151-869/2017-27 z dne 1. 2. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo, št. DT 42151-869/2017-27 z dne 1. 2. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), tožnici kot zavezanki za davek odmerila dohodnino od dividend, ki so bile dosežene v letih 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 od davčne osnove 37.898,00 EUR, po 25% stopnji, v znesku 9.474,47 EUR. Ugotovila je, da razlika med odmerjeno dohodnino in davkom, plačanim v tujini in priznanim v skladu z določbami Konvencije med Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) in Združenimi državami Amerike (v nadaljevanju: ZDA) o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (BUSIDO, v nadaljevanju: Konvencija)¹ v skupni višini 1.506,53 EUR, znaša 7.967,94 EUR, zato je odločila, da mora biti ta razlika plačana v 30 dneh od vročitve odločbe in da bodo po poteku tega roka tožnici zaračunane zamudne obresti ter začet postopek davčne izvršbe. Odločila je tudi, da se izračunana in plačana dohodnina šteje kot dokončen davek, da posebni stroški v postopku niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je pri tožnici opravil davčni nadzor podatkov za odmero dohodnine od dividend za leta 2012 do 2016. Na podlagi pridobljenih podatkov je ugotovil, da je tožnica v letu 2013 prejela dividende iz ZDA. Na poziv z dne 21. 8. 2017 za vložitev napovedi za odmero dohodnine od dividend je tožnica dne 29. 8. 2017 odgovorila z izjavo, v kateri je pojasnila, da v letu 2014 ni ustvarila nobenega kapitalskega dobička in da ji dividende niso bile izplačane v obliki denarja, temveč so bile reinvestirane v deleže, od katerih je bil v ZDA plačan 15 % davek na dobiček. Izjavi je priložila napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2016. O ugotovitvah je bil sestavljen dodatni zapisnik z dne 17. 12. 2018, na ugotovitve v njem pa je tožnica dne 11. 1. 2019 podala pripombe, v katerih ni navedla novih dejstev in dokazov.

3. Prvostopenjski organ navaja, da je 4. 10. 2017 tožnici ponovno poslal poziv za vložitev napovedi za odmero dohodnine od dividend s povzeto relevantno pravno podlago, vključno s 3. točko četrtega odstavka 90. člena Zakona od dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2). Tožnica je na poziv odgovorila dne 16. 7. 2017 z izjavo, v kateri je navedla, da v letu 2014 z izplačilom dividend ni bil ustvarjen kapitalski dobiček in znesek dividend ni bil izplačan v denarju, vsled česar dohodek v času izplačila in pretvorbe v deleže ni bil ustvarjen. Ker je prišlo vmes do prodaje sklada Pioneer Fund A, je podala tudi pojasnilo, da je sklad letne dobičke in dividende reinvestiral v nove delnice, od vrednosti dividend pa je bil vsako leto na podlagi sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja odtegnjen davek v ZDA v višini 15 % namesto 30 % zaradi rezidentstva. Skupaj je plačala za leta 2012 do 2016 380,45 USD.

4. Prvostopenjski organ dalje pojasnjuje, da je z zapisnikom z dne 22. 3. 2018 ugotovil, da je tožnica od izplačevalca Pioneer Fund A v letih 2012 in 2013 prejela tako dividende kot tudi dohodek iz naslova kapitalskega dobička - pod šifro 36 Capital Gains Distributions (v nadaljevanju: CGD), ki se po določbah 90. člena ZDoh-2 obdavči kot dividenda. Za odmero dohodnine je upoštevane zneske dividend in CDG prikazala v tabeli 1, pri čemer je zneske preračunala v skladu s tečajem Banke Slovenije na dan 31. 12. posameznega leta. Tožnica je na ta zapisnik podala pripombe, dne 30. 5. 2018 pa je prvostopenjski organ izdal dodatni zapisnik s popravljenimi pomanjkljivostmi v zapisniku z dne 22. 3. 2018. Ob sklicevanju na 15. člen, prvi odstavek 91. člena, 132. člen ter prvi odstavek 134. člena ZDoh-2 ter še na 119. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) je ugotovil, da davčna osnova za odmero dohodnine od dividend znaša 13.652,12 EUR, dohodnina od dividend pa se izračuna od davčne osnove 3.413,03 EUR, po 25 % stopnji. Navedeno je prvostopenjski organ pojasnil v tabeli 2 in tabeli 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Upoštevaje 137. člen ZDoh-2 je upošteval tudi v tujini plačani davek v višini 310,79 EUR, vsled česar je ugotovil, da dohodnina od dividend znaša 3.102,24 EUR.

5. Po pozivu tožnici z dne 16. 7. 2018 za predložitev dodatnih podatkov z dokazili glede dohodkov, doseženih v ZDA v obdobju nadzora, je tožnica 13. 8. 2018 predložila zahtevane podatke z dokazili in zaprosila za sestanek s pooblaščeno osebo. Na sestanku dne 17. 9. 2018 je predložila dopolnitev k podatkom. Dne 11. 9. 2018 je prvostopenjski organ tožnici poslal izpis prejetih podatkov za obdobje od leta 2014 do leta 2016, ter dne 19. 10. 2018 še vabilo za dopolnitev pojasnila in dokumentacije. Dne 28. 11. 2018 je tožnica predložila zahtevano dopolnitev s pojasnil z dokazili, in sicer popisni list z vrednostmi prejetih dividend v obdobju od leta 2012 do leta 2016 za sklad Pioneer Fund A, popisni list vrednosti prejetih dividend v obdobju 2012 do 2016 za sklad Templeton Growth Fund A in letna poročila za oba sklada.

6. Prvostopenjski organ je zaključil, da gre v obravnavanem primeru za dohodek iz kapitalskega dobička (CGD), ki se po ZDoh-2 obdavči kot dividenda, zato je tožnici pri odmeri dohodnine od dividend za posamezna leta upošteval zneske dividend in dohodke iz kapitalskih dobičkov (CGD), kot jih je navedel v tabeli 6 in 7 v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v kateri je dobljene zneske preračunal po tečaju Banke Slovenije na dan pridobitve.

7. V obrazložitvi izpodbijane odločbe dalje povzema pripombe in navedbe tožnice, za katere navaja, da jih je preučil. Ugotavlja, da so pripombe tožnice v vseh dokumentih enake kot v pripombah na dodatni zapisnik z dne 11. 1. 2018. Pojasnjuje, da iz navedb tožnice in predložene dokumentacije izhaja, da je tožnica v obdobju nadzora prejela od finančne institucije PIM Shareholders Services Inc (Pioneer Fund A) in Franklin Templeton Investor Services II (Templeton Growth Fund A) tri vrste dohodkov: dividende (dividends), dohodek iz kapitalskega dobička (CGD), ki pomeni razdelitev dobička v zvezi z vrednostnimi papirji ali na podlagi delitve dobička, čistega dobička ali prihodkov investicijskega sklada, ter dobiček od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev investicijskih kuponov (Capital Gains), ki je dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Prvostopenjski organ poudarja, da je treba razlikovati med dobičkom od odsvojitve kapitala (Capital Gains) in dohodkom iz kapitalskega dobička (CGD), ki se po določbah ZDoh-2 obdavčuje kot dividende. S tem, ko so se dividende in dohodki iz kapitalskega dobička (CGD) tožnice v posameznem letu reinvestirali, je tožnica prejela dodatne enote skladov. Ob sklicevanju na določbe 15. člena ZDoh-2 prvostopenjski organ zaključuje, da v kolikor so bile dividende CGD tožnici dani na razpolago v obliki dodatnih enot sklada, se šteje, da je dividende prejela oziroma dosegla dohodek. Dohodek je bil v tem primeru dosežen, čeprav ni prišlo do denarnega toka.

8. Prvostopenjski organ je dalje ugotovil, da je tožnica v ZDA plačala davek le od dividend, od dohodka iz kapitalskega dobička (CGD) in dobička od odsvojitve kapitala (Capital Gains) pa ne. Meni, da so navedbe tožnice o obdavčitvi obravnavanih dohodkov v ZDA kontradiktorne. Prvostopenjski organ v zvezi s tem pojasnjuje, da tovrstna reinvestiranja niso nujno obdavčena v ZDA, so pa obdavčena po ZDoh-2. Tudi dohodke, dosežene v tujini oziroma z virom v tujini, je treba za potrebe obdavčenja v RS opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo. Pri tem se je treba vprašati, kako bi bil dohodek, dosežen iz določenega naslova v tujini, davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz istega naslova v RS. Zavezanec za plačilo je skladno s prvim odstavkom 5. člena ZDoh-2 obdavčen v skladu s t.i. načelom obdavčitve svetovnega dohodka.

9. V zvezi z navedbami tožnice, da ni uporabil Konvencije, prvostopenjski organ odgovarja, da je v dodatnem zapisniku z dne 17. 12. 2018 navedel, da ji je priznal v tujini plačan davek v skladu s tem mednarodnim sporazumom in 137. členom ZDoh-2. Iz opredelitve v petem odstavku 10. člena Konvencije izhaja, da se kot dividenda po 10. členu Konvencije lahko obdavčuje tudi dohodek iz drugih pravic do udeležbe v dobičku, ki niso terjatve. Izraz dividenda je v mednarodnih pogodbah opredeljen kot pogodbeno razmerje, ki prinaša dobiček v zameno za naložbo v kapital družbe. Gre za široko opredelitev, saj so dividende v nacionalnih zakonodajah za davčne namene opredeljene na različen način, vsled česar obstajajo med državami velike razlike pri davčni obravnavi te vrste dohodka. Tudi 10. člen Konvencije vsaki državi pogodbenici prepušča, da v skladu z nacionalno zakonodajo obdavči dividende. Če se dohodek v skladu s Konvencijo lahko obdavči v državi vira, je država rezidentstva dolžna odpraviti dvojno obdavčevanje. Izraz "se lahko obdavči" v drugi državi pogodbenici (RS) pomeni, da se dividende, ki jih doseže rezident RS v ZDA, lahko obdavči v RS. Ker je treba določbe Konvencije glede odprave dvojnega obdavčevanja upoštevati v državi rezidentstva, v tem primeru RS, določbe v ZDA veljavnega davčnega zakonika glede izplačila dividend niso relevantne.

10. Prvostopenjski organ zavrača tudi navedbe tožnice o bistvenih kršitvah pravil postopka, saj je bila tožnici dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Tožnica je podala pripombe na dodatni zapisnik z dne 11. 1. 2019 in bila seznanjena z rezultatom ugotovitvenega postopka z dodatnim zapisnikom z dne 17. 12. 2018, pri čemer je imela pravico do izpodbijanja njegovih ugotovitev.

11. V tabeli 8 in 9 obrazložitve izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ podrobneje specificiral s strani obeh skladov prejete dividende po letih, obračun dohodnine ter tožnici priznan v tujini plačan davek. Davčno osnovo za odmero dohodnine od dividend je ugotovil v višini 37.585,24 EUR, dohodnino, odmerjeno po 25 % stopnji, pa v višini 9.396,29 EUR. Upoštevaje odbitek plačanega davka v tujini v višini 1.459,62 EUR je prvostopenjski organ dohodnino od dividend odmeril v znesku 7.936,67 EUR.

12. V tabeli 10 obrazložitve izpodbijane odločbe je prikazal še obračun dohodnine od dividend za leto 2015 na podlagi napovedi tožnice z dne 13. 9. 2016. Davčno osnovo za odmero dohodnine od dividend je ugotovil v znesku 312,76 EUR, dohodnino po 25 % stopnji v znesku 78,18 EUR, po odbitku v tujini plačanega davka 46,91 EUR pa v znesku 31,27 EUR.

13. Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT-499-01-167/2019-3 z dne 5. 12. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo.

14. Ob povzemanju določb 5., 76. in 77. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) ter ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega organa, je drugostopenjski organ ugotovil, da je bilo v postopku inšpekcijskega nadzora dejansko stanje razčiščeno v smislu materialne resnice in da je prvostopenjski organ sledil pravnim standardom iz 73. člena ZDavP-2 ter dejansko stanje ugotovil na način, ki prepriča v pravilnost ugotovljenih dejstev. Po presoji drugostopenjskega organa gre pri izplačilu prejemkov v konkretni zadevi za dividende in ne za dobiček iz kapitala od odsvojitve investicijskih kuponov vzajemnih skladov v ZDA. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa izplačila tožnici predstavljajo dohodke na podlagi lastniškega deleža tožnice v vzajemnih skladih in ne dobičke iz naslova odsvojitve investicijskih kuponov sklada. O zadnjem je bilo odločeno v drugih davčnih postopkih. Pomisleki tožnice se vsebinsko nanašajo na dejstvo, da je imela premoženje v vzajemnih skladih, za katere je značilno, da se kapitalski dobički reinvestirajo, torej zadržijo. Do prodaje deležev skladov jih lastniki ne realizirajo in tako ne povečujejo vrednosti sredstev v upravljanju. Iz podatkov izplačevalcev prejemkov v ZDA je razvidno, da tudi zakonodaja v ZDA razlikuje med dobički, doseženimi z odsvojitvijo kapitala (Capital Gains), ter CGD, ki pomeni razdelitev dobička v zvezi z vrednostnimi papirji ali na podlagi delitve dobička, čistega dobička ali prihodkov investicijskega sklada in ki se v skladu z določbami ZDoh-2 obdavčuje kot dividende. Razdelitev dobička je v takšnem primeru vezana na lastniški delež v skladu in se zato obdavči kot dividenda, ne pa kot kapitalski dobiček.

15. Drugostopenjski organ je navedel, da v primeru, ko sklad letne dobičke in dividende reinvestira v nove delnice in jih ne izplača v denarju lastnikom investicijskih kuponov, to ne pomeni, da do izplačila dividend ni prišlo, ampak pomeni, da je lastnik premoženja prejel izplačilo v dodatnih enotah premoženja, ki so se pripisale prvotnemu premoženju. V takem primeru ne gre za povečanje vrednosti enote kapitala, ki je upoštevana pri obdavčitvi z davkom od dobička iz kapitala, ampak gre za povečanje vrednosti premoženja v skladu na račun dodatnih enot kapitala. Iz spisovnega gradiva je še razvidno, da je bil od prejetih dividend v skladu z ameriško zakonodajo obračunan 15 % davčni odtegljaj od prejetih dividend, kar prepriča v utemeljenost in pravilnost obdavčitve, kot jo je izvedel prvostopenjski organ.

16. V zvezi z navedbami tožnice o nepravilni uporabi določb Konvencije drugostopenjski organ navaja, da je prvostopenjski organ izplačila tožnici pravilno opredelil kot dohodke od drugih pravic do udeležbe v dobičku sklada. Po Konvenciji pa se lahko dividende obdavčijo tudi v RS, glede na dejstvo, da je tožnica rezidentka RS in je prejela dividende v ZDA. Kot država rezidentstva je dolžna odpraviti dvojno obdavčevanje, kar je bilo upoštevano s priznanjem v tujini plačanega davka skladno s 137. členom ZDoh-2. Drugostopenjski organ ugotavlja, da so neutemeljene navedbe tožnice, da je zaradi napačne pravne kvalifikacije izplačil prišlo do dvakratne obdavčitve. Ob tem se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča III U 359/2012 z dne 20. 8. 2013 in I U 424/2015 z dne 24. 5. 2016. V obravnavanem primeru ne gre za obdavčitev istega vira dohodka z enakim pravnim statusom.

17. Drugostopenjski organ je še ugotovil, da je bil postopek voden skladno s procesnimi standardi in da ne držijo navedbe tožnice, da dejansko stanje ni bilo v celoti razčiščeno. Prvostopenjski organ se je do njenih navedb opredelil, pravna opredelitev dejanskega stanja in obdavčitve pa je v pristojnosti davčnega organa. Drugostopenjski organ je zavrnil tudi očitke tožnice o procesnih kršitvah v zvezi z načinom odločanja prvostopenjskega organa po njeni napovedi za odmero davka za leto 2015 in o tem, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv.

18. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

19. Tožnica poudarja, da je že v pripombah na dodatni zapisnik z dne 17. 12. 2018 opozorila na pravni in finančni pomen pripisov enot investicijskih kuponov kot kapitalskih dobičkov ameriškega vzajemnega sklada, realiziranih ob odsvojitvi enot sklada v letu 2016, prvostopenjski organ pa teh navedb ni preizkusil. V zvezi s tem je navedla, da ji prejeti vmesni dohodki tako iz naslova dividend kot tudi iz naslova kapitalskih dobičkov po ameriški zakonodaji dejansko niso bili dani na voljo in ni imela možnosti izbire načina distribucije, pač pa so se za evropske komitente avtomatsko reinvestirali. Pojasnjuje, da ameriški davčni organi kapitalske dobičke poročajo kot dividendo, ker sta - v tehničnem pomenu, ne pa v pravnem pomenu - način izkazovanja distribucije kapitalskega dobička sklada (CGD) in dividend v obliki dodatnih deležev, ki se reinvestirajo, povsem enaka. Dejansko pa gre po vsebini za drugačni vrsti dohodka, ki plemeniti premoženje imetnika deležev in nastane kot razlika med nakupi in prodajami naložb upravljavcev skladov. Iz podatkov v obrazcih izhaja, da kapitalski dobički niso bili obdavčeni, in da so za poročevalne namene označeni z različnimi šiframi, tako da se dividende vodijo pod šifro 06, kapitalski dobički pa pod šifro 36. Po ameriški zakonodaji morajo vzajemni skladi tako ustvarjene dobičke enkrat letno razdeliti med imetnike deležev. Takšnih kapitalskih dobičkov evropski vzajemni skladi ne razdeljujejo komitentom med letom. Kljub temu meni, da gre dejansko za enak produkt, kjer se premoženje drugače plemeniti, v prid tem trditvam pa je toženki posredovala povezavo na uradno internetno stran davčne uprave ZDA.

20. Komentar določbe iz Vzorčne davčne konvencije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (v nadaljevanju Vzorčna konvencija), in je enaka prvemu odstavku 10. člena Konvencije, določa, da izraz "plačano" pomeni izpolnitev obveznosti, dajanje sredstev na razpolago delničarju na način, ki ga zahteva pogodba ali kot je običajno. Pripis letnega dobička sklada Pioneer Fund A imetnikom investicijskih kuponov tega sklada je obvezen na podlagi določil ameriške zakonodaje in je neodvisen od volje imetnikov investicijskih kuponov. Ker s tako pripisanim dobičkom imetnik investicijskih kuponov ne more razpolagati, takšen pripis ne predstavlja plačila dividend. Tožnica poudarja, da je ves čas zatrjevala, da pogodba, ki jo je sklenila z vzajemnim skladom Pioneer Fund A ter pravila tega sklada, ki so sestavni del pogodbe, izrecno določajo, da imetniki investicijskih kuponov ne morejo razpolagati s sredstvi iz naslova pripisa dobička sklada. Kljub temu, da je za odločitev ključno, ali ti pripisi dobička predstavljajo dividende po določbah 10. člena Konvencije, se toženka o tem ni izjavila, kar pomeni bistveno kršitev postopka.

21. Kako vpliva pripis letnega dobička sklada na celotno vrednost deleža v kapitalu vzajemnega sklada, določa ameriška zakonodaja (Investment Company Act Of 1940). Pripis dobička sklada imetniku investicijskih kuponov, označen v letnem poročilu sklada Pioneer Fund A pod šifro 36 - CGD, ne povečuje celotne vrednosti njegovega deleža v obliki investicijskih kuponov, temveč ta ostane nespremenjena. Imetnik investicijskih kuponov ne more razpolagati s temi pripisi dobička vse do odsvojitve investicijskih kuponov sklada. Šele ob odsvojitvi so obravnavani CGD vključeni v davčno osnovo, kar je razvidno iz višine davčne osnove v odločbi o neodmerjeni dohodnini od odsvojitve investicijskih kuponov sklada Pioneer Fund A, št. DT 37 01212 z dne 19. 2. 2018, in v odločbi o odmeri dohodnine od odsvojitve investicijskih kuponov sklada Templeton Growth Fund A, št. DT 37 00745 z dne 19. 2. 2018. Tožnica trdi, da toženka ni odgovorila na njene pripombe na zapisnik z dne 30. 5. 2018, da pripis enot vzajemnega sklada predstavlja kapitalski dobiček in ne dividendo, za kar je ponudila dokaz z vpogledom na spletne strani amundipioneer.com in unicreditbank.si. Davčna obravnava reinvestiranih dobičkov ameriškega investicijskega sklada, ki je bila nespremenjena od samega začetka pridobitve kuponov obeh ameriških investicijskih skladov, je zapisana na 6. strani v Dodatku k Prospektu investicijskega sklada Amundi Funds II za vlagatelje v RS, dostopni na spletni povezavi. Po točki 6.1.1 z naslovom "Obdavčitev v primeru prodaje premoženja oziroma likvidacije posameznega podsklada" se dohodki, pridobljeni z vlaganjem v enote premoženja podskladov investicijskega sklada, glede na določila o reinvestiranju celotnega dobička investicijskega sklada davčno obravnavajo kot kapitalski dobiček in se ne vključujejo v letno napoved za dohodnino. Tožnica trdi, da prvostopenjski in drugostopenjski organ nista spoštovala načela zaslišanja, saj nista preizkusila njenih navedb o nemožnosti razpolaganja s pripisi dobičkov sklada in se o tem nista izjavila. Drugostopenjski organ se je le neutemeljeno pridružil obrazložitvi prvostopenjskega organa, ne da bi vsebinsko in formalno preizkusil, kakšna je pravna in dejanska narava spornih prejemkov, izkazanih v letnih poročilih ameriških skladov pod šifro 36 - CGD.

22. Tožnica ugovarja tudi, da prvostopenjski organ ni preizkusil njenih pripomb o drugačni davčni obravnavi dividend in kapitalskega dobička po ameriški zakonodaji glede na njihovo davčno obravnavo po ZDoh-2. Po petem odstavku 10. člena Konvencije je treba "dividende" obravnavati v skladu z zakoni države plačnika, torej po določilih Davčnega zakonika ZDA (Iternal Revenue Code 1954). Ta različno davčno obravnava pripise dobičkov vzajemnega sklada družbenikom oziroma imetnikom investicijskih kuponov (CGD iz obrazca 1042 - S) od kapitalskega dobička (Capital Gain). V paragrafu 854, a podpoglavja M - regulirane investicijske družbe v zvezi z razdelkom 34, d, 2, tega zakonika je izrecno določeno, da se "Capital Gains Dividends", ki vsebinsko ustrezajo pojmu CGD, za davčne namene ne sme obravnavati kot dividende. Iz primerjave teh določb in določb v razdelkih istega zakonika 1001 in 1002 v delu I - Opredelitev osnove (višine) in pripoznanje dobička oziroma izgube, izhaja, da pripisi dobičkov vzajemnega sklada ne smejo biti obdavčeni kot dividende, temveč so obdavčeni kot kapitalski dobički šele ob odsvojitvi deležev oziroma investicijskih kuponov. Posredno to izhaja tudi iz vseh predloženih letnih poročil skladov, iz katerih je jasno razvidno, da pripisi, označeni kot CGD, niso bili obdavčeni, za razliko od dividend, ki so bile skladno z drugim odstavkom 10. člena Konvencije v državi plačnika obdavčene po 15 % stopnji. Poudarja, da gre v njeni zadevi - drugače kot v zadevah, na kateri se sklicuje toženka - za dvojno pravno obdavčitev na podlagi ZDoh-2, najprej v postopku odmere dohodnine od odsvojitve vrednostnih papirjev oziroma investicijskih kuponov, naknadno pa v postopku odmere dohodnine od dividend.

23. Tožnica dalje trdi, da je toženka nepravilno in pomanjkljivo uporabila materialno pravo, saj se je sklicevala le na drugi odstavek 10. člena Konvencije, ni pa upoštevala določil petega odstavka v povezavi s prvim odstavkom 10. člena Konvencije, ne omenjenega komentarja Vzorčne konvencije. Iz tega razloga je avtomatično in brez kritične presoje pravne in dejanske narave prejemkov neutemeljeno uporabila določbo četrtega odstavka 94. člena ZDoh-2 (pravilno: 90. člena ZDoh-2, opomba sodišča). Čeprav je opozarjala na peti odstavek 10. člena Konvencije in je izkazala, da od pripisov CGD ni bil obračunan noben davek, se toženka o tem ni izjavila.

24. Tožnica nadalje meni, da je nepravilno in nekonsistentno stališče drugostopenjskega organa, da lastnik premoženja prejme izplačilo v dodatnih enotah premoženja, tudi če do izplačila dividend ni prišlo. Do izplačila dodatnih enot premoženja ni moglo priti, saj lastnik investicijskih kuponov z njimi ne more razpolagati vse do odsvojitve. Drugi razlog za to je v napačnem ekonomskem pojmovanju vrednosti v skladu na račun dodatnih enot kapitala. Po ameriški zakonodaji vrednost premoženja v skladu ostane nespremenjena tudi po pripisu letnega dobička sklada imetnikom investicijskih kuponov, ker se vrednost pripisanih letnih dobičkov imetnikov investicijskih kuponov v obliki dodatnih kuponov obvezno izloči iz vrednosti celotnega premoženja. Tretji razlog za nepravilnost omenjenega stališča toženke pa je v tem, da je bil v skladu z ameriško zakonodajo odtegnjen 15 % davek od dividend, ne pa tudi od pripisov CGD. Ker po veljavnem ameriškem Zakonu o investicijah (Investment Company Act 1940) ni prišlo do izplačila CGD, ti niso predstavljali prejetih dividend, temveč skladno s petim odstavkom 10. člena Konvencije kapitalske dobičke, ki so podvrženi odmeri dohodnine šele ob njihovi odsvojitvi. Tako so neutemeljeni zaključki drugostopenjskega organa, da so pripisi CGD predstavljali dividende.

25. Tožba je utemeljena.

26. Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je bila tožnici odmerjena dohodnina od dividend, prejetih v ZDA.

27. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica v obdobju nadzora prejela od dveh finančnih institucij PIM Shareholders Services Inc (Pioneer Fund A) in Franklin Templeton Investor Services II (Templeton Growth Fund A) tri vrste dohodkov: dividende (dividends), dohodek iz kapitalskega dobička (CGD) in dobiček od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev investicijskih kuponov (Capital Gains). Dividende in CGD je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe obravnavala kot tožnici izplačane dividende in od njih tožnici odmerila dohodnino. Tožnici ti dohodki niso bili izplačani v denarju, pač pa so ji bili pripisani kot dodatne enote premoženja v skladih.

28. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je treba prvenstveno uporabiti določbe Konvencije. Če RS zavezuje z določeno državo sklenjena mednarodna pogodba (8. člen² ter drugi odstavek 153. člena³ Ustave Republike Slovenije), je treba v celoti uporabiti to pogodbo, slovenske predpise pa le toliko, kolikor je to z mednarodno pogodbo dogovorjeno.⁴ Državi, ki skleneta takšno konvencijo, ne moreta prosto izbirati med uporabo domačega prava in določbami konvencije.⁵ Tudi ZDavP-2 v prvem odstavku 4. člena določa, da davčni organ odloča v davčnih zadevah samostojno v okviru in na podlagi mednarodnih pogodb, ki obvezujejo RS, zakonov in splošnih aktov po tem zakonu, zakonu, ki ureja finančno upravo ali zakonu o obdavčenju.

29. Konvencija v prvem odstavku 10. člena določa, da se lahko dividende, ki jih rezident države pogodbenice plača rezidentu druge države pogodbenice, obdavčijo v tej drugi državi. Po drugem odstavku 10. člena Konvencije se take dividende lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, katere rezident je plačnik, in v skladu z zakoni te države, če pa so dividende upravičeno v lasti rezidenta druge države pogodbenice, razen če ni drugače določeno, tako obračunani davek ne presega: a) 5 odstotkov bruto zneska dividend, če je upravičeni lastnik družba, ki ima neposredno v svoji lasti vsaj 25 odstotkov delnic z glasovalno pravico (ali v primeru RS, če ni delnic z glasovalno pravico, vsaj 25 odstotkov statutarnega kapitala) družbe, ki izplačuje dividende; b) 15 odstotkov bruto zneska dividend v vseh drugih primerih.

30. Iz povzetih določb izhaja, da so lahko dividende obdavčene le v državi, katere rezident je prejemnik dividend, lahko pa hkrati v obeh državah, torej tudi v državi, katere rezident je plačnik dividend, pri čemer se del davka iz dohodka premoženja plača v državi izvora dividende, del davka pa v državi, v kateri je rezident delničar.⁶ Med strankama ni sporno, da je tožnica rezident RS. RS pa lahko dohodke tožnice, prejete v ZDA, obdavči v primeru obstoja pogojev iz prvega odstavka 10. člena Konvencije. Kot pravilno poudarja tožnica, so skladno s prvim odstavkom 10. člena Konvencije v RS obdavčljive le "dividende", ki so bile "plačane" rezidentu RS.

31. V petem odstavku 10. člena Konvencije je določeno, da za namene konvencije izraz "dividende” pomeni dohodek iz delnic ali drugih pravic do udeležbe v dobičku, ki niso terjatve, in tudi dohodek, ki se davčno obravnava enako kot dohodek iz delnic po zakonih države, katere rezident je plačnik. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da tožnici pripisane dividende in CGD predstavljajo dohodek iz drugih pravic do udeležbe v dobičku, ki niso terjatve. Drugostopenjski organ je navedel, da je prvostopenjski organ te dohodke pravilno pravno opredelil, saj izplačila tožnici predstavljajo dohodke na podlagi njenega lastniškega deleža v vzajemnih skladih. Razdelitev dobička je v tem primeru vezana na lastniški delež v kapitalu in gre za izplačila povezana z lastništvom enot sklada. Iz zavzemanj tožnice za to, da bi moral prvostopenjski organ ugotoviti, ali gre pri tem za dohodek, ki se davčno obravnava enako kot dohodek iz delnic po zakonih ZDA, izhaja nestrinjanje s tem stališčem. Sodišče ugotavlja, da četudi tožnici pripisane dividende in CGD predstavljajo dohodek iz drugih pravic do udeležbe v dobičku, je treba za njihovo umestitev med "dividende", kot te opredeljuje peti odstavek 10. člena Konvencije, ugotoviti še, da ne gre za terjatve.⁷ Tak zaključek pa je mogoč le, če je že prišlo do premika dohodka v sfero tožnice in s tem do izplačila dohodka tožnici.

32. Kot izhaja iz prvega odstavka 10. člena Konvencije, se v RS lahko obdavčijo tiste dividende, ki so bile plačane njenemu rezidentu. Pojma "plačila" Konvencija ne opredeljuje. V 2. točki 3. člena pa Konvencija določa, da kadarkoli država pogodbenica uporabi konvencijo, imajo vsi izrazi, ki v njej niso določeni, razen če sobesedilo ne zahteva drugače ali se pristojni organi ne dogovorijo o skupnem pomenu na podlagi določb 25. člena (Postopek skupnega dogovora), pomen, ki ga imajo takrat po pravu te države za namene davkov, za katere se konvencija uporablja, pri čemer katerikoli pomen po veljavnih davčnih zakonih te države prevlada nad pomenom, ki ga ima izraz po drugih zakonih te države. Na tej podlagi je pojem plačila dohodka treba razlagati z opredelitvami iz ZDoh-2. ZDoh-2 v 15. členu na splošno opredeljuje pojem "prejetja" dohodka in ne njegovega plačila. A ob upoštevanju časovnega sosledja opravil plačevanja "prejem" dohodka pomeni, da je bil dohodek prejemniku (najkasneje ob prejemu) tudi plačan. Iz tretjega in petega odstavka 15. člena ZDoh-2 izhaja, kot ugotavlja toženka, da je dohodek prejet tudi v primeru, ko je fizični osebi dan na razpolago, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Ob navedenih splošnih določbah je po presoji sodišča treba uporabiti še specialnejše določbe ZDoh-2 o obdavčitvi dividend, zlasti 3. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, ki omenja vlaganja v vzajemne sklade, obdavčitev investicijskih kuponov ter izplačilo prejemkov tožnici na podlagi njenega kapitalskega deleža v tujih vzajemnih skladih, izhaja, da je izpodbijana odločba oprta na 3. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2, ki določa, da se kot dividenda obdavčuje tudi dohodek, ki ga zavezanec doseže na podlagi delitve dobička, čistega dobička ali prihodkov investicijskega sklada, ki niso zajeti z 81. členom ZDoh-2 (to so dohodki iz obresti). Iz povzete določbe izhaja, da je za obdavčitev na njeni podlagi potrebno, da zavezanec za davek "doseže" dohodek. Enako izhaja iz določbe prvega odstavka 91. člena ZDoh-2, po kateri je davčna osnova "dosežena" dividenda, če ni z ZDoh-2 drugače določeno. Tudi pojem "razdelitve" dohodka imetniku deleža iz premoženja plačnika iz tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2 je treba razumeti v skladu s konceptom obdavčljivosti realiziranega dohodka⁸, torej ob pogoju, da z razdelitvijo dohodka imetnik dohodek "doseže". Pred tem ni mogoče šteti, da mu je dohodek plačan.

33. Ali in kdaj je bil obdavčen dohodek tožnici plačan je v tej zadevi pomembno tako z vidika uporabe prvega odstavka 10. člena Konvencije kot tudi z vidika uporabe določb ZDoh-2 o obdavčljivosti dividend. Tožnica pa utemeljeno ugovarja, da v izpodbijani odločbi ni obrazložen zaključek, da so ji bile dividende v obliki pripisanih enot premoženja plačane. Čeprav tudi toženka v izpodbijani odločbi določbo 15. člena ZDoh-2 razume v smislu, da je dohodek plačan, ko je dan na razpolago tožnici, se ne opredeli do ugovorov tožnice, da ji reinvestirani dohodki njenih deležev v vzajemnih skladih niso bili dani na voljo. Tožnica je trdila, da ji niso bili dani na voljo tako dohodki iz naslova dividend kot iz naslova kapitalskih dobičkov sklada, da ni imela možnosti izbire načina distribucije ter da so se za evropske komintente avtomatsko reinvestirali. Prvostopenjski organ je ob navezovanju na 15. člen ZDoh-2 navedel, da v kolikor so bile dividende tožnici dane razpolago v obliki dodatnih enot sklada, se šteje, da je prejela dividendo oziroma dosegla dohodek, ter da v kolikor so bile dividende in dohodki iz kapitalskega dobička tožnici dani na razpolago v obliki dodatnih enot sklada, kot je to razvidno iz pojasnil in dokumentacije, se šteje, da je tožnica prejela dividendo ali dohodek iz kapitalskega dobička. Tudi drugostopenjski organ je zapisal le, da v kolikor sklad letne dobičke in dividende reinvestira v nove delnice in teh lastnikom investicijskih kuponov ne izplača v denarju, to ne pomeni, da do izplačila dividend ni prišlo. Ne le, da iz povzete obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja zanesljiva ugotovitev toženke, da je tožnica imela na voljo pripisane ji enote premoženja, v njej zlasti ni pojasnjeno, zakaj toženka meni, da so bile dodatne enote premoženja že z njihovim pripisom k ostalemu premoženju tožnice v skladih, tožnici dane na razpolago. Toženka tako ni odgovorila na tožničine konkretne ugovore, da je pripis letnega dobička sklada Pioneer Fund A imetnikom investicijskih kuponov tega sklada obvezen na podlagi določil ameriške zakonodaje, da je pripis neodvisen od njene volje ter da imetnik investicijskih kuponov s tako pripisanim dobičkom ne more razpolagati. Prav tako v izpodbijani odločbi ni razlogov o tožničinih navedbah, da pogodba, ki jo je sklenila z vzajemnim skladom Pioneer Fund A ter pravila tega sklada izrecno določajo, da imetniki investicijskih kuponov ne morejo razpolagati s sredstvi iz naslova pripisa dobička sklada.

34. Po stališču toženke v izpodbijani odločbi je treba dohodke, dosežene v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v RS opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo ter se pri tem vprašati, kako bi bil tak dohodek davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz istega naslova v RS. Vendar toženka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na to vprašanje, čeprav je tožnica opozarjala, da kot imetnica tujih investicijskih kuponov ne more razpolagati s pripisi dobička iz teh kuponov vse do odsvojitve investicijskih kuponov sklada. Drugostopenjski organ je po eni strani pojasnil, da je za vzajemne sklade značilno, da se kapitalski dobički reinvestirajo oziroma zadržijo in da dobičkov do prodaje deležev skladov lastniki ne realizirajo. A ob tem, ko reinvestiranih dobičkov imetnikov investicijskih kuponov ni štel za izplačane, ni pojasnil, zakaj je pripis dohodka iz tujega investicijskega kupona v obliki dodatnih premoženjskih enot obravnaval kot dividendo, torej kot dohodek, ki je izplačan oziroma prejet že ob pripisu enot premoženja imetniku in ne šele ob odsvojitvi. Poleg tega v izpodbijani odločbi toženka ni odgovorila na navedbe tožnice, da je isto premoženje (pripisane dividende in CGD) v odločbah, izdanih v letu 2018, obravnavala in obdavčila kot kapitalski dobiček.⁹ Če namreč tožnici pripisane enote premoženja predstavljajo izplačane dividende, potem ne morejo hkrati predstavljati še dobička iz kapitala v smislu povečanja vrednosti tega kapitala, ki je dosežen in obdavčen ob odsvojitvi (92. člen ZDoh-2). Sodna praksa, na katero se v zvezi z očitki o dvojni obdavčitvi sklicuje drugostopenjski organ, ne potrjuje njegovih zaključkov, saj se ne nanaša na primerljive situacije.

35. Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

36. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ pojasniti, ali oziroma kdaj je bil tožnici plačan dohodek, ki je bil iz naslova pripadajočih ji dividend in CGD reinvestiran oziroma ali ga je tožnica dosegla že s pripisom dodatnih enot premoženja k njenemu premoženju v vzajemnih skladih. Ob tem bo moral pojasniti, na podlagi katerih dejanskih in pravnih okoliščin tako zaključuje. V tem okviru se bo moral opredeliti tudi do trditev tožnice, da je pripis letnega dobička imetnikom investicijskih kuponov obvezen na podlagi določil ameriške zakonodaje in da je pripis neodvisen od njihove volje, zlasti pa do navedb tožnice, da kot imetnica investicijskih kuponov s tako pripisanim dobičkom oziroma enotami premoženja ni mogla razpolagati. V zvezi s tem se bo moral opreti tudi na določbe pogodb, ki jih je tožnica sklenila v zvezi z vlaganji v vzajemne sklade, saj ni nepomembno, kakšne pogodbene pogoje glede razdeljevanja oziroma izplačevanja dobička vzajemnih skladov je sama sprejela. Pojasniti bo moral, kako bi bil dohodek tožnice davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz istega naslova v RS.¹⁰ V zvezi z zaključkom o tem, ali obravnavani dohodek tožnice predstavlja dividende v smislu 90. člena ZDoh-2 ali pa dobiček iz kapitala iz 92. in 93. člen ZDoh-2, bo moral prvostopenjski organ konkretizirano odgovoriti še na očitke tožnice, da je ta dohodek obravnaval in obdavčil po obeh pravnih podlagah.¹¹ O novih ugotovitvah in zaključkih bo moral tožnici omogočiti, da se o njih izjavi.

37. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

-------------------------------
¹ Konvencijo je ratificiral Državni zbor 10. 4. 2001 (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/01).
² Ta določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.
³ Po tej določbi morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor.
⁴ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 397/2006 z dne 27. 5. 2010 ter tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-147/12-18 z dne 29. 5. 2013.
⁵ Prim. sodbo Upravnega sodišča I U 1375/2019-11 z dne 29. 3. 2022 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 40/2022 z dne 13. 9. 2023 in sodbo Upravnega sodišča I U 408/2019-14 z dne 6. 4. 2021.
⁶ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 397/2006 z dne 27. 5. 2010.
⁷ Prim. 15. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-175/11-12 z dne 10. 4. 2014. Ta se nanaša na obdavčitev h kapitalskemu deležu družbenika pripisanega dobička v osebnih družbah, vendar je tudi v tej zadevi relevantna z vidika presoje trenutka premika premoženja družbe k družbeniku. V točki 12. obrazložitve je Ustavno sodišče pojasnilo, da je zakonodajalec na področju dohodnine sprejel koncept obdavčljivosti realiziranega dohodka, ta koncept pa izključuje iz predmeta obdavčitve z dohodnino dohodke iz naslova terjatev fizičnih oseb, s plačilom katerih se dohodek fizične osebe šele realizira.
⁸ Prim. 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-175/11-12 z dne 10. 4. 2014.
⁹ Po 94. členu ZDod-2 se za odsvojitev kapitala šteje tudi vnovčitev investicijskega kupona.
¹⁰ Iz 3. točke prvega odstavka 234. člena Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-2) ter iz 3. točke prvega odstavka 227. člena za njim veljavnega Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-3), izhaja, da so imetniki investicijskih kuponov upravičeni do izplačila sorazmernega dela čistega dobička oziroma prihodkov vzajemnega sklada, le če pravila upravljanja vzajemnega sklada tako določajo.
¹¹ Prim. 97. in 98. člen ZDoh-2 v zvezi z določitvijo vrednosti kapitala ob pridobitvi v primeru obdavčitve dobička iz kapitala ter sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 16/2017 z dne 3. 4. 2019.