Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 26.3.2009 13:32:03

Vračilo preveč plačanega DDV - pritožbe stranskega udeleženca

Rubrika: Sodna praksa - Upravno ter delovno in socialno sodiščeprint Natisni

Vračilo preveč plačanega DDV - pritožbe stranskega udeleženca

Opravilna številka: sodba U 1908/2006
Datum seje senata: 15.01.2008

JEDRO:
Po presoji sodišča je tožnik, ko je sklenil z družbo A.A.A. dogovor, da mu le-ta nakaže v primeru uspeha v postopku vračila preveč plačanega DDV omenjeni znesek na njegov, torej tožnikov račun, sicer očitno na področju civilnega prava ustvaril podlago za vračilo DDV, ni pa takšna pogodba oziroma dogovor relevanten v smislu davčnega prava. Če bi družba A.A.A. uspela s svojo zahtevo za vračilo preveč plačanega DDV, ji noben davčni predpis ne nalaga obveznosti povrnitve tega zneska tožniku. Tožnikova korist torej v smislu davčnega prava ni oprta na noben zakon ali drug zakonit predpis, korist, ki bi eventualno izhajala iz postopka, v katerem sodeluje A.A.A., je tako le njegova in ne tožnikova. Za kakšne namene pa potem (v primeru uspeha seveda) A.A.A. porabi ta znesek, je pa že stvar njegovih poslovnih odločitev. Ker tožnik pravne koristi ni izkazal, je pravilno stališče tožene stranke, da je njegovo pritožbo zavrglo, saj je ni vložila upravičena oseba v smislu 246. člena ZUP.

IZREK:
Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, št. ... z dne 11. 8. 2004. Stroški postopka niso bili priglašeni. S to prvostopno odločbo je Posebni davčni urad Davčne uprave Republike Slovenije zavrnil zahtevek davčnega zavezanca A.A.A. d.o.o., B.,C., z dne 12. 7. 2004 za vračilo preveč plačanega davka na dodano vrednost. Tožena stranka je pritožbo zavrgla, ker Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 52/02, v nadaljevanju ZUP) v 1. odstavku 229. člena določa, da ima stranka pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pritožbo pa lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. 2. odstavek 229. člena ZUP pa določa, da lahko oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec v postopku, pa ji ni bila vročena odločba, v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Zoper prvostopno odločbo se tako lahko pritožita stranka in stranski udeleženec, če je bil udeležen v postopku na prvi stopnji, sicer pa le pod pogoji iz 1. oziroma 2. odstavka 229. člena ZUP. Druge osebe nimajo pravice do pritožbe, tudi če bi bile z odločbo iz kakršnegakoli razloga nezadovoljne. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena ZUP). Druga oseba se lahko udeležuje postopka le zaradi varstva osebne (in ne tuje ali javne koristi), ki je neposredna (obstoječa med trajanjem upravnega postopka, ne morebitna ali prihodnja) in ki je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. Glede na to, da se je postopek začel na zahtevo davčnega zavezanca A.A.A. d.o.o. za vračilo DDV, ki ga je neutemeljeno obračunal in plačal v oktobru 2003 in ker tožeča stranka ni izkazala, da izpodbijana odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, nima pravice do pritožbe zoper izdano odločbo. Korist, ki jo zatrjuje pritožnik, ni neposredna in ni oprta na zakon ali drug zakonski predpis. Zatrjevana morebitna dejanska korist tretje osebe ne daje pravice do pritožbe. Pritožbo, ki jo je vložila neupravičena oseba, je zato tožena stranka v skladu z določbo 1. odstavka 246. člena ZUP zavrgla. V postopku stroški niso bili priglašeni.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Tožeča stranka navaja, da je dne 29. 8. 2003 od družbe A.A.A. d.o.o. kupila nepremičnino (poslovno stavbo z dvoriščem, k.o. D.). Od tega prometa je bil obračunan 20 % DDV, v znesku 34.223.715,90 SIT. Davčni organ je v inšpekcijskem postopku pri tožeči stranki ugotovil, da se navedeni promet šteje za oproščen promet v smislu 27. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 103/01, v nadaljevanju ZDDV) in zato tožeči stranki ni priznal odbitka vstopnega DDV. Družba A.A.A. d.o.o. je zato dne 12. 7. 2004 vložila zahtevek za vračilo preveč plačanega DDV v višini 34.223.715,90 SIT. Ministrstvo za finance, Posebni davčni urad, je z odločbo z dne 11. 8. 2004 navedeni zahtevek zavrnilo, zato je družba A.A.A. d.o.o. vložila pritožbo. Zoper navedeno odločbo je kot stranski udeleženec podala pritožbo tudi tožeča stranka in dne 1. 2. 2005 pritožbo dopolnila. Tožena stranka je 3. 7. 2006 izdala izpodbijani sklep, s katerim je pritožbo tožeče stranke kot stranskega udeleženca zavrgla. Tožeča stranka je ob nakupu omenjene nepremičnine od družbe A.A.A. d.o.o. odbijala vstopni DDV, vendar pa je naknadno Davčna uprava RS, Davčni urad C. pri tožeči stranki opravila inšpekcijski pregled o pravilnosti in pravočasnosti plačevanja DDV za obdobja od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2003 ter dne 16. 6. 2004 izdala odločbo, v kateri je zaključila, da je promet navedene nepremičnine oproščen DDV in je obračunani znesek DDV kot nepriznani vstopni DDV pri tožeči stranki izločila iz obračuna DDV za obdobje julij – december 2003. Na podlagi takšne odločitve davčne uprave je tožeča stranka plačala davek, ki ga ni bila dolžna plačati, zato ima na podlagi 10. odstavka 40. člena Zakona o DDV in predpisov Evropske unije, osebno, neposredno in na predpisih oprto pravno korist, da v zadevnem postopku nastopa kot stranski udeleženec. Deseti odstavek 40. člena Zakona o DDV določa, da če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV kot vstopnega DDV, ne glede na to, če nepooblaščena oseba ta DDV plača. Tožeča stranka je bila dolžna v skladu s prejetimi obveznostmi po kupoprodajni pogodbi, sklenjeni s A.A.A. d.o.o., plačati celotno kupnino, skupaj s pripadajočim davkom, sicer bi kršila prevzete obveznosti ter prodajalcu A.A.A. d.o.o. odškodninsko odgovarjala zaradi neplačila dogovorjenega DDV in s tem neplačila celotne kupnine. Po drugi stani pa si tožeča stranka, upoštevajoč citirano določbo ZDDV, na podlagi prejetega računa, na katerem je neupravičeno zaračunan DDV, ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Posledično to pomeni, da je temeljno načelo sistema DDV, načelo nevtralnosti, kršeno, saj je DDV nevtralni davek, tako z vidika ZDDV, Šeste smernice kot tudi Sodb Evropskega sodišča. Glede na to, da tožeča stranka opravlja obdavčen promet, bi imela ob izpolnjevanju vseh pogojev, pravico do vstopnega DDV, saj DDV, skladno z omenjenim načelom, za kupca v tem primeru ne sme predstavljati stroška, ampak znižuje njegovo davčno osnovo. Tožeča stranka je tako v primeru, ko je na eni strani plačala DDV, na drugi strani pa ne sme odbitka tega vstopnega DDV uveljaviti, v primerjavi z drugimi davčnimi zavezanci v neenakem ekonomskem položaju. Upoštevaje navedeno in določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP), na podlagi katere se davčnemu zavezancu vrne preveč plačani znesek davka, obresti ali denarne kazni ali stroškov, je nesporno, da tožeča stranka izpolnjuje vse zakonske pogoje, da v zadevnem postopku nastopa kot stranski udeleženec. Pravna korist tožeče stranke je namreč neposredna, na zakon oprta osebna korist, kar je tožeča stranka zgoraj podrobno utemeljila, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlagala zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Bistvenega pomena v konkretni zadevi je, ali ima tožnik v postopku, v katerem zahteva družba A.A.A. d.o.o. vračilo preveč plačanega DDV, lahko položaj stranskega udeleženca in kot tak pravico vložiti pritožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Posebnega davčnega urada, št. ... z dne 11.8.2004, s katero je bil zahtevek družbe A.A.A. d.o.o. zavrnjen.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik želel biti udeležen v postopku (vložiti pritožbo) kot stranski udeleženec. Na podlagi 1. odstavka 43. člena ZUP ima pravico se udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, ko zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristih in je dokazno breme v zvezi s tem na strani te osebe. Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da tožnik ni izkazal pravne koristi, ki bi bila neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena ZUP). Tožnik opira svoje stališče, da je izkazana njegova pravna korist na stališče sodb Evropskega sodišča, ki govorijo o tem, da je DDV nevtralen davek ter da mora biti zavezancem zagotovljena možnost vračila preveč plačanega DDV ter na 10. odstavek 40. člen ZDDV, ki je onemogočil odbitek vstopnega DDV tožniku in na 95. člen ZDavP, ki omogoča vračilo preveč plačanega davka strankam, vendar je že tožena stranka poudarila, da se v tem postopku odloča le o položaju stranskega udeleženca. V kolikor bi se želel tožnik udeleževati postopka kot stranski udeleženec, bi moral dokazati, da z udeležbo v postopku uveljavlja varstvo svoje osebne koristi, ki ne sme biti tuja ali javna, prav tako mora biti neposredna pravna korist. Korist pa se opredeljuje kot pravno le, če je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. Po presoji sodišča je tožnik, ko je sklenil z družbo A.A.A. d.o.o. dogovor, da mu le-ta nakaže v primeru uspeha v postopku vračila preveč plačanega DDV omenjeni znesek na njegov, torej tožnikov račun, sicer očitno na področju civilnega prava ustvaril podlago za vračilo DDV, ni pa takšna pogodba oziroma dogovor relevanten v smislu davčnega prava. Če bi družba A.A.A. uspela s svojo zahtevo za vračilo preveč plačanega DDV, ji nikakršen davčni predpis ne nalaga obveznosti povrnitve tega zneska tožniku. Tožnikova korist torej v smislu davčnega prava ni oprta na noben zakon ali drug zakonit predpis, korist, ki bi eventualno izhajala iz postopka, v katerem sodeluje A.A.A. d.o.o., je tako le njegova in ne tožnikova. Za kakšne namene pa potem (v primeru uspeha seveda) A.A.A. porabi ta znesek, je pa že stvar njegovih poslovnih odločitev. Ker tožnik pravne koristi ni izkazal, je pravilno stališče tožene stranke, da je njegovo pritožbo zavrglo, saj je ni vložila upravičena oseba v smislu 246. člena ZUP. Sodišče le še pripominja, da če sta stranki kupoprodajne pogodbe želeli, da bi bil od prometa z nepremičnino obračunan DDV po predpisani stopnji, bi morala, če je bila to njuna volja, v skladu s 27. členom ZDDV podati skupno izjavo pred pristojnim organom pred opravljenim prometom z nepremičnino. Sodišče zato zavrača tožbeni ugovor, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe dolžan plačati celotno kupnino, vključno z dogovorjenim DDV, saj bi v nasprotnem primeru kršil sprejete obveznosti. ZDDV je namreč sestavljen na podlagi določil Šeste smernice EU in je načelo nevtralnosti pri obdavčenju z DDV že zajeto v njegove principe. Seveda davčna nevtralnost pomeni, da se z DDV ne sme vplivati na odločitve, kaj bodo proizvajalci oziroma izvajalci storitev proizvajali oziroma katere storitve opravljali, vendar pa je to načelo izvedeno na način, da je pri tem tudi treba upoštevati točno določena pravila, ki so določena v ZDDV. Če sta hoteli stranki kupoprodajne pogodbe doseči, da bi bil promet z nepremičnino obdavčen z DDV in da bi bil DDV zajet tudi v ceno nepremičnine, kupec oziroma tožnik pa bi nato imel na tej podlagi pravico do odbitka DDV (načelo nevtralnosti), bi morala upoštevati pogoje ZDDV (npr. pravočasna izjava), ki jih za tako izveden promet ZDDV predpisuje. Sodišče tako le odgovarja na tožbene ugovore, ki pa itak za omenjen postopek glede na zgoraj povedano niso relevantni.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi s 105. členom ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

VIR: http://www.sodisce.si/

Ključne besede:
sodna praksa
upravno sodišče
upravni postopek
stranski udeleženec
DDV

Zadnji članki iz rubrike:

13.8.2019 8:28:05:
Dohodnina - odmera dohodnine - dvojno obdavčenje - mednarodna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja - v tujini plačan davek

30.5.2019 17:00:10:
Davek od dohodka iz kapitala - prikrito izplačilo dobička - dividendam podobni dohodki - navidezen pravni posel

4.5.2019 11:39:06:
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

4.5.2019 11:31:46:
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid III. kategorije

18.4.2019 18:10:24:
Povračila potnih stroškov

Najnovejši članki:

16.8.2019 15:14:34:
Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za preprečevanje dela in zaposlovanja na črno o dejavnostih in učinkih preprečevanja dela in zaposlovanja na črno za leto 2018

16.8.2019 15:12:56:
Poročilo o delu delovne skupine za prenovo registrske zakonodaje in spremembe Izhodišč za prenovo registrske zakonodaje v Republiki Sloveniji

16.8.2019 15:12:02:
Vlada spremenila Uredbe o delovnem času v organih državne uprave

16.8.2019 15:11:19:
Ustreznejši normativni okvir za učinkovitejši boj proti korupciji

16.8.2019 15:10:31:
Vlada sprejela novelo Zakona o matičnem registru

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT