Na SAZOR GIZ k.o. so pripravili pojasnila v zvezi z opredelitvijo zavezanca po Skupnem sporazumu o fotokopiranju avtorskih del prek obsega iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah pri opravljanju gospodarske dejavnosti v Sloveniji, ki jih objavljamo v nadaljevanju.

Prejeli smo več vprašanj v zvezi z razlago Skupnega sporazuma o fotokopiranju avtorskih del prek obsega iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah pri opravljanju gospodarske dejavnosti v Sloveniji (v nadaljevanju: Skupni sporazum). Vprašanja se nanašajo predvsem na opredelitev zavezanca v odvisnosti od posedovanja fotokopirne naprave iz 3. člena Skupnega sporazuma.

V zvezi s tem pojasnjujemo, da je bil zavezanec za plačilo v Skupnem sporazumu soglasno določen v odvisnosti od posedovanja fotokopirne naprave iz razloga, ker dejanski in stalni nadzor nad zaposlenimi v podjetjih pri izvajanju fotokopiranja ni izvedljiv, saj bi bil povezan z nesorazmernimi stroški in drugimi ovirami tako za podjetje kot tudi za kolektivno organizacijo (npr. izobraževanje zaposlenih o avtorskih delih, omejen dostop v prostore podjetij za izvajanje nadzora nad fotokopiranjem, vodenje evidenc fotokopij v podjetjih…), izkustveno pa do fotokopiranja avtorsko varovanih del v podjetjih, ki posedujejo fotokopirno napravo, s strani njihovih zaposlenih prihaja vsaj občasno bodisi namerno ali nenamerno. Pri tem ni pomembno, ali podjetje fotokopira zunanje ali interno gradivo, saj kolektivno upravljanje vključuje vsa avtorska dela, torej tudi interna gradiva podjetij, ki izpolnjujejo elemente avtorskih del. Avtorska dela namreč niso zgolj leposlovna dela, kot je to laično pogosto preozko razumljeno, temveč je avtorsko delo vsaka individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena (npr. časopisni članek, razna poročila, študije, strokovna navodila ipd.). Ob upoštevanju, da posedovanje fotokopirne naprave dejansko povzroči fotokopiranje avtorsko varovanih del v podjetjih (četudi morda zgolj občasno, v manjšem obsegu in nenamerno), pa je upravičena in utemeljena opredelitev zavezanca za plačilo avtorskega honorarja v Skupnem sporazumu v odvisnosti od posedovanja fotokopirne naprave.

Okoliščina, da se pri podjetjih v določenih dejavnostih fotokopiranje avtorskih del izvaja redkeje ali zgolj izjemoma, je v Skupnem sporazumu primerno upoštevana z višino tarife, ki je v skladu s prevladujočo mednarodno prakso določena v odvisnosti od dejavnosti, ki jo podjetje opravlja, in števila zaposlenih oseb.

Ker posedovanje fotokopirne naprave in naročanje fotokopiranja pri tretji podjetju omogoča in tudi dejansko povzroči fotokopiranje avtorskih del, pa četudi le v minimalnem obsegu in/ali le internih avtorskih del, je Skupni sporazum upravičeno predvidel izključitev od obveznosti plačila avtorskega honorarja le za tista podjetja, ki ne posedujejo naprave za fotokopiranje in fotokopiranja tudi ne naročajo pri tretjih osebah, kar podjetja storijo s posebno izjavo, ki je priloga Skupnemu sporazumu. Prav tako pa Skupni sporazum upravičeno ni predvidel izključitve od obveznosti sklenitve licenčne pogodbe in plačila avtorskega honorarja zgolj z izjavo podjetja, da ne fotokopira avtorsko varovanih del, čeprav poseduje fotokopirni stroj ali fotokopiranje naroča pri tretji osebi.

Skladno s 44. členom Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) začne Skupni sporazum veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma. Uporabniki avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije morajo s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu z veljavnim skupnim sporazumom. Sodišča pa so vezana na veljavni skupni sporazum.

Seznanjeni smo bili z mnenjem, ki ga je dne 27.12.2022 v zvezi s Skupnim sporazumom objavil Urad RS za intelektualno lastnino na svoji spletni strani. V zvezi s tem mnenjem Urada RS za intelektualno lastnino najprej pojasnjujemo, da Urad ni pristojen razlagati skupne sporazume. Za razlago skupnih sporazumov je namreč pristojen Svet za avtorsko pravo, v posameznih konkretnih sporih pa tudi sodišča, ki so vezana na veljavni skupni sporazum (osmi odstavek 44. člena ZKUASP). Tudi sicer pa s strani posameznih podjetij in njihovih združenj prihaja do napačnih in zavajajočih razlag tega mnenja Urada. Kot že pojasnjeno, je v Skupnem sporazumu upoštevano dejstvo, da v podjetjih, ki posedujejo fotokopirno napravo, v referenčnem obdobju enega leta dejansko pride do fotokopiranja avtorsko varovanih del, pa čeprav zgolj občasno in v majhnem obsegu. Zato je podjetje, ki poseduje fotokopirno napravo, dolžno skleniti licenčno pogodbo na podlagi Skupnega sporazuma in plačati avtorski honorar.

Ob tem še pojasnjujemo, da SAZOR GIZ k.o. lahko sproži več postopkov, če meni, da uporabnik krši pravice imetnikov pravic, ki jih zastopa, in sicer lahko vloži tožbo zaradi kršitve pravic, s katero lahko zahteva tudi plačilo civilne kazni, če je bila pravica kršena namerno ali iz velike malomarnosti. O sporu odloča sodišče. Obenem uporaba dela brez dovoljenja imetnika pravic predstavlja prekršek, ki se kaznuje z denarno globo (184. člen ZASP), ki jo je pristojen izreči Tržni inšpektorat RS po uradni dolžnosti (186. člen ZASP), kršitev materialnih avtorskih pravic pa ima lahko tudi znake kaznivega dejanja (148. člen Kazenskega zakonika), ki se preganja po uradni dolžnosti.

Podjetja z najmanj eno zaposleno osebo, ki posedujejo napravo, ki omogoča fotokopiranje, ali fotokopiranje naročajo pri tretjih osebah, zato ponovno pozivamo, da spoštujejo avtorsko pravico in da sklenejo licenčno pogodbo s SAZOR GIZ k.o. ter plačajo avtorski honorar v skladu s tarifo iz Skupnega sporazuma.

Vir: SAZOR GIZ k.o.