Za delojemalce, na katere se nanaša Dogovor o odpravi varčevalnih ukrepov v zvezi s povračili stroškov in drugimi prejemki javnih uslužbencev, zamiku izplačilnega dneva plače pri proračunskih uporabnikih ter regresu za letni dopust za leto 2021 velja od julija 20211, za delojemalce, za katere ne velja Dogovor velja od septembra 2021.

V Uradnem listu RS št. 104/21 in 114/2021 so bile objavljene spremembe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08, 63/17 in 71/18), s katerimi se spreminja 3. člen, ki določa pogoje in višino, do katere se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo.

Te spremembe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se začnejo uporabljati:

• za delojemalce, na katere se nanaša Dogovor o odpravi varčevalnih ukrepov v zvezi s povračili stroškov in drugimi prejemki javnih uslužbencev, zamiku izplačilnega dneva plače pri proračunskih uporabnikih ter regresu za letni dopust za leto 2021 (Uradni list RS, št. 88/21), za povračila stroškov prevoza na delo in z dela za mesec julij 2021, torej pri obračunu za mesec julij 2021,
• za vse ostale delojemalce za povračila stroškov prevoza na delo in z dela za mesec september 2021, torej pri obračunu za mesec september 2021; za povračila stroškov prevoza do vključno meseca avgusta 2021 pa se uporablja 3. člen Uredbe (Uradni list, RS 140/06, 76/08, 63/17 in 71/18), torej brez sprememb, objavljenih v Uradnem listu št. 104/21 in 114/21.

S spremembo Uredbe se spreminja le davčna obravnava povračil stroškov prevoza na delo in z dela oziroma se spreminja le znesek, do katerega se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo.

Uredba ne določa pravic in obveznosti delodajalcev in delojemalcev v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela. Te pravice so določene v delovnopravnih predpisih, veljavnih kolektivnih pogodbah (na primer panožnih, podjetniških, na ravni delodajalca,…) ali pa v pogodbi o zaposlitvi med delojemalcem in delodajalcem.

V prvem odstavku 3. člena Uredbe je določen osnovni znesek, do katerega se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo, in sicer v višini 0,18 eur za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela, za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča.

V drugem odstavku 3. člena Uredbe pa je določeno, da če je znesek za posamezni mesec, določen po navedenem osnovnem pravilu iz prvega odstavka, za posameznega delojemalca nižji od 140 evrov, se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 140 evrov.

Ta znesek je določen na mesečni ravni, ne glede na število dni prisotnosti na delu oziroma se kot znesek, ki se ne všteva v davčno osnovo, upošteva ob pogoju:

• da je delavec na delu prisoten vsaj en dan v mesecu in
• da je delojemalčevo običajno prebivališče vsaj en kilometer oddaljeno od mesta opravljanja dela.

Po novi ureditvi bodo torej povračila stroškov za prevoz na delo in z dela do zneska 140 evrov neobdavčena (ne glede na to ali delojemalec prejme ta dohodek iz naslova kilometrine, zneska javnega prevoza, nakupa vozovnice,…) pod pogojem, da je delojemalec na delu prisoten vsaj en dan v mesecu in da je delojemalčevo običajno prebivališče vsaj en kilometer oddaljeno od mesta opravljanja dela. Če je znesek povračila stroškov za prevoz na delo in z dela višji od 140 evrov, se znesek, ki se ne všteva v davčno osnovo, v skladu s prvim odstavkom Uredbe, izračuna v višini 0,18 evra za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela, za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča.

V smislu četrtega odstavka 3. člena Uredbe je za dikcijo »najkrajše običajne cestne povezave« pomembna dolžina v kilometrih in ne čas, ki bi ga delojemalec potreboval, da bi opravil razdaljo med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Tako se npr. pri določitvi neobdavčenega zneska kilometrine upošteva povezava po lokalnih in magistralnih cestah (če je dolžina te povezave v kilometrih krajša od avtocestne povezave, četudi zaposleni koristi avtocestno povezavo). Če pa bi v tem primeru obstajala tudi povezava z vključenimi opuščenimi gozdnimi potmi, ki se običajno ne uporabljajo, pa se dolžina le-te v kilometrih v smislu šestega odstavka 3. člena Uredbe ne bi upoštevala, četudi bi bila ta najkrajša.

Če ima delojemalec pravico do uporabe službenega vozila v privatne namene in mu delodajalec za tako uporabo zagotovi tudi gorivo, se povračilo stroškov prevoza na delo všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

Na novo uveljavljena ureditev velja tudi za za delojemalce, ki dosegajo dohodek iz delovnega razmerja iz tujine.

Če je delojemalčevo običajno prebivališče od mesta opravljanja dela oddaljeno manj kot kilometer, se delojemalcu povračilo stroškov prevoza všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba ne opredeljuje, ali je običajno prebivališče stalno ali začasno prebivališče, temveč določa, da je to prebivališče, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Kriterij za ugotavljanje katero prebivališče je najbližje mestu opravljanja dela, so cestne povezave, izražene v kilometrih. Določitev načina ugotavljanja in preverjanja števila kilometrov, za katerega se delojemalcu zagotavlja neobdavčen znesek kilometrine v skladu z določbami Uredbe, je v prvi vrsti v pristojnosti delodajalca.

Pri določitvi števila kilometrov se lahko uporabijo različni razpoložljivi viri, tudi npr. internetne objave najkrajšega števila kilometrov, pri čemer je bistvenega pomena ustrezna ureditev postopkov med delodajalcem in delojemalcem, npr. izpolnjevanje izjave delojemalca s podatki o razdalji med običajnim bivališčem in mestom opravljanja dela, določitev odgovornosti zaradi nepravilnosti podatkov, določitev načina preverjanja resničnosti podatkov, ipd.

1 Povračila stroškov prevoza, če ima oseba 2 ali več bivališč

Uredba v tretjem odstavku 3. člena določa, da je običajno prebivališče za potrebe te Uredbe prebivališče delojemalca (začasno, stalno, drugo..), ki je najbližje mestu opravljanja dela. Drugo prebivališče delojemalca je običajno prebivališče za potrebe te Uredbe le, če se delojemalec od tam vsaj štirikrat tedensko vozi na mesto opravljanja dela.

Če se delojemalec vozi na delo iz dveh ali več prebivališč, se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva povračilo stroškov prevoza na delo in z dela od prebivališča, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Če se iz drugega prebivališča, ki ni najbližje mestu opravljanja dela, delojemalec vozi vsaj štirikrat tedensko, se to drugo prebivališče lahko šteje za običajno prebivališče. V tem primeru se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva povračilo stroškov prevoza od tega (od mesta opravljanja dela bolj oddaljenega) prebivališča.

2 Povračila stroškov prevoza, če ima delavec več delodajalcev

Uredba v prvem odstavku 3. člena določa, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, od mesta opravljanja dela do običajnega prebivališča delojemalca, ki je najbližje mestu opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča vsaj 1 kilometer.

Z vidika obdavčitve je v primeru, ko delojemalec v posameznem dnevu dela za krajši delovni čas pri več delodajalcih, potrebno ugotoviti kraj, iz katerega delojemalec dejansko prihaja na delo. Delojemalec lahko neobdavčeno prejme povračilo stroškov prevoza med mestom opravljanja dela in mestom, od koder dejansko prihaja na delo, če je razdalja med njima več kot 1 kilometer in pod pogoji, kot jih določa Uredba v 3. členu.

3 Praktični primeri – izplačilo v višini cene mesečne vozovnice

V nadaljevanju sta prikazana primera, ko delodajalec povračilo stroškov prevoza izplačuje v višini stroškov javnega prevoza in ne v višini kilometrine.

Primer 1: Izračunani stroški prevoza po prvem odstavku 3. člena Uredbe znašajo manj kot 140,00 eur:

Delodajalec na podlagi kolektivne pogodbe delojemalcu s prebivališčem, ki je od delovnega mesta oddaljeno 3 km izplačuje povračilo stroškov prevoza v višini mesečne vozovnice, ki znaša 37,00 eur.

Če je delojemalec na delu prisoten vse dni v mesecu znesek povračila, ki se po prvem odstavku 3. člena Uredbe (znesek kilometrine) ne všteva v davčno osnovo, znaša 21,60 eur (6 km x 20 dni x 0,18 eur).

Ker je znesek povračila, izračunan po prvem odstavku 3. člena Uredbe za posamezni mesec nižji od 140,00 eur, se pri določitvi zneska neobdavčenega povračila uporabi drugi odstavek 3. člena Uredbe, ki določa, da se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 140,00 eur mesečno. V obravnavanem primeru se izplačilo povračila stroškov prevoza v višini 37 eur (cena mesečne vozovnice) ne všteva v davčno osnovo, pod pogojem, da je bil delavec na delu prisoten vsaj 1 dan.

Primer 2: Izračunani stroški prevoza po prvem odstavku 3. člena Uredbe znašajo več kot 140,00 eur:

Delodajalec na podlagi kolektivne pogodbe delojemalcu s prebivališčem, ki je od delovnega mesta oddaljeno 50 km izplačuje povračilo stroškov prevoza v višini mesečne vozovnice, ki znaša 179 eur.

Znesek povračila, ki se po prvem odstavku 3. člena Uredbe (znesek kilometrine) ne všteva v davčno osnovo, če je delojemalec na delu prisoten vse dni v mesecu znaša 360 eur (100 km x 20 dni x 0,18 eur). Ker je znesek povračila, izračunan po prvem odstavku 3. člena Uredbe za posamezni mesec višji od 140,00 eur, se pri določitvi zneska neobdavčenega zneska povračila drugi odstavek 3. člena Uredbe ne uporabi. V obravnavanem primeru, ko je delojemalec na delu prisoten 20 dni se izplačilo povračila stroškov prevoza v višini 179 eur (cena mesečne vozovnice) ne všteva v davčno osnovo.

V zgoraj navedenem primeru (oddaljenost od bivališča do mesta opravljanja dela 50 km) je treba pri določitvi neobdavčenega zneska upoštevati dneve prisotnosti na delovnem mestu, kar je podrobno prikazano v nadaljevanju

• Če bi bil delojemalec na delovnem mestu prisoten npr. samo 6 dni v mesecu, bi izračunan znesek povračila po prvem odstavku 3. člena Uredbe znašal 108 eur (100 km x 6 dni x 0,18 eur). V davčno osnovo se z upoštevanjem drugega odstavka 3. člena Uredbe ne bi vštevalo povračilo do zneska 140 eur, razlika do prejetega povračila 179 eur (39 eur) pa bi se vštela v davčno osnovo.
• Če bi bil delojemalec na delovnem mestu prisoten npr. samo 9 dni v mesecu, bi izračunan znesek povračila po prvem odstavku 3. člena Uredbe znašal 162 eur (100 km x 9 dni x 0,18 eur). V davčno osnovo se ne bi vštevalo povračilo do zneska 162 eur, razlika do prejetega povračila 179 eur (17 eur) pa bi se vštela v davčno osnovo. V tem primeru se uporabi prvi odstavek 3. člena uredbe, saj neobdavčeni znesek po prvem odstavku 3. člena uredbe znaša več kot 140 eur in uporaba drugega odstavka ni mogoča.

Vir: FURS