Določitev kraja opravljanja storitev izobraževanja s pomočjo elektronskega orodja v primerih, ko ne gre za elektronsko opravljeno storitev.

Pojasnilo FURS, št. 0920-11126/2020-2 z dne 16. 7. 2020

V nadaljevanju pojasnjujemo določitev kraja opravljanja storitev izobraževanja s pomočjo elektronskega orodja, v primerih, ko ne gre za elektronsko opravljeno storitev

Davčni zavezanci, ki imajo sedež v Sloveniji organizirajo eno ali več dnevni dogodek (izobraževanje) za širšo publiko s pomočjo elektronskega orodja, pri čemer pa pogoji, da bi se takšna storitev obravnavala kot elektronska, niso izpolnjeni. Elektronsko orodje je uporabljeno zgolj z namenom, da predavatelj komunicira s slušatelji, med predavanjem slednji lahko sprašujejo, predavatelj pa jim odgovarja (gre torej za aktivno komunikacijo med predavatelji in udeležencu izobraževanja). Davčni zavezanec tovrstna izobraževanja velikokrat opravlja iz hotelske sobe, ki se ne nahaja v Sloveniji (za bivanje v tej hotelski sobi prejme račun).

Opozarjamo, da lahko Finančna uprava Republike Slovenije pojasni samo, kako bi se posamezna storitev odobritve pravice do dostopa na izobraževanje ali druga storitev s področja izobraževanja obravnavala, če bi prireditev potekala v Sloveniji. FURS je poznano, da posamezne države članice različno razumejo določbe Direktive o DDV glede kraja opravljanja storitev s področja izobraževanja ter kraja opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za izobraževalne prireditve, zato davčnim zavezancem priporočamo, da se glede svojih morebitnih obveznosti v zvezi z opravljanjem storitev v drugih državah pozanimajo pri pristojnih organih teh držav.

Če gre za spletno izobraževanje, ki se ne šteje za elektronsko opravljeno storitev, je kraj opravljanja storitve, ko je navedena storitev opravljena davčnemu zavezancu, kraj, kjer ima prejemnik storitve sedež svoje dejavnosti.

Če gre za storitev izobraževanja preko elektronskega omrežja, ki se ne šteje za elektronsko opravljeno storitev, davčni zavezanec pa jo opravi osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima izvajalec storitve sedež, razen če izvajalec storitve ne dokaže, da opravlja storitev iz drugega kraja kot sta sedež ali njegova stalna poslovna enota; v slednjem primeru velja, da je kraj opravljanja te storitve tam, kjer se izobraževanje dejansko izvaja.

Breme dokazovanja kraja opravljanja storitve je na davčnem zavezancu, kateri dokazi bodo zadostovali v konkretnem primeru, se odloča v posameznem postopku nadzora.

Po mnenju Odbora za DDV (97. sestanek, ki je potekal dne 7. septembra 2012) se kraj opravljanja storitev izobraževanja, ki poteka preko interneta ali elektronskega omrežja, določi po splošnem pravilu iz 44. člena Direktive o DDV (prvemu odstavku 25. člena ZDDV-1), če te storitve prejme davčni zavezanec oziroma če takšne storitve prejme oseba, ki ni davčni zavezanec, se pri določanju kraja upošteva posebno pravilo iz 54. člena Direktive o DDV (drugi odstavek 29. člena ZDDV-1). V slednjih primerih se šteje, da se izobraževanje izvaja v kraju, kjer ima izvajalec svoj sedež, razen če se izkaže, da takšne storitve izvaja iz drugega kraja kot sta sedež ali njegova stalna poslovna enota, saj v takem primeru velja, da je kraj opravljanja teh storitev tam, kjer se dejansko izvajajo.

Če je ta storitev opravljena davčnemu zavezancu, se pri določanju kraja opravljanja storitve uporabi splošno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1. Ta določa, da je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec svojo poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve stalno oziroma običajno prebivališče.

Na drugi strani pa imamo osebe, ki niso davčni zavezanci. Če so storitve s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, razvedrila in podobne opravljene takim osebam, se uporabi pravilo iz drugega odstavka 29. člena ZDDV-1. Ta določa, da je kraj opravljanja storitev, vključno s pomožnimi, s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ki se opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci, kraj, kjer se te dejavnosti dejansko izvajajo.

Če gre torej za spletno izobraževanje, ki se ne šteje za elektronsko opravljeno storitev, se pri določanju kraja opravljanja storitev, ko je navedena storitev opravljena davčnemu zavezancu, uporabi splošno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1.

Če gre za storitev izobraževanja preko elektronskega omrežja in se kot taka ne šteje za elektronsko opravljeno storitev, ki jo davčni zavezanec opravi osebi, ki ni davčni zavezanec, se pri določanju kraja opravljanja upošteva pravilo iz drugega odstavka 29. člena ZDDV-1. Če se storitev opravi osebi, ki ni davčni zavezanec, se šteje, da se izobraževanje dejansko izvaja v kraju, kjer ima izvajalec storitve sedež, razen če izvajalec storitve ne dokaže, da opravlja to storitev iz drugega kraja kot sta sedež ali njegova stalna poslovna enota; v slednjem primeru velja, da je kraj opravljanja te storitve tam, kjer se dejansko izvaja.

Glede na vse navedeno je torej treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti, za kakšno storitev izobraževanja gre in komu je taka storitev opravljena. Breme dokazovanja kraja opravljanja storitve je v vsakem konkretnem primeru na davčnem zavezancu, kateri dokazi bodo zadostovali v konkretnem primeru, se odloča v posameznem postopku nadzora.