Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 19.3.2021 12:54:38

Predlog zakona o debirokratizaciji - prva obravnava

Rubrika: Predlogi zakonovprint Natisni

Zakon o debirokratizaciji

Besedilo predloga

III. OBRAZLOŽITVE K ČLENOM

K 1. členu (vsebina zakona)
Določba predstavlja jedro prvega dela zakona, ki ureja vsebino samega t. i. omnibus zakona. Najprej našteva zakone, katerih določbe se v drugem delu zakona spreminjajo oziroma dopolnjujejo, nato pa navaja še, da se v tretjem delu zakona določa prenehanje veljavnosti zakonov, ki zaradi poteka časa ali spremenjenih družbenih ali tehnoloških razmer ne morejo več ustvarjati novih pravic oziroma obveznosti.

K 2. členu (ZPPreb-1)
V določbi o pristojnosti se zaradi jasnosti pri naslovu za vročanje izrecno navajata obe vrsti naslova, in sicer elektronski naslov in naslov stavbe.

K 3. členu (ZPPreb-1)
Osnovni namen ZPPreb-1 je, da država vzdržuje evidenco svojega prebivalstva in kontaktne podatke, kje jih lahko najde, kadar s svojim prebivalstvom vstopa v pravna razmerja. V preteklosti, ko še informatizacija ni bila tako razširjena, je bilo to mogoče le prek evidence hišnih naslovov njihovih prebivališč, danes pa je to bistveno učinkoviteje prek evidence elektronskih naslovov in GSM številk vsakega posameznika. Zato se v ZPPreb-1 poglavje "Naslov za vročanje", ki je do sedaj predvideval le fizični naslov stavbe s hišno številko, s predlogom zakona razširja tudi na elektronski naslov prebivalca in kontaktno številko mobilnega telefona. Zato predlog zakona register stalnega prebivalstva dopolnjuje z elektronskim naslovom prebivalcev, kadar ga bodo slednji želeli posredovati pristojni uradni osebi upravne enote. Posredovanje tega podatka bo torej načeloma prostovoljno. Izjema se uvaja le za primere, ko bo posameznik zunaj naslova stalnega ali začasnega prebivališča prebival več kot 14 dni. V tem primeru bo upravni enoti moral sporočiti svoj elektronski naslov za vročanje. Če tega ne bo imel, bo moral sporočiti naslov stavbe osebe, ki naj se ji v tem času vročajo poštne pošiljke zanjo (t. i. pooblaščenec za vročitve). Obvezno posredovanje elektronskega naslova ali sporočanje imena in naslova pooblaščenca za vročitve je v teh primerih namreč nujno za zagotovitev učinkovitega vročanja v upravnih in sodnih postopkih. Sporočanje elektronskega naslova ali imena in naslova pooblaščenca za vročitve je v obstoječi ureditvi le fakultativno, zato ni preprečena možnost zlorab, ko se stranke namenoma izogibajo vročitvi, če pričakujejo pošiljko z zanjo neugodno vsebino. Z naložitvijo obveznosti sporočanja kontaktnih podatkov se bo predvidoma zmanjšalo tudi število vročitev s fikcijo, kjer uradna oseba ne dobi povratne informacije od naslovnika, da mu je bila pošiljka dejansko vročena. Sporočanje elektronskega naslova državnim organom omogoča, da bodo preko elektronske vročilnice lažje prišli do dokaza o dejanski vročitvi, kar je namen obdelave osebnih podatkov, kot sta mobilna številka in elektronski naslov, ki ga zahteva 8. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Če posameznik, ki bo sporočil svoj elektronski naslov za vročanje, ne bo več želel vročanja na njegov elektronski naslov, bo to lahko vsak čas preklical.

Predlog zakona poleg elektronskega naslova predvideva tudi zbiranje kontaktnih številk mobilnih telefonov prebivalcev, na katere bo lahko država pošiljala kratka obvestila v zvezi z vročanjem (t. i. e-vročilnica), posameznik pa bo lahko posredoval povratno informacijo o prejemu obvestila. Na ta način se bo nadomestilo dosedanje vročanje prek papirnega obvestila o neuspeli vročitvi, ki se pušča v poštnem nabiralniku. Predlog upošteva, da imetništvo mobilnega telefona in elektronskega naslova ni zakonski pogoj. Zato predlog dopušča možnost, da posameznik navede kontaktno številko druge osebe, ki ji zaupa in pooblasti za prejemanje obvestil za vročanje (t. i. pooblaščenec za e-vročilnico), če posameznik mobilnega telefona nima. S tem se vzpostavljajo pogoji, da bi lahko posamezniki elektronsko vročitev dokumentov potrdili tudi s povratnim kratkim obvestilom z mobilnega telefona, ne le z avtomatskim potrdilom prejema po elektronski pošti.

Dolžnost pravilnosti podatkov o elektronskem naslovu in kontaktni številki mobilnega telefona bo na strani posameznikov, saj bo v primeru neažurnih podatkov nosil tveganje, da mu bo pošiljka državnega organa vročena s fikcijo na napačen naslov. Z določitvijo obveznega posredovanja kontaktnih podatkov bo mogoče poenostaviti dosedanji sistem vročanja, saj ne bo več pogojen z dajanjem soglasja posameznika v vsaki posamezni zadevi, pri čemer je kontakt države s svojimi prebivalci nujen za učinkovito opravljanje njenih upravnih in sodnih funkcij.

Morebitni pomisleki v zvezi z možnostjo, da se za vročanje lahko uporabi katerikoli elektronski naslov, ne glede na to, ali upošteva zahteve Uredbe št. 910/2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu glede varnih elektronskih predalov, so ustrezno naslovljeni. Predlagana ureditev namreč hkrati upošteva vse varovalke za vročanje na varni elektronski naslov, spoštuje zasebnost posameznika in mu tudi omogoča, da sam presodi, kateri vrednoti (enostavnosti ali varnosti) daje prednost. Pri tem se je upoštevala pozitivna izkušnja z vročanjem na elektronski naslov, ki ga je izbrala stranka za komunikacijo z uradno osebo, v času prvega vala epidemije COVID-19. Možnost uporabe katerega koli elektronskega naslova je bila uvedena s petim odstavkom 8.a člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je predvideval, da se za elektronski predal, na katerega se lahko opravi vročanje, šteje "elektronski naslov, ki ga je oseba sama navedla v vlogi, ali elektronski naslov, s katerega je poslala vlogo, ne glede na to, ali ustreza varnostnim in tehničnim zahtevam, ki jih mora izpolnjevati varni elektronski predal po 86. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Vročitev v elektronski predal se opravi, če je bila oseba seznanjena s takšnim načinom vročanja in je s tem soglašala." Možnost takega načina elektronske vročitve je sicer prenehala po koncu prvega vala epidemije COVID-19. Vendar pa organi v praksi v času njegove uporabe niso zaznali nobenih težav. Zakonodajno gradivo k ZZUSUDJZ je takšno vročitev pogojevalo s tem, da je "vložnik vloge seznanjen z vročanjem na elektronski naslov in da s tem soglaša. Seznanitev se lahko zapiše v obrazec vloge, na katerem mora nedvomno izraziti voljo, da se vročanje opravlja na elektronski naslov ali pa mora organ predhodno pridobiti izrecno soglasje vložnika." Pod enakimi pogoji se bo vročitev na elektronski naslov, ki ga bo navedel posameznik, opravljala tudi po predlagani spremembi Zakona o prijavi prebivališča. Tudi v tem primeru se bo vročanje na elektronski naslov opravilo le v primeru, če bo posameznik s tem soglašal. Prav tako bo v primeru odsotnosti posameznika, daljše od štirinajstih dni, ko bo posameznik pristojnemu organu dolžan sporočiti elektronski naslov za vročanje, posameznik še vedno imel možnost izbire, da si uredi varni elektronski naslov ali pa sporoči varni elektronski naslov svojega pooblaščenca.

K 4. členu (ZPPreb-1)
Člen spreminja naslov določbe, katere vsebina je pojasnjena v prehodnih določbah.

K 5. členu (ZPPreb-1)
Člen spreminja naslov določbe, katere vsebina je pojasnjena v prehodnih določbah.

K 6. členu (ZPPreb-1)
Člen ureja povezljivost registra stalnega prebivalstva z drugimi uradnimi evidencami in med podatke teh evidenc dodaja tudi elektronski naslov in kontaktno številko mobilnega telefona.

K 7. člen (ZUP)
Vprašanje, ali lahko v upravnem postopku že na podlagi zakonskega pooblastila poleg ministra, ki je predstojnik ministrstva, izdaja tudi državni sekretar, v dosedanji zakonodaji ni bilo rešeno. Obstoječa razlaga ZUP je glede tega stališča do sedaj zavzemala odklonilno mnenje. Po drugi strani pa je potreba po taki administrativni razbremenitvi ministrov v praksi velika. Zato se v prvem odstavku 28. člena ZUP izrecno določa, da lahko v upravnem postopku odločbe izdaja tudi državni sekretar, ki že po Zakonu o državni upravi nadomešča ministra v njegovi odsotnosti, če ga ta za to pooblasti. Državni sekretar za odločanje v posameznih postopkih ne potrebuje izpolnjevati pogoja ustrezne izobrazbe in izpita iz upravnega postopka.

V skladu z ZUP v upravni zadevi, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik (prvi odstavek 28. člena ZUP). Če predstojnik organa ne izpolnjuje predpisanih pogojev za vodenje postopka, lahko postopek do izdaje odločbe vodi samo uradna oseba, ki te pogoje izpolnjuje (četrti odstavek 30. člena ZUP). To pomeni, da ima predstojnik za odločanje zakonsko pooblastilo, za vodenje postopka pa le, če izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka (prvi odstavek 31. člena ZUP). Enako velja za državnega sekretarja, ki pomaga ministru pri opravljanju njegove funkcije v okviru pooblastil, ki mu jih da minister (drugi odstavek 17. člena ZDU-1). Minister lahko pisno pooblasti državnega sekretarja, da ga nadomešča v času njegove odsotnosti ali zadržanosti pri vodenju in predstavljanju ministrstva ter predlaganju gradiv v obravnavo vladi. S podelitvijo pooblastila se minister ne razbremeni odgovornosti (tretji odstavek 17. člena ZDU-1). Minister ne more pooblastiti državnega sekretarja ali koga drugega, da izdaja predpise in glasuje na seji vlade (četrti odstavek 17. člena ZDU-1). Ker odločanje v upravnem postopku sodi med izvršilne naloge, za katere ima državni sekretar zakonsko pooblastilo in ki sodijo v okviru pristojnosti, ki jih ima minister, niti ministru niti državnemu sekretarju za odločanje ni potrebno izpolnjevati pogoja izobrazbe in izpita iz upravnega postopka. Drugače je pri posebnih pooblastilih, kjer lahko predstojnik pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev (drugi odstavek 28. člena ZUP), ki obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo (tretji odstavek 28. člena ZUP). Te osebe morajo izpolnjevati pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita.

K 8. členu (ZUP)
Dopolnitev določbe je povezana z dopolnitvijo prvega odstavka 28. člena ZUP.

K 9. členu (ZUP)
Predlog uvaja načelo elektronskega vročanja, od katerega se odstopi le v primerih, če stranka v registru stalnega prebivališča ni navedla svojega elektronskega naslova ali če vročitev v elektronski predal ni mogoča. Ni pa več mogoča izrecna odklonitev elektronskega vročanja na željo stranke.

K 10. členu (ZUP)
Varno elektronsko poslovanje se poenostavlja, tako da se namesto varnega elektronskega predala varnost zagotavlja z dvofaznim ugotavljanjem istovetnosti, tako da organ geslo pošlje na kontaktno številko mobilnega telefona, ki je navedena v registru stalnega prebivalstva. Ta številka nadomešča vročilnico, ki jo poštar pusti v poštnem predalčniku. Na ta način se povečuje možnost, da bodo stranke v postopkih, dejansko seznanjene z obvestilom, saj je manjša verjetnost, da oseba ne prebere sporočila na svojem mobilnem telefonu, kot pa da se izgubi obvestilo o neuspeli vročitvi v fizični obliki.

K 11. členu (ZUP)
V prvem odstavku 77. člena se črta obveznost uradne osebe, da potrdilo o overitvi lastnoročnega podpisa opremi z žigom organa. Za veljavnost potrdila o overitvi je odločilen podpis uradne osebe. Pristnost potrdila se ugotavlja in presoja na podlagi podpisa uradne osebe in vpisa v evidenco overitev, zato dodatno označevanje potrdila z žigom za pravni promet ni potrebno. Uporaba žiga tako ne prinaša večja pravne varnosti, kot če organ posluje brez njega, nasprotno imajo organi lahko nezanemarljive stroške z njihovo menjavo ob iztrošenosti, reorganizacijah, spremembah celostnih podob ipd.

K 12. členu (ZUP)
V 97. členu se podrobneje določa postopanje pri osebni vročitvi z izpolnitvijo vročilnice. Po veljavni ureditvi mora prejemnik med drugim z besedo napisati datum prejema, če tega ne more ali noče storiti mora to namesto njega vročevalec. Takšen način izpolnjevanja vročilnice je relativno neprijazen do naslovnika oziroma vročevalca, še pomembneje pa je, da v pravni promet ne vnaša večje stopnje pravne varnosti, zaradi katere bi bilo treba na njem vztrajati. V več desetletni praksi izvajanja omenjene določbe skoraj niso znani primeri, ko bi zapis dneva prejema z besedo odločilno prispeval k ugotavljanju dneva vročitve ali podpisnika s pomočjo izvedencev (grafologov). Prav tako možnosti zlorabe pri izpolnjevanju vročilnice z besedo niso nič manjše kot pri navedbi številk, celo več, pri nečitljivem ali napačnem zapisu datuma s številkami je možnost zlorab manjša, kot pri nečitljivem ali napačnem zapisu z besedo, zato vročevalec na to lažje opozori. Zaradi navedenega se predlaga, da se datum prejema na vročilnici izpiše s številkami.

K 13. členu (ZUP)
Sprememba je povezana z ukinitvijo rabe žiga, kar je pojasnjeno v obrazložitvi k 11. členu.

K 14. členu (ZUP)
V 210. členu se v tretjem odstavku opušča obveznost uporabe žiga in varnega elektronskega podpisa organa. Za veljavnost odločbe, kot potrditev izraza oblastne volje zadostuje fizični ali varni elektronski podpis uradne osebe, zato dodatno potrjevanje z žigom organa ni potrebno. Enako velja glede označitve navedbe organa v elektronskem podpisu uradne osebe.

Uporaba žiga na veljavnost odločbe ne vpliva, volja uradne osebe pristojnega organa, avtentičnost in posledično (formalna) zakonitost odločbe se presoja izključno na podlagi podpisa uradne osebe. Ker uporaba ne vpliva na veljavnost odločbe oziroma pravice, pravne koristi ali obveznosti, ki so predmet upravne zadeve, je smiselna njegova opustitev, saj je težko s pravno prepričljivimi razlogi opravičiti njegovo uporabo. Upravni postopek se s tem razbremeni procesne obveznosti, ki ne sledi jasnemu namenu in določnemu cilju, s tem pa tudi odpravi morebitne dvome o pravnih posledicah in uporabi pravnih sredstev, če odločba slučajno ni opremljena z žigom. To je še toliko bolj izrazito, če organ opravlja delo izven uradnih prostorov in mora za izvedbo uradnega dejanja imeti s seboj tudi žig. O uporabi posameznega žiga organa je že zaradi skrbnosti treba voditi evidenco, čeprav ni normativno predpisana. Enak učinek kot z uporabo žiga, na katerem je grb Republike Slovenije in navedba organa, se dosega že s tem, da se grb obvezno uporabi na odločbi in drugih dokumentih državnih organov na temelju veljavnega zakona, ki ureja uporabo grba (gl. prvo točko 9. člena Zakona o grbu, zastavi, himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi), navedba organa, ki je odločbo izdal pa je obvezna po ZUP (gl. prvi odstavek 212. člena). Ohranjanje obvezne uporabe žigov bi pomenilo ohranjanje tradicije brez pravega namena, a s stroški, ki jih je glede na navedeno težko opravičiti. Čeprav za obravnavano rešitev ni odločilno, je treba opozoriti, da uporaba žiga že nekaj časa ni obvezna za pravno poslovanje gospodarskih družb.

K 15. členu (ZJU)
V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZJU o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta, oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja delodajalec odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu, pri čemer se za vročitev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek. Glede na to, da je takšno vročanje predvsem za velike delodajalce logistično zahtevno, zamudno in ima zaradi velikega števila izdanih aktov tudi relativno visoke finančne posledice, se predlaga spremembo ureditve tako, da se lahko sklepe vroča tudi na elektronske naslove, ki jih javnim uslužbencem zagotovi delodajalec. V zvezi s tem poudarjamo, da bi se na ta način odločalo izključno sklepe iz prvega odstavka 24. člena ZJU, med tem, ko bi se pogodbe o zaposlitvi ter anekse, sporazume o prenehanju delovnega razmerja, akte v postopkih redne in izredne odpovedi, še naprej vročalo na enak način, kot do sedaj.

Vročitev bo opravljena z dnem, ko bo javni uslužbenec odprl elektronsko sporočilo. Če uslužbenec elektronskega sporočila ne bo odprl v petnajstih dneh od dneva, ko mu je bilo sporočilo poslano na elektronski naslov, in uradna oseba delodajalca od javnega uslužbenca tudi ne bo prejela avtomatskega elektronskega obvestila o njegovi odsotnosti z dela in datumu predvidene vrnitve na delo, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Če bo uradna oseba delodajalca prejela avtomatsko elektronsko obvestilo, bo veljala vročitev za opravljeno z dnem, ki ga bo javni uslužbenec navedel v avtomatskem elektronskem obvestilu. Na ta način se zagotavlja možnost pravice do pritožbe, ki je vezana na datum vročitve, tudi javnim uslužbencem, ki bodo dlje časa odsotni. Zato javnim uslužbencem nalaga obveznost, da v času svoje odsotnosti uredijo pošiljanje avtomatske povratne elektronske pošte, v kateri bodo morali tudi navesti, kdaj bodo spet brali elektronsko pošto.

K 16. členu (ZJU)
Trenutna ureditev odškodninske odgovornosti javnih uslužbencev za škodo povzročeno tretjim osebam (npr. stranki v postopku) je pomanjkljiva, saj slednji ne opravljajo svoje dolžnosti oziroma naredijo nenamerne ali namerne napake, da se zavira postopek. Molk organa jim ni poznan, prav tako ni ustreznih sankcij. Zato določba razširja odškodninsko odgovornost javnih uslužbencev tudi na škodo, ki jo javni uslužbenec povzroči iz hude malomarnosti. S tem se določba izenačuje z ureditvijo v prvem odstavku 135. člena, ki pri odškodninski odgovornosti javnega uslužbenca do delodajalca prav tako predvideva povzročitev škod naklepno ali iz hude malomarnosti.

K 17. členu (ZPP)
Vročitev pisanja v elektronski obliki se v skladu s 141.a členom ZPP lahko opravi z vročitvijo pisanja v fizični obliki ali po varni elektronski poti. Ker je izvirnik pisanja nastal v elektronski obliki, obstoječa zahteva, da se mora fizična kopija dodatno overiti, ni smiselna. Zato se predlaga črtanje te zahteve.

K 18. členu (ZSICT)
S spremembo 23. člena zakona se predlaga črtanje drugega odstavka, ki določa, da morajo sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači posredovati ministrstvu pisno izjavo, da so vsi podatki, ki se v zvezi z njimi vodijo v imeniku, točni, oziroma sporočiti podatke, ki so spremenjeni, in sicer do konca januarja v posameznem koledarskem letu. Določba je nepotrebna in predstavlja administrativno obremenitev sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev, saj imajo sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači sami interes, da so v imeniku navedeni njihovi točni podatki, ki so nujno potrebni za izvajanje njihovih nalog oziroma storitev.

V prvem odstavku ostaja obveznost, da morajo sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači ministrstvu sporočiti spremembe podatkov, dodan pa je rok, in sicer morajo spremembe sporočiti najpozneje v treh dneh.

Spremembe tretjega in četrtega odstavka so le redakcijske, peti odstavek pa ostaja nespremenjen.

K 19. členu (ZP-1)
Veljavni ZP-1 obravnavata dve »podvrsti« hitrega postopka z izdajo t.i. plačilnega naloga po prvem ali po drugem odstavku 57. člena ZP-1. Razlika med obema podvrstama je način ugotovitve prekrška. Če pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z tehničnimi sredstvi takoj na kraju prekrška, kršitelju (če je ta navzoč) izda plačilni nalog. Za osebno zaznavo gre takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake. Tovrsten način je za pooblaščene uradne osebe prekrškovnih organov (predvsem policije) ustrezen, saj lahko pooblaščena uradna oseba, ki je neposredno prisotna ob izvršitvi prekrška, lahko tudi takoj ukrepa, saj njeni sklepi glede zaznanega prekrška niso odvisni od naknadne proste presoje dokazov, ki bi jih za dokazovanje preteklega dogodka predložile druge osebe ali pa bi jih zbrala sama pooblaščena uradna oseba. Opisan način sledi konceptu in zasnovi hitrega postoka saj gre za hitro in enostavno obravnavo prekrškov.
Opisani plačilni nalog, velja kot pisna odločba in jo lahko kršitelj izpodbija v naknadni kontradiktornosti.
Če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno ugotovi, pa kršitelju izda plačilni nalog po drugem odstavku 57. člena ZP-1. Osebna ugotovitev je širši pojem od osebne zaznave in zajema vse tako imenovano posredno zaznane prekrške. Glede na prvi odstavek 57. člena ZP-1 je obveznost za izdajo plačilnega naloga po drugem odstavku 57. člena ZP-1 strožja v smislu pravne varnosti kršitelja. Za izdajo plačilnega naloga po drugem odstavku 57. člena ZP-1, mora pooblaščena uradna oseba glede na 1. odstavek 57. člena izpolniti dva dodatna pogoja, in sicer:
1.) kršitelju mora pred izdajo plačilnega naloga, na podlagi 55. člena ZP-1 dati možnost, da se lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah očitanega mu prekrška. Kršitelj lahko takšno izjavo ob soglašanju, kar mora biti evidentirano na plačilnem nalogu, lahko poda takoj na zapisnik ali najpozneje v petih dneh od vročitve obvestila, da se lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Po prejemu izjave mora pooblaščena uradna oseba kratek povzetek izjave napisati na plačilni nalog.
2.) plačilni nalog izdan na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 mora vsebovati tudi kratek opis prekrška z navedbo dokazov. Če pa se takšen plačilni nalog vroča po pošti (ker kršitelja ni več na kraju) pa se zahteva še tretji pogoj, in sicer navedbo dokazov s katerimi pooblaščena uradna oseba kršitelju dokazuje prekršek in odgovornost zanj.
V tovrstnih primerih ima kršitelj predhodno (izjava pred izdajo plačilnega naloga) in naknadno kontradiktornost (zahteva za sodno varstvo).
Postopek ugotavljanja prekrškov po drugem odstavku 57. člena ZP-1 pri policistih predstavlja veliko težavo, saj morajo poleg ugotavljanja elementov prekrška po posameznem materialnem predpisu po uradni dolžnosti skrbeti, da kršitelju zagotavljajo vse procesne pravice v obsegu in na način, ki jih določa zakon. Policisti se v zadnjem obdobju srečujejo z velikimi izzivi, saj je policija zaradi epidemije postala nadzorni in prekrškovni organ za veliko predpisov, katerih prekrški so določeni v 39. členu Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB). Konkretna prepovedana ravnanja pa so podrobneje definirana v posameznih Odlokih. Tako mora policist pri svojem delu poleg predpisov izvirne pristojnosti (javna varnost, promet, meja, tujci, javni red in mir) poznati tudi druge predpise, katerih zakonski stanovi prekrškov so zahtevni in kompleksni. Posledično mora policist zakonski stan prekrška uporabiti v konkretnem primeri, kar pa je glede na zgoraj navedeno prezahtevno in podaljšuje čas za izdajo plačilnega naloga.
Policisti se v vsakdanjih situacijah srečujejo z dogodki, ko je možno glede na določbe ZP-1 ukrepati na 5 različnih načinov v enem dogodku. Tako npr.:
- Če prekršek po tretjem odstavku 6. člena ZJRM-1 zaznajo sami, torej vidijo pretep, vsem udeležencem izdajo plačilni nalog po prvem odstavku 57. člena ZP-1, na katerega lahko kršitelj poda ZSV, izjave kršitelja policistom ni potrebno formalizirati v obliki zapisa;
- Če isti prekršek policisti obravnavajo po klicu občana, pa sami prekrška niso videli, so pa vsi udeleženci še na kraju prekrška, policisti zberejo obvestila od prič v obliki Zapisnika o izjavi priče, na izdanem plačilnem nalogu po drugem odstavku 57. člena ZP-1 pa izpolnijo tudi drugo stran, na katero navedejo tudi izjavo kršitelja in kratek opis prekrška z navedbo vseh dokazov;
- Če isti prekršek policisti obravnavajo po klicu občana, pa sami prekrška niso videli, kršitelja pa ni več na kraju prekrška, posledično izjave o prekršku ne more podati. Zaradi zagotavljanja spoštovanja načela kontradiktornosti morajo policisti pridobiti pred izdajo PLN tudi izjavo kršitelja, vendar glede na dejstvo da kršitelja ni več na kraju, ne morejo izdati PLN, saj vseh dejstev za meritorno odločitev niso ugotovili na kraju prekrška neposredno po storjeni kršitvi. V takih primerih morajo kršitelju poslati po pošti obvestilo, da se izjavi o prekršku, nakar mora prekrškovni organ izdati odločbo o prekršku (56. člen ZP-1);
- Če kršitelja pri pretepu uporabljata predmete, morajo policisti predmete zaseči in podati zoper oba kršitelja obdolžilni predlog, saj odvzem takšnih predmetov po določbah ZJRM-1 ni obligatoren;
- Na koncu morajo policisti upoštevati tudi načelo »ne bis in idem«, ki prepoveduje večkratno sankcioniranje osebe za dejanje storjeno v istem historičnem dogodku.
Zato se s spremembo prvega odstavka 57. člena ZP-1 predlaga, da policist v vseh primerih (razen kadar je potrebno izdati odločbo o prekršku po 56. členu ZP-1), vedno izda plačilni nalog po prvem odstavku 57. člena ZP-1, torej brez izjave kršitelja in brez opisa prekrška.
Kršitelju je v nadaljevanju v primeru nestrinjanja na voljo zahteva za sodno varstvo, o kateri odloča sodišče. Kršitelju je v nadaljevanju v primeru nestrinjanja na voljo zahteva za sodno varstvo, o kateri odloča sodišče. Čeprav predlagana sprememba ZP-1 ne predvideva več predhodne kontradiktornosti, je kršiteljem prekrškov pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave še vedno ustrezno varovana naknadno v postopku sodnega varstva. Opis dejanskega stanja se namreč sodišču posreduje kot posebna oblika procesnega gradiva, ki vsebuje vsaj navedbo dejstev in okoliščin, ki so znaki prekrška, po obliki pa je podoben odgovoru "nasprotne stranke" na pravno sredstvo, saj izhaja iz ocene prekrškovnega organa, da zahteva za sodno varstvo ni utemeljena (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011). S predlagano spremembo bi se bistveno razbremenilo delo policistov, s čimer bi se skrajšal tudi čas obravnave prekrškov, kar je kot legitimen cilj v zgornji odločbi prepoznalo tudi Ustavno sodišče. In sicer je zapisano, da skopo določena vsebina plačilnega naloga v enostavnih zadevah omogoča hitro in ekonomično odločanje "takoj na kraju prekrška".

Zaradi spremembe prvega odstavka 57. člena ZP-1 postane drugi odstavek brezpredmeten, zato se predlaga črtanje.
V tretjem odstavku 57. člena ZP-1 so predpisane obligatorne sestavine plačilnega naloga, ki velja kot pisna odločba. Nabor zahtevanih podatkov je številčno obsežen in predvsem pri izpolnjevanju plačilnega naloga podaljšuje čas izpolnjevanje le tega. Poudariti je treba da je nabor podatkov v tretjem odstavku 57. člena ZP-1 zasnovan na način, da prekrškovni organ, ki obravnava prekršek (policija, redarstvo) tovrstne podatke pridobi in jih vpiše, čeprav vseh teh podatkov navedeni organ za samo dokazovanje prekrška in odgovornosti zanj ne potrebuje. Posamezne podatke v nadaljevanju potrebujejo drugi organi in sicer: sodišče, Ministrstvo za pravosodje EKT, FURS v postopku izvršbe…). Ker nabor podatkov, ki jih pridobi prekrškovni organ pri obravnavanju prekrškov predstavlja nepotrebno obremenitev se s predlogom spremembe tretjega odstavka 57. člena ZP-1 tudi v primeru, kader se plačilni nalog izda zoper varnost cestnega prometa in so bile izrečene kazenske točke ali gre za kršitev, ki je povezana z veljavnostjo vozniškega dovoljenja se predlaga črtanje naslednjih podatkov: številko izdanega vozniškega dovoljenja, navedbo organa, ki je izdal dovoljenje in datuma izdaje.
Tovrstne podatke lahko pridobi pristojni organ iz uradnih evidenc.

K 20. Členu (ZIntPK)
ZIntPK v petem odstavku 35. člena določa obveznost pridobitve izjave o tem, da fizična oseba oziroma poslovni subjekt (ponudnik blaga, storitev ali gradenj) ni povezan s funkcionarjem in po njenem vedenju ni povezan z družinskim članom funkcionarja (naročnikom) na način določen v prvem odstavku 35. člena (poslovodja, član poslovodstva ali zakoniti zastopnik, neposredno ali prek drugih pravnih oseb v več kot pet odstotnem deležu udeležen pri ustanoviteljskih pravicah, upravljanju ali kapitalu). Predlagano je olajšanje sklepanja pogodb, in sicer tako, da se izjavo ponudnika pridobi le v postopku podeljevanja koncesije, sklepanja javno-zasebnega partnerstva in javnega naročila (po ZJN-3 in po ZJNPOV), ne pa tudi v postopku sklepanja vsake pogodbe.

K 21. členu (ZDavPR)
Predlaga se poenostavitev, da se plačila s plačilno kartico šteje za negotovinsko plačilo in ne za gotovinsko plačilo, kot je to sedaj zapisano v zakonu. Plačila s plačilnimi karticami se izvajajo negotovinsko, obstaja evidenca plačila, kdo je plačal in koliko je plačal.

K 22. členu
Člen ima enako obrazložitev kot prejšnji člen.

K 23. členu
Sprememba se predlaga zaradi pravilnega sklicevanja.

K 24. členu
Sprememba se predlaga zaradi pravilnega sklicevanja.

K 25. členu (ZPSV)
Trenutno se prispevki za socialno varnost obračunavajo ne glede na višino plače, višina pokojnine pa je omejena. Zato predlagamo spremembo, tako da bi se prispevki za socialno varnost obračunavali le do bruto plače 6.000,00 evrov. Nad tem zneskom pa bi se obračunavala le akontacija dohodnine. Glede na to, da se nad tem zneskom ne bodo obračunavali prispevki za socialno varnost, bo višja osnova za odmero akontacije dohodnine, kar pomeni, da bodo višji davčni prihodki iz naslova akontacije dohodnine. Podobno ureditev ima kar nekaj držav.

K 26. členu (ZPDZC-1)
Kot prekršek in delo na črno se ne bo štelo več dejstvo, da podjetje nima vpisane šifre dejavnosti v temeljnih aktih oz. v primeru samozaposlena osebe, če dejavnosti nima vpisane v register. Pri nadzorih je bilo ugotovljeno, da zavezanec dejavnosti nima vpisane v svoj temeljni akt iz razloga, ker dejavnosti sam ne zna uvrstiti v pravilno šifro ali pa tega ne zna niti registrski organ ali pa so se z neko dejavnostjo pričeli ukvarjati, ker se je tekom poslovanja pokazala poslovna priložnost. V takih primerih ne gre za delo na črno v smislu sive ekonomije.

K 27. členu (ZPDZC-1)
Sprememba je povezana s spremembo iz prejšnjega člena.

K 28. členu (ZON)
Predlaga se poenostavitev, da naloge upravljanja lahko izvaja ustanovitelj sam, saj je formiranje režijskega obrata samo zaradi upravljanja zavarovanega območja nepotreben dodaten strošek.

K 29. členu (ZON)
Trenutna ureditev onemogoča, da naravovarstveni nadzor izvaja redarstvo znotraj občinske ali medobčinske uprave, kar je zelo neracionalno. Zato je predlaga, da se ta možnost dopusti.

K 30. členu (ZVis)
S spremembo 81. člena Zakona o visokem šolstvu, ki ureja evidence z osebnimi podatki študentov in vpisanih na študijske programe za izpopolnjevanje, ki jih obdelujejo visokošolski zavodi, se visokošolskim zavodom dovoljuje, da za namen svoje pedagoške in z njo povezane znanstvenoraziskovalne, umetniške in strokovne dejavnosti ter knjižničarske dejavnosti za študente in vpisane na študijske programe za izpopolnjevanje hranijo tudi podatek o njihovem elektronskem naslovu in akademski elektronski identiteti, ki jo študent pridobi za čas študija, v katerega se je vpisal. Dodatno se z novim trinajstim odstavkom visokošolskim zavodom omogoča, da redno po elektronski poti prejemajo spremembe osebnih podatkov o študentih, katerih podatki se vodijo v eVŠ evidenci študentov in diplomantov. Z novim štirinajstim odstavkom pa se poenostavlja elektronsko poslovanje vezano na urejanje zavarovanja študentov za poškodbe pri delu in poklicno bolezen pri praktičnem pouku, pri opravljanju proizvodnega dela oziroma delovne prakse in na strokovnih ekskurzijah preko eVEM portala.

K 31. členu (ZVis)
S spremembo 81.b Zakona o visokem šolstvu člena se omogoča visokošolskim zavodom in študentskim domovom, da podatke, ki jih obdelujejo za namen subvencioniranega bivanja, pridobijo iz eVŠ s povezovanjem zbirk, saj v eVŠ poteka obdelava podatkov prošnje za bivanje in izbirni postopek za subvencionirano bivanje. Podatke, ki se ne zbirajo v eVŠ pa pridobi, kot doslej od študenta.

K 32. členu (ZVis)
S spremembo 81.e člena Zakona o visokem šolstvu se v prvem odstavku 12. točka usklajuje z dikcijo 9., 10. in 11. točke tega odstavka, v 19. točki se podrobneje usklajuje vodenje podatka, ki je bil med vzpostavijo evidence v povezavi z njenim namenom opredeljen kot ločen šifrant (vrsta vpisa). V 21. točki se uvaja zbiranje novega podatka o jeziku, v katerem je bila izobrazba dosežena, s čimer se uredi možnost zbiranja tega podatka s študijskim letom vpisa 2021/2022. Podatek je relevanten za vstop na trg dela, ko mora diplomant dokazovati znanje slovenščine ali v tujini znanje drugega jezika, v katerem je študiral. V 22. točki se uvaja zbiranje podatka o razlogih, iz katerih študent lahko koristi pravico do podaljšanja statusa študenta, in sicer ali gre za upravičene razloge iz 69.a člena, materinstvo/očetovstvo ali izjemne okoliščine za namen spremljanja in ugotavljanja pravic študentov.

K 33. členu (ZVis)
S spremembo 28. točke v prvem odstavku 81.g člena se vodenje tega podatka posplošuje zgolj na obdelavo podatka o tem ali se dodatno razvrstitveno pravilo uporablja ali ne (torej vrednosti da ali ne) hkrati pa prepušča, da se ta pravila lahko podrobneje določijo s predpisom ministra, pristojnega za visoko šolstvo, kar omogoča ministrstvu, da se lahko hitreje odzove in prepozna specifične potrebe študentov, ki bi zahtevale prednostno obravnavo pri subvencioniranem bivanju.

K 34. členu (ZVis)
S spremembo tretjega in četrtega odstavka 82. člena se z zakonom določa, da se AAI-račun, ki ga v okviru avtentikacijske in avtorizacijske Infrastrukture zagotavlja Arnes, lahko uporablja za namen elektronske storitve prijave za vpis v visoko šolstvo in oddaje prošnje za subvencionirano bivanje preko eVŠ, s srednjo stopnjo zaupanja, kot jo opredeljuje Uredba (EU) o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in razveljavitvi Direktive 1999/93/ES.

Sprememba petega odstavka predstavlja redakcijsko uskladitev, ker je bil predpis iz sedmega odstavka 16. člena ukinjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 75/16). Z novim enajstim odstavkom se vzpostavlja pravna podlaga, da se podatki potrebni za prijavno-izbirni postopek vpisa v visoko šolstvo lahko v eVŠ pridobijo v elektronski obliki s povezovanjem zbirk na podlagi EMŠO študenta. Visokošolski zavodi so v skladu s 139. členom Zakona o splošnem upravnem (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13 in 175/20 – ZIUOPDVE) podatke dolžni pridobiti sami iz elektronskih evidenc. S tem zakonom se omogoča ureditev elektronskega zajema podatkov za namen prijavno-izbirnega postopka iz evidenc visokošolskih zavodov preko v modul za visokošolski izbirni postopke v eVŠ.

Z novim dvanajstim odstavkom se omogoča, da se podatki, ki se zbirajo za namen subvencioniranega bivanja iz uradnih evidenc, pridobijo s povezovanjem zbirk, kar bo zagotovilo večjo sledljivost pri posredovanju teh podatkov in odpravilo papirno oziroma ročno poslovanje v primerih, ko mora študent dokazila sedaj predložiti še v pisni obliki, kar bo skrajšalo administrativne postopke in nanje vezane stroške (npr. pozivanja k dopolnitvi vlog, ko ta podatek ni posredovan z vlogo).

K 35. členu (ZŠpo-1)
S predlagano določbo bo ministrstvu omogočeno, da ob vpisu v razvid preverja le ali je posameznik pridobil izobrazbo skladno s prvim odstavkom 48. člena ZŠpo-1 ali strokovno usposobljenost pridobljeno skladno s prvim odstavkom 49. člena ZŠpo-1. Preostala dva pogoja za opravljanje strokovnega dela strokovno usposobljenih delavcev v športu (starost 18 let in najmanj srednjo poklicno izobrazbo) namreč že predhodno preverja izvajalec usposabljanja, zato se s predlagano rešitvijo odpravlja dvojno preverjanje istih pogojev, kar je predstavljalo nepotrebno birokratsko oviro pri postopkih vpisa v razvid na ministrstvu.

K 36. členu (ZZDej)
Ministrstvo, pristojno za zdravje, pri postopkih za izdajo dovoljenj za opravljanje zdravstvene dejavnosti in odločb o vpisu v register, ki so bili uvedeni z novelo ZZDej-K, zaznava problem, da mladi zdravniki in drugi zdravstveni delavci in sodelavci po pridobitvi polne poklicne kvalifikacije glede na 64. člen ZZDej, ne morejo postati odgovorni nosilci zdravstvene dejavnosti pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ker ne izpolnjujejo pogoja zahtevanih let delovnih izkušenj, zato se predlaga črtanje pogoja delovnih izkušenj iz prve alineje petega odstavka 3.a člena ZZDej. Na ta način bi zdravstveni sistem v Republiki Sloveniji povečal število kadrovskih zmogljivosti pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti.

Za debirokratizacijo postopkov v državni upravi je prav tako pomembno, da se določeni pogoji za odgovornega nosilca poenostavijo, zato se v zvezi z zaposlitvijo odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti predlaga, da se črta pogoj sorazmernosti zaposlitve, pri čemer še vedno ostaja pogoj, da odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti mora biti zaposlen, pri čemer pa obseg zaposlitve ni določen (zaposlitev za polni delovni čas, krajši delovni čas, dopolnilno delo in podobno).

Eden izmed ukrepov debirokratizacije je tudi črtanje obveznosti, da nosilec zdravstvene dejavnosti, ki delo opravlja v javnem zavodu, izvajalcu zdravstvene dejavnosti, pri katerem bo opravljal delo kot odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti, ne bo treba priložiti potrdila o nekaznovanosti.

K 37. členu
S predlaganima ukrepoma debirokratizacije želimo pospešiti hitrost odločanja in povečati učinkovitost ter gospodarnost razpolaganja s proračunskimi sredstvi. Minister v skladu z drugim odstavkom 65. člena ZJF med drugim odgovarja za učinkovitost in gospodarnost razpolaganja s proračunskimi sredstvi, zato mora imeti diskrecijsko pravico sprejeti drugačno odločitev, ki mu jo predlaga strokovna komisija, ki je po ZUJIK le posvetovalno telo in nima pristojnosti za odločanje.

Z navedenima spremembama se ne posega v okvir pristojnosti strokovnih komisij, temveč se sledi 20. členu ZUJIK, ki določa posvetovalno naravo teh komisij.

K 38. členu
Obrazložitev je enaka kot pri prejšnjemu členu.

K 39. členu
Določba dodaja novo poglavje v Zakon o uradnem listu z naslovom "Uradni register Republike Slovenije".

K 40. členu
K novemu 11.b členu ZUL
Prvi odstavek vzpostavlja uradni register, ki pomeni po hierarhiji pravnih aktov in ministrskih resorjih urejeno elektronsko zbirko avtentičnih besedil veljavnih državnih predpisov v osnovni ali uradno prečiščeni obliki.

Drugi odstavek opredeljuje, kaj sestavljajo hierarhijo državnih predpisov po zgledu razvrščanja pravnih aktov iz prvega odstavka 153. člena Ustave. To so predpisi, ki jih je sprejel zakonodajalec (ustava, ustavni zakoni o spremembi ustave, zakoni, avtentične razlage zakonov, državni proračun, rebalans državnega proračuna, spremembe državnega proračuna in zaključni račun državnega proračuna ter poslovnika državnega zbora in državnega sveta), Vlada (uredbe, odloki in poslovnik) ter ministrstva (pravilniki, odredbe in navodila). Iz uradnega registra so izvzeti splošni akti, izdani za izvrševanje javnih pooblastil, ki ne sodijo med državne predpise, saj so hierarhično pod ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi vlade in ministrstev, saj Ustavno sodišče presoja njihovo skladnost z vsemi navedenimi pravnimi akti (peta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave).

K novemu 11.c členu ZUL
Določba določa namen uradnega registra in medsebojno razmerje med uradnim listom in uradnim registrom.

Prvi odstavek določa, da je uradni register brezplačno in javno dostopen na spletu.

Drugi odstavek določa namen uradnega registra veljavnih državnih predpisov, ki je olajšati dostopnost in seznanjanje naslovnikov oziroma uporabnikov pravnih norm z abstraktnimi in splošnimi pravnimi normami, ki jih zavezujejo ali so jih zavezovali pri njihovem ravnanju in vstopanju v pravna razmerja, kar utrjuje pravno varnost in pravno zaupanje v pravo. Uradni register bo imel tudi funkcijo časovne lestvice, saj bodo v njem prikazane tudi določbe državnih predpisov v svojih preteklih oblikah, ki so bile kasneje nadomeščeni z novimi.

Tretji in četrti odstavek določata razmerje med uradnim listom, ki je sestavljen iz uredbenega dela in mednarodnih pogodb, in med uradnim registrom, ki se uvaja s tem zakonom. V uradnem listu se bodo tako kot doslej na začetku vakacijskega roka objavljali vsi novi državni predpisi, ki bodo po poteku vakacijskega roka pridobili svojo veljavnost, to je obvezno moč in uporabo v pravnem prometu. V uradnem registru pa se bodo po poteku vakacijskega roka objavljale osnovne oblike novih državnih predpisov in vsa uradno prečiščena besedila. Uradno prečiščena besedila Državni zbor namreč ne sprejema po zakonodajnem postopku, temveč po posebnem postopku (kumulativnega) potrjevanja brez razprave, zato s tega vidika ni potrebe, da se objavljajo v uradnem listu z znatnimi stroški objav za Državni zbor.

K novemu 11.č členu ZUL
Prvi odstavek uvaja pravico zaupanja v avtentična besedila teh predpisov, objavljena v uradnem registru. Določba vzpostavlja pravico zaupanja v uradni register veljavnih zakonov, kar je posledica tega, da so v njem zbrana avtentična besedila, bodisi v osnovni bodisi v uradno prečiščeni obliki. Kot je presodilo Ustavno sodišče ima namreč vsakdo pravico zaupati v veljavno pravo. Smiselno enako obliko načela zaupanja v pravo določata že Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljnjem besedilu: ZZK-1) za zemljiško knjigo in Zakon o sodnem registru (v nadaljnjem besedilu: ZSReg) za sodni register. Kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ga zato ne prizadenejo škodljive pravne posledice. Prav tako ne sme trpeti škodljivih posledic, kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi.

Drugi in tretji odstavek urejata posledice, če pri pripravi izvirnika zakona za objavo v uradnem listu ali pri pripravi uradno prečiščenega besedila za objavo v uradnem registru pride do pomote. Do sedaj taka situacija ni bila pravno urejena, od sedaj naprej pa zakon določa, da velja tisto besedilo, ki ga je sprejel državni zbor po zakonodajnem postopku. Zato mora pristojna oseba, ki je vnašala spremembe oziroma dopolnitve v uradni register (to so lahko zakonodajno-pravna služba, ustavno sodišče, služba vlade za zakonodajo ali javno podjetje), ali oseba v javnem podjetju v primeru objave popravka v uredbenem delu uradnega lista na podlagi 11. člena ZUL besedila nemudoma uskladiti. Če pa je v vmesnem času posameznik zaradi pomote oziroma razhajanja med besedili utrpel kakšno škodo, je za to država odškodninsko odgovorna.

K novemu 11.d členu ZUL
Za objavo predpisov v uradnem registru ter njegovo vodenje in vzdrževanje skrbi javno podjetje, ki ga na podlagi tega zakona ustanovi vlada. Ta ga spreminja in dopolnjuje, kadar je to potrebno zaradi objave osnovnih besedil državnih predpisov v uredbenem delu uradnega lista.

Drugi odstavek določa, da pogoje, kriterije, merila ter postopek za izbiro izvajalca gospodarske javne službe, vsebino, način upravljanja, vodenja in vzdrževanja uradnega registra ter obveznosti državnih organov v zvezi z njim.

Tretji odstavek določa, da se stroški za te obveznosti zagotavljajo v državnem proračunu ali iz sredstev, pridobljenih iz proračuna Evropske unije.

K novemu 11.e členu ZUL
Določba ureja vpis določbe državnega predpisa v uradni register. Vzpostavlja pravilo, da določba državnega predpisa začne zavezovati (dobi obvezno moč) in se uporabljati v istem trenutku, ko začne veljati. S tem se za vse določbe predpisov, tudi za predpise lokalne samouprave in za splošne akte nosilcev javnih pooblastil, ukinja dosedanja nomotehnična praksa priprave končnih določb predpisov, ki je začetek uporabe predpisa ločevala od začetka veljavnosti predpisa. Dosedanja nomotehnična praksa nima ustavne podlage, saj Ustava pozna le začetek veljavnosti predpisa. Praksa je tudi edinstvena v drugih nacionalnih ureditvah, saj nobena tuja država več ne ločuje med začetkom veljavnosti in začetkom uporabe predpisa. Namen določbe je izboljšati pravno predvidljivost in pravno varnost naslovnikov oziroma uporabnikov pravnih norm in povečati jasnost in določnost predpisov. Kadar je treba sprejeti še izvršilne predpise, se lahko začetek uveljavitve zakonskih določbe med seboj tudi razlikuje, tako da zakonodajalec izvršilni klavzuli določi zgodnejši trenutek uveljavitve kot ga določi preostanku zakona. To pomeni, da v primeru potrebe po sprejemu podzakonskih aktov oziroma pravilnikov za izvajanje zakona ni treba razlikovati med začetkom veljavnosti in začetkom uporabe tega zakona, temveč je treba ustrezno podaljšati njegov vakacijski rok. Zakonodajalec bi moral v teh primerih uporabiti v ta namen predvideno ustavno pooblastilo, da predpis lahko začne veljati pozneje kot po izteku splošnega štirinajstdnevnega vakacijskega roka.

K novemu 11.f členu ZUL
Določba ureja izbris določbe državnega predpisa iz uradnega registra. Ustava določa le, kdaj predpis začne veljati (prvi odstavek 154. člena Ustave), ne ureja pa situacije, kdaj predpis preneha veljati. Splošno pravilo je, da predpisi nimajo omejenega trajanja, vendar pa ni nobenih ustavnih zadržkov, da bi zakon vnaprej določil omejeno časovno veljavnost predpisov, kot je to običaj v tujih pravnih ureditvah, zlasti v sistemih common law-ja.

Drugi odstavek člena vzpostavlja neposredno zakonsko podlago za prenehanje veljavnosti podzakonskih predpisov, ki nimajo več veljavne zakonske podlage. Do sedaj je bilo to urejeno le v tretjem odstavku 153. člena Ustave, ki zahteva, da so podzakonski predpisi usklajeni z zakoni. Če nek zakon preneha veljati, bi bil podzakonski predpis, ki bi veljavo ohranil, s takim zakonom ne samo v vsebinskem neskladju, temveč tudi v formalnem neskladju, zato bi bil tak podzakonski predpis v neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Enako stališče izhaja iz ustavno sodne presoje. Če Ustavno sodišče razveljavi zakon, šteje, da podzakonski predpis zaradi razveljavitve zakona izgubi zakonsko veljavo in tedaj neha veljati (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-312/96 z dne 14. 1. 1999, 24. točka obrazložitve, na katerega se sklicuje tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-51/05 z dne 15. 9. 2005). S tem se ukinja dosedanja nomotehnična praksa, ki je dopuščala, da so se podzakonski predpisi, ki so bili sprejeti na podlagi razveljavljenega zakona, še naprej uporabljali do sprejema podzakonskih predpisov na novi zakonski podlagi. Zaradi ustavne zahteve po usklajenosti pravnih aktov tovrstna praksa namreč ni dopustna. Z razveljavitvijo zakona podzakonski predpisi nimajo več podlage za svoj obstoj. Podzakonski akti so namreč eksistenčno odvisni od zakonskih norm, za izvajanje katerih so izdani. To pomeni, da ne morejo nastati brez zakonske norme, ki jo izvršujejo, in ne morejo obstajati brez zakonske norme, za izvrševanje katere so bili izdani (razen, če njihovo veljavnost podaljša nova zakonska norma, ki razveljavi prejšnjo). To izhaja iz njihove narave – izvršilnosti in namena – izdajo se za izvrševanje višje (zakonske) norme. Ker pa po stališču Ustavnega sodišča za izdajo podzakonskega predpisa ni nujno potrebna t.i. specialna izvršilna klavzula (pooblastilna norma vsebovana v zakonu za izvrševanje določb katerega se podzakonski predpis izda), ampak lahko Vlada in ministri izdajajo podzakonske predpise na podlagi t.i. generalne izvršilne klavzula (pooblastilne norme, vsebovane v ZVRS in ZDU-1), prenehanje veljavnosti zakona ni vezano na samo prenehanje veljavnosti izvršilne klavzule, temveč na prenehanje veljavnosti zakonskih določb, za katerih izvrševanje je bil sprejet podzakonski predpis.

Tretji odstavek določa, da določba državnega predpisa, ki je prenehala veljati, ostane vidna v zgodovinskih posnetkih uradnega registra, do katerih se lahko dostopa prek izbire preteklega datuma. Uporabniki pravnih norm (to so sodišča in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil) lahko določbo državnega predpisa, ki je prenehala veljati, uporabijo le pri odločanju o pravnih razmerjih, ki so nastala v času veljavnosti predpisa. Ne smejo pa uporabniki pravnih norm razveljavljenega, vendar še vedno uporabljajočega se predpisa, uporabiti pri odločanju o pravnih razmerjih, ki so nastala v času uporabe predpisa. V takih primerih so v skladu z ustavno sodno presojo dolžni uporabiti takrat veljaven predpis. Nadaljnja uporaba predpisa je torej mogoče le za pretekla pravna razmerja. Zakonodajalec ne more določiti uporabe ali smiselne uporabe predpisov, ki jih je sam razveljavil in jih s tem izločil iz pravnega reda. Sodišča in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil, ko odločajo o pravnih razmerjih, ki so nastala v času veljavnosti razveljavljenega predpisa, brez omejitev uporabljajo razveljavljene predpise. Uporaba razveljavljenih predpisov se nanaša tako na pogodbe, sklenjene v času veljavnosti predpisa na njegovi podlagi, kot tudi na posamične in individualne akte (npr. odločbe in sklepe). Izjema za zvezne jugoslovanske predpise je pojasnjena v obrazložitvi k 21. členu predloga zakona. Prav tako se določba ne nanaša na smiselno uporabo tujih strokovnih standardov, na katere se lahko sklicuje zakonska določba (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-313/13 glede strokovnih standardov ocenjevanja vrednosti nepremičnin), saj ti standardi niso bili s strani zakonodajalca izločeni iz veljavnega pravnega reda. Zaradi nejasnosti pri razlikovanju med veljavnostjo in uporabo predpisa, ki je bila pojasnjena v uvodnem delu, določba torej izrecno določa, da se tudi razveljavljena določba predpisa lahko uporablja še naprej, če se nanaša na trajajoče pravna razmerja, ki so nastala v času veljavnosti razveljavljenega predpisa in njihove posledice še niso prenehale. Ne more pa razveljavljena določba predpisa v času njene uporabe ustvarjati novih pravic in obveznosti. Tudi iz ustavno sodne presoje izhaja, da je tudi čas uporabe zakona veljavna pravna podlaga za odločanje o pravnih razmerjih, ki so nastala v času veljavnosti zakona in do razveljavitve zakona o njih še ni bilo pravnomočno odločeno (glej na primer sklep Ustavnega sodišča št. U-I-198/04 z dne 23. 6. 2005).

K novemu 11.g členu ZUL
Smernice navajajo, da pri določenih predpisih iz njihovega naslova, uvoda namena ali pomena izhaja vnaprejšnja, časovno omejena uporaba (npr. zakoni o izvrševanju proračuna). Ker po koncu takega obdobja tak predpis izgubi svoj neposredni pomen in se tudi neposredno več ne izvaja oziroma tudi ne more več izvajati, mu pravna teorija daje oznako, da je postal konzumiran. Smernice poudarjajo, da gre pri konzumiranosti le za prenehanje uporabe predpisa, ne pa za prenehanje veljavnosti predpisa, ki je sicer označeno kot dejansko oziroma neformalno. Ker ugotovitev, da je predpis postal konzumiran oziroma obsoleten, ne more učinkovati nasproti tretjim osebam, ki niso bile stranke konkretnega postopka, in torej nima erga omnes učinka, zakon zaradi večje pravne varnosti določa tudi trenutek, kdaj tak konzumiran predpis formalno preneha veljati. Dosedanji pristop, ki ni predvideval formalne razveljavitve konzumiranih predpisov, se je pokazal za problematičnega z vidika zagotavljanja pravne varnosti, saj Smernice na drugem mestu navajajo, da "predpis velja, dokler ne preneha veljati na enega od načinov, ki ga veljavni pravni red za to določa." Dokler torej normodajalec, ki je predpis sprejel, ne določi tudi, da je predpis prenehal veljati in kdaj je prenehal veljati, je naslovnik konzumirane pravne norme v dvomu, ali je temu tako ali ne. Navedeno pa slabi načelo jasnosti in določnosti predpisov in tudi načelo zaupanja v pravo, ki sta oba del pravne države iz 2. člena Ustave.

Določba zato predvideva postopek, v katerem se bo ugotavljala konzumiranost oziroma obsoletnost predpisa, pri čemer bo Zakon o uradnem registru služil kot pravno ogrodje, kamor se bodo lahko dodajali razveljavljeni predpisi. To pravilo se bo v pravnem redu uporabljalo subsidiarno, v kolikor sam predpis v končni določbi ne bo določil drugače. To bo spodbudilo normodajalca, da bo v primerih sprejemanja predpisov, ki imajo po naravi stvari omejeno veljavnost, že sam vnaprej predvidel t. i. samoderogacijsko klavzulo (t. i. Sunset Clause ali Auslaufklausel). Ne more pa zakon točnega datuma prenehanja veljavnosti določiti tudi pri t. i. obsoletnih predpisih, kjer obdobje predvidene veljavnosti ni tako očiten. Obsoletni predpisi materialno (življenjsko) podlago ter svoj ratio potrebnosti in uporabe v praksi namreč ne izgubijo zaradi poteka vnaprej predvidenega obdobja, temveč zaradi bistvenih sprememb okoliščin oziroma pravnih razmerij, ki so jih ti predpisi urejali (npr. interventni zakoni za odpravo posledic naravnih nesreč). Taki predpisi nimajo več namena in cilja, zaradi katerega so bili sprejeti oziroma izdani, in se tudi via facti ne uporabljajo več, ker za to ni ne potrebe, ne možnosti in ne razloga. Določba predvideva redne štiriletne preglede pravnega reda z vidika konzumiranosti in obsoletnosti njegovih državnih predpisov na pobudo kogarkoli. Način vlaganja predloga ni formaliziran, služil bo le kot spodbuda pristojnim organom, da opravijo ustrezno preverjanje potrebnosti takega državnega predpisa. V praksi se pričakuje, da bodo pobudniki večinoma uradniki v državni upravi ali sodniki, ki so seznanjeni z (ne)uporabo posameznih zakonov oziroma podzakonskih predpisov. Podrobnejšo vsebino bo predpisala vlada z uredbo.

K 41. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V členih od 7. do 17. se po poimenovanju odborov Državnega zbora razveljavljajo državni predpisi. Vseh razveljavljenih zakonov je 231. Zakoni so razveljavljeni poimensko. Z namenom, da se ukine kategorija konzumiranih oziroma obsoletnih zakonov so vključeni tudi vsi zakoni, ki so bili v PISRS označeni kot konzumirani, z izjemo zveznih zakonov, katerih je veljavnost prenehala že ob osamosvojitvi in so bili pomotoma označeni kot konzumirani, čeprav so bili ves čas neveljavni

Prav tako so vključeni tudi zakoni o prenehanju veljavnosti zakona. Čeprav bi se lahko strinjali z argumentom, da zdravorazumsko ponovna formalna razveljavitev ni potrebna, je treba upoštevati dosedanjo nomotehnično prakso, ki je pri sprejemanju takih zakonov predvidevala tudi uveljavitveno določbo ter okoliščino, da so vsi taki zakoni v PIS označeni kot konzumirani, ne kot formalno razveljavljeni (glej Nomotehnične smernice, robna št. 236). Zato je bilo sprejeto stališče, da je formalna razveljavitev najbolj enostaven način za prelom z obstoječo prakso. Predvidevamo, da v bodoče do takih situacij ne bo več prihajalo, saj bo Zakon o debirokratizaciji lahko služil kot enotna pravna podlaga za bodoče gole razveljavitve zakonov. Alternativna nomotehnična možnost de lege ferenda bi lahko tudi bila, da se prenehanje veljavnosti izvede kot Zakon o spremembi zakona, kjer se spremeni le končna določba in doda datum prenehanja veljavnosti.

Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo se prekriva z resorjem ministrstva za notranje zadeve in z resorjem ministrstva za javno upravo.

K 42. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V določbi so navedeni konzumirani oziroma obsoletni državni predpisi s področja obrambe, kar vključuje tudi predpise s področja obrambnega sistema in sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

K 43. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V določbi so navedeni konzumirani oziroma obsoletni državni predpisi s področja financ.

K 44. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V določbi so navedeni konzumirani oziroma obsoletni državni predpisi s področja odbora za gospodarstvo, ki se prekriva z resorjem ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.

K 45. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V določbi so navedeni konzumirani oziroma obsoletni državni predpisi s področja pravosodja.

K 46. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V določbi so navedeni konzumirani oziroma obsoletni državni predpisi s področja odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, ki se prekriva z resorjem ministrstva za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti.

K 47. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V določbi so navedeni konzumirani oziroma obsoletni državni predpisi s področja odbora za zdravstvo, ki se prekriva z resorjem ministrstva za zdravje.

K 48. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V določbi so navedeni konzumirani oziroma obsoletni državni predpisi s področja odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino, ki se prekriva z resorjem ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.

K 49. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V določbi so navedeni konzumirani oziroma obsoletni državni predpisi s področja odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, ki se prekriva z resorjema ministrstva za infrastrukturo in ministrstva za okolje in prostor.

K 50. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V določbi so navedeni konzumirani oziroma obsoletni državni predpisi s področja kulture.

K 51. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
V določbi so navedeni konzumirani oziroma obsoletni državni predpisi s področja kmetijstva, gozdarstva in prehrane.

K 52. členu (prenehanje veljavnosti predpisov)
Določba določa prenehanje smiselne uporabe zveznih predpisov, ki so v skladu s prvim odstavkom 4. člena UZITUL veljali v Republiki Sloveniji ob osamosvojitvi, ker so do uveljavitve tega zakona že bili izdani ustrezni predpisi Republike Slovenije.

K 53. členu (prehodna določba ZPPreb-1)
Določba za posameznike, ki že imajo številko mobilnega telefona, predvideva, podatek o mobilni številki v register stalnega prebivalstva posredujejo izvajalci univerzalne imeniške službe v skladu z zakonom, ki ureja elektronske komunikacije. Posameznike, za katere bo ministrstvo ugotovilo, da nimajo vpisane številke mobilnega telefona, pa bo ministrstvo pozvalo, da jim sporočijo številko mobilnega telefona, bodisi svojega bodisi osebe, ki bo pooblaščena za prejem e-vročilnic.

Z vzpostavitvijo imenika prebivalcev Republike Slovenije v registru stalnega prebivalstva bodo imeli organi možnost, da kontaktne podatke o strankah pridobijo iz uradnih evidenc, zato strankam ne bo potrebno v vsaki posamezni zadevi ponovno navajati teh podatkov (tretji odstavek 66. člena ZUP). S tem se bo bistveno poenostavila komunikacija med organom in stranko. Prav tako se bodo pohitrili ustavni in sodni postopki. Če posamezniki ne bodo sporočili svoje številke mobilnega telefona, bodo sami nosili tveganje, ali jim bo pošiljka dejansko vročena ali ne, saj bo vzpostavljena fikcija vročitve, da jim je pošiljka s strani državnih organov v upravnih ali sodnih postopkih vročena petnajsti dan od dneva odpreme pošiljke na naslov stavbe s hišno številko.

K 54. členu (prehodna določba ZPP)
Sprememba 141.a člena ZPP vpliva tudi na 111. in 113. člen Sodnega reda, ki ga mora minister, pristojen za pravosodje, uskladiti s spremembo v enem mesecu od uveljavitve tega zakona.

K 55. členu (prehodna določba ZŠpo-1)
Pravilnik o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa na državni ravni (Uradni list RS, št. 68/19 in 91/20) je bil sprejet za izvajanje letnega programa športa v času, ko izvajanje športnih dejavnosti in športnih tekmovanj ni bilo omejeno in se je izvajalo v polnem obsegu. Zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 so bile z Odlok o začasnih omejitvah pri izvajanju športne dejavnosti (Uradni list RS, št. 150/20, 159/20 in 165/20) določene začasne omejitve pri izvajanju športne dejavnosti za športnike in izvajanje športnih tekmovanj. To pomeni, da se večji del programov in področij letnega programa športa izvaja v omejenem obsegu oziroma se sploh ne izvaja. Glede na to, da je težko predvideti na kakšen način se bodo športna dejavnost oziroma športna tekmovanja lahko izvajala v prihodnjem letu, je treba določiti pravno podlago, ki bo omogočala hitrejše prilagajanje pri izvajanju letnega programa športa. Odziv na epidemiološke razmere z institutom sklepa ministrice bo pomenil veliko administrativno razbremenitev ministrstva in s tem omogočil hitrejše sofinanciranje športnim organizacijam in drugim izvajalcem letnega programa športa na državni ravni.

K 56. členu (prehodna določba ZUL)
V enem mesecu od začetka veljavnosti tega zakona mora vlada s tem zakonom uskladiti svoj poslovnik in Odlok o organizaciji in delovnem področju Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo (Uradni list RS, št. 139/06 in 95/11) z novimi nalogami službe vlade za zakonodajo ter se seznaniti z njenimi nomotehničnimi smernicami, ki so usklajene s tem zakonom.

K 57. členu (pretekla ločevanja med začetkom veljavnosti in začetkom uporabe)
Zaradi Smernic, ki do sedaj podaljševanje uporabe razveljavljenih predpisov niso nasprotovale, je v sedanji praksi priprave in sprejemanja predpisov precej običajno, da se začetek uveljavitve in začetek uporabe predpisa razlikujeta. Ker bi poseganje v končne določbe takih predpisov in drugačno določanje začetka uveljavitve in uporabe predpisov lahko ustvarilo dodatno zmedo v pravnem redu in poseglo v načelo zaupanja v pravo, zakon obstoječo prakso v teh primerih še dopušča. Zato se iz splošnega pravila, da se predpis začne uporabljati v trenutku njegove uveljavitve, izvzemajo že uveljavljeni predpisi, pri katerih je zakonodajalec začetek uporabe zamaknil na kasnejši datum in se zato z dnem uveljavitve tega zakona še niso začeli uporabljati.

K 58. členu (smiselna uporaba zveznih predpisov)
Prehodna določba uvaja izjemo od načela, da razveljavljene določbe državnih predpisov s prenehanjem veljavnosti ne morejo več ustvarjati novih pravic oziroma obveznosti, glede uporabe oziroma smiselne uporabe predpisov, ki jih je uveljavil drug zakonodajalec v času SFRJ. V ta sklop predpisov sodijo jugoslovanski ali drugi tuji predpisi, ki z ustrezajočim slovenskim predpisom (še) niso bili nadomeščeni, ker jih je razveljavil drug ustrezen predpis Republike Slovenije. Ti lahko zavezujejo posameznike in druge subjekte tudi v sedanjih oziroma bodočih pravnih razmerjih. Gre torej za predpise iz prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/94 in 11/14 – popr.; v nadaljevanju UZITUL), ki se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi. Gre za tiste zvezne predpise, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

K 59. členu (končna določba)
Prvi odstavek 154. člena Ustave določa, da začne predpis načeloma veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Uvedba posebnega uradnega registra veljavnih državnih predpisov v svojem bistvu pomeni uvedbo načela zaupanja v avtentična besedila državnih predpisov, ki tvorijo slovenski pravni red. Za dosego tega cilja bo potrebno ročno vnesti celotni slovenski pravni red v novo bazo, za kar je potrebno zadosti časa. Prav tako so pravne posledice vzpostavitve uradnega registra z načelom zaupanja v avtentičnost besedil tako velike, da je pred tem treba vzpostaviti določeno testno obdobje delovanja celotnega uradnega registra z namenom, da se odpravijo morebitne pomote. Potencialno težavo bi lahko povzročilo dejstvo, da določitev pristojnega organa v večini primerov datira v čas vnašanja osnovnih (obveznih) podatkov v RPS, zato ne odraža nujno morebitnih reorganizacij državne uprave in prenosov pristojnosti med organi za urejanje določenega področja. Če je v vmesnem času prišlo do prenosa pristojnosti ali da Služba ni ali vsaj ne pravilno evidentirala te spremembe, se organom pristojnim za podatke za vpis, daje na voljo nekaj časa, da preverijo, ali so odgovorni organ za vse svoje predpise. Zato se določa zamik veljavnosti tega dela zakona do 25. 6. 2026. Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20, ZIUPOPDVE) je v 70. členu začasno odstopil od 3.a člena ZZDej do 30. 6. 2021, zato sistemska rešitev velja od 1. 7. 2021 dalje.

Ključne besede:
zakon o debirokratizaciji

Zadnji članki iz rubrike:

8.3.2021 21:56:33:
Predlog sprememb Zakona o davku na dodano vrednost

8.3.2021 22:01:22:
Predlog sprememb Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb

8.3.2021 21:21:59:
Osnutek novega Zakona o gostinstvu

23.12.2020 11:36:03:
Predlog Pravilnika o spremembi Pravilnika o obrazcih za napovedi za odmero akontacije dohodnine

23.12.2020 11:33:32:
Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju

Najnovejši članki:

19.4.2021 16:14:42:
DDV 2021: Izdaja računov, DDV klavzule, dobropis, davčna osnova, popravki davčne osnove (e-gradivo)

19.4.2021 12:45:27:
Odlog izvršbe po PKP7 do 18. aprila, ostaja možnost individualnega odloga

19.4.2021 10:10:01:
Ministrstvo za finance je pripravilo predloge za nadgradnjo davčnega sistema

16.4.2021 10:54:25:
Začasno čakanje na delo po novem do konca maja 2021

16.4.2021 10:51:17:
Oddaja zahtevkov za izplačilo subvencije možna tudi za marec

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT