Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 8.3.2021 21:56:33

Predlog sprememb Zakona o davku na dodano vrednost

Rubrika: Predlogi zakonovprint Natisni

Predlog sprememb zakona.

Besedilo predloga

Poglavitne rešitve

S predlogom zakona se spreminjajo pravila za obračunavanje DDV od prodaj blaga na daljavo in od opravljenih storitev, katerih kraj opravljanja se določi na podlagi posebnih pravil, ki jih opravijo dobavitelji blaga oziroma izvajalci storitev s sedežem v Uniji osebam, ki niso davčni zavezanci. Spreminjajo se tudi pravila za obračunavanje DDV od prej navedenih storitev, ki jih osebam, ki niso davčni zavezanci v Uniji oziroma v Sloveniji opravijo izvajalci storitev s sedežem izven Unije, in od prodaj na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v vrednosti do vključno 150 evrov, ki ga osebam, ki niso davčni zavezanci v Uniji dobavijo dobavitelji s sedežem v Uniji ali izven Unije. Vse navedene dobave blaga in storitev se obdavčijo v namembnem kraju oz. kraju potrošnje.

S 3. členom predloga zakona se v ZDDV-1 posebej za ta namen opredelita pojma »prodaja blaga na daljavo znotraj Unije« in »prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga«. Za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev se ukine prag za obvezno identifikacijo v Sloveniji, kot državi potrošnje v višini 35.000 evrov ter oprostitev obdavčitve z DDV uvoženega blaga v pošiljkah neznatne vrednosti (22 evrov) in s tem uvede enaka obdavčitev vsega blaga za končno potrošnjo v Sloveniji ne glede na državo, iz katere je blago dobavljeno, ali vrednost blaga. Da bi ob spremenjenem načinu obračunavanja DDV in močno povečanem številu obdavčljivih transakcij poenostavili izpolnjevanje obveznosti glede DDV, zmanjšali s tem povezane stroške za davčne zavezance in davčno upravo ter preprečili utaje in goljufije pri e-trgovanju, se s 4. členom predloga zakona uvaja obveznost obračunavanja DDV od prodanega blaga prek elektronskih vmesnikov, ki omogočajo te prodaje.

Nadalje se s 7. členom predloga zakona uveljavi načelo obdavčitve čezmejnih dobav blaga, namenjenega končni potrošnji, v namembnem kraju (t.j. blago se obdavči v državi članici potrošnje). V spremenjenem 20. členu ZDDV-1, ki vsebuje pravila za določitev kraja obdavčitve dobave blaga s prevozom, se za čezmejne dobave blaga osebam, ki niso davčni zavezanci, določi odstopanje od splošnega pravila, v skladu s katerim se šteje, da je kraj dobave blaga kraj, kjer se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku oziroma pri uvozu blaga država članica uvoza blaga, iz katere se nadaljuje prevoz blaga prejemniku. V skladu z novimi pravili se v primeru, ko davčni zavezanec prodaja blago na daljavo znotraj Unije ali davčni zavezanec prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago osebam, ki niso davčni zavezanci, šteje, da je kraj dobave blaga kraj, kjer se odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku konča, oziroma pri uvozu blaga država članica v kateri se konča prevoz blaga prejemniku. Slednje pravilo se ne uporablja za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, ki so predmet posebne ureditve za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine. Tako kot velja že po veljavnem ZDDV-1 bodo morali davčni zavezanci, ki opravljajo dobave blaga v druge države članice, pri katerih se kraj dobave določi po načelu namembnega kraja tam, kjer se prevoz blaga konča in se niso odločili za uporabo unijske ureditve VEM, davčnemu organu najpozneje do 31. januarja leta po poteku leta, v katerem so opravljene te dobave, elektronsko poročati o letnem prometu, ki ga doseže v posamezni državi članici.

Spletna platforma kot davčni zavezanec za namene DDV
Velik delež čezmejne prodaje blaga končnim potrošnikom v Uniji se opravi prek elektronskih vmesnikov, kot npr. trg, platforma, portal ali podobno sredstvo. Zato se z namenom administrativne razbremenitve pri obdavčenju po načelu namembnega kraja številnih malih dobaviteljev, ki prodajajo blago prek elektronskih vmesnikov, davčnih organov držav članic in potrošnikov v Uniji ter z namenom zagotovitve učinkovitejšega pobiranja DDV od teh prodaj, še posebno v primerih, ko dobavitelj s sedežem izven Unije prodaja blago, ki ga skladišči znotraj Unije, s predlogom zakona uvede nova vloga davčnih zavezancev, ki omogočajo dobave blaga z uporabo elektronskih vmesnikov (v nadaljevanju: spletnih platform), pri plačevanju DDV od teh prodaj. Za davčne zavezance, ki omogočajo dobave blaga z uporabo elektronskih vmesnikov, t.j. za spletne platforme, se uvede obveznost obračunavanja in plačevanja DDV od dobav blaga, ki jih omogočijo z uporabo elektronskih vmesnikov. S tem se za države članice zmanjša tveganje, da od opravljenih dobav blaga davčnih zavezancev s tretjih ozemelj in iz tretjih držav kupcem v Uniji ne bo pobran ustrezen DDV v državah članicah, katerim pripada davek. S 4. členom predloga zakona se v novem 6.a členu ZDDV-1 določi, da se v primeru, ko davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika omogoča prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 evrov, šteje, da je dobavitelj, ne glede na sedež v Uniji, blago dobavil spletni platformi (t.j. davčnemu zavezancu, ki omogoča dobavo blaga z uporabo elektronskega vmesnika), spletna platforma pa je to blago dobavila prejemniku v državi članici. Prav tako se v primeru, ko davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika omogoča dobavo blaga znotraj Unije (gre za blago, ki je že spuščeno v prost pretok v Uniji in blago, ki je v Uniji, če gre za domačo dobavo blaga ali dobavo blaga znotraj Unije), ki jo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Uniji, šteje, da je dobavitelj, ki nima sedeža v Uniji, blago dobavil spletni platformi (t.j. davčnemu zavezancu, ki omogoča dobavo blaga z uporabo elektronskega vmesnika), spletna platforma pa je to blago dobavila prejemniku v državi članici. Elektronski vmesniki (oz. spletne platforme) so za namene 6.a člena podrobneje opredeljeni v 5.b členu Izvedbene uredbe.

S temi novimi pravili se dobava blaga, ki je že znotraj Unije in, ki jo opravi dobavitelj brez sedeža v Uniji kupcu v Uniji prek spletne platforme, kakor tudi dobava uvoženega blaga z vrednostjo največ 150 eur, pri čemer sedež dobavitelja ni pomemben, razdeli na dve dobavi. Da bi lahko pravilno določili kraj teh dobav blaga, se s 7. členom predloga zakona odpošiljanje ali prevoz tega blaga kupcu v Uniji pripiše dobavi, ki jo opravi spletna platforma kupcu. S šestim odstavkom 20. člena ZDDV-1 se zato določi, da se šteje, da je dobava blaga, ki jo opravi dobavitelj spletni platformi, dobava brez prevoza. Kraj dobave blaga, ki ga dobavitelj, ne glede na sedež v Uniji, odpošlje ali odpelje s tretjega ozemlja ali iz tretje države in ga uvozi v Unijo v vrednosti, ki ne presega 150 evrov, za spletno platformo, je na tretjem ozemlju ali v tretji državi v skladu z obstoječim 19. členom ZDDV-1, saj se pri dobavi blaga brez prevoza za kraj obdavčljive transakcije šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava blaga, zato za dobavitelja ne nastane obveznost za plačilo in obračun iz naslova DDV. V primeru, da gre za dobavo blaga, ki je že znotraj Unije s strani dobavitelja, ki nima sedeža v Uniji, spletni platformi, pa se mora dobavitelj identificirati za namene DDV v državi članici, v kateri se blago nahaja, ko se opravi dobava. Dobava, ki jo opravi spletna platforma kupcu blaga v državi članici, pa je dobava blaga s prevozom, pri čemer je v skladu z načelom namembnega kraja kraj opravljene dobave blaga država članica sedeža oziroma stalnega ali običajnega prebivališča kupca. Ker je potrebno zagotoviti, da obdavčljivi dogodek obeh dobav blaga nastane istočasno, se z 11. členom predloga zakona (nov deseti odstavek 33. člena ZDDV-1) določi, da se pri dobavi blaga, ki jo opravi spletna platforma, šteje, da je spletna platforma prejela blago od dobavitelja s sedežem izven Unije in dobavila blago kupcu v Uniji ob sprejetju plačila za blago in da je torej obveznost plačila DDV za oba obdavčljiva dogodka nastopila istočasno.

Da bi se izognili tveganju, da dobavitelj brez sedeža v Uniji državi članici ne bo plačal DDV, se z 12. členom predloga zakona dobavo blaga dobavitelja spletni platformi oprosti plačila DDV (nova 10. točka 44. člena ZDDV-1), hkrati pa se s 16. členom predloga zakona temu dobavitelju dovoli, da odbije DDV, ki ga v Uniji plača za nakup blaga in storitev ali za uvoz blaga, ki ga je uporabil za te oproščene transakcije (točka b) drugega odstavka 63. člena ZDDV-1).

Z 19. členom predloga zakona (nov 85.a člen ZDDV-1) se za davčne zavezance, ki z uporabo elektronskega vmesnika omogočajo dobavo blaga ali opravljanje storitev znotraj Unije osebam, ki niso davčni zavezanci, določi obveznost vodenja evidenc o vseh dobavah blaga in opravljenih storitvah, pri katerih so posredovali. Dodatno so elektronski vmesniki (oz. spletne platforme) za namene 85.a člena opredeljeni v 54.b členu Izvedbene uredbe. Podatki v evidencah morajo biti dovolj podrobni, da davčnim organom držav članic, katerim pripada DDV iz naslova opravljenih dobav blaga in storitev, omogočajo ustrezen nadzor nad pravilnostjo obračunanega DDV. Podatki, ki jih mora hraniti davčni zavezanec, ki omogoča te dobave z uporabo elektronskega vmesnika (spletna platforma), in jih dati davčnim organom na njihovo zahtevo, so podrobno določeni v 54.c členu Izvedbene uredbe, hraniti jih mora deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.

Z 21. členom predloga zakona se spreminja naslov 6. podpoglavja, s katerim se uveljavljata posodobitvi in nadgradnji že veljavnih posebnih opcijskih ureditev za obračunavanje DDV od opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev (posebni ureditvi mini VEM), in sicer posebna ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Uniji (neunijska ureditev VEM) in posebna ureditev za prodajo blaga na daljavo znotraj Unije, za dobavo blaga v državi članici prek elektronskih vmesnikov, ki omogočajo dobavo, in za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki imajo sedež znotraj Unije, vendar ne v državi članici potrošnje (unijska ureditev VEM) in dve novi posebni opcijski ureditvi za obračunavanje DDV na prodajo blaga, ki se ga uvozi s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav in katerega vrednost ne presega 150 evrov, in sicer posebna ureditev za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga (uvozna ureditev VEM) in posebna ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu. Namen posebnih ureditev je, da se davčnim zavezancem olajša plačevanje DDV za čezmejne dobave blaga in storitev v skladu z načelom namembnega kraja (v državi članici potrošnje). Poleg tega se s tem členom predloga zakona spreminja še 122.a člen, ki vsebuje definicijo pojma »posebni obračun DDV« za namene uporabe navedenih posebnih ureditev VEM in 122.b člen v zvezi s pravili vročanja davčnim zavezancem, ki uporabljajo posebne ureditve VEM.

Z 22. členom predloga zakona se uvajajo nov 122.c, 122.d in 122.e člen. Z novim 122.c členom se davčnemu organu določa obveznost vodenja posebnih evidenc v zvezi z uporabo posebnih ureditev VEM. Z novim 122.d členom se ureja predložitev posebnega obračuna DDV po posebnih ureditvah VEM v primerih, ko se po prenehanju teh posebnih ureditev VEM ugotovijo nepravilnosti. V primerih, ko Slovenija kot država članica potrošnje začne s postopkom izterjave, pa se z novim 122.e členom določa plačilo zamudnih obresti, če davčni zavezanec zneska DDV po posebnih ureditvah VEM ni plačal v predpisanem roku.

Neunijska ureditev VEM
S 23. členom predloga zakona se razširi uporaba posebne ureditve za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža znotraj Unije (neunijska ureditev mini VEM; 6.a podpoglavje XI. poglavja ZDDV-1), na vse storitve, katerih kraj opravljanja je v državi članici v skladu s pravili za določitev kraja opravljanja storitev, ki jih ti davčni zavezanci opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci v državah članicah, vključno s Slovenijo. V to posebno ureditev, ki se s predlogom zakona preimenuje v Posebno ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Uniji, se lahko v Sloveniji vključijo vsi davčni zavezanci, ki v Uniji nimajo niti sedeža niti stalne poslovne enote, in za državo članico identifikacije za uporabo te posebne ureditve izberejo Slovenijo. S predlogom zakona se uporaba te posebne ureditve v Sloveniji omogoči tudi davčnim zavezancem s sedežem izven Unije, ki so v kateri koli državi članici, tudi v Sloveniji, identificirani za namene DDV zaradi opravljanja drugih transakcij, ki so predmet DDV, vendar ne zaradi opravljanja storitev osebam, ki niso davčni zavezanci. Z možnostjo uporabe neunijske ureditve VEM v skladu z ZDDV-1 se za te zavezance odpravi obveznost identifikacije za namene DDV v vseh ostalih državah članicah, v katerih opravljajo storitve, ki so predmet DDV, osebam, ki niso davčni zavezanci(spremenjeni 123., 124. in 125. člen ZDDV-1).

S predlogom zakona je v spremenjenem 126. členu ZDDV-1 predpisano, v katerih primerih mora FURS davčnega zavezanca, ki uporablja neunijsko ureditev VEM v Sloveniji, izključiti iz te ureditve in mu s tem onemogočiti uporabo poenostavljene ureditve za obračun in plačilo DDV na storitve, ki jih ta opravi v različnih državah članicah v Uniji. Razlog za izključitev je obvestilo davčnega zavezanca, da ne opravlja več storitev po tej ureditvi, ali domneva FURS, da davčni zavezanec ne opravlja več teh storitev, dejstvo, da davčni zavezanec ne izpolnjuje predpisanih pogojev za uporabo neunijske ureditve VEM ali da nenehno krši pravila te posebne ureditve. Kršitve pravil, ki so lahko podlaga za izključitev davčnega zavezanca iz posebne ureditve, so natančno določene v drugem odstavku 58.b člena Izvedbene uredbe.

Za uporabnike neunijske ureditve VEM se uvede tudi poenostavitev pri oddaji posebnega obračuna DDV in naknadnih popravkov obračunov za pretekla davčna obdobja (spremenjen 127. člen ZDDV-1). Podaljša se rok za oddajo trimesečnega posebnega obračuna DDV z 20 dni po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša, na do konca meseca, ki sledi obračunskemu obdobju, na katerega se obračun nanaša. Poleg tega se spremeni tudi način oddaje popravkov obračunov za pretekla davčna obdobja tako, da se ne popravlja že oddanih obračunov, temveč se vse naknadno ugotovljene nepravilnosti in zahtevane spremembe obračunov iz preteklih davčnih obdobij vnesejo v obračun za tekoče davčno obdobje, v katerem je bila ugotovljena nepravilnost ali sprememba. Spremembe posebnega obračuna DDV lahko davčni zavezanec predloži davčnemu organu (Finančni upravi Republike Slovenije; v nadaljevanju: FURS) najpozneje v treh letih od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV.

V spremenjenem 129. členu ZDDV-1 se dopolni ureditev za uveljavljanje odbitka DDV ali vračila DDV, ki ga davčni zavezanec plača za nabave blaga in storitev, ki jih uporabi za namene obdavčljivih transakcij, zajetih v neunijski ureditvi VEM. Davčni zavezanec, ki uporablja neunijsko ureditev VEM v Sloveniji (v skladu z ZDDV-1), uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z obdavčljivimi storitvami po tej posebni ureditvi tako, da pošlje zahtevek za vračilo DDV FURS po elektronski poti. Davčni zavezanec, ki uporablja neunijsko ureditev VEM v drugi državi članici (v skladu z 2. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES) in v Sloveniji ni identificiran za namene DDV zaradi drugih dejavnosti, za katere ne velja neunijska ureditev VEM in za katere se mora identificirati za namene DDV, lahko uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z obdavčljivimi transakcijami po tej posebni ureditvi, tako, da pošlje zahtevek za vračilo DDV prek elektronskega portala države članice, v kateri je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, na podlagi katere zahteva vračilo. Davčni zavezanec, ki uporablja neunijsko ureditev VEM v Sloveniji ali v kateri koli drugi državi članici in je v Sloveniji identificiran za namene DDV zaradi drugih transakcij, za katere ne velja neunijska ureditev VEM, uveljavlja odbitek zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z obdavčljivimi storitvami po tej posebni ureditvi, v rednem obračunu DDV, ki ga predloži FURS (v skladu s 87. členom ZDDV-1).

Unijska ureditev VEM
Za davčne zavezance s sedežem v Sloveniji, ki opravijo dobave blaga ali telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve potrošnikom v druge države članice v manjšem obsegu, se z namenom poenostavitve izpolnjevanja obveznosti glede DDV z 10. členom predloga zakona (nov 30.f člen ZDDV-1) določi prag prometa v višini 10.000 evrov v koledarskem letu, do katerega lahko uporabljajo splošna pravila za določitev kraja obdavčitve (t.j. blago in navedene storitve se obdavčijo v Sloveniji). Ti davčni zavezanci pa se lahko prostovoljno odločijo tudi za uporabo pravil za določitev kraja obdavčitve dobav blaga in storitev v državi članici potrošnje. To svojo odločitev morajo priglasiti FURS in ta pravila uporabljati najmanj v tekočem in še naslednjih dveh koledarskih letih.

S 24., 25. in 26. členom predloga zakona se razširi uporaba posebne ureditve za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci s sedežem znotraj Unije, vendar ne v državi članici potrošnje (unijska ureditev mini VEM), na vse storitve, katerih kraj opravljanja se določi na podlagi posebnih pravil in ki jih zavezanci opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci v državah članicah, vključno s Slovenijo, na prodajo blaga na daljavo znotraj Unije, na dobavo blaga v državi članici prek elektronskih vmesnikov, ki omogočajo dobavo in na domače dobave blaga, ki jih opravijo spletne platforme za dobavitelja brez sedeža v Uniji. To posebno ureditev, ki se s predlogom zakona preimenuje v Posebno ureditev za prodajo blaga na daljavo znotraj Unije, za dobavo blaga v državi članici prek elektronskih vmesnikov, ki omogočajo dobavo, in za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki imajo sedež znotraj Unije, vendar ne v državi članici potrošnje (unijska ureditev VEM), lahko v Sloveniji uporablja davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, ima pa sedež v Sloveniji, davčni zavezanec, ki nima sedeža v Uniji, ima pa poslovno enoto v Sloveniji in davčni zavezanec, ki nima v Uniji niti sedeža niti stalne poslovne enote, opravlja pa dobave blaga, ki ga skladišči v Sloveniji in katerega odpošiljanje ali prevoz v državo članico potrošnje se začne v Sloveniji. Transakcije, za katere našteti davčni zavezanci lahko obračunavajo DDV po tej posebni ureditvi zajemajo prodajo blaga na daljavo znotraj Unije, dobavo blaga, za katero se šteje, da jo opravi davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika v skladu z drugim odstavkom novega 6.a člena ZDDV-1, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, in opravljanje storitev osebi, ki ni davčni zavezanec. Uporabo unijske ureditve VEM se dovoli za obračun DDV na čezmejne dobave blaga, katerega odpošiljanje ali prevoz se začne in konča znotraj Unije in domače dobave blaga, kadar te dobave dobavitelju s sedežem izven Unije omogoča spletna platforma na podlagi drugega odstavka 6.a člena ZDDV-1 ter storitve, ki se opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci, v drugi državi članici. S takšno ureditvijo se za davčne zavezance pri opravljanju obdavčljivih transakcij, zajetih v unijski ureditvi VEM, odpravi obveznost identifikacije za namene DDV v vseh ostalih državah članicah potrošnje (spremenjeni 130.a in 130.b člen ZDDV-1).

V skladu s 130.c členom ZDDV-1 mora davčni zavezanec pred začetkom opravljanja dobav blaga in storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, davčnemu organu (FURS) poslati prijavo za uporabe te posebne ureditve. Davčni organ davčnemu zavezancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, dodeli identifikacijsko številko za DDV za uporabo te posebne ureditve in podatke o tem vodi v posebni evidenci davčnih zavezancev, ki prijavijo uporabo te posebne ureditve. FURS lahko davčnega zavezanca izključi iz posebne ureditve v skladu s 130.d členom ZDDV-1. S predlogom zakona se 130.c in 130.d člen ne spreminjata, temveč se zgolj uskladita naziva členov.

Za uporabnike unijske ureditve VEM se zaradi razširitve ureditve na nove davčne zavezance in nove transakcije s predlogom zakona v 130.e členu ZDDV-1 razširi nabor podatkov, ki jih mora davčni zavezanec vključiti v posebni obračun DDV, ki ga v elektronski obliki predloži davčnemu organu za vsako obračunsko obdobje (koledarsko trimesečje). Vsi podatki v obračunu morajo biti razčlenjeni po državah članicah potrošnje. Kadar davčni zavezanec opravlja dobave blaga in storitev iz poslovnih enot v drugih državah članicah ali ima zaloge blaga v različnih državah članicah, in obračunava DDV na te dobave blaga in storitev po unijski ureditvi VEM, pa mora podatke v posebnem obračunu razčleniti tudi po posameznih državah članicah, v katerih ima poslovne enote ali iz katerih odpošlje ali odpelje blago. Rok za oddajo posebnega obračuna DDV se podaljša z 20 dni po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša, na do konca meseca, ki sledi obračunskemu obdobju, na katerega se obračun nanaša, poleg tega pa se za davčne zavezance uvede tudi poenostavitev pri sporočanju naknadnih popravkov obračunov za pretekla davčna obdobja tako, da se popravkov ne vnaša v že oddane obračune, temveč se vse naknadno ugotovljene nepravilnosti in zahtevane spremembe obračunov iz preteklih davčnih obdobij vnesejo v obračun za tekoče davčno obdobje. Spremembe obračuna lahko davčni zavezanec predloži FURS najpozneje v treh letih od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV. Podatki v posebnem obračunu morajo biti izkazani v evrih. Davčni zavezanec mora plačati DDV najpozneje ob poteku roka za oddajo posebnega obračuna DDV na bančni račun, denominiran v evrih, ki ga določi FURS, in ob plačilu navesti posebni obračun DDV, na katerega se nanaša plačilo (130.f člen ZDDV-1).

Z namenom dodatne razbremenitve davčnih zavezancev, ki uporabljajo posebno ureditev za prodajo blaga na daljavo znotraj Unije (unijsko ureditev VEM), se z 18. členom predloga zakona odpravlja obveznost izdaje računov za te dobave blaga (81. člen ZDDV-1).

V spremenjenem 130.g členu ZDDV-1 se dopolni ureditev za uveljavljanje odbitka DDV ali vračila DDV, ki ga davčni zavezanec plača za nabave blaga in storitev, ki jih uporabi za namene obdavčljivih transakcij, zajetih v unijski ureditvi VEM. Davčni zavezanec, ki uporablja unijsko ureditev VEM v Sloveniji (v skladu z ZDDV-1), lahko uveljavlja vračilo plačanega DDV v drugi državi članici tako, da vloži zahtevek za vračilo pri FURS po elektronski poti (v skladu s 74.h členom iz 2.3 podpoglavja IX poglavja ZDDV-1). Davčni zavezanec, ki uporablja unijsko ureditev VEM v drugi državi članici (v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES) in v Sloveniji ni identificiran za namene DDV zaradi drugih dejavnosti, za katere ne velja unijska ureditev VEM in za katere se mora identificirati za namene DDV, lahko uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z obdavčljivimi transakcijami po tej posebni ureditvi, tako, da pošlje zahtevek za vračilo DDV prek elektronskega portala države članice, v kateri je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, na podlagi katere zahteva vračilo. Davčni zavezanec, ki uporablja unijsko ureditev VEM v Sloveniji ali v drugi državi članici in je v Sloveniji identificiran za namene DDV zaradi drugih dejavnosti, za katere ne velja unijska ureditev VEM in za katere se mora identificirati za namene DDV, lahko uveljavlja odbitek zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z obdavčljivimi storitvami po tej posebni ureditvi, v rednem obračunu DDV, ki ga predloži FURS (v skladu s 87. členom ZDDV-1).

Uvozna ureditev VEM
S predlogom zakona se nadalje izenačuje obdavčitev blaga v pošiljkah neznatne vrednosti, poslanih neposredno iz tujine z dobavami blaga na daljavo znotraj Unije in domačimi dobavami blaga osebam, ki niso davčni zavezanci v Sloveniji. S tem namenom se s 14. členom predloga zakona ukine oprostitev plačila DDV ob uvozu pošiljk neznatne vrednosti (do 22 evrov) in se tudi za blago v teh pošiljkah uvede obdavčitev v namembni državi članici.

Ker se z ukinitvijo oprostitve plačila DDV na uvoz blaga neznatne vrednosti močno poveča količina pošiljk, za katere bi bilo potrebno obračunati in plačati DDV ob uvozu, se z namenom zmanjšanja bremen za kupce in davčne organe s 27. členom predloga zakona v ZDDV-1 doda novo podpoglavje 6.c, s katerim se uvede nova posebna ureditev za obračun in plačilo DDV od prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga (uvozna ureditev VEM) v primeru, da gre za pošiljke z realno vrednostjo največ 150 evrov (razen trošarinskih izdelkov).Ta ureditev je za davčne zavezance prostovoljna. V skladu z novim 130.j členom ZDDV-1 se vanjo lahko neposredno vključijo davčni zavezanci, ki prodajajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago in imajo sedež ali poslovno enoto v Sloveniji ali imajo sedež v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L št. 84 z dne 31. marca 2010, str. 1) in Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L št. 268 z dne 12. oktober 2010, str. 1), zadnjič spremenjeni z Uredbo Sveta (EU) 2018/1909 z dne 4. decembra 2018 o spremembi Uredbe (EU) št. 904/2010 glede izmenjave informacij za namene spremljanja pravilne uporabe ureditev skladiščenja na odpoklic (UL L št. 311 z dne 7. december 2018, str. 1) ter Uredbe Sveta (EU) 2020/1108 z dne 20. julija 2020 o spremembi Uredbe (EU) 2017/2454 glede datumov začetka uporabe v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L št. 244 z dne 29. julij 2020, str.1), kadar prodajajo blago na daljavo iz te tretje države. Blago mora biti fizično odposlano s tretjega ozemlja ali iz tretje države, da gre za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav. Če ima davčni zavezanec carinsko skladišče v eni od držav članic EU in od tam dobavlja blago kupcem v EU, se takšne dobave ne obravnavajo kot prodaje na daljavo s tretjega ozemlja ali iz tretje države uvoženega blaga. Poleg tega v carinskem skladišču ni dovoljeno skladiščiti blaga za končno uporabo ali potrošnjo. Davčni zavezanci, ki prodajajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago in nimajo sedeža znotraj Unije oziroma nimajo sedeža v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, se lahko v uvozno ureditev VEM v Sloveniji vključijo posredno tako, da za izpolnjevanje obveznosti po tej posebni ureditvi imenujejo posrednika, ki ima sedež ali poslovno enoto v Sloveniji. Posrednik izpolnjuje obveznosti po uvozni ureditvi VEM za dobavitelja ali elektronski vmesnik, s strani katerega je bil imenovan, vključno s predložitvijo posebnega obračuna DDV in plačilom DDV od pošiljk neznatne vrednosti uvoženega blaga. Ne glede na imenovanje posrednika pa je dobavitelj ali elektronski vmesnik še vedno dolžan izpolnjevati obveznosti DDV, vključno s plačilom DDV, skupaj s posrednikom. Posrednik namreč ni nujno oseba, ki vloži carinsko deklaracijo za sprostitev blaga v prost promet. Vsak davčni zavezanec brez sedeža v Uniji ima lahko le enega posrednika za uporabo uvozne ureditve VEM, ki pa ga lahko zamenja. Da se prepreči pogosto menjavanje države članice, v kateri davčni zavezanec ali posrednik uporablja uvozno ureditev VEM, mora davčni zavezanec oziroma posrednik, ki ima poleg poslovne enote v Sloveniji poslovne enote tudi v drugih državah članicah in prijavi uporabo posebne ureditve v Sloveniji v skladu z ZDDV-1, uporabljati najmanj v tekočem in še dveh naslednjih koledarskih letih. Davčni zavezanec, ki se odloči, da bo za svoje dobave blaga, uvoženega v Unijo, uporabljal uvozno ureditev VEM v Sloveniji, mora to ureditev uporabljati za vse dobave blaga kupcem v državah članicah v pošiljkah, katerih vrednost ne presega 150 evrov, razen trošarinskih izdelkov (uvozna ureditev VEM se ne uporablja za trošarinske izdelke).

Davčni zavezanec ali posrednik, ki ga imenuje davčni zavezanec brez sedeža v Uniji, pošlje FURS elektronsko prijavo za uporabo uvozne ureditve VEM v skladu z ZDDV-1 (nov 130.l člen ZDDV-1) še pred pričetkom prodaje na daljavo v Unijo uvoženega blaga. V prijavi mora biti navedeno, kdaj se začne dejavnost davčnega zavezanca ali posrednika v okviru te posebne ureditve in podatki za identifikacijo davčnega zavezanca ali posrednika, ki uporablja posebno ureditev v imenu in za račun davčnega zavezanca ter davčnega zavezanca, ki ga zastopa posrednik. FURS davčnemu zavezancu, posredniku in davčnemu zavezancu, ki imenuje posrednika za uporabo uvozne ureditve VEM, dodeli posebno identifikacijsko številko za uporabo uvozne ureditve VEM, in sicer davčnemu zavezancu, ki to posebno ureditev uporablja samostojno, individualno identifikacijsko številko DDV, posredniku pa individualno identifikacijsko številko za uporabo te posebne ureditve in individualno identifikacijsko številko DDV za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. Posrednik lahko dodeljeno identifikacijsko številko uporablja zgolj za namene izpolnjevanja obveznosti po tej posebni ureditvi v imenu davčnih zavezancev, ki jih zastopa, in ne za lastne dobave blaga. Pomembno je, da individualna identifikacijska številka DDV ni javna, ampak se jo posreduje le strankam v dobavni verigi, ki jo potrebujejo za sprostitev blaga v prost promet v državi članici uvoza. Če je individualna identifikacijska številka DDV navedena v carinski deklaraciji, ki je priložena pošiljki neznatne vrednosti, je uvoz oproščen DDV, če je ta številka veljavna. Carinski organ avtomatično preveri veljavnost te številke, ne more pa jo preveriti oseba, ki prijavi blago carinskemu organu (npr. poštni operaterji, kurirske službe, carinski zastopniki). DDV je bil v tem primeru plačan kot del nakupne cene dobavitelju ali elektronskemu vmesniku v trenutku prodaje (sprejetja plačila). Nadalje se določa, da mora davčni zavezanec ali posrednik sporočiti FURS vse spremembe posredovanih identifikacijskih podatkov in informacijo o prenehanju ali spremembi dejavnosti v tolikšni meri, da se ta posebna ureditev ne more več uporabljati. O davčnih zavezancih, ki prijavijo to posebno ureditev FURS vodi posebno evidenco o dodeljenih identifikacijskih številkah DDV teh zavezancev ter posebno evidenco posrednikov ter dodeljenih identifikacijskih številkah (nov 122.c člen ZDDV-1), davčnega zavezanca pa lahko tudi izključi iz te posebne ureditve in posrednika izbriše iz posebne ureditve (nov 130.m člen ZDDV-1).

FURS davčnega zavezanca, ki uporablja uvozno ureditev VEM, izključi iz posebne ureditve, če ga ta ali njegov posrednik obvesti, da ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, če FURS kakor koli drugače domneva, da davčni zavezanec ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po tej posebni ureditvi (kdaj se šteje, da davčni zavezanec ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po tej posebni ureditvi, je opredeljeno v 58.a členu Izvedbene uredbe), če davčni zavezanec ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za uporabo te posebne ureditve ali pa nenehno krši pravila (kot je opredeljeno v 58.b členu Izvedbene uredbe) ali če posrednik obvesti FURS, da ne zastopa več določenega davčnega zavezanca. Posrednika FURS izbriše oziroma črta iz posebne evidence, če dva zaporedna koledarska trimesečja ne deluje kot posrednik za račun katerega od davčnih zavezancev, ki uporablja uvozno ureditev VEM, če ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za delovanje v vlogi posrednika ali če krši pravila te posebne ureditve (kot je opredeljeno v 58.b členu Izvedbene uredbe).

Davčni zavezanec, ki obračunava in plačuje DDV od opravljenih dobav blaga v pošiljkah z vrednostjo do vključno 150 evrov z uporabo uvozne ureditve VEM v skladu z ZDDV-1, ali njegov posrednik mora predložiti posebni obračun DDV od opravljenih dobav blaga za vsak koledarski mesec (130.n člen ZDDV-1). Če v posameznem koledarskem mesecu ni opravil nobene dobave blaga, zajete v tej posebni ureditvi, mora predložiti nični obračun. Obračun mora biti predložen v elektronski obliki do konca koledarskega meseca, ki sledi mesecu, na katerega se obračun nanaša (obračunsko obdobje). Davčni zavezanec v posebni obračun DDV vključi vse dobave blaga kupcem v državah članicah v obračunskem obdobju – koledarskem mesecu, pri tem pa se šteje, da je bilo blago dobavljeno in je s tem nastal obdavčljivi dogodek v trenutku oziroma na dan, ko je dobavitelj sprejel plačilo za blago (130.k člen ZDDV-1). V obračunu morajo biti podatki o opravljenih dobavah blaga razčlenjeni po posameznih državah članicah potrošnje, ki jim pripada davek, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah, morebitne spremembe podatkov iz že predloženih posebnih obračunov za pretekla davčna obdobja in dolgovani znesek DDV. Če namreč davčni zavezanec pozneje ugotovi nepravilnosti v že oddanem posebnem obračunu DDV, lahko FURS-u predloži popravke podatkov iz tega obračuna v obdobju treh let od poteka roka za predložitev tega obračuna. Vsi zneski v posebnem obračunu DDV morajo biti izkazani v evrih. Davčni zavezanec ali posrednik mora plačati DDV hkrati s predložitvijo posebnega obračuna DDV in najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna na bančni račun denominiran v evrih, ki ga določi FURS, in pri plačilu navesti številko posebnega obračuna DDV, na katerega se plačilo nanaša.

Davčni zavezanci, ki uporabljajo uvozno ureditev VEM v Sloveniji ali v drugi državi članici, lahko uveljavljajo odbitek ali vračilo DDV, ki ga plačajo v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi (130.p člen ZDDV-1). Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja uvozno ureditev VEM v Sloveniji, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1, lahko pa uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom ZDDV-1 (ne glede na a) točko drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena ZDDV-1). Na enak način uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami, zajetimi v tej posebni ureditvi tudi davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja uvozno ureditev VEM v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici. Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, ki uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES lahko ne glede na pogoje iz prvega odstavka 74. člena ZDDV-1 uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu z 2.2 podpoglavjem IX. poglavja ZDDV-1. Zahtevek za vračilo DDV posreduje prek elektronskega portala države članice, v kateri je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, na podlagi katere zahteva vračilo. Davčni zavezanec, ki uporablja uvozno ureditev VEM v Sloveniji ali v drugi državi članici in v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi, lahko uveljavlja odbitek zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z obdavčljivi dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna ureditev, v rednem obračunu DDV, ki ga predloži FURS (v skladu s 87. členom ZDDV-1).

Vsak davčni zavezanec ali posrednik mora voditi evidence o transakcijah v okviru uvozne ureditve VEM, ki mora biti dovolj natančna, da FURS in davčnim organom vseh držav članic potrošnje omogoča nadzor nad pravilnostjo obračunanega DDV (130.r člen ZDDV-1). Evidence mora hraniti deset let in jih na zahtevo predložiti davčnemu organu v elektronski obliki.

Ker se za dobave, ki so zajete v posebni ureditvi za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, DDV obračuna v trenutku plačila kupca za blago dobavitelju in plača na podlagi posebnega obračuna DDV, se s 13. členom predloga zakona uveljavlja oprostitev plačila DDV za te dobave blaga ob uvozu pod pogojem, da je carinskemu organu v državi članici uvoza najpozneje ob vložitvi uvozne carinske deklaracije predložena posamična identifikacijska številka za DDV za uporabo posebne ureditve dobavitelja ali posrednika, ki deluje za njegov račun (nova 13. točka prvega odstavka 50. člena ZDDV-1). V tem delu uvozno ureditev VEM dopolnjujejo carinski predpisi, s katerimi je v nabor podatkov v carinski deklaraciji vključen podatek o individualni identifikacijski številki za DDV za uporabo te posebne ureditve. Če uvozna carinska deklaracija za pošiljko, katere vrednost ne presega 150 evrov, vsebuje podatek o veljavni individualni identifikacijski številki za DDV za uporabo uvozne ureditve VEM, carinski organ ob uvozu pošiljke šteje, da je DDV plačan po posebnem obračunu DDV in oproščen plačila DDV ob uvozu in blago sprosti v prost promet.

Posebna ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu
Ker je uvozna ureditev VEM za davčne zavezance prostovoljna, vendar za uvožene pošiljke v realni vrednosti do 150 evrov (za pošiljke v vrednosti nad 150 evrov se uporablja redni uvozni postopek in obračunajo uvozne dajatve v skladu s carinskimi predpisi; definicija realne vrednosti za namene te posebne uvozne ureditve je določena v carinskih predpisih ) ne bo uporabljena niti se za te pošiljke ne bo uporabil redni uvozni postopek, se s 27. členom predloga zakona v ZDDV-1 uveljavi še ena prostovoljna poenostavitev za plačilo DDV na uvoz pošiljk z realno vrednostjo do 150 evrov, in sicer se v XI. poglavju ZDDV-1 doda novo 6.d podpoglavje in nova posebna ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu. Ta posebna ureditev je namenjena predvsem poštnim in kurirskim službam, ki se ukvarjajo z dostavo paketov in imajo dovoljenje za odloženo plačilo uvoznih dajatev na podlagi carinskih predpisov. Z njo se zmanjšajo obremenitve davčnega organa oz. FURS, kadar opravlja naloge v skladu s carinskimi predpisi, in kupcev oziroma prejemnikov blaga.

Posebno ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu lahko uporabi oseba, ki ob uvozu v Slovenijo predloži blago davčnemu organu za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, prevoz ali odpošiljanje tega blaga kupcu pa se konča v Sloveniji (130.s člen ZDDV-1). Oseba - poštna ali kurirska služba, ki uporablja to posebno ureditev, jo mora uporabljati za vse pošiljke, ki jih ob uvozu predloži davčnemu organu za račun prejemnika in katerih realna vrednost ni večja od 150 evrov. Poštna oz. kurirska služba obračuna DDV na uvoženo blago v pošiljki, ga ob dostavi pobere od prejemnika pošiljke in plača davčnemu organu. Prejemnik pošiljke je dolžen plačati DDV. Poštna oz. kurirska služba, ki uporablja posebno ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu davčnemu organu mesečno poroča o pobranem DDV v mesečnem poročilu in plača skupni znesek pobranega DDV davčnemu organu do roka plačila, ki velja za odloženo plačilo v skladu z izdanim dovoljenjem za odloženo plačilo. Sprejeti mora tudi ustrezne ukrepe za obračun in plačilo ustreznega DDV od pošiljk, za katere uporabi to posebno ureditev in voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve, ki davčnemu organu omogočajo nadzor nad pravilnostjo prijavljenega in plačanega DDV.

Posebna ureditev za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov
V zvezi z opravljanjem storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza osebam, ki niso davčni zavezanci se z 29. členom predloga zakona prepoveduje sočasna uporaba posebnih ureditev iz spremenjenega 6.a ali 6.b podpoglavja XI. poglavja ZDDV-1 ali 2. ali 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES (t. j. posebne ureditve za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Uniji, ali posebne ureditve za prodajo blaga na daljavo znotraj Unije, za dobavo blaga v državi članici prek elektronskih vmesnikov, ki omogočajo dobavo, in za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki imajo sedež znotraj Unije, vendar ne v državi članici potrošnje) v katerikoli državi članici (ne glede na to, ali za državo članico identifikacije izbere Slovenijo ali drugo državo članico) in posebne ureditve za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov (v skladu z 8. podpoglavjem XI. poglavja ZDDV-1). Navedene posebne ureditve niso obvezne, zato se davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ki občasno opravlja mednarodni cestni prevoz potnikov le na ozemlju Slovenije lahko odloči, katero ureditev bo uporabil. V kolikor pa bo ta davčni zavezanec občasno opravljal mednarodni cestni prevoz potnikov tudi na ozemlju drugih držav članic, se bo lahko vključil v neunijsko ali unijsko ureditev VEM v Sloveniji ali v drugi državi članici, pri čemer pa sočasna uporaba s posebno ureditvijo za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov v Sloveniji ne bo več mogoča. Enako bo veljalo tudi v primeru, če se bo tak davčni zavezanec prostovoljno registriral v neunijsko ali unijsko ureditev VEM zaradi opravljanja drugi dobav blaga ali storitev, ki so predmet teh posebnih ureditev. Z 28. členom predloga zakona pa se kot razlog za izključitev davčnega zavezanca iz posebne ureditve za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov doda pogoj glede prepovedi sočasne uporabe te ureditve in neunijske ali unijske ureditve VEM.

S predlogom zakona se tudi uskladijo nekatere druge določbe ZDDV-1, katerih vsebina se s predlogom zakona sicer ne spreminja in določijo prekrški ter sankcije za kršitve nove ureditve. Posamezne določbe predloga zakona dopolnjujejo pravila Izvedbene uredbe Sveta, ki se uporabljajo skupaj z ZDDV-1. Nova ureditev glede DDV v dejavnosti čezmejnega e-trgovanja se uveljavi s 1. julijem 2021, razen določb, s katerimi bo registracija v nove ureditve VEM omogočena z uveljavitvijo zakona. Urejajo se tudi prehodne določbe za tiste davčne zavezance, ki so oziroma bodo vključeni v trenutni ureditvi mini VEM, ki se s predlogom zakona spreminjata.

Prenos dela določb Direktive 2019/2235
V zvezi s prenosom in uskladitvijo ZDDV-1 z Direktivo 2019/2235/EU, s katero se določa enaka DDV obravnava obrambnih prizadevanj v okviru zveze NATO in Unije (SVOP), se s 6. členom predloga zakona vključi dopolnitev 13. člena ZDDV-1, v katerem so opredeljene pridobitve blaga znotraj Unije, opravljene za plačilo, za potrebe oboroženih sil zveze NATO, ki so predmet obdavčitve z DDV. Poleg tega se s preoblikovanjem te določbe ZDDV-1 tudi odpravlja nedoslednost pri prenosu 22. člena Direktive 2006/112/ES, v skladu s katerim se, ob izpolnjevanju določenih pogojev, kot pridobitev šteje uporaba oziroma raba blaga, in ne nakup, kot to izhaja iz trenutnega besedila 13. člena ZDDV-1.

Nadalje se s 13. členom predloga zakona v 50. člen ZDDV-1 dodatno določi oprostitev DDV za blago, ki ga v Slovenijo uvozijo oborožene sile drugih držav članic, ki sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih Unije, ki so del izvajanja njene dejavnosti v okviru SVOP, če je to blago namenjeno za potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin.

S 15. členom predloga zakona se v 54. členu ZDDV-1 dodatno določi oprostitev DDV za dobave blaga in storitev, opravljene na ozemlju Slovenije za potrebe oboroženih sil drugih držav članic ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih, ki so del izvajanja dejavnosti v okviru SVOP. Nadalje se v 54. členu ZDDV-1 dodatno določi tudi oprostitev DDV za dobave blaga in storitev v drugo državo članico, namenjene za oborožene sile katerekoli države članice, razen namembne države članice, za potrebe teh sil ali spremnega civilnega oseba ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih, ki so del izvajanja dejavnosti v okviru SVOP. Dobave blaga ali opravljanje storitev za oborožene sile države članice, v kateri se to blago dobavi ali se te storitve opravijo, so izključene iz oprostitve DDV.

Tako kot pri oprostitvah DDV za obrambna prizadevanja NATA, tudi te oprostitve DDV v primerih, ko oborožene sile opravljajo naloge, neposredno povezane z obrambnim prizadevanjem v okviru SVOP, ne zajemajo civilnih misij v okviru SVOP. Oprostitve DDV se za blago ali storitve, ki se zagotavljajo za potrebe civilnega osebja, uporabljajo le, kadar civilno osebje spremlja oborožene sile, ki opravljajo naloge, neposredno povezane z obrambnimi prizadevanji v okviru SVOP zunaj svoje države članice. Naloge, ki jih izvaja izključno civilno osebje ali, ki se izvajajo izključno z uporabo civilnih zmogljivosti, se ne štejejo za obrambna prizadevanja. Oprostitve DDV v nobenem primeru ne zajemajo blaga ali storitev, ki jih oborožene sile pridobijo za potrebe sil ali civilnega osebja, ki jih spremlja v njihovi državi članici.

Začetek uporabe sprememb določb ZDDV-1, ki zadevajo DDV obravnavo obrambnih prizadevanj v okviru SVOP je odložen, in sicer se začnejo te uporabljati 1. julija 2022, kar je določeno s 34. členom predloga zakona.

 

Ključne besede:
ddv
davek na dodano vrednost

Zadnji članki iz rubrike:

19.3.2021 12:54:38:
Predlog zakona o debirokratizaciji - prva obravnava

8.3.2021 22:01:22:
Predlog sprememb Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb

8.3.2021 21:21:59:
Osnutek novega Zakona o gostinstvu

23.12.2020 11:36:03:
Predlog Pravilnika o spremembi Pravilnika o obrazcih za napovedi za odmero akontacije dohodnine

23.12.2020 11:33:32:
Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju

Najnovejši članki:

16.4.2021 10:54:25:
Začasno čakanje na delo po novem do konca maja 2021

16.4.2021 10:51:17:
Oddaja zahtevkov za izplačilo subvencije možna tudi za marec

15.4.2021 15:25:20:
Sklep o podaljšanju ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo

15.4.2021 15:20:12:
Uredba o embalaži in odpadni embalaži

15.4.2021 15:12:31:
Pokojninska osnova, osnova za odmero nadomestil iz invalidskega zavarovanja, vdovska pokojnina

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT