Opravilna številka: sodba U 517/2005
Datum: 11.09.2006

JEDRO: Do drugačne odločitve v pogledu odmere davka od prometa nepremičnin, to je, da se davek na promet nepremičnin ne odmeri, namreč lahko v primeru, kakršen je obravnavani, pripelje samo okoliščina, da je bil davek na dodano vrednost že plačan. Po ZDPN-1 namreč odplačni prenos lastninske pravice po tem zakonu ni obdavčen samo, ko gre za situacijo iz 4. člena.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper sklep davčne Izpostave D. št. ... z dne 23. 3. 2004, s katerim je prvostopni organ po uradni dolžnosti obnovil postopek odmere davka na promet nepremičnin, ki je bil končan z odločbo št. ... z dne 17. 9. 2003. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbe ZUP, ki urejajo pogoje in postopek obnove in rok za njeno uvedbo ter na določbe 3. in 4. člena Zakona o davku na promet nepremičnin, kot pravno podlago za odločitev. V dejanskem pogledu pa navaja, da je po podatkih spisov prvostopni organ po tem, ko je odločba o odmeri prometnega davka postala dokončna, izvedel, da je tožnik v letih 2002 in 2003 poleg svoje redne dejavnosti kot samostojni podjetnik opravljal še dejavnost poslovanja z nepremičninami. Tako je v konkretnem primeru kupil nenaseljeno stanovanjsko hišo z gospodarskim objektom, jo porušil in na isti površini zgradil štiri nove ločene stanovanjske enote. Od prve vselitve oziroma prve uporabe tako zgrajene nove stanovanjske hiše na naslovu ... ulica št. ... do prodaje (njenega dela - 13% v izmeri 33 m2, po pogodbi z dne 22. 8. 2003) še nista potekli dve leti, zato se v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost od prometa teh objektov obračuna davek na dodano vrednost. Ker gre po navedenem za nova dejstva, ki lahko pripeljejo do nove oziroma drugačne odločbe, kot je bila izdana v prvem postopku, tudi tožena stranka, enako kot pred tem prvostopni organ meni, da so podani razlogi za obnovo postopka. Ugotavlja še, da je bil sklep (o obnovi) izdan znotraj subjektivnega roka enega meseca po prvem in drugem odstavku 263. člena ZUP. Pritožbeni ugovor, da temu ni tako in da je bil sklep prve stopnje izdan po poteku enega meseca, in s tem prepozno, tožena stranka zavrne. Pri tem se sklicuje na določbe 5. člena ZUP ter na določbe 9. člena Zakona o davčni službi, po katerih je za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji pristojen krajevno pristojen davčni urad oziroma njegova Izpostava, ki je izdala odločbo, s katero je bil postopek končan. To je v konkretnem primeru Davčni urad M., Izpostava D., ki je prejela podatke o novih dejstvih in dokazih, zbrane v inšpekcijskem zapisniku, dne 17. 3. 2004. Tega dne je torej izvedela za nova dejstva, ki so podlaga za obnovo postopka. Sklep o obnovi pa je bil izdan dne 23. 3. 2004 in vročen tožniku dne 26. 3. 2004 in s tem v roku enega meseca od takrat, ko je pristojni prvostopni organ izvedel za obnovitveni razlog ter je zato pravočasen. In ker za začetek obnove zadošča verjetna izkazanost obnovitvenega razloga, obnova tudi ni preuranjena.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, da razveljavi (pravilno: odpravi) odločbo tožene stranke in prvostopni sklep, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka. V tožbi povzema vsebino pritožbe ter vztraja, da je bil sklep o obnovi postopka izdan prepozno. Napačno je stališče tožene stranke, po katerem je Izpostava Z. oziroma Referat za fizične osebe D. povsem drug davčni organ, ki s prvim (Davčnim uradom M.) nima nikakršne zveze in zato ne more vedeti, kaj prvi organ počne ali ugotavlja. Po 5. členu ZDavP je davčni organ za območje Mestne občine M., Z. in N. samo Davčni urad M., medtem ko je Izpostava D. samo njegova notranja organizacijska enota. Zato ni pravilno tolmačenje, da je bil pristojen davčni organ seznanjen z obnovitvenimi razlogi šele 27. 2. 2004, ko je Davčni urad M. izdal zapisnik, ampak je potrebno šteti, da je bil seznanjen z novimi dejstvi že od začetka inšpekcijskega pregleda, torej od 12. 1. 2004. Že takrat je namreč Davčni urad M. po svoji Izpostavi Z. ugotovil, da je tožnik opravil večje število nakupov in prodaj nepremičnin kot novozgrajenih objektov. Z nakupi nepremičnin je bil davčni organ nedvomno seznanjen, in sicer že na podlagi pogodb, ki jih je tožnik predložil zaradi davčne odmere. Tožnik namreč v tej zvezi ni ničesar skrival, tako da zapisnik z dne 27. 2. 2003 ne vsebuje ničesar takšnega, česar davčni organ ne bi vedel že pred začetkom pregleda. Tožnik zato meni, da je davčni organ sestavil zapisnik zgolj zato, da bi podaljšal rok za obnovo postopka. Takšno podaljšanje roka pa po mnenju tožnika ni dopustno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot se navajajo v tožbi.

OBRAZLOŽITEV:

Ne drži namreč tožbena trditev, da zapisnik za začetek obnove ni relevanten ter da je bil v konkretnem primeru prekoračen enomesečni rok za uvedbo obnove. Po že ustaljeni sodni praksi je namreč prav zapisnik o inšpekcijskem pregledu, v katerem so zbrane vse relevantne ugotovitve, tisti akt, ki je (lahko) podlaga za obnovo postopka, datum izdaje zapisnika pa tisti dan, od katerega se šteje rok za obnovo v primeru, kadar uvede obnovo postopka isti Davčni urad, kot je izdal zapisnik. V konkretnem primeru je zapisnik datiran z dnem 27. 2. 2004, izdal pa ga je isti Davčni urad (M.), kot je začel obnovo. Sklep o obnovi je bil, prav tako nesporno, izdan 23. 3. 2004 ter vročen tožniku dne 26. 3. 2004. To pa je nedvomno v predpisanem roku enega meseca in je torej sklep izdan pravočasno.

Pač pa po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe in prvostopnega sklepa ne izhaja, da so podani vsebinski pogoji za obnovo, oziroma konkretno - ne izhaja, da je podano takšno novo dejstvo in dokaz, ki lahko pripelje do drugačne odločitve. Do drugačne odločitve v pogledu odmere davka od prometa nepremičnin, to je, da se davek na promet nepremičnin ne odmeri, namreč lahko v primeru, kakršen je obravnavani, po že zavzetem stališču tega sodišča, pripelje samo okoliščina, da je bil davek na dodano vrednost že plačan. Po ZDPN-1 namreč odplačni prenos lastninske pravice po tem zakonu ni obdavčen samo, ko gre za situacijo iz 4. člena. Ta pa je podana, če je plačan DDV in torej ni dovolj obveznost, da se davek plača, kot očitno razume zakon tožena stranka. Plačan DDV pa se v sklepu o uvedbi obnove in v izpodbijani odločbi kot novo dejstvo ne omenja in ne ugotavlja, ugotavlja se samo, da je tožnika šteti za zavezanca za DDV. To pa ni dovolj, saj po presoji sodišča zgolj na podlagi zavezanosti za DDV še niso izpolnjeni pogoji za to, da se davek na promet nepremičnin ne odmeri in ne plača. Zaradi nepravilne uporabe Zakona (ZDPN-1) torej v sklepu in izpodbijani odločbi niso navedena in izkazana takšna nova dejstva, ki bi lahko pomenila podlago za obnovo postopka. Nepravilna uporaba materialnega prava pa je razlog za to, da se odločba odpravi.

Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju dolžna upoštevati pravno mnenje, kot sledi iz te sodbe. Izrek o stroških je odpadel, ker jih stranka ni priglasila.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR:http://www.sodnapraksa.si