Če dolžnik ne izpolni svoje denarne obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, nastopijo pravne posledice zamude, kot tipična denimo začetek teka zamudnih obresti.

Samo dejstvo, da ne dolgujejo več samo glavnice, temveč tudi obresti, pa dolžnike ne pripravi nujno k izpolnitvi obveznosti. Podjetja zato pogosto, preden prično s postopkom izterjave denarnega zneska, dolžnike še opominjajo na plačilo z izdajo opominov in določitvijo dodatnega roka za izpolnitev, s čimer pa jim nastajajo dodatni stroški. Prispevek obravnava višino stroškov, ki jih lahko upravičeno zaračunajo podjetja v razmerju do potrošnikov in upravičenost zaračunavanja stroškov opomina v razmerju med podjetji.

Stroški opomina v razmerju med podjetjem in potrošnikom

Podjetja in druge organizacije, ki zagotavljajo potrošnikom javne storitve in dobrine so v skladu s 3. členom Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 – ZKolT in 31/18, v nadaljevanju ZVPot) dolžna potrošnika najprej, če ta zamudi z izpolnitvijo obveznosti (plačilom storitve oz. dobrin), s pisnim opominom pozvati k plačilu in mu določiti naknadni rok za izpolnitev, ki ne sme biti krajši od 15 dni, če drug zakon ne določa daljšega roka. Pisne opomine so torej na podlagi zakona (ZVPot) dolžna izdajati le podjetja, ki zagotavljajo javne storitve in dobrine, izdajajo pa jih lahko tudi druga podjetja, če je tako pogodbeno dogovorjeno.

Na podlagi drugega odstavka 27.a člena se lahko potrošniku zaračuna strošek opomina, ki je po višini dvakrat omejen, saj ne sme preseči dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa ne sme preseči višine zamudnih obresti. Prvi odstavek istega člena določa tudi, da se ne glede na splošna pravila o obligacijskih razmerjih v primeru zamude pri plačilu s strani potrošnika kot pogodbene stranke, ne sme dogovoriti uporabe višjih zamudnih obresti, kot jih določa obligacijski zakonik. Višino obrestne mere zamudnih obresti na podlagi 2. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 11/07) dvakrat na leto določi ministrstvo za finance.

Stroški opomina med podjetji

Podlaga za izdajo in zaračunavanje stroškov opomina v razmerju med podjetji ni nikjer izrecno določena zato gre predvsem za stvar pogodbenega dogovora. Iz zakonodaje torej ne izhaja doložnost podjetij, da dolžnike v primeru zamude opomnijo na izpolnitev obveznosti z izdajo pisnega opomina. Pri odgovoru na vprašanje, kako pravilno zaračunati stroške opomina, pa se lahko opremo na sodno prakso. Tako je iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. II Cpg 301/2016 z dne 15. 3. 2016 mogoče razbrati, da morajo podjetja v primeru spora o utemeljenosti zaračunavanja stroškov opomina izkazati predvsem:

1. obstoj temelja za zaračunavanje tovrstnih stroškov (zaračunavanje stroškov opomina je denimo dogovorjeno s sklenjeno pogodbo);
2. okoliščine, ki izkazujejo utemeljenost opominjanja (dejstvo, da dolžnik ni poravnal, oziroma ni pravilno poravnal vseh obveznosti);
3. da ga je bilo potrebno zato opomniti in
4. da je upniku zaradi tega nastal strošek, ki ga je zato tudi zaračunal.

Dokazno breme leži torej na podjetju, ki strošek opomina zaračuna.

Stroški opominjanja pa tudi v razmerju med podjetji ne smejo biti pretirani. Tako denimo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi sklepu I Cp 1500/2014 z dne 23. 7. 2014 ni posebej odločalo o višini zahtevka iz naslova opominjanja, saj je ugotovilo, da so tožeči stranki stroški v zvezi z opominjanjem nedvomno nastali, ker je toženi stranki poslala najmanj štiri opomine, iz naslova opominjanja pa je zahtevala 13,49 EUR, kar je glede na celoto vrednosti (503,96 EUR) predstavljalo neznaten del.

V zadevi z opr. št. I Cp 1085/2016 z dne 4. 11. 2016, ki jo je po pritožbi obravnavalo Višje sodišče v Mariboru, pa je tožeča stranka uveljavljala stroške kar 47 izdanih opominov v skupni vrednosti 3.808,58 EUR, kar je predstavljalo znesek, ki je bil dvakrat višji od zneska iz naslova dolgovane glavnice in skoraj štirikratnik zneska do vložitve tožbe nateklih zamudnih obresti. Sodišče je v tej zadevi odločilo, da bi tožeča stranka na podlagi veljavnega Cenika kreditojemalcu (toženi stranki) lahko zaračunala zgolj stroške za prvi in drugi opomin in opomin pred tožbo, torej največ znesek 162,00 EUR, za višje stroške pa Cenik, na katerega se je tožeča stranka sklicevala in na katerega je napotovala tudi Kreditna pogodba, ni dajal nobene podlage. Sodišče je obrazložilo, da: »Banki res ni mogoče odreči pravice, da kreditojemalca, ki je v zamudi s plačilom obveznosti opominja na plačilo, tudi dvakrat mesečno in v trajanju več let, kakor v obravnavanem primeru, vendar mu sme v okviru stroškov opominjanja na podlagi Kreditne pogodbe zaračunati le tiste stroške, ki jih Cenik izrecno predvideva. Tako kot sta prvi in drugi opomin lahko samo prvi in drugi, torej skupaj dva, je lahko tudi opomin pred tožbo zgolj en sam. Če se tožeča stranka oziroma njena pravna prednica po opominu pred tožbo ni odločila za izterjavo neplačane obveznosti s tožbo, pač pa je tožbo (oziroma predlog za izvršbo) vložila po več kot dveh letih, je to njena prosta odločitev, ne more pa banka služiti na račun kreditojemalca z zaračunavanjem stroškov, ki nimajo podlage ne v pogodbi in ne v zakonu. Sankcija za zamudo z izpolnitvijo obveznosti so zamudne obresti, ki jih tožeča stranka v tem postopku tudi uveljavlja in višina katerih, kot že obrazloženo, do vložitve tožbe znaša zgolj dobro četrtino zneska stroškov opominjanja.«